Jedro

Zahteva po končnem obračunu med plačano kupnino in nateklimi obrestmi do dneva izročitve vozila nima opore v 26. členu Zakona o blagovnem prometu (v nadaljevanju ZBP, Ur.l. SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini, Ur.l. RS, št. 18/95). Pravica do obresti za vnaprej plačano kupnino ni odvisna od tega, ali je prodajalec kupcu garantiral ceno ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka je dolžna tožeči plačati 139.599,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1993 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 38.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1993 dalje. Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi druge in prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da sodišči nista pravilno uporabili 26. člena Zakona o blagovnem prometu. Ta določba se ne nanaša na primere, ko je šlo za enkratno plačilo z garantirano ceno. Ponavlja, da ni pogojevala nakupa vozila z vnaprejšnjim plačilom. Izpodbija obrestni obračun ter se pavšalno sklicuje na neki drug, že razsojen primer. Trdi nadalje, da sodišče ni pravilno odločilo o pobotnem ugovoru in da je zato bistveno kršilo Zakon o pravdnem postopku.

Sodišče bi moralo opraviti končni obračun med plačano kupnino in nateklimi obrestmi do izročitve vozila. Trdi še, da je res prišlo do zamude pri izročitvi vozila, vendar pa bi po njenem mnenju tožeča stranka lahko zahtevala le plačilo odškodnine, tako kot je to opredeljeno v Zakonu o obligacijskih razmerjih.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da se je v svojih razlogih smelo omejiti le na razloge, ki jih tožena stranka v reviziji opredeljeno navaja. Preizkus po uradni dolžnosti je smelo opraviti le v obsegu, ki ga dopušča 386. člen ZPP. Ta je pokazal, da procesnih kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v tem postopku ni bilo.

Tožena stranka pa je opredeljeno navedla le kršitev zaradi zavrnitve pobotnega ugovora. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista kršili določb pravdnega postopka s tem, ko sta pobotni ugovor zavrnili. Ugotovitev, ali terjatev tožene stranke obstoji ali ne, je v tem postopku materialnopravno in ne procesnopravno vprašanje. Drugih procesnopravnih kršitev tožena stranka ni opredeljeno navedla.

Pač pa je materialnopravni preizkus pokazal, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Zahteva po končnem obračunu med plačano kupnino in nateklimi obrestmi do dneva izročitve vozila nima opore v 26. členu Zakona o blagovnem prometu (v nadaljevanju ZBP, Ur.l. SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini, Ur.l. RS, št. 18/95). Pravica do obresti za vnaprej plačano kupnino ni odvisna od tega, ali je prodajalec kupcu garantiral ceno ali ne. Določba 26. člena ZBP, ki kupcu priznava pravico do obresti, s tem prispeva k enakopravnemu položaju pogodbenih strank. Dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalec zagotovila tožniku kot kupcu nespremenjeno ceno, ne spreminja te ugotovitve. Nespremenjena cena namreč za kupca v danih okoliščinah predstavlja le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj (načelo sočasne izpolnitve - 122. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Zato je takšna ureditev v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava in tako tudi z načeli vestnosti in poštenja (12. člen ZOR).

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). Ali je tožena stranka pogojevala nakup avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine ali ne, je dejansko vprašanje. Sodišči prve in druge stopnje sta na to vprašanje odgovorili pritrdilno. Če pa je tako, sta tudi iz tega razloga pravilno uporabili 26. člen ZBP.

Navedeni zakon tudi ni bil kršen z obračunom obresti. Pavšalne revizijske trditve o neki neopredeljeni sodni odločitvi niso upoštevne, trditve o normalnih obrestih so nerazumljive, trditev o obrestni meri 7,5% pa ne temelji na 26. členu ZBP.

Ker torej sodišči prve in druge stopnje pri odločanju nista zmotno uporabili materialnega prava in ker tudi nista storili kršitev ZPP, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).