Jedro

Dolžnost obračunavanja plače je že zakonska dolžnost izplačevalca (delodajalca) in ne spada v izrek sodbe. Izrek sodbe bi se torej moral pravilno glasiti (le) na plačilo neplačane razlike (bruto) plače. Toženka pa bo sodbo pravilno izvršila, če bo od prisojenih zneskov obračunala in plačala davke in prispevke, tožniku pa plačala ustrezne neto zneske razlik plač.

Ker je sodišče prve stopnje prav na podlagi tožnikovega predloga izdalo dopolnilni sklep, s katerim je delno zavrglo tožbo, je že zato napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da ta predlog ni bil utemeljen in da zato tožnik sam krije svoje stroške s tem v zvezi.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se:

-sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se beseda "obračunati" nadomesti z besedo "plačati";

-dopolnilni sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške predloga za izdajo dopolnilne sodbe v znesku 37,33 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila".

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati razliko v plači za obdobje od marca 2015 do aprila 2018 v skupni bruto višini 19.076,00 EUR, v mesečnih zneskih, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od datumov, navedenih v izreku izpodbijane sodbe (točka I izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na obračun in odvod davkov in prispevkov od razlik v plači, zato je tožbo v tem delu zavrglo (točka II izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.485,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka), in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (točka IV izreka).

2.Z dopolnilnim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo neto razlike v plači v skupni višini 12.624,00 EUR (točka I izreka). Odločilo je še, da tožnik sam nosi stroške predloga za izdajo dopolnilne sodbe (točka II izreka).

3.Zoper del sodbe in dopolnilni sklep se pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tistem delu tožbenega zahtevka, s katerim je zahteval plačilo neto zneskov razlik v plači, niti tega ni odpravilo z dopolnilnim sklepom. Zato sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka tega člena. Poudarja, da je s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo razlike v bruto plačah, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto razlik v točno določenih zneskih. Razumljivo je, da zaradi odločitve o delni nepristojnosti za odločanje sodišče toženki ni moglo naložiti plačila točno določenih neto zneskov mesečnih razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Moralo pa bi odločiti o tistem delu tožbenega zahtevka, s katerim je v svojo korist izrecno terjal naložitev plačila toženki. Zgolj obračun bruto plač, ki je toženki naložen v izreku, ne zadošča za izvršljivost zahtevka, na kar je opozoril že v predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa. Poudarja, da je treba delodajalcu z izvršilnim naslovom naložiti plačilo zneskov v korist delavca. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, ne more priti do poplačila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodni odločbi spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov in stroškov sestave predloga za izdajo dopolnilnega sklepa.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da ima kot delavec pravico zahtevati od delodajalca plačilo razlike v plači. Zato bi se izrek sodbe moral pravilno glasiti na plačilo razlike v plači (četudi je ta v bruto znesku), ne pa na njen obračun, kot je odločeno v izreku izpodbijane sodbe. Dolžnost obračunavanja plače je že zakonska dolžnost izplačevalca (delodajalca) in ne spada v izrek sodbe. Izrek sodbe bi se torej moral pravilno glasiti (le) na plačilo neplačane razlike (bruto) plače. Toženka pa bo sodbo pravilno izvršila, če bo od prisojenih zneskov obračunala in plačala davke in prispevke, tožniku pa plačala ustrezne neto zneske razlik plač.

6.Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zoper sodbo in jo v izpodbijanem delu (točki I izreka) spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati (namesto obračunati) z izpodbijano sodbo dosojene (bruto) razlike v plačah (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7.Posledično pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu, naj tako spremeni tudi izpodbijani dopolnilni sklep, saj je s tako spremenjeno sodbo že odločeno o celotnem tožbenem zahtevku. Tožnik pa s pritožbo obrazloženo ne izpodbija dopolnilnega sklepa v tistem delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe glede zahtevka za plačilo določenih neto zneskov. Ravno nasprotno. To odločitev šteje kot razumljivo.

8.Utemeljeno pa tožnik predlaga spremembo izpodbijanega dopolnilnega sklepa v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za povračilo stroškov predloga za izdajo dopolnilne sodbe. Ker je sodišče prve stopnje prav na podlagi tožnikovega predloga izdalo dopolnilni sklep, s katerim je delno zavrglo tožbo, je že zato napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da ta predlog ni bil utemeljen in da zato tožnik sam krije svoje stroške s tem v zvezi. Glede na navedeno in predvsem, ker je tožnik v postopku v pretežnem delu uspel, mu je toženka dolžna povrniti tudi stroške predloga za izdajo dopolnilne sodbe (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako tožniku za sestavo predloga za izdajo dopolnilne sodbe skladno z določili Odvetniške tarife priznalo 50 točk (4. točka tar. št. 20), 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 37,33 EUR.

9.Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in spremenilo dopolnilni sklep v II. točki izreka tako, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške predloga za izdajo dopolnilne sodbe v znesku 37,33 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo dopolnilni sklep (2. točka 365. člena ZPP).

10.Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, zato mu je dolžna toženka plačati tudi stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku za sestavo pritožbe priznalo 625 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 466,65 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Prim. sodbo VSRS VIII Ips 47/2020.

2Pri odmeri pravdnih stroškov je odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspeh posameznih pravdnih dejanj.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/3, 358, 358-5, 365, 365-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.