Jedro

Ker odločba tožene stranke o izbiri, imenovanju in premestitvi na razpisani prosti mesti višjih sodnikov glede na določbo 1. odstavka 21. člena ZSS učinkuje šele po pravnomočnosti, potreba za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS ni izkazana.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 10.2.2005 pri tem sodišču vložil tožbo, s katero izpodbija sklep seje Sodnega sveta z dne 13.1.2005 in odločbo Sodnega sveta z dne 13.1.2005, sklep seje Sodnega sveta z dne 13.1.2005 ter odločbo Sodnega sveta z dne 13.1.2005. Z navedenimi akti je tožena stranka na dve prosti mesti višjega sodnika izbrala dve drugi kandidatki in ne tožnika.

V tožbi je tožnik tudi predlagal, da sodišče na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) izda začasno odredbo in začasno do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem sporu, odloži izvršitev navedenih sklepov in odločb ter prekine postopek imenovanja na sodniško mesto višjega sodnika na Višjem sodišču v C. po razpisu z dne 24.9.2004 in z dne 12.11.2004. V zahtevi navaja, da so izpodbijani sklepi in odločbe nezakoniti in neustavni. Potrebno je prekiniti postopek imenovanja na sodniški mesti. V nasprotnem primeru bodo tožniku nastale hujše škodljive posledice, ki se jih brez izdaje začasne odredbe ne bo dalo popraviti. Izpodbijani odločbi bosta postali pravnomočni in izvršljivi, obe sodnici bosta trajno premeščeni na mesti višjih sodnic na Višje sodišče v C. V kolikor bi tožnik v upravnem sporu uspel in bi ga Sodni svet po prejemu nove ocene o ustreznosti tožnika z objektivnejšo obrazložitvijo ob novem odločanju predlagal Državnemu zboru v izvršitev, bi bil takšen akt oziroma izvolitev (ob neizdani začasni odredbi) dejansko neizvršljiva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na zahtevo predlaga zavrnitev tožbe in zahteve. Navaja, da je ravnala v skladu z Zakonom o sodniški službi in izbrala najustreznejše kandidate.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Tožnikova zahteva je zahteva za začasno ureditev stanja. Takšna začasna odredba je po 2. odstavku 69. člena ZUS možna glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tožnik je zahtevo utemeljeval z odvrnitvijo hujših škodljivih posledic.

Za izdajo zahtevane začasne odredbe mora biti po navedeni določbi ZUS izpolnjenih več pogojev. Eden izmed pogojev je tudi ta, da je izkazana potreba za ureditev spornega pravnega razmerja. Ta pogoj pa po presoji sodišča v konkretnem primeru ni izpolnjen.

Sporno pravno razmerje je v danem primeru imenovanje dveh drugih kandidatk na dve prosti mesti višjih sodnikov na Višjem sodišču v C., na podlagi dveh razpisov, na katerih je kandidiral tudi tožnik, pa s svojo kandidaturo ni uspel. Odločitev tožene stranke, to je Sodnega sveta, v konkretnem primeru predstavlja izbiro imenovanje in premestitev obeh kandidatk na sodišče, pri katerem sta bili mesti razpisani. Tako je namreč določeno v 1. odstavku 21. člena Zakona o sodniški službi (ZSS). Toda v 4. odstavku istega člena je določeno, da se premestitev opravi 30. dan po pravnomočni odločbi o imenovanju (v konkretnem primeru dveh odločb o imenovanju). Prav ti odločbi pa sta predmet tega upravnega spora. Zato ti odločbi še nista pravnomočni. Izpodbijani odločbi tako še ne moreta učinkovati. V primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu zato po presoji sodišča niti ne more priti do položaja, ki ga tožnik opisuje v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe in s katerim utemeljuje svojo zahtevo. To pa pomeni, da ni verjetno izkazana potreba po ureditvi stanja kot ga predlaga tožnik v svoji zahtevi.

Ker tožnik ni izkazal že verjetne potrebe po ureditvi spornega pravnega razmerja, se sodišče ni ukvarjalo z obstojem ostalih zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe. Zahtevo je zato z ustrezno uporabo 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.