Jedro

Delavec se v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Delavcu po zakonu pripada tako odpravnina, na kar se konkretno nanaša navedena ustavna odločba, kot tudi dodatek za nadurno delo, ne glede na to, da višina tega dodatka v zakonu ni opredeljena.

Če je delodajalec delavcu določen znesek izplačal kot dnevnice, in tako tudi navedel na pisnem obračunu (plačilni listi), kasneje v morebitnem sodnem postopku ne more uspešno uveljavljati, da naj se takšno izplačilo dnevnic upošteva kot drug del plačila za delo.

Če delavec v postopku zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, za kar velja 5-letni zastaralni rok, je delodajalec tisti, ki mora poskrbeti za ustrezna dokazila za dokazovanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka delavca. Tožena stranka je v postopku predložila le evidenco, ki temelji na podatkih tahografov, ki pa zaradi manipuliranja s tahografi ni verodostojna. Druge evidence delovnega časa tožena stranka ni predložila. Ker tako tožena stranka v obravnavanem sporu ni zmogla dokazati, da je tožnik opravil manjši obseg nadurnega dela, kot je trdil, je sodišče prve stopnje v skladu s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) pravilno izhajalo iz trditev tožnika in tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo v obsegu, v katerem je glede na izračun izvedenke finančne stroke utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku (za obdobje od decembra 2008 do vključno novembra 2011) obračuna bruto zneske, navedene v izreku, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih zapadlosti mesečnih zneskov do plačila; v presežku nad navedenimi bruto zneski in glede obresti, ki so zapadle v plačilo pred 8. 12. 2010, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 2.024,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v prvem odstavku I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik 21. 11. 2011 podpisal sporazum, iz katerega izhaja, da bo tožena stranka tožniku do 18. 12. 2011 poravnala vse obveznosti iz naslova plače za november 2011 in da se tožnik strinja, da tožena stranka do njega nima drugih neporavnanih obveznosti. Sodišče prve stopnje je odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 neutemeljeno upoštevalo v konkretnem primeru, saj ZDR in ZDR-1 v nasprotju z višino odpravnine jasno določata višino plačila za nadurno delo, pa tudi namen obeh institutov je različen. Ne vidi razloga, da ne bi bil dopusten takšen dogovor, glede na to, da je z delavcem dopustno skleniti sodno in izvensodno poravnavo v zvezi s plačilom za nadurno delo. Vztraja, da je tožnik za opravljeno delo pri toženi stranki prejel višji neto znesek, kot bi mu pripadal na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe in uredbe. S sodbo sodišča prve stopnje je tožnik neupravičeno obogaten, saj sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorili za ugodnejše izplačilo za opravljeno delo v obliki dnevnic. Poimenovanje posamezne postavke izplačila pa ni bistveno. Nadalje navaja, da je tožena stranka svojo dolžnost vodenja evidence o delovnem času po ZEPDSV spoštovala in evidenco za tožnika v tem sporu tudi predložila. Vodila jo je na podlagi podatkov tahografov in voznikove evidence, kar je skladno z 8. členom ZDCOPMD. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 21. 11. 2011, zato tožena stranka že ob vložitvi tožbe 10. 12. 2013 ni imela več obveznosti iz 11. odstavka 8. člena ZDCOPMD, da hrani uporabljene tahografske vložke. Tožena stranka je dokazala, da listin, ki jih je tožnik od nje zahteval, ni mogla predložiti, ker so bile uničene v poplavi. Meni, da je bil tožnik z navedbami o dejstvih in predložitvijo listin (km liste) v pripravljalni vlogi, ki jo je tožena stranka prejela 29. 8. 2014, glede na dopis sodišča prve stopnje, dan po 286.a členu ZPP, prekludiran. V izpodbijani sodbi ni obrazloženo, koliko nadurnega dela je tožnik opravil, saj se sodišče prve stopnje sklicuje le na izvedensko mnenje. Tožnik ni dokazal, da je podatke tahografov prirejal, prav tako pa ni dokazal, ali se lahko z uporabo magnetov sploh vpliva na tahografe. Tožnik v postopku ni navedel, kdaj je delo za toženo stranko opravljal več kot 8 ur dnevno. Zgolj pavšalne in celo nasprotujoče si navedbe tožnika pa za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadostujejo. Sodišče prve stopnje je za nadurno postavko zmotno upoštevalo 130 % urne postavke, saj Kolektivna pogodba o obrt in podjetništvo tožene stranke ni zavezovala. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo priznati tudi priglašene stroške kilometrine s strani tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v tem sporu vtožuje plačilo dodatka za nadurno delo v obdobju od 30. 6. 2008 do 20. 11. 2011, ko je bil kot voznik tovornjaka zaposlen pri toženi stranki.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo drugič. V prvotnem sojenju je tožbeni zahtevek za obdobje od julija do vključno novembra 2008 zavrnilo zaradi zastaranja, v preostalem vtoževanem obdobju pa je tožbenemu zahtevku delno ugodilo v višini, ki tožniku pripada. Pri tem se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na podatke tahografov in na evidence tožene stranke o izrabi delovnega časa, ki temeljijo na podatkih tahografov, saj ti zaradi manipulacije s tahografi niso verodostojni. Pritožbeno sodišče je zato s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 503/2016 z dne 3. 11. 2016 sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za obdobje od decembra 2008 do novembra 2011), delno spremenilo (v odločitvi o obrestnem zahtevku), v preostalem delu pa sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sodišče prve stopnje je sedaj odločilo še o razveljavljenem delu.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena v ugotovitvah sodišča prve stopnje o obsegu nadurnega dela tožnika. Povsem jasna in zadostna obrazložitev, ki vsebuje vse razloge o obsegu nadurnega dela tožnika, izhaja iz 16. in 17. točke obrazložitve sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje navedlo, da in iz katerega razloga je sledilo navedbam tožnika o obsegu nadurnega dela, te navedbe povzelo, prav tako pa je povzelo tudi ugotovitve izvedenke. Smiselno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Pritožbeno sodišče je že v obrazložitvi navedenega razveljavitvenega sklepa zavzelo stališče, da se tožena stranka v obravnavanem sporu ne more uspešno sklicevati na sporazum z dne 21. 11. 2011 (B3). Delavec se namreč v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Delavcu po zakonu pripada tako odpravnina, na kar se konkretno nanaša navedena ustavna odločba, kot tudi dodatek za nadurno delo, ne glede na to, da višina tega dodatka v zakonu ni opredeljena. Prvi odstavek 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) namreč določa, da delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med drugim tudi za nadurno delo. Višina tega dodatka pa se glede na drugi odstavek 128. člena ZDR določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Ker je torej dodatek za nadurno delo pravica delavca, ki mu pripada po zakonu, zanjo veljajo enaka pravila, kot za odpravnino. V pritožbi tako tožena stranka neutemeljeno navaja, da odpravnina in dodatek za nadurno delo nista primerljiva in da zato stališče iz navedene ustavne odločbe v konkretnem primeru ne more biti upoštevano. Prav tako tožena stranka svoje stališče neutemeljeno argumentira s primerjavo s sodno oziroma izvensodno poravnavo. Pri poravnavah namreč ne gre za odpoved sami pravici s strani delavca, kot je to pri sporazumu, na katerega se sklicuje tožena stranka, ampak zgolj za dogovor o višini delavčeve terjatve iz delovnega razmerja. Takšni dogovori pa so tudi v delovnopravnih razmerjih dopustni.

9. Pritožbeno sodišče se je v razveljavitvenem sklepu tudi že opredelilo do pritožbenega stališča, da je tožnik vtoževan dodatek za nadurno delo prejel v okviru dnevnic in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati celotno plačilo za delo tožnika, saj je v nasprotnem primeru neupravičeno obogaten. Takšno stališče je zmotno. Dnevnice predstavljajo povračilo stroškov na službenem potovanju (prvi odstavek 130. člena ZDR), od katerih se davki ne plačujejo1. Če je delodajalec delavcu določen znesek izplačal kot dnevnice, in tako tudi navedel na pisnem obračunu (plačilni listi), kasneje v morebitnem sodnem postopku ne more uspešno uveljavljati, da naj se takšno izplačilo dnevnic upošteva kot drug del plačila za delo.

10. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno meni, da tožnik v tem sporu ni podal zadostne in dovolj konkretne trditvene podlage, oziroma da je podal med seboj nasprotujoče si navedbe. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu, takšnemu pritožbenemu stališču ni mogoče slediti. Zadostna trditvena podlaga tožnika izhaja že iz njegovih navedb v tožbi, da je njegov delovnik trajal približno 11 ur, da je tedensko opravil približno 55 ur, mesečno pa približno 220 ur. Kasneje (glej pripravljalno vlogo z dne 1. 4. 2014) pa je tožnik te svoje navedbe še konkretiziral. 11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku v tem sporu pravilno izhajalo iz navedb tožnika o obsegu nadurnega dela v vtoževanem obdobju. Tožena stranka je namreč kot delodajalec dolžna voditi evidenco delovnega časa, kar izhaja iz 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06) ter iz 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/05 in nasl.), kot specialnejšega predpisa, ki velja za mobilne delavce. Iz te zakonske obveznosti delodajalca izhaja, da je bila tožena stranka dolžna v tem sodnem postopku konkretno navesti, te navedbe pa tudi dokazati, kakšen obseg nadurnega dela je tožnik opravil oziroma, da je tožnik opravil manj nadurnega dela, kot zatrjuje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse, izoblikovane tudi v drugih istovrstnih sporih tožene stranke2. Na obstoj dokaznega bremena tožene stranke kot delodajalca pa ne vpliva dejstvo, na katero neutemeljeno opozarja v pritožbi, da tožena stranka določenih evidenc ni mogla predložiti, ker naj bi bile uničene, prav tako tudi ne njena obveznost, da je nekatere evidence po zakonu dolžna hraniti le določen čas, ta pa je že potekel. Če delavec v postopku zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, za kar velja 5-letni zastaralni rok3, je delodajalec tisti, ki mora poskrbeti za ustrezna dokazila za dokazovanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka delavca. Tožena stranka je v postopku predložila le evidenco, ki temelji na podatkih tahografov, ki pa zaradi manipuliranja s tahografi ni verodostojna. Druge evidence delovnega časa tožena stranka ni predložila. Ker tako tožena stranka v obravnavanem sporu ni zmogla dokazati, da je tožnik opravil manjši obseg nadurnega dela, kot je trdil, je sodišče prve stopnje v skladu s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) pravilno izhajalo iz trditev tožnika in tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo v obsegu, v katerem je glede na izračun izvedenke finančne stroke utemeljen.

12. Neutemeljeno pritožba navaja, da je ostalo nedokazano dejstvo, da je tožnik z uporabo magneta in vožnjo na druga imena manipuliral s tahografi. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kot je pojasnilo v 11. točki obrazložitve sodbe, in sicer na podlagi izpovedi tožnika. Zakaj sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo tega dejstva ni sledilo izpovedim prič, je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, pri čemer v pritožbi tožena stranka niti ne navaja razlogov, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo slediti izpovedim prič, ne pa tožnika. Pritožbene navedbe, da je ostalo nedokazano, če magneti sploh lahko vplivajo na podatke tahografov, pa tožena stranka v dosedanjem postopku ni navajala, v pritožbi pa ne trdi, da tega pravočasno ni mogla. Pritožbeno sodišče zato te pritožbene navedbe ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Prav tako tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati listine (km liste - A11), ki jo je tožnik predložil v pripravljalni vlogi z dne 25. 7. 2014. Ta dokaz je bil sicer res predlagan v pripravljalni vlogi, vloženi po izteku 15-dnevnega roka, ki ga je sodišče prve stopnje tožniku dalo na voljo v pozivu z dne 16. 1. 2014. Ne glede na to, da se navedeni poziv sodišča prve stopnje sklicuje na 286.a člen ZPP in posledice, ki lahko tožnika doletijo v primeru nespoštovanja roka, za tožnika ni mogel imeti pravnih posledic, saj gre za splošen, "po vzorcu" oblikovan poziv, brez konkretne opredelitve in usmeritve o tem, do česa se mora tožnik opredeliti in katere dokaze mora predlagati še pred prvim narokom za glavno obravnavo. Zato tak poziv ne more imeti posledic v smislu prekluzije, ki jo določa drugi odstavek 286. člena ZPP, in je tožnik lahko kljub omenjenemu pozivu predlagal nove dokaze vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo oziroma kasneje, pod pogoji iz 286. člena ZPP. Sicer pa je navedena pritožbena navedba tožene stranke neutemeljena tudi zato, ker sodišče prve stopnje km liste v svojih dejanskih zaključkih ni upoštevalo (to navaja tudi tožena stranka sama v pritožbi), iz razloga, ker je ugotovilo neskladje v podatkih o obsegu nadurnega dela med to listino in evidenco delovnega časa (A4) - glej 16. točko obrazložitve sodbe.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi višino vtoževanega dodatka za nadurno delo. Višina tega dodatka se, kot že omenjeno, določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti (drugi odstavek 128. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je nadurno delo tožnika pravilno upoštevalo po 130 % urni postavki, pri tem pa je po 1. 1. 2010 pravilno upoštevalo določbe Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/08 in nasl.), ki je v obravnavanem obdobju veljala za toženo stranko4. 15. Neutemeljena je pritožba tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno ni priznalo potnih stroškov njenega pooblaščenca, saj ima ta sedež izven okrožja, v katerem se nahajata tako sedež tožene stranke stranke kot tudi sedež sodišča prve stopnje. Ti stroški zato niso bili potrebni in se toženi stranki ne priznajo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 4. točka prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl.). 2 Glej na primer judikate pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 582/2015, Pdp 48/2016, Pdp 219/2016, Pdp 220/2016 in Pdp 221/2016. 3 206. člen ZDR. 4 Navedena kolektivna pogodba v prvem odstavku 2. člena določa, da velja za delodajalce, ki opravljajo obrtno dejavnost, obrti podobno dejavnost po Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/08), in za druge delodajalce, ki so člani stranke KPOP. Navedena Uredba v 4. členu določa, da je dejavnost cestnega tovornega prometa (šifra 49.410), ki je glavna dejavnost tožene stranke, obrti podobna dejavnost, zato zanjo velja KPOP. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo, kot navaja tudi sodišče prve stopnje, v sklepu opr. št. Pdp 1079/2016 z dne 16. 2. 2017.