Jedro

Upravno sodišče ima pristojnost, da odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj sodišč, če ta posegajo v temeljne človekove pravice, vendar to pristojnost ima samo pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. odstavek 157. člena Ustave in 1. odstavek 4. člena ZUS-1).

Tožnik lahko uveljavlja učinkovito pravno sredstvo (vsaj) prek ustavne pritožbe zoper odredbo preiskovalnega sodnika (o privedbi osumljena na sodišče) glede na to, da meni, da njegove pravice iz 1. odstavka 21. in 32. člena Ustave niso bile učinkovito zavarovane oziroma upoštevane v sodnem postopku, ki ga je vodila tožena stranka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V tožbi je navedeno, da pooblaščenec na izrecno zahtevo stranke na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 vlaga na Upravno sodišče tožbo zaradi nezakonite odredbe Okrožnega sodišča v Kranju o tožnikovi privedbi na sodišče, podredno pa zaradi nezakonitega dejanja istega sodišča v zvezi z izdajo odredbe o privedbi opr. št. Kpr 21286/2016 z dne 15. 2. 2017 in s tem nezakonitega posega v tožnikove pravice iz 1. odstavka 21. člena Ustave in 32. člena Ustave. V tožbi pravi, da zoper odredbo ni pritožbe, da gre za predkazenski postopek in da tožnik nima drugega pravnega sredstva. V tožbi navaja, da je sodišče v odredbi navajalo netočne razloge za izdajo odredbe glede na določilo 194. člena ZKP. V nadaljevanju opisuje poseg v njegove osebnostne pravice v povezavi z 32. in 21. členom Ustave. Uveljavlja odškodnino in zahteva povrnitev stroškov postopka. Tožnik je s tožbo predložil odredbo opr. št. I Kpr 21286/2016 z dne 15. 2. 2017. 2. Sodišče ni vročalo tožbe v odgovor toženi stranki iz razloga ekonomičnosti in iz razloga, ker je sodna praksa v zvezi s tožbami zaradi varstva ustavnih pravic zoper sodne odločitve in akte izdane, v sodnem postopku ustaljena in je razvidna iz nadaljevanja obrazložitve tega sklepa.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni dopustna.

3. Upravno-sodna praksa v tovrstnih sporih je ustaljena.(1) Izpodbijani sklep tožene stranke ni upravni akt v smislu 1. in 2. odstavka 2. člena ZUS-1 niti ne gre za drug akt, ki ni upravni akt, za katerega bi zakon določal, da je zoper njega mogoče sprožiti upravni spor (t.i. redni upravni spor). Vendar pa sta ustavodajalec v 2. odstavku 157. člena Ustave in zakonodajalec v 1. odstavku 4. člena ZUS-1 predvidela tudi t.i. rezervni upravni spor v zadevah, ko izpodbijanega akta sicer ni mogoče opredeliti kot upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma ko zakonodajalec v posebnem zakonu ni določil, da je zoper določen akt možen upravni spor (drugi stavek 1. odstavka 2. člena ZUS-1), a izpodbijani akt posega v človekove pravice in temeljne svoboščine; vendar mora tudi v primeru tega t.i. rezervnega upravnega spora sodišče v predhodnem preizkusu tožbe preveriti, če je zoper tak akt morebiti zagotovljeno drugo sodno varstvo človekovih pravic pred drugim sodiščem (1. odstavek 4. člena ZUS-1 in 2. odstavka 157. člena Ustave). Tožnik pravi, da takšnega drugega sodnega varstva – razen v upravnem sporu – nima.

4. Določilo 3. člena ZUS-1 med drugim pravi, da „upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti /.../. Besedilo in sistematika tega določila, ki je v ZUS-1 uvrščeno takoj za določilom 2. člena in pred 4. členom ZUS-1, vodita v smeri interpretacije, da določilo 3. člena ZUS-1 predvsem dodatno opredeljuje, katere „odločitve“ in „akti“ se ne morejo šteti za upravne akte in med te spadajo sodne „odločitve“, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejmejo za izvrševanje ustavnih pristojnosti; med te pa je treba uvrstiti tudi izpodbijani sodni akt, ki je bil v obliki odredbe izdan v okviru sodne pristojnosti na podlagi 1. odstavka 194. člena ZKP. Vendar pa določilo 3. člena ZUS-1 ni brez pomena in vpliva na interpretacijo tudi določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Določilo 3. člena ZUS-1 namreč ne pomeni, da sodišče v upravnem sporu ne more odločati o zakonitosti „posamičnih aktov“ in „dejanj“ sodišč, s katerimi sodišča posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, kajti utemeljeno je mogoče sklepati, da zakonodajalec ni zgolj slučajno v določilu 3. člena ZUS-1 uporabil izraz „odločitev“ sodne veje oblasti za izvrševanje ustavnih pristojnosti, med tem ko v določilu 1. odstavka 4. člena ZUS-1 uporablja izraza „posamični akt“ in „dejanje“. Upravno sodišče ima torej pristojnost, da odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj sodišč, če ta posegajo v temeljne človekove pravice, vendar to pristojnost ima samo pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. odstavek 157. člena Ustave in 1. odstavek 4. člena ZUS-1). Rezervni upravni spor, ki je ustavna kategorija iz 2. odstavka 157. člena Ustave, namreč ne more biti derogirana s strani zakonske določbe, saj mora biti zakon v skladu z ustavo (1. odstavek 153. člena Ustave) in ne obratno.

5. Če pa ne gre za posamičen akt ali dejanje sodišča, ampak za „odločitev“ sodišča, ki je sprejeta na podlagi ustavnih pristojnosti, in ki naj bi posegala v ustavne pravice posameznika ali zasebne pravne osebe, potem Upravno sodišče vidi dodaten pomen določila 3. člena ZUS-1 v tem, da je pri uporabi in interpretaciji določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1 treba upoštevati tudi sistem sodnega varstva pravic, ki je urejen sistemsko, hierarhično in več-stopenjsko znotraj posameznih področij, kot so upravno pravo, delovnopravo, pravdne zadeve in kazenske zadeve. Sojenje, ko gre med drugim za varstvo človekovih pravic (1. odstavek 15. člena Ustave), namreč po navedenih temeljnih področjih poteka na sodiščih prve stopnje, višjih sodiščih, Vrhovnem sodišču, Ustavnem sodišču in Evropskem sodišču za človekove pravice. Zato tudi iz tega sistemskega vidika ni mogoče uveljavljati sodnega varstva temeljnih človekovih pravic pred Upravnim sodiščem zoper sodne odločitve Ustavnega sodišča,(2) Vrhovnega sodišča, višjega sodišča(3) ali prvostopenjskega sodišča(4) s kazenskega, civilno-pravnega ali delovno-pravnega področja. V navedenem smislu prideta pri predhodnem preizkusu tožbe tožnikov v poštev torej tako določba 1. odstavka 4. člena ZUS-1, v delu, ki določa pogoj, „če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo“, kot tudi določilo 3. člena ZUS-1, ker je v konkretnem primeru izpodbijani akt nesporno „odločitev“ sodišča, sprejeta na podlagi ustavne pristojnosti tožene stranke (1. odstavek 194. člena ZKP v zvezi z 125. in 1. odstavkom 126. člena Ustave). V zvezi s prvim pogojem sodišče upošteva tudi prakso Ustavnega sodišča, po kateri mora Upravno sodišče pri uporabi klavzule subsidiarnosti sodnega varstva v upravnem sporu zlasti, ko gre za morebitno prekrivanje s pravdnim postopkom, upoštevati dva pogoja in sicer, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo tudi učinkovito.(5)

6. Odredba o prisilni privedbi lahko poseže v ustavno ali mednarodnopravno zavarovane pravice osebe, ki je osumljena kaznivega dejanja in zato bi po Ustavi RS tožniku lahko pripadala pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave zoper akt preiskovalnega sodnika v zvezi z ukrepi za zagotovitev udeležbe osumljenca v pred-kazenskem postopku. Tožnik zatrjuje, da na podlagi kazenske zakonodaje te možnosti nima. Za presojo procesnih predpostavk v zvezi s tožbo po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 in 3. člena ZUS-1 je bistveno - četudi bi šlo za edino možnost - da tožnik lahko uveljavlja učinkovito pravno sredstvo (vsaj) prek ustavne pritožbe zoper odredbo preiskovalnega sodnika glede na to, da meni, da njegove pravice iz 1. odstavka 21. in 32. člena Ustave niso bile učinkovito zavarovane oziroma upoštevane v sodnem postopku, ki ga je vodila tožena stranka (6. alineja 160. člena Ustave ter 1. odstavek 50. člena, 2. odstavek 51. člena ter 55a. člen Zakona o Ustavnem sodišču). V postopku ustavne pritožbe bi tožniki lahko uveljavljali tudi pobudo za oceno ustavnosti zakona, ker ZKP ne določa rednega ali izrednega pravnega sredstva pred rednim sodiščem, ko gre za prisilno privedbo osumljenca v pred-kazenskem postopku; lahko pa bi uveljavljal tudi odškodnino in s tem odpravo posledic morebiti protiustavnega ukrepa privedbe na sodišče pred pravdnim sodiščem na podlagi 26. člena Ustave in odgovarjajočih zakonskih določb. 7. Na tej podlagi je sodišče presodilo, da ima tožnik za zatrjevane pravice v zvezi z odredbo o privedbi zagotovljeno drugo primarno sodno varstvo, v zvezi s katerim sodišče nima razlogov za pomislek, da ne bi bilo učinkovito. Ali ga je oziroma ju bo tožnik izkoristil, oziroma kakšno vrsto sodnega varstva bo zahteval, ali ne, je stvar njegove izbire, pri čemer je sodišče upoštevalo tudi, da tožnika zastopa odvetniška družba in ima oziroma je imel tožnik v zvezi s postopkovnimi vprašanji vso potrebno strokovno pomoč. Sodišče zato ni imelo podlage niti pogojev, da bi se v tej zadevi izreklo za stvarno nepristojno in da bi tožbo odstopilo v reševanje določenemu sodišču. 8. Po določilu 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo v prvi točki izreka s sklepom zavrglo.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

9. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče določilo, kot izhaja iz druge točke izreka tega sklepa.

opomba (1) : Na primer: sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 1608/2015-12 z dne 13. 1. 2016 ter sodne odločbe omenjene v opombah št. 2, 3 in 4 tega sklepa.

opomba (2) : S sklepom v zadevi I U 517/2014-4 z dne 7. 4. 2015 je Upravno sodišče zavrglo tožbo zoper odločitev (sklep) Ustavnega sodišča RS.

opomba (3) : S sklepoma v zadevah U 2553/2008-4 z dne 17. 12. 2008 in I U 1148/2009-7 z dne 13. 7. 2009 (odločitev o zasegu predmetov) sta bili zavrženi tožbi, ki sta med drugim izpodbijali sodni odločitvi višjih sodišč. V zadevi I U 1148/2009-7 pa je sodišče naredilo razliko z vidika uporabe 1. odstavka 4. člena ZUS-1 med odločitvijo sodišča, ki spada v okvir sojenja, in odločitvijo sodišča, ki pomeni zgolj upravljanje s stvarjo v skladu s podzakonskim predpisom (prodaja stvari).

opomba (4) : V zadevah U 1762/2006-14 z dne 27. 9. 2006 in U 2553/2008-4 z dne 17. 12. 2008 sta bili zavrženi tožbi zoper sodni odločitvi okrajnih sodišč, v zadevi U 457/2007-5 z dne 15. 3. 2007 pa sodna odločitev okrožnega sodišča o postavitvi izvedenca v sodnem postopku.

opomba (5) : Odločbe Ustavnega sodišča v zadevah: Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005, odst. 10-11, Up-661/2004 z dne 12. 1. 2006.