Jedro

Sodišče res ne ve, kaj bodo priče izpovedale, vendar pa mora vedeti, katera dejstva naj bi potrjevale. Z izpovedbami prič ni moč nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Zato mora stranka najprej zatrjevati konkretna dejstva, ki naj bi jih priče potrdile. Ta pa morajo biti pravnorelevatna za odločitev, da opravičijo izvedbo predlaganih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.670.170,41 SIT z obrestmi (2. točka izreka) ter, da ji je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 41.404,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je zavrnilo predloge za zaslišanje predlaganih prič, češ da naj bi pričale o pravno nerelevantnih dejstvih, ni pa pojasnilo, kaj naj bi bila pravno nerelevantna dejstva, o katerih naj bi priče pričale. Tožena stranka namreč tudi sama ni podala konkretnih trditev o dejstvih, ki naj bi jih potrjevale predlagane priče. Trditev, da so bile priče dobro seznanjene z dogovori glede reklamacije, je nova trditev, saj tožena stranka v vlogi z dne 12.3.2003 ni konkretno trdila, kaj naj bi priče izpovedale. Predlagala jih je v zvezi s svojimi trditvami, ki jih je podala pod točko 2 pripravljalne vloge, kjer govori o tem, da so bili izdelani rokovniki nekvalitetni ter da je bilo neuporabnih 30 % rokovnikov, ki jih ni mogla prodati naprej. Glede reklamacij pa je povedala le, da gre za stvarne napake, ki jih je grajala, tožeča stranka pa na zahtevano znižanje plačila ni pristala, da ji je nastala poslovna škoda, saj je naročila svojih strank morala zavrniti, določenim pa tudi vrniti že plačani denar, kar je posledično privedlo do slabega ugleda tožene stranke. Tožena stranka tudi v nadaljnjih vlogah ni podala konkretnih trditev o reklamacijah oziroma o dogovoru v zvezi z njimi. Stranka pa mora prvenstveno zatrjevati dejstva, ki naj bi jih potrdile priče. Zgolj pavšalno zatrjevanje dejstev ne opravičuje izvedbe predlaganih dokazov v zvezi z njimi.

Prvostopno sodišče je sledilo trditvam tožeče stranke, da je priznala toženi stranki očitane napake z dogovorjenim dobropisom tako, da ji je dovolila vračanje zavrnjenih rokovnikov. Prvostopno sodišče se je pri tem utemeljeno oprlo na dopis z dne 24.1.2001, ki ga je predložila tožena stranka sama in iz katerega izhaja, da je tožeča stranka pripravljena znižati plačilo v višini knjigoveške storitve za vsak tako ali drugače poškodovan rokovnik. Iz navedenga dopisa je razbrati, da je bila tožeča stranka pripravljena priznati reklamacije le za tiste rokovnike, za katere bi tožena stranka dokazala, da so bili zavrnjeni.

Vendar pa tožena stranka ni dokazala niti kakšen je bil obseg zavrnjenih rokovnikov. Prvostopno sodišče je svojo oceno o opustitvi sodelovalne dolžnosti naročnika, tožene stranke, utemeljeno dodatno podkrepilo z izpovedbo M. (zakonitega zastopnika tožene stranke), ki je navedel, da je tudi sam dobropise svojim kupcem izstavljal na podlagi vrnjenih rokovnikov, kar se mu je zdelo logično. Izpovedal je, da dobropisa ne more narediti brez vrnjenega rokovnika. Takšno ravnanje pa je bilo pričakovati tudi v razmerju do tožeče stranke.

Trditev pritožnika, da je bila tožeča stranka v celoti seznanjena z obsegom poškodovanih rokovnikov, ter da zato ni zahtevala vračila, je pritožbena novota. Novote so tudi trditve, da je R.M. večkrat povabil N., predstavnika tožeče stranke, ki je bil pooblaščen za reklamacije, naj pride rokovnike pogledat, ta pa naj bi se izmikal z izgovorom, da ima preveč dela in da se bo oglasil v prihodnosti, saj tožena stranka česa takega tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, ni pa niti trdila, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde (1. odst. 337. čl. ZPP). Zato jih ni mogoče upoštevati.

Ni moč slediti pritožbenim trditvam, da so bile o vseh dejstvih v zvezi z reklamacijo rokovnikov seznanjene tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka in bi lahko izpovedale o pravnorelevantnih dejstvih glede okoliščin reklamacije, saj, kot že rečeno, tožena stranka ni trdila, o katerih dejstvih naj bi priče izpovedale.

Pritožnik si zmotno razlaga pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ko pravi, da je nelogičen zaključek sodišča, da predlaganih prič ni bilo potrebno zaslišati, ker naj bi pričale o pravno nerelevantnih dejstvih, češ da sodišče ne more vedeti, o kakšnih dejstvih naj bi pričale predlagane priče, dokler zaslišanja ne opravi. Sodišče res ne ve, kaj bodo priče izpovedale, vendar pa mora vedeti, katera dejstva naj bi potrjevale. Z izpovedbami prič ni moč nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Zato mora stranka najprej zatrjevati konkretna dejstva, ki naj bi jih priče potrdile. Ta pa morajo biti pravnorelevatna za odločitev, da opravičijo izvedbo predlaganih dokazov.

Trditve pritožnika v zvezi z zamudo roka glede reklamacije so neupoštevne, glede na ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila tožeča stranka pripravljena upoštevati reklamacijo na podlagi vrnitve rokovnikov. Prav dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnik, da je tožeča stranka prehitela toženo stranko z vnovčenjem menice in vložitvijo predloga za izvršbo, pa bi mu narekovalo, da zaradi zavarovanja dokazov rokovnikov ne uniči, a jih je kljub temu uničil v letu 2002. Ne glede na vse navedeno, pa velja pritrditi prvostopnemu sodišču, da tožena stranka ni postavila niti konkretnih, skladnih trditev o tem, kakšen delež rokovnikov je bil poškodovan niti za koliko znižuje plačilo.

Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno materialnopravno zaključilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpobijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).