Jedro

Pred uveljavitvijo ZIN je bil strokovni izpit za opravljanje nalog veterinarskega inšpektorja sicer zahtevan, vendar ga zaradi pomanjkanja ureditve v podzakonskih aktih ni bilo mogoče opravljati. Niti ZVet niti ZVet-1 pa nista v prehodnih in končnih določbah opredelila spregleda strokovnega izpita za inšpektorja (zahtevanega z ZVet oziroma ZVet-1), če je oseba opravila izpite, ki so bili v predhodno veljavni zakonodaji (sem se uvršča tudi Zakon o zdravstvenem varstvu živali) določeni za inšpektorje.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Veterinarske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: VURS) št. 123-41/94 z dne 5.12.2005 ter sklepa Vlade RS št. 10051-35/2006 z dne 8.3.2006, in zahtevek, da je tožena stranka dolžna priznati tožniku izpolnjevanje vseh strokovnih pogojev za inšpektorja I., na delovnem mestu vodje oddelka Območnega urada VURS v Murski Soboti. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 72.930,00 SIT z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva razsoje do plačila. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je tožnik opravil dne 2.3.1993 strokovni izpit s področja veterinarstva na podlagi Pravilnika o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v veterinarskih organizacijah združenega dela (Ur. l. SRS, št. 7/1983 in nadaljnji). Ta izpit se mu priznava kot opravljen državni izpit za pridobitev veterinarske licence na podlagi petega odstavka 58. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet -1 - Ur. l. RS, št. 33/2001 in nadaljnji), ni pa mu ga mogoče priznati kot opravljen strokovni izpit za veterinarskega inšpektorja, ki je bil kot pogoj za opravljanje tega dela določen v ZVet-1 kot tudi že v ZVet (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). Ker vsi potrebni podzakonski akti, ki bi omogočili opravljanje strokovnega izpita za inšpektorja na področju veterine, še niso bili sprejeti, je po zaključku prvostopenjskega sodišča tožniku v izpodbijani odločbi pravilno naloženo, da mora opraviti strokovni izpit za inšpektorja v roku enega leta, od kar mu bo ta možnost zagotovljena.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker je bil tožnik imenovan za republiškega veterinarskega mejnega inšpektorja v letu 1993, bi bil po oceni drugostopenjskega sodišča v smislu 41. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN - Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) oproščen opravljanja strokovnega izpita za inšpektorja le, če bi izpolnjeval vse pogoje za imenovanje na to mesto po takrat veljavnem zakonu (116. člen Zakona o zdravstvenem varstvu živali - ZZVŽ, Ur. l. SRS, št. 37/1985), vendar jih ni. Ker je sodišče ocenilo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča RS pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki se nanaša na večje število javnih uslužbencev - inšpektorjev, je s posebnim sklepom dopustilo revizijo (prvi odstavek 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), katera na podlagi 1. do 4. točke 31. člena ZDSS-1 sicer ne bi bila dovoljena.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Nižjima sodiščema očita večkratno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče ni uporabilo 213. in 287. člena ZPP, saj vseh predlaganih dokazov tožnika ni izvedlo, niti jih ni zavrnilo, pritožbeno sodišče pa te kršitve ni ugotovilo in odpravilo. Sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z vsebino listin. Iz potrdila z dne 28.6.2006 izhaja, da je U. A., ki je v preteklosti opravil enake izpite kot tožnik, opravil strokovni izpit za inšpektorja, in to v času, ko akt o programu in obsegu posebnega dela izpita (veterina) še ni bil sprejet. Če je tožena stranka U. A. priznala vse dele izpita po pravilniku, razen inšpekcijskega nadzora, bi morala najmanj v istem obsegu priznati izpit tudi tožniku. Razlogi sodb so nejasni ter v nasprotju z vsebino sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 14.1.2004, izdanega X. C. N.. Sodbi nimata zaključka, ali so bili kljub enakemu izhodiščnemu dejanskemu položaju glede izpita tožnik, U. A. in X. C. N. različno obravnavani. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je imela V. Č. Š. ob imenovanju za inšpektorico in hkrati generalno direktorico VURS v letu 2004 opravljene iste izpite kot tožnik, a naj je ne bi zavezovala dolžnost opraviti izpit za inšpektorja po ZIN. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Tožnik je bil imenovan za inšpektorja 10.3.1993. Sodišče bi zato moralo pogoje za veterinarskega inšpektorja presojati po ZZVŽ, katere je tožnik izpolnjeval, in ne po ZVet ter ZVet-1. Sodišče bi moralo uporabiti določilo 193.a člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Tožena stranka je kršila drugi odstavek 14. člena, 22. in 155. člen Ustave Republike Slovenije (URS - Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, oziroma podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da se revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako pa ti razlogi niso nejasni ali v nasprotju z listinami v spisu.

Očitek, da prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določil 213. in 287. člena ZPP (o dokazih in njihovem izvajanju), pritožbeno sodišče pa naj bi te kršitve ne ugotovilo in odpravilo, po svoji vsebini ne predstavlja v reviziji uveljavljane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče predlaganega dokaza ne izvede, ter za to ne pojasni razlogov, je lahko podana kvečjemu relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 287. členom ZPP), ki pa v obravnavani zadevi tudi ni podana. Neizvedba predlaganega dokaza tožnika (potrdila o strokovnih izpitih na "novo" imenovanih inšpektorjev, nekoč delavcev veterinarskih zavodov, ki naj jih predloži tožena stranka), ni namreč v ničemer vplivala na sprejem materialnopravne odločitve, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se predmetni spor v celoti nanaša na pravno vprašanje.

Revizija zmotno uveljavlja, da je eno od odločilnih dejstev, o katerem v sodbah nižjih sodišč ni razlogov oziroma ti nasprotujejo vsebini listin, tudi okoliščina, da naj bi tožena stranka delavce (npr. tožnika, U. A., X. C. N., V. Č. Š.) različno obravnavala pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja strokovnega izpita za inšpektorje. Kot je pravilno obrazloženo že v izpodbijani odločbi, je sodna presoja omejena na zakonitost v postopku izpodbijanih odločb. Ker na takšno presojo ne morejo vplivati morebitne drugačne odločitve tožene stranke v primeru drugih delavcev, slednje tudi ne more predstavljati enega od odločilnih dejstev za odločitev o utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka. Upoštevaje navedeno sta neuspešna tudi revizijska očitka kršitve ustavnih načel enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS) in enakega varstva pravic (22. člen URS) zaradi zatrjevanega različnega (manj ugodnega) obravnavanja tožnika v primerjavi z drugimi delavci tožene stranke.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Drugostopenjska sodba ugotavlja, da je bil tožnik imenovan za republiškega veterinarskega inšpektorja v letu 1993. Jedro spora je vprašanje, ali je dolžan opraviti strokovni izpit za inšpektorja, kar mu je bilo naloženo v izpodbijanem sklepu z dne 5.12.2005. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZIN (ki v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bil noveliran), je lahko za inšpektorja imenovana oseba, ki ima univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo, najmanj pet let delovnih izkušenj in strokovni izpit za inšpektorja, če ni s predpisi o posamezni inšpekciji drugače določeno. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju je zaključek izpodbijane sodbe, da tožnika v smislu 41. člena ZIN ni mogoče oprostiti opravljanja tega izpita iz razloga, ker ni izpolnjeval pogojev za imenovanje na mesto republiškega veterinarskega mejnega inšpektorja iz 116. člena ZZVŽ, sicer zmoten, vendar pa slednje ne vpliva na sprejem drugačne odločitve.

Na podlagi prehodne in končne določbe ZIN (prvi stavek 41. člena) se osebam, ki so opravile izpite, predpisane za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora pred uveljavitvijo tega zakona (t. j. pred 13.7.2002), prizna izpolnjevanje tega pogoja tudi po določilih tega zakona. Pred 13.7.2002 je bil strokovni izpit za inšpektorja urejen v naslednjih predpisih: Prvi odstavek 84. člena Zakona o upravi (Ur. l. RS, št. 67/1994 in nadaljnji) je poleg ostalih pogojev, ki jih mora izpolnjevati inšpektor, predpisal tudi strokovni izpit za inšpektorja, če ni s predpisi o posamezni inšpekciji drugače določeno. Navedeni izpit je v okviru strokovnih pogojev za inšpektorja zahteval tudi ZVet-1 (prvi odstavek 82. člena, drugi odstavek 84. člena), ki je pričel veljati 20.5.2001, vendar na njegovi podlagi izdani podzakonski akti opravljanja tega izpita niso uredili (na področju veterine je bil strokovni izpit za inšpektorja sicer prvič izrecno predpisan že v prvem odstavku 132. člena ZVet, a tudi tokrat s podzakonskim aktom ni bil urejen). Niti ZVet niti ZVet-1 pa nista v prehodnih in končnih določbah opredelila spregleda strokovnega izpita za inšpektorja (zahtevanega z ZVet oziroma ZVet-1), če je oseba opravila izpite, ki so bili v predhodno veljavni zakonodaji (sem se uvršča tudi ZZVŽ) določeni za inšpektorje.

Iz navedenega tako izhaja, da je bil pred uveljavitvijo ZIN strokovni izpit za opravljanje nalog veterinarskega inšpektorja sicer zahtevan, vendar ga zaradi pomanjkanja ureditve v podzakonskih aktih ni bilo mogoče opravljati (torej ga ni mogel opraviti niti tožnik). Za primer takšne situacije velja določilo drugega stavka 41. člena ZIN, v skladu s katerim morajo predstojniki na področjih, kjer doslej še ni bilo mogoče opravljanje strokovnega izpita, to omogočiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona.

Upoštevaje tretji stavek 41. člena ZIN mora inšpektor, ki strokovnega izpita še ni opravil, opraviti strokovni izpit za inšpektorja v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona oziroma po tem, ko mu je zagotovljena ta možnost, drugače se ga razreši v skladu s 13. členom tega zakona. Na podlagi 3. člena Pravilnika o strokovnem izpitu za inšpektorja (Ur. l. RS, št. 75/2004 in nadaljnji) obsega program izpita splošni in posebni del, pri čemer program in obseg posebnega dela izpita določi minister, pristojen za posamezno inšpekcijo. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom iz izpodbijane sodbe, da je z izpodbijanim sklepom z dne 5.12.2005 tožniku, ki strokovnega izpita za inšpektorja še ni opravil, utemeljeno naložena izvršitev te dolžnosti v roku enega leta po tem, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. V trenutku izdaje tega sklepa namreč o opravljanju posebnega dela izpita na področju veterine ministrstvo še ni izdalo akta iz 3. člena citiranega pravilnika, saj je Pravilnik o posebnem delu strokovnega izpita za uradnega veterinarja (Ur. l. RS, št. 92/2006) pričel veljati šele 2.9.2006. Kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč ima tožnik poleg strokovnega izpita s področja veterinarstva, ki ga je opravil dne 2.3.1993 na podlagi ZZVŽ (oziroma Pravilnika o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v veterinarskih organizacijah združenega dela) in ki mu je omogočal zgolj samostojno opravljanje del veterinarja, opravljen tudi izpit iz splošnega upravnega postopka ter preizkus znanja za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku, našteto pa mu je potrebno upoštevati v okviru priznavanja dela izpita v skladu z določilom 29. člena Pravilnika o strokovnem izpitu za inšpektorja.

Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ni uporabilo določila 193.a člena ZJU, pri čemer revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi tega dela izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja. Neuspešno je tudi revizijsko zatrjevanje, da je tožena stranka kršila prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen URS) in posegla v pridobljene pravice. Z izpodbijanim sklepom ni tožena stranka v ničemer posegla v pravni položaj tožnika za nazaj (sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki kot inšpektor I, na delovnem mestu vodja oddelka). Za možnost nadaljnjega opravljanja tega dela mu je zgolj naložila obveznost opraviti strokovni izpit, katerega tožnik še nima, in sicer v roku ter pod pretnjo siceršnje razrešitve, kakor je to predpisano z ZIN.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.