Jedro

Argumentirano je pojasnjeno, da je v tem sporu ključno, da tožnik po ponovnem odprtju bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika, ki mu je bolniški stalež odprl po preteku več kot 30 dni od izdaje izpodbijane odločbe zdravstvene komisije, ni vložil zahteve za presojo ocene osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku in ni uveljavljal varstva pravic pri tožencu, niti ni bil podan predlog za njegovo podaljšanje oziroma odobritev staleža za naprej ter posledično toženec o obdobju od 1. 1. 2023 dalje ni odločal. V 234. členu Pravil OZZ je določeno, da če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku treh delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Ne glede na vloženo zahtevo se mora zavarovanec ravnati po mnenju osebnega zdravnika. Kot pravilno izpostavlja toženec, tožnik take presoje ni zahteval, niti ni v postopku zatrjeval, da z zaključkom bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika ni bil seznanjen.

Po določbi 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt toženca zaradi nepriznanja bolniškega staleža. V tem primeru ne gre za litispendenco, ki jo določa 189. člen ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Litispendenca nastopi le v primeru, če pravda o istem zahtevku med istima strankama že teče in ne, če sta vloženi dve tožbi iste tožeče stranke z istim zahtevkom zoper isto toženo stranko. Sodišče prve stopnje takšne situacije ni ugotovilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Stroške pritožbe nosita tožeča stranka in stranski intervenient sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sodba in sklep) odpravilo dokončno odločbo toženca številka: ... z dne 3. 10. 2022 in v delu odločbo imenovanega zdravnika toženca številka: ... z dne 5. 9. 2022, v katerem je odločeno, da je tožnik od 10. 9. 2022 dalje zmožen za delo. Ugotovilo je, da je tožnik od 10. 9. 2022 do 29. 11. 2022 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. Tožbo je zavrglo v delu, ko je tožnik zahteval ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe izven dela tudi od 30. 11. 2022 do konca glavne obravnave 10. 7. 2024. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožniku in stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.315,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2.Zoper sodno odločbo se pritožujeta tožnik in stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma sodno odločbo razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožencu naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa skupaj z zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

3.Sodišče je v izpodbijani sodni odločbi tožnikovemu zahtevku zgolj delno ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo zgolj do 29. 11. 2022 in ne še za obdobje od 30. 11. 2022 naprej. Tožnik je že tekom postopka pojasnil, da je šlo pri ponovnih odprtjih bolniškega staleža po 10. 9. 2022 naprej ves čas za isti razlog zadržanosti od dela (zaradi bolečin in težav s kolenom). Zaradi odločitve zdravstvene komisije se je bil tožnik v skladu z drugim odstavkom 242. člena Pravil OZZ primoran vrniti na delo. Osebni zdravnik mu je odprl bolniški stalež vsakič, ko so bile bolečine v kolenu tako intenzivne, da dela ni zmogel opravljati niti z zadostnimi počitki med delovnim časom. Z odločitvijo sodišča mu je odvzeta pravica sodne presoje nadaljnje začasne nezmožnosti za delo, ker je zdravstvena komisija pritožbo zavrnila kot neutemeljeno, na to odločitev pa je pritožnik vezan, po drugi strani pa mu je lahko bolniški stalež odprl osebni zdravnik, ko dela zaradi bolečine ni mogel opravljati. Zaradi tega tožnik presoje ugotovitve osebnega zdravnika ni zahteval vsakič znova. Znašel se je v logični zanki, saj se tožnik ne strinja z odločitvijo komisije, da je v določenem delu delazmožen in jo sodno izpodbija, nato gre po vložitvi tožbe zaradi istega trajajočega vzroka v bolniško, ker ni zmožen delati. Tožnik presoje ugotovitve osebnega zdravnika ni zahteval vsakič znova ravno zaradi dejstva, ker je bil isti postopek že v teku. Ker je bil tožnik vezan na odločitev zdravstvene komisije, pri čemer na drugi strani zaradi bolečin v kolenu ni zmogel opravljati svojega dela, je bil primoran v času, ko so bile bolečine neznosne, oditi v bolniški stalež, zato mu ne sme biti sodno varstvo iz tega razloga odrečeno. Stališče sodišča pomeni izvotlitev tožnikove pravice do pravnega varstva. Pri ponovnih odprtjih bolniškega staleža je šlo pri tožniku po 10. 9. 2022 ves čas za isti razlog zadržanosti od dela zaradi težav s kolenom. Ni jasno, kaj bi tožnik sploh zasledoval z vlaganjem pravnih sredstev zoper odločitev osebnega zdravnika glede staleža, saj je povsem jasno, da bi imenovani zdravnik moral spoštovati dokončno odločitev komisije toženca. Zato ne vzdržijo navedbe sodišča, da bi bilo lahko predmet presoje tega spora zgolj obdobje od 10. 9. 2023 do 29. 11. 2023. Tožnik zaradi istega razloga zadržanosti ni bil upravičen ponovno sprožiti spora, ko je spor o isti zadevi že tekel. Če bi se tak spor začel, bi sodišče moralo takšno tožbo zavreči. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istima strankama drug spor o istem zahtevku. Zahteva za ponovno presojo nezmožnosti za delo bi pomenila odločanje o isti stvari, kar je nedopustno. Toženec se je o tožnikovi nezmožnosti za delo izrekel v postopku pred sodiščem prve stopnje in ravno zato je v teku socialni spor. Litispindenca preneha šele, ko je o zahtevku iz tožbe pravnomočno odločeno oziroma je tožba zavržena ali umaknjena. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti tožbeni zahtevek vsakič zavreči. Šlo bi za istega tožnika, istega toženca in isti zahtevek. Sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče, se je nanašala na drugačno situacijo, pri čemer je bil tožniku naknadno odobren bolniški stalež zaradi različnih vzrokov. V tem sporu je šlo za drugačno dejansko stanje. Sodba je glede odločilnih dejstev neobrazložena. Problematiko litispendence je tožnik izpostavljal ves čas, ko je tekel postopek, pri čemer se sodišče v sodbi opredeli zgolj z enim stavkom in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo tudi postopkovne določbe, ko je neutemeljeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge, ker je predlagal zaslišanje predsednika zdravstvene komisije ter predlog za postavitev drugega sodnega izvedenca. Že prvotni izvedenec je bil mnenja, da je tožnik nezmožen za delo do 19. 1. 2023, zato je sodišče že iz tega razloga napačno odločilo o tožbenem zahtevku. Tožnik se z mnenjem sodnega izvedenca ni strinjal, saj niti 19. 1. 2023 še ni bil sposoben za delo, na kar je opozoril v svojih pripombah, ki pa niti ob zaslišanju izvedenca niso bile pojasnjene. Tožnik je predlagal postavitev novega izvedenca, dokazni predlog pa je bil neutemeljeno zavrnjen, ker je sodišče nepravilno odločalo zgolj o obdobju do 30. 11. 2022, ne pa o celotnem zatrjevanem obdobju nezmožnosti za delo tožnika. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga prikrajšalo tožnika tudi za možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ko je sodišče svojo sodbo oprlo na stališče, da je relevantno obdobje za odločanje v tej zadevi zgolj obdobje od 10. 9. 2022 do 29. 11. 2022, je napačno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vsled nepravilnosti same odločitve je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

4.Toženec v odgovoru na pritožbo argumentirano prereka tožničine navedbe. Soglaša s presojo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodne odločbe, ki je prepričljivo obrazložena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo sporno obdobje in posledično tožnikovo začasno nezmožnost. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami - v nadaljevanju ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7.V tem sporu je zdravstvena komisija toženca z odločbo številka: ... z dne 3. 10. 2022 zavrnila pritožbo zoper odločbo imenovanega zdravnika številka: ... z dne 5. 9. 2022, s katero je odločil, da je tožnik od 1. 9. 2022 do 9. 9. 2022 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, od 10. 9. 2022 dalje pa je zmožen za delo.1

8.Odločanje o začasni nezmožnosti za delo Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - v nadaljevanju ZZVZZ) v 81. členu uvršča med odločanje o uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Pri tem določa, da nezmožnost za delo do 30 dni ugotavlja zavarovančev izbrani zdravnik (tretji odstavek 80. člena ZZVZZ) o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni ter o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni, pa odloča imenovani zdravnik z odločbo (drugi odstavek 81. člena ZZVZZ). Zoper odločbo imenovanega zdravnika je mogoča pritožba na zdravniško komisijo (82. člen ZZVZZ).

9.V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do večkrat zatrjevane procesne kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče se je opredelilo do vseh nosilnih pravnih naziranj tožnika, ki so bila dovolj argumentirana. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ne bi opredelilo do navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna, to še zlasti, ker gre za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje tožnika pa je napačno. Ne samo, da sodba vsebuje odločilna dejstva ter pravne razloge, ki omogočajo preizkus, temveč je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče ustrezno odgovorilo na tožbene trditve tožnika.

10.Iz 11. točke obrazložitve sodne odločbe je razvidno, da sodišče ni prezrlo tožnikovih trditev glede litispendence. Iz sodne odločbe so razvidna vsa odločilna dejstva in pravna kvalifikacija, zakaj sodišče glede na citirane določbe2

meni, da so neutemeljene navedbe tožnika o litispendenci in izgubljeni pravici do sodnega varstva. Argumentirano je pojasnjeno, da je v tem sporu ključno, da tožnik po ponovnem odprtju bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika, ki mu je bolniški stalež odprl po preteku več kot 30 dni od izdaje izpodbijane odločbe zdravstvene komisije, ni vložil zahteve za presojo ocene osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku in ni uveljavljal varstva pravic pri tožencu, niti ni bil podan predlog za njegovo podaljšanje oziroma odobritev staleža za naprej ter posledično toženec o obdobju od 1. 1. 2023 dalje ni odločal. V 234. členu Pravil OZZ je določeno, da če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku treh delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Ne glede na vloženo zahtevo se mora zavarovanec ravnati po mnenju osebnega zdravnika. Kot pravilno izpostavlja toženec, tožnik take presoje ni zahteval, niti ni v postopku zatrjeval, da z zaključkom bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika ni bil seznanjen. Sodišče je pravilno opredelilo relevantno obdobje ugotavljanja tožnikove začasne nezmožnosti.

Bistvo judikatov VDSS in VSRS, na katere se je sklicevalo sodišče je razvidno, da je za vsak socialni spor potrebna procesna predpostavka oziroma z zakonom predpisan pogoj za sodno varstvo. Po določbi 63. člena ZDSS-1 je namreč socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt toženca zaradi nepriznanja bolniškega staleža. V tem primeru ne gre za litispendenco, ki jo določa 189. člen ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Litispendenca nastopi le v primeru, če pravda o istem zahtevku med istima strankama že teče in ne, če sta vloženi dve tožbi iste tožeče stranke z istim zahtevkom zoper isto toženo stranko. Sodišče prve stopnje takšne situacije ni ugotovilo. Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo zdravstvene komisije z dne 3. 10. 2022 in je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, da je tožnik od 10. 9. 2022 do 29. 11. 2022 začasno nezmožen za svoje delo, v delu od 30. 11. 2022 pa do konca glavne obravnave pa tožbo zavrglo iz razlogov, kot izhaja iz tožbe. Tožnik nove tožbe v zadevi ni vložil in ni zahteval podaljšanje bolniškega staleža nad 30 dni.

Če bi to zahteval, bi o tem odločal imenovani zdravnik kot zdravstvena komisija in zoper novo izdano odločbo toženca bi tožnik lahko vložil novo tožbo, če se ne bi strinjal z odločitvijo organov toženca. Pravno nerelevantno ostane tako ugibanje tožnika kakšna bi bila odločitev toženca. V primeru vložitve nove tožbe, je sodišče ne bi zavrglo, saj bi odločalo o drugem obdobju začasne nezmožnosti za delo.

Ker je zdravstveno stanje spremenljiva kategorija, je v Pravilih OZZ določena možnost, da se zavarovancu v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja s strani osebnega zdravnika, odpre bolniški stalež. V sistemu OZZ mora tudi zavarovanec uveljavljati pravice po predpisanem postopku.

Sodišče ni zagrešilo nedopustne zavrnitve dokaznega predloga, ki bi lahko bila kršitev ustavne pravice oziroma načela kontradiktornosti. Strankina pravica, da predlaga izvedbo dokazov, sodišče zavezuje, da dokaze, ki so bistveni za ugotovitev odločilnih dejstev, izvede, vendar dokaznim predlogom ni dolžno brezpogojno slediti, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati. Mora pa zavrnitev dokaznih predlogov obrazložiti, kar je razvidno iz 4. in 5. točke obrazložitve. Sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga o imenovanju drugega izvedenca tožniku ni odvzelo niti pravice do obravnavanja niti pravice do izjave. Tožnik je imel možnost razčistiti vsa sporna vprašanja tudi na naroku, ker je sodišče sodnega izvedenca, zaradi tožnikovih pripomb, še zaslišalo, tako da ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do pripomb tožnika. Tožnik je imel vso podlago seznaniti se z razlogi za odločitev sodišča in ti so razvidni v 17. in 18. točki obrazložitve. Dejstvo, da sodni izvedenec ni sledil pripombam tožnika, ne odvzame veljave izvedenskemu mnenju oziroma ne vzpostavi vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni obstajala procesna situacija iz 254. člena ZPP, ki bi predstavljala podlago za imenovanje drugega sodnega izvedenca. Sodišče je pravilno ocenilo, da mora glede na podano izvedensko mnenje in dodatno zaslišanje v okviru 8. člena ZPP samo presoditi izvedensko mnenje in odločiti.

Tožnik graja kršitve materialnega prava, ne konkretizira pa kateri pravni predpis je bil nepravilno uporabljen. Ker je napačno tožnikovo tolmačenje materialnega prava, je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je argumentirano pojasnilo, zakaj je kot sporno obdobje opredelilo od 10. 9. 2022 do 29. 11. 2022, kot je podrobneje pojasnjeno v 11. točki obrazložitve.

Upoštevajoč pravilen materialnopravni zaključek sodišča v 19. točki obrazložitve in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep (353. člen ZPP).

Ker tožnik in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosita sama svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Predlogu osebnega zdravnika za priznanje začasne nezmožnosti za delo 30. 8. 2022 je bilo z odločbama toženca ugodeno za čas od 1. 9. 2022 do 9. 9. 2022, od 10. 9. 2022 pa je bila ugotovljena zmožnost tožnika za delo, upoštevajoč delovno mesto "direktor" oziroma "ekonomist" (na podlagi predloga imenovanemu zdravniku, ki je bil izpolnjen s strani tožnikovega osebnega zdravnika in registra zavarovanj).

2Tudi 244. člen Pravil OZZ.

3VDSS sodba in sklep Psp 107/2019 z dne 18. 4. 2019, sodba Psp 197/2013 z dne 21. 5. 2013 in Psp 211/2012 z dne 14. 6. 2012, VSRS v sklepu VIII Ips 58/2009 z dne 24. 1. 2011 in v sodbi in sklepu VIII Ips 246/2011 z dne 4. 9. 2012.

4Tožnik je s strani osebnega zdravnika 30. 11. 2022 zahteval le odprtje bolniškega staleža, ni pa zahteval podaljšanja bolniškega staleža nad 30 dni pri imenovanem zdravniku (po 31. 12. 2022).

5Ne glede na razlog ponovnega odprtja bolniškega staleža, bi tožnik zoper vsako izdano drugostopenjsko odločbo toženca lahko sprožil socialni spor.

6Ki mu lahko sam po preteku 30 dni zaradi iste diagnoze.