Jedro

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR, ker je toženi stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 112. člena ZDR. Tožena stranka tožnici trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo ob zakonsko dogovorjenem roku. Zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbo 112. člena ZDR, s tem pa je bil podan tudi pravni temelj za odločanje o vtoževani odpravnini in odškodnini, ki sta bili opredeljeni v drugem odstavku 112. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 7.147,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati znesek 3.052,24 EUR bruto iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.064,45 EUR, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP v povezavi s členom 19 ZDSS-1. Prav tako ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razsodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala na podlagi 112. člena ZDR, upravičena in zakonita. Tožnici je tožena stranka že z odgovorom na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pojasnila, da je tožena stranka izplačevala vse plače in prevoz na delo ter malico, kar jasno izhaja tudi iz sodnega spisa. Tožnica na ta dopis tožene stranke ni odgovorila. Prav tako ni pojasnila, za koliko naj bi tožena stranka zamujala s plačilom. Pri tem je potrebno pojasniti, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo navedeno, katerega dne naj bi se tožnici izplačevala plača. To pomeni, da je izredna odpoved tožnice v celoti neutemeljena. Posledično je neutemeljen tudi tožničin tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podana delovnopravno kontinuiteta tožnice od 6. 6. 1985 do prenehanja delovnega razmerja oziroma, da naj bi tožnica v tem obdobju delala na istem delovnem mestu, na isti lokaciji, z večinoma istimi sodelavci in pod istim vodstvom. Dejstvo je, da tožnica pri toženi stranki ni bila zaposlena od 6. 6. 1985 do prenehanja delovnega razmerja neprekinjeno. A. ni bil pravni prednik tožene stranke. Tožnica pri toženi stranki tako ni dosegla tiste delovne dobe, kot jo zatrjuje oziroma kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi iz sklepa z dne 13. 8. 1997 izhaja, da je bila ukinjena organizacijska enota „menza in naselje B.“, kar pomeni, da ne gre za nikakršno pravno nasledstvo, oziroma da bi tožnici pripadala odpravnina in odškodnina tudi za čas dela v družbi C., d.d. D.. Tožnica ni predložila nobenega ustreznega dokaza, s katerim bi dokazala, da je C., d.d. D. pravni naslednik A.. To pa ne izhaja niti iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra. C., d.d. D. je bil izbrisan iz sodnega registra po zaključenem stečajnem postopku 13. 8. 2004. Do prevzema delavcev od A. na C., d.d. D. ni prišlo, zato ni moč ugotoviti delovnopravne kontinuitete z vsemi posledicami, kot jo ugotavlja sodišče. Navedeni družbi tudi nista bili kapitalsko povezani. Med navedenima družbama ne more biti pravnega nasledstva tudi v primeru, če bi šlo za hčerinsko družbo, kar pa iz izpiskov sodnega registra ne izhaja. Ker sodišče prve stopnje izpiskov iz sodnega registra ni pravilno presodilo, je prišlo do protispisnih zaključkov, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Pravnega nasledstva pa ni izkazal niti dokazni postopek, saj to ne izhaja niti iz izpovedbe priče E.E.. Ta priča po stališču tožene stranke niti ni mogla biti merodajna priča. Poleg tega je izpovedala, da ji nikdar ni bil vročen nikakršen splošni akt ali sklep o prevzemu. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z listinskimi dokazi (izpiski AJPES-a oziroma sodnega registra). Zaradi napačne odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je jasen, prav tako pa ne nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe. Sodba ima razloge v vseh odločilnih dejstvih, ti pa niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP tudi z zatrjevanjem, da so zaključki sodišča prve stopnje protispisni. To pa pomeni, da s temi trditvami smiselno zatrjuje le bistveno kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi te očitane kršitve sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni storilo. V odločilnih dejstvih ni nikakršnega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Do nasprotja v prepisih zvočnih posnetkov pa sploh ni moglo priti, saj sodišče prve stopnje zvočnega snemanja narokov ni odredilo. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožena stranka zatrjuje druge bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP, pa izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa prav tako ni podan, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, na podlagi drugega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je toženi stranki dne 16. 11. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 112. člena ZDR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 11. 2012 podala v skladu z 112. členom ZDR. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tožnici trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo ob zakonsko dogovorjenem roku (tožnici je bila plača za junij 2012, julij 2012 in avgust 2012, poleg tega pa tudi plača za september 2012 izplačana z zamudo), da je tožnica pisno opomnila toženo stranko in o kršitvah pisno obvestila tudi inšpektorja za delo (A7, A11), pri čemer je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi v roku, določenem v tretjem odstavku 112. člena ZDR. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbo 112. člena ZDR, s tem pa je bil podan tudi pravni temelj za odločanje o vtoževani odpravnini in odškodnini, ki sta bili opredeljeni v drugem odstavku 112. člena ZDR.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita zato, ker je tožena stranka svoje obveznosti do tožnice iz naslova izplačila plač izpolnila. V postopku je bilo namreč ugotovljeno (kar je izpovedala tudi zakonita zastopnica tožene stranke) da so bile tožnici plače dejansko izplačane z zamudo. Že s tem dejstvom pa je bil izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei člena 112/1 ZDR in sicer ne glede na to, da je tožena stranka tožnici pripadajoče plače kasneje izplačala. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožnica ni pojasnila, za koliko naj bi tožena stranka zamujala s plačilom plač oziroma zato, ker v tožničini pogodbi o zaposlitvi ni bil naveden plačilni dan. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila dolžna tožena stranka tožnici tudi v zgoraj omenjenem obdobju plačo izplačati najkasneje 18. dan po izteku vsakega meseca (člen 134/2 ZDR). To pa pomeni, da dejstvo, da tožnica v pogodbi o zaposlitvi ni imela točno določenega plačilnega dne, ni odločilno za presojo zakonitosti njene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako nima nikakršnega vpliva na zakonitost tožničine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da ni odgovorila na dopis tožene stranke z dne 20. 11. 2012, da ji je vse plače sicer izplačala, vendar z zamikom. Tožnica namreč ni imela nikakršne obveznosti, da na ta dopis tožene stranke (potem, ko je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že podala) še posebej odgovarja.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do vtoževane odpravnine in odškodnine upoštevaje 27 let delovne dobe, ki jo je dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Na podlagi zaslišanja tožnice, priče E.E. in zakonite zastopnice ter na podlagi listinskih dokazov je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je potrebno kot delovno dobo, ki se upošteva pri ugotavljanju višine odpravnine oziroma odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka, upoštevati delovno dobo tožnice za obdobje od 6. 6. 1985 pa vse do 20. 11. 2012, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki zaradi njene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo.

10. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica od 6. 6. 1985 do 31. 12. 1991 zaposlena pri A., v obdobju od 1. 1. 1992 do 31. 8. 1997 pri podjetju C., d.d. D. in v obdobju od 1. 9. 1997 do 20. 11. 2012 pri toženi stranki. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ni bila neprekinjeno zaposlena pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, v zvezi s katerimi je bila ugotovljena delovnopravna kontinuiteta. Prav tako je že iz navedb tožene stranke razvidno (enako pa izhaja tudi iz dokaznega postopka), da je tožena stranka sama štela, da je tožnica upravičena do odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR tudi za čas zaposlitve pri tožničinem prejšnjem delodajalcu C., d.d. D.. Tako je že iz navedb odgovora na tožbo tožene stranke razvidno, da je bila tožnica pri toženi stranki in njenemu pravnemu predniku zaposlena 20 let, 10 mesecev in 19 dni, kar predstavlja obdobje tožničine zaposlitve pri toženi stranki in pri podjetju C., d.d. D. (fotokopija tožničine delovne knjižice - A2). Poleg tega je tožnica vložila v spis tudi sklep z dne 13. 8. 1997 (A3), ki ga je izdalo podjetje C., d.d. D.. in iz katerega izhaja, da se tožnico razporedi k toženi stranki na delovno mesto kuhar PU. Iz obrazložitve tega sklepa je razvidno, da je bila zaradi ukinitve organizacijske enote „menza in naselje B.“ dne 1. 8. 1997 s toženo stranko sklenjena pogodba o prevzemu delavcev te enote. S tem je bilo tožnici zagotovljeno delo na delovnem mestu, ki ustreza stopnji njene strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, delovna doba pa se ji upošteva, kot da ni spremenila zaposlitve. Razen tega je tožena stranka dne 20. 11. 2012 izdala sklep o določitvi odpravnine tožnici (B6) v katerem je jasno navedla, da je tožnica upravičena do odpravnine v višini 5.294,40 EUR za obdobje od 1. 1. 1992 dalje in da je tožnica pri toženi stranki in pravnemu predniku C., d.d. D. dopolnila skupaj 20 let, 10 mesecev in 19 dni delovne dobe. Ob upoštevanju zgoraj navedenega so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da tožnica ni upravičena do odpravnine in odškodnine tudi upoštevaje delovno dobo pri podjetju C., d.d. D..

11. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tožničino delovno dobo pri A.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnice in priče E.E. pravilno zaključilo, da je potrebno tudi navedeno obdobje delovne dobe tožnice upoštevati pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine. Obe sta namreč izpovedali, da je tožnica že od vsega začetka (torej od dneva zaposlitve pri A.), opravljala isto delo, tj. delo kuhinjske pomočnice, da je opravljala to delo na istem delovnem mestu, za enako plačilo, da je bil F.F. njen šef že v času A., enote menze, ko pa je postala tožničin delodajalec tožena stranka, pa je F.F. postal direktor tožene stranke. Poleg tega je sodišče prve stopnje po vpogledu v tožničino delovno knjižico ugotovilo, da je bila tožnica tako pri A. kot tudi pri C., d.d. D. zavedena pod isto evidenčno številko, kar dodatno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tudi med A. in podjetjem C., d.d. D. prišlo do prevzema tožnice na podlagi 15. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v tem obdobju uporabljal kot predpis RS). S tem pa je dejansko podana delovnopravna kontinuiteta tožnice vse od 6. 6. 1985 do 20. 11. 2012 (podobno kot na podlagi sklepa z dne 13. 8. 1997 - A3).

12. Zgornjih ugotovitev ne morejo omajati pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi se ta sklicuje na izpiske iz sodnega registra oziroma na izpiske AJPES, iz katerih naj bi izhajalo, da tožničina prejšnja delodajalca nista pravna prednika tožene stranke. Bistveno je, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih za vse zgoraj ugotovljeno obdobje. Drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da delovnopravna kontinuiteta tožnice za zgoraj navedeno obdobje ni podana, pa tožena stranka ni predložila.

13. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo vtoževano odpravnino in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka upoštevaje 109. člen ZDR oziroma 92. člen ZDR, da je pri ugotavljanju višine teh dveh terjatev upoštevalo pravilno osnovo (tožničina plača je znašala 794,16 EUR, pri čemer je tožnica odškodnino za čas odpovednega roka vtoževala upoštevaje višino minimalne plače) tako, da je povsem utemeljeno ugotovilo, da je tožnica iz naslova odpravnine upravičena do izplačila zneska v višini 7.147,44 EUR in iz naslova odškodnine v višini 3.052,24 EUR bruto, od katerega pa je dolžna tožena stranka odvesti predpisane dajatve in tožnici izplačati ustrezen neto znesek. Prav tako je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka s plačilom navedenih zneskov prišla v zamudo s prvim dnem po prenehanju delovnega razmerja tožnice, tj. z dnem 21. 11. 2012, zato ji je bila dolžna tožena stranka od takrat dalje izplačati tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti dalje do plačila.

14. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom praktično v celoti uspela, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo tudi, da ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.064,45 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.