Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvega sodišča, ki šteje inkriminirani obtoženčev zapis kot njegov odziv na poročanje zasebne tožilke E. E. ter da je šlo za politično izražanje o pomembni temi v javnem interesu, a izhajajoč iz razumevanja povprečnega obtoženčevega sledilca na njegovem twitter profilu, iz obtoženčevega grobega načina izražanja, uperjenega ad personam, ki ima tudi seksistično konotacijo, ni mogoče razbrati, da naj bi šlo za nestrinjanje s politiko javne L. L. Tudi po oceni sodišča druge stopnje za, po obtožencu uporabljen stil diskreditacije novinark ter osebni napad na njiju, tudi upoštevaje vsebino prispevkov oziroma načina poročanja zasebnih tožilk, v predmetnem primeru ni obstajala zadostna dejanska podlaga. V koliziji dveh človekovih pravic, ki sta trčili, se je pravica obtoženca do svobode izražanja iz 39. člena Ustave morala umakniti pravicama do osebnega dostojanstva in varnosti ter zasebnosti in osebnostnih pravic zasebnih tožilk iz 34. in 35. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi I. I. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila za vsako kaznivo dejanje razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1 določena kazen dveh mesecev zapora. Upoštevaje določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, mu je bila nato določena enotna kazen treh mesecev zapora, z enoletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov obeh zasebnih tožilk, potrebnih izdatkov in nagrade njunega pooblaščenca, odvetnika A. A. ter plačilo sodne takse. Dolžan je plačati še krivdno povzročene stroške vročanja sodnih pisanj po pooblaščenem vročevalcu (94. člen ZKP), o katerih pa bo odločeno s posebnim pisnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki, odvetniki iz B. B. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s pritožbenim predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe. Po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP so obenem zahtevali, da jih sodišče druge stopnje obvesti o seji pritožbenega senata.

3. Odgovora na pritožbo sta z vlogama z dne 17. 5. 2022 po svojem pooblaščencu podali obe zasebni tožilki. Sklicujeta se na odgovor na pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 23. 11. 2018, opr. št. IX K 14840/2016, in predlagata, da višje sodišče pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Skladno zahtevi obtoženčevih zagovornikov in določbi prvega odstavka 378. člena ZKP je sodišče druge stopnje javno pritožbeno sejo razpisalo za dne 24. 5. 2022. Na njo so pristopili obtoženčev zagovornik odvetnik B. B., zasebna tožilka C. C. in substitutka pooblaščenca obeh zasebnih tožilk, odvetnica D. D. Pristopila nista zasebna tožilka E. E., za katero je bilo obvestilo v redu izkazano in obtoženi I. I. Za slednjega obvestilo sicer ni bilo izkazano, je pa pred pričetkom javne pritožbene seje njegov zagovornik podal izjavo, da je bil obtoženec s pritožbeno javno sejo seznanjen 20. 5. 2022. Ni imel pripomb na sestavo senata in se je strinjal, da se pritožbena seja opravi v njegovi nenavzočnosti. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za opravo javne pritožbene seje v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP, po kateri ni ovira za opravo javne seje, če stranke, ki so bile v redu obveščene, nanjo ne pridejo in sklenilo, da se pritožbena seja opravi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na pritožbeni seji je obtoženčev zagovornik, poleg pritožbenih razlogov iz aktualne pritožbe z dne 7. 5. 2022, uveljavljal tudi ugovor zastaranja kazenskega pregona zoper obtoženca. Slednjega sicer natančneje ni obrazložil, a je sodišče druge stopnje dolžno na zastaranje kazenskega pregona vselej paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega dostavka 383. člena v zvezi 3. točko 372. člena ZKP). Za kaznivo dejanje razžalitve po njegovi kvalificirani obliki iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev. V tem primeru znaša zastaralni rok po 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 šest let od storitve kaznivega dejanja. Predmetni kaznivi dejanji sta bili storjeni 21. 3. 2016, kar pomeni, da bi zastaranje kazenskega pregona nastopilo 21. 3. 2022, če ne bi Državni zbor Republike Slovenije 20. 3. 2020 sprejel Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020 in je začel veljati naslednjega dne po objavi. 3. člen ZZUSUDJZ je določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo in da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Veljavnost tega zakona je bila po njegovem 2. členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje do 1. 7. 2020. Zakon pa je na podlagi tega člena v zvezi s sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati 1. 6. 2020. Pred tem je predsednik Vrhovnega sodišča RS z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) z dne 12. 3. 2020 odredil, da od 16. 3. 2020 vsa sodišča odločajo samo v nujnih zadevah, v nenujnih pa procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja. Med nujne zadeve, kot jih določa tretji odstavek 83. člena ZS, predmetna kazenska zadeva ni spadala in se tudi dejansko ni obravnavala kot nujna. Zato je treba šteti, da je bil tek zastaralnega roka v času učinkovanja citiranih odredb zadržan1. Na podlagi zgoraj navedenega je tako zaključiti, da je bil zaradi razglašene epidemije potek roka za zastaranje kazenskega pregona v predmetni kazenski zadevi prekinjen z dnem 29. 3. 2020 in ni tekel vključno do 31. 5. 2020, torej skupaj 64 dni. Tak zaključek pa pomeni, da zastaranje kazenskega pregona ni nastopilo 21. 3. 2022, pač pa je bilo podaljšano za 64 dni, torej do 25. 5. 2022. Javna pritožbena seja je bila opravljena en dan pred nastopom zastaranja kazenskega pregona, z istočasno razglasitvijo drugostopenjske sodbe, pa je sodba postala pravnomočna. Po določbi prvega odstavka 129. člena ZKP namreč v primeru, če je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbi, sprejeto po opravljeni obravnavi ali seji senata, o kateri so bili v redu obveščeni tožilec, obdolženec in zagovornik, razglasilo, nastopi pravnomočnost z dnem razglasitve sodbe. Na podlagi vsega zgoraj navedenega gre zato skleniti, da zagovornikov ugovor zastaranja kazenskega pregona ni utemeljen oziroma kazenski zakon ni bil kršen v smislu določbe 3. točke 372. člena ZKP.

7. Pritožniki uvodoma sodišču prve stopnje očitajo kršitev človekovih pravic iz drugega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vse v zvezi s kršitvijo obtoženčeve pravice do naravnega sodnika. Zagovornik je že na naroku za glavno obravnavo 3. 2. 2022 podal predlog za izločitev sodnice porotnice F. F. Ta je zaposlena v Službi za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju. Pritožniki se v izogib ponavljanju v celoti sklicujejo na predlog za izločitev, ki je sestavni del pritožbe. Zavračajo razloge predsednice okrožnega sodišča, ki predlogu za izločitev ni ugodila. Ne strinjajo se s trditvijo, da med predsednico senata in sodnico porotnico ni nikakršnega hierarhičnega odnosa ter da sodniki porotniki odločajo po svoji vesti, zaradi česar tak odnos ne more biti problematičen. Odločitev predsednice okrožnega sodišča je po mnenju obrambe napačna in nezakonita. O izločitvi sodnice porotnice ne bi smela odločati predsednica Okrožnega sodišča v Celju, ki je več kot očitno pristranska, prav tako v poroti ne bi smela sodelovati F. F. Po prepričanju obrambe naj bi bila obtožencu odvzeta tudi pravica do izjave, ker ni bil seznanjen z izjavo izločane sodnice porotnice.

8. Na glavni obravnavi 1. 6. 2021 je bil strankam v postopku in obtoženčevemu zagovorniku predstavljen nov razpravni senat, katerega članici sta bili tudi sodnici porotnici F. F. in J. J. Zagovornik je sodnicama porotnicama zastavil vprašanja in sicer, ali sta bili kadarkoli članici politične stranke, ali sta kandidirali na volitvah, tudi na lokalnih in če sta kandidirali, za katero stranko sta ter ali je kdo od najožjih sorodnikov obeh sodnic porotnic član politične stranke. Po nikalnih odgovorih obeh sodnic porotnic, stranke na sestavo senata niso imele pripomb. Glavna obravnava je bila po podaji zagovora s strani obtoženca in delni izvedbi dokaznega postopka preložena na 29. 6. 2021, a pozneje preklicana zaradi predloga obtoženčevih zagovornikov za prenos krajevne pristojnosti z dne 27. 6. 2021. Z vlogo z dne 21. 7. 2021 pa je obtoženčev zagovornik zahteval izločitev predsednika Vrhovnega sodišča RS, vrhovnega sodnika S. S. Občna seja Vrhovnega sodišča RS je s sklepom z dne 3. 11. 2021, številka Su 1203/2021, zahtevo zagovornika za izločitev predsednika Vrhovnega sodišča RS zavrnila, nakar je senat vrhovnega sodišča s sklepom z dne 25. 11. 2021, opr. št. I Kr 14840/2016, zavrnil še predlog zagovornika za prenos krajevne pristojnosti. Na naroku za glavno obravnavo 3. 2. 2022, na katerega pa obtoženec ni pristopil, a je zagovornik zagotavljal, da je obtoženi soglasen s tem, da se mu sodi v nenavzočnosti, je zagovornik sodnicama porotnicama zastavil še vprašanje o njuni zaposlitvi. Potem, ko je sodnica porotnica F. F. izjavila, da je od leta 2017 zaposlena na Okrožnem sodišču v Celju na Oddelku za brezplačno pravno pomoč, je zagovornik podal predlog za njeno izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Navajal je, da je z zaposlitvijo sodnice porotnice bil seznanjen šele tega dne. Citiral je nekaj judikatov Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ter se skliceval ne subjektivni in objektivni vidik neodvisnosti in nepristranskosti sojenja. Izpostavil je, da objektivni opazovalec nikakor ne bi smel imeti razloga za skrb glede nepristranskosti in poštenosti postopka. Sodnik porotnik mora biti neodvisen in ne sme biti v funkcionalni povezanosti s predsednikom senata ali s predsednikom sodišča. Podana mora biti odsotnost vsakršnega vnaprejšnjega stališča ali vsakršnega možnega vpliva na sodnika porotnika, kar pa naj po prepričanju obrambe v primeru sodnice porotnice F. F. ne bi bilo uresničeno, vsaj ne v objektivnem pomenu. Obenem je zagovornik predlagal tudi izločitev predsednice okrožnega sodišča, prav tako iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je doslej zavrnila vse predloge obrambe, tudi takšne za izločitev sodnikov porotnikov.

9. Sodnica porotnica F. F. je istega dne, torej 3. 2. 2022 podala izjavo po tretjem odstavku 42. člena ZKP, v kateri je zapisala le, da v svoji zaposlitvi ne vidi razloga za izločitev, da je kot sodnica porotnica zaprisegla pred Višjim sodiščem v Celju in da v primeru nezdružljivosti, sploh ne bi smela biti imenovana za sodnico porotnico. Vprašanje o pravici do seznanjenosti obdolženca v kazenskem postopku z izjavami določenih subjektov tega postopka se je že večkrat izpostavilo, zlasti v ustavno-sodnih presojah2, ko je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da mora sodišče, še posebej v kazenskih postopkih, obdolžencem omogočiti, da se seznanijo z dokazi in argumenti, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča ter da se do njih tudi opredelijo. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavanem primeru obtoženčeva pravica do izjave, ki mu jo kot temeljno človekovo pravico zagotavlja 22. člen Ustave, ni bila kršena. Obtoženec sicer res ni bil formalno seznanjen s pisno izjavo sodnice porotnice na list. št. 399 kazenskega spisa, je pa bil obtoženec, ki je soglašal, da se mu sodi v nenavzočnosti in si je s strokovno pomočjo pooblaščenega zagovornika zagotavljal obrambo v predmetnem kazenskem postopku, bil nedvomno seznanjen z bistveno vsebino izjave sodnice porotnice, t. j. da je zaposlena na Okrožnem sodišču v Celju in sicer na Oddelku za brezplačno pravno pomoč. Nenazadnje je bil to tudi razlog zahteve za njeno izločitev, ki jo je zagovornik podal neposredno po njeni izjavi glede zaposlitve na naroku 3. 2. 2022. Pravica do izjave je bila torej uresničena že v samem predlogu za izločitev sodnice porotnice, saj se je v njem obramba obtoženega opredelila do okoliščine, da je sodnica porotnica zaposlena na Okrožnem sodišču v Celju in zakaj obramba v tem dejstvu vidi razloge za njeno izločitev iz sojenja.

10. Sicer pa sodišče druge stopnje soglaša z razlogi, ki jih je glede zahteve za izločitev sodnice porotnice zavzela predsednica okrožnega sodišča v sklepu z dne 7. 2. 2022, številka Su 210/2022, in ki jih je glede zahteve za izločitev predsednice okrožnega sodišča zapisal začasni predsednik Višjega sodišča v Celju v sklepu z dne 7. 2. 2022, številka Su 104/2022. Pri svoji odločitvi je začasni predsednik višjega sodišča pravilno izhajal iz določb 42. in 44. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Po določbi 42. člena ZS je lahko za sodnika porotnika imenovan državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil trideset let starosti, ki ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ki je zdravstveno ter osebnostno primeren za udeležbo pri izvajanju sodne oblasti ter aktivno obvlada slovenski jezik. Po določbi prvega odstavka 44. člena ZS predsednik višjega sodišča imenuje in razrešuje sodnike porotnike pri okrožnih sodiščih s sodnega območja višjega sodišča. Strinjati se je tudi z začasnim predsednikom višjega sodišča, da sodnika, ki je določen kot zakoniti oziroma naravni sodnik, predsednik sodišča ne sme samovoljno izločiti iz sojenja. Torej na predstavljeni zakonski in dejanski podlagi predsednici Okrožnega sodišča v Celju ni mogoče očitati, da je svojo pristranskost izkazala s tem, ker je za članico razpravnega senata prvega sodišča v skladu s pravili oblikovanja razpravnih senatov določila izločevano sodnico porotnico. Kot sicer pravilno poudarja obramba, se v skladu s sodno prakso ESČP za presojo nepristranskosti sojenja uporablja subjektivno-objektivni test. Subjektivni test se nanaša na ugotavljanje dejanskega osebnega prepričanja ali interesa sodnika, kar pa v predmetnem primeru niti ni bilo pritožbeno izpostavljeno. Vendar pa je po prestanem subjektivnem testu kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP podana tudi, če sodišče ne zadosti zahtevam po objektivni nepristranskosti. Pri objektivni nepristranskosti je po ustaljeni praksi ESČP treba ugotoviti, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna jamstva, ki bi izključevala kakršenkoli legitimen dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika (sodnika porotnika), oziroma ali poleg osebnega ravnanja obstajajo kakršne druge predvidljive okoliščine, ki bi lahko povzročile dvom o nepristranskosti sodnika3. V zvezi z objektivnim aspektom sodničine nepristranskosti je po prepričanju sodišča druge stopnje predsednica okrožnega sodišča prepričljivo ovrgla tezo obrambe o hierarhični povezanosti predsednice senata in izločevane sodnice porotnice oziroma podrejenosti slednje predsednici senata. Služba za brezplačno pravno pomoč se na Okrožnem sodišču v Celju izvaja na povsem samostojnem oddelku, ki nima nikakršnega odnosa podrejenosti proti kazensko-preiskovalnemu oddelku, na katerem opravlja sodniško službo predsednica senata. Zoper argument, da pa bi morebiti lahko bilo za očitek o objektivni pristranskosti sojenja dovolj že samo dejstvo o zaposlitvi sodnice porotnice na istem sodišču kot teče postopek zoper obtoženca oziroma, da tako predsednica senata kot sodnica porotnica delata na istem sodišču, pa je možno oporekati s protiargumentom, ki ga je pravilno izpostavila tudi predsednica okrožnega sodišča in sicer, da bi v tem primeru ne smel zaradi objektivnega videza v sojenjih, pri katerih je razpravni senat sestavljen iz dveh profesionalnih sodnikov in treh sodnikov porotnikov, kot drugi profesionalni sodnik sodelovati sodnik istega sodišča. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da bi se lahko vprašanje naravnega oziroma zakonitega sodnika v predmetnem kazenskem postopku (kar je bil razlog za razveljavitev sodbe v prvem postopku) postavilo še zlasti v primeru, če bi predsednica okrožnega sodišča pri določanju senata kršila proceduralna pravila in brez utemeljenega razloga sodnico porotnico F. F. ne dodelila v razpravni senat (jo preskočila). Na koncu pa velja še dodati, da se je glavna obravnava v predmetni kazenski zadevi znova začela in končala 24. 2. 2022. Iz zapisnika (hrbtna stran list. št. 430) je razvidno, da je predsednica senata na začetku zasedanja ponovno predstavila obe sodnici porotnici in vprašala stranke, ali imajo kakšne pripombe na sestavo senata. Ker teh ni bilo, je predsednica senata zapisala ugotovitev, da pripomb na sestavo senata ni.

11. V nadaljevanju pritožbe zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka kot kršitev pravice do obrambe, ker naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo nekatere dokazne predloge obrambe. Neupravičeno naj bi zavrnilo dokazni predlog za branje člankov, ki so se nanašali na obdobje po zapisu inkriminiranega twitta, češ da niso relevantni za dokazovanje ravnanja zasebnih tožilk, čeprav naj bi prvostopenjsko sodišče samo obenem ugotavljalo, da so bili prispevki o razraščanju sovraštva in protestih pred sodiščem v zadevi K. K., ki so v javnem interesu. Prav tako je v javnem interesu nepristransko, objektivno poročanje novinarjev, še posebej nacionalne L. L. Izvedba predlaganih dokazov bi po mnenju pritožnikov jasno pokazala osebno stališče obeh zasebnih tožilk do obtoženca in stranke M. M., katere pravne koristi je s twittom branil. Enako velja za izvedbo personalnih dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je obramba predlagala. Izvedba teh dokazov bi lahko po mnenju obrambe prvo sodišče pripeljala do sklepa, da sta zasebni tožilki zlorabljali nacionalno L. L. kot javni zavod za neutemeljen obračun s stranko M. M. in njenim predsednikom. Priče bi lahko potrdile, da sta obe zasebni tožilki sistematično ter namenoma poročali izkrivljena dejstva ali postavljali izmišljene komentarje. Ker se je obtoženec skliceval na razloge iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, bi mu sodišče prve stopnje moralo omogočiti, da v kazenskem postopku dokaže, da njegov provokativni twitt temelji na zadostni dejstveni podlagi, ter da se nanaša na kritiko ravnanja in stališč obeh zasebnih tožilk do njega in stranke M. M. Po prepričanju obrambe je še manj argumentirana zavrnitev dokaznega predloga za branje pisma N. N., za katero prvo sodišče navaja, da gre zgolj za subjektivno izjavo, ki nima zveze z obravnavanima kaznivima dejanjema. Gre za nedopustno pavšalno in arbitrarno ugotovitev sodišča (pri tem se pritožniki sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 8666/2010 z dne 26. 11. 2015 ter Ustavno odločbo št. Up-34/93 z dne 8.6.1995). Sodišče prve stopnje naj z zavrnitvijo po obrambi predlaganih dokazov obtožencu ne bi dalo možnosti, da dokaže, da njegovo ravnanje, ki je sicer imelo objektivne znake kaznivega dejanja razžalitve, ni protipravno. Na ta način pa naj bi mu bila grobo kršena pravica do obrambe, zagotovljena v 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. 12. V zvezi z ocenjevanjem utemeljenosti zgoraj povzetih trditev pritožnikov, sodišče druge stopnje opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavno-sodna praksa postavila za odločanje o dokaznih predlogih v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1) glede na načelo proste presoje dokazov, sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

13. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP je sodišče prve stopnje pod točkami 11 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno ter z razumno argumentacijo, ki jo v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, pojasnilo razloge za zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov obrambe, med njimi tudi teh, ki so pritožbeno še posebej izpostavljeni. Iz obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri sledilo nameri obrambe, da dokaže obrambno tezo v smislu določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ko inkriminirano ravnanje ni protipravno, med drugim tudi, če je storjeno pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi in ni storjeno z namenom zaničevanja. Zavedalo se je težnje obrambe, da s predlaganimi dokazi, torej branjem prispevkov in člankov iz obdobja zadnjih deset in več let, dokaže, da naj bi zasebni tožilki več let zlonamerno poročali o obtožencu, stranki M. M. in njenih članih, a je pri svoji odločitvi o zavrnitvi branja listinskih dokazov, ki so časovno nesorazmerno presegali za predmetni kaznivi dejanji relevantno obdobje, pravilno omejilo izvajanje teh dokazov zgolj na tiste, ki so bili objavljeni do inkriminiranega zapisa in ki so se pozneje nanašali na obdobje neposredno po zapisu. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz sprejemljivega stališča, da če naj bi zasebni tožilki o obtožencu, stranki M. M. in njenih članih poročali izkrivljeno ter zlorabljali nacionalno L. L. z namenom obračuna z navedenimi, potem bo to razvidno tudi iz člankov in prispevkov, ki segajo v obdobje, bližje datumu obravnavanih kaznivih dejanj. Tudi glede zavrnitve izvedbe predlaganih personalnih dokazov z zaslišanjem prič obrambe O. O., U. U., V. V. in Z. Z., se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo pod točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, je že iz prispevka zasebne tožilke E. E. z naslovom Razraščanje sovraštva, ki naj bi bil povod za obtoženčev odziv ter njenega pričevanja razvidno in tudi ni sporno, da sta se O. O. in U. U. odzvala na poziv novinarke in zanikala sodelovanje v odprti Facebook skupini z imenom L., Z. Z. pa se do objave prispevka na novinarsko vprašanje ni odzval. Ker pa je bil inkriminirani twitt obtoženca objavljen neposredno po objavi novinarkinega prispevka, je sprejemljiv tudi nadaljnji argument prvega sodišča, da je brezpredmetno dokazovanje domnevne razžaljenosti članov stranke M. M. zaradi novinarkinega prispevka. Pritrditi gre tudi presoji sodišča prve stopnje, da branje pisma N. N., odgovornega urednika TV K., objavljano na spletnem portalu P., ne bi pripomoglo k boljši razjasnitvi zadeve, saj je bilo pismo objavljeno več kot dve leti po obravnavanem dogodku in dejansko nima neposredne povezave z obravnavanima kaznivima dejanjema. Tako gre zavrniti pritožbene navedbe obrambe, da naj bi bili razlogi prvega sodišča za zavrnitev dokazov pavšalni oziroma, da naj jih sploh ne bi bilo, kar pomeni, da obramba ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obtoženčeve pravice do obrambe, zagotovljene v 29. členu Ustave RS in 6. členu EKČP niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

14. Sodišče druge stopnje zavrača obrambno stališče, ki ga v aktualni pritožbi ponavljajo pritožniki in sicer, da zasebni tožilki E. E. in C. C. nista upravičeni tožilki. V tem delu naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pa naj sodba v tem delu niti ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, gre po mnenju obrambe za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožniki trdijo, da se razpoznavnost zasebnih tožilk ne presoja na podlagi njunega subjektivnega dojemanja ali priznanja obtoženca na koga se zapis nanaša, ampak skozi oči z zadevo neobremenjenega bralca. Povprečni neobremenjeni bralec ne bi mogel sklepati, da se zadeva nanaša na novinarko L. L. E. E. in odgovorno urednico L. L. C. C. Sporni zapis je bil objavljen na zasebnem profilu, kjer je odmevnost zapisov relativno majhna, odziv pa naj bi bil podan šele, ko sta zasebni tožilki zadevo razširili v javnost. 15. Po načelu akuzatornosti se kazenski postopek uvede na zahtevo upravičenega tožilca. Zasebni tožilec je upravičeni tožilec za tista kazniva dejanja, za katera je v KZ-1 izrecno predpisano, da se pregon storilca začne za zasebno tožbo. Pri teh kaznivih dejanjih je zasebni tožilec hkrati tudi oškodovanec. Po določbi prvega odstavka 168. člena KZ-1 se pregon zaradi kaznivih dejanj iz 158. do 162. in 166. člena KZ-1, torej tudi predmetnih kaznivih dejanj razžalitve, začne na zasebno tožbo. Torej se postavlja vprašanje ali sta glede na vsebino inkriminiranega zapisa zasebni tožilki E. E. in C. C. sploh oškodovanki predmetnih kaznih dejanj razžalitve oziroma ali je iz inkriminiranega obtoženčevega zapisa očitno, da je uperjen zoper njiju osebno? Sodišče druge stopnje v skladu s prvim sodiščem ugotavlja, da je odgovor na to vprašanje pozitiven. Inkriminiran zapis je bil objavljen na obtoženčevem odprtem Twitter profilu, ki je imel v času objave 39.500 sledilcev, torej je bil objavljen na spletni strani s ciljem, da se z njim seznanijo številni obtoženčevi sledilci. S tem je ovržen obtoženčev zagovor, da naj bi bil zapis objavljen na zasebnem profilu, kjer naj bi bila odmevnost zapisov relativno majhna. Ob polnih imenih obeh zasebnih tožilk, je obtoženec v inkriminiranem zapisu navedel še začetnice njunih priimkov, ob predhodnem zapisu „na neki FB strani javne hiše“ pa je povsem očitno, da se zapis nanaša na sicer znani novinarki javne L. L. oziroma javnega zavoda Ž. Ž., v predmetni kazenski zadevi oškodovanki in zasebni tožilki. V nasprotju s pritožniki, je sodišče druge stopnje prepričano, da je na tak način inkriminirani zapis dojemal tudi „povprečni neobremenjeni bralec“ twitta ter prepoznal komu je zapis namenjen. Glede na število obtoženčevih sledilcev in nedvomno prepoznavnost obeh zasebnih tožilk kot tarč obtoženčevega twitta, sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeno trditev, da naj bi zasebni tožilki sami poskrbeli za to, da je bil inkriminirani zapis razširjen v javnosti. Sicer pa je sodišče prve stopnje razloge za presojo, da sta zasebni tožilki tudi upravičeni tožilki ter da je bilo dejanje storjeno po spletu, kjer je zapis dosegel širšo skupino obtoženčevih sledilcev, s tehtnimi razlogi utemeljilo pod točkami 21 do 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pomeni, da izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Pritožniki dojemajo kot pravno zgrešene zaključke prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec z inkriminiranim twittom izrazil negativno vrednostno sodbo o obeh zasebnih tožilkah, da so njegove trditve v twittu objektivno žaljive in da predstavljajo objektivne zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj razžalitve. Glede izpolnjenosti pogoja negativne vrednostne sodbe v inkriminiranem zapisu se sklicujejo na merila, ki jih je postavilo Ustavno sodišče4, ko je v svoji odločbi pojasnilo, da je v primeru negativne vrednostne sodbe treba ugotoviti, ali je imel storilec zanjo zadostno dejansko podlago. Pritožbeno tezo o pravni zgrešenosti zaključkov prve sodbe obramba zatrjuje, sklicujoč se na obtoženčev zagovor o tem, da sta obe zasebni tožilki vrsto let blatili njegovo dobro ime in dobro ime vidnih članov stranke M. M., prispevek Razraščanje sovraštva pa je bil le kaplja čez rob. Inkriminirani twitt naj bi zato predstavljal le obtoženčevo reakcijo na konkretno poročanje, t. j. neresnične obtožbe zasebne tožilke E. E., pod formalnim vodstvom zasebne tožilke C. C. Iz vsebine inkriminiranega twitta naj bi bilo jasno razvidno, da gre za očitek medijske prostitucije, saj naj bi zasebni tožilki vrsto let delovali za t. i. levo politično opcijo in vse prispevke usmerjali proti njegovi stranki in njemu osebno.

17. Pritožbene navedbe o tem, da so zaključki prvega sodišča glede danosti negativne vrednostne sodbe o zasebnih tožilkah in objektivni žaljivosti inkriminiranega obtoženčevega zapisa pravno zgrešeni na eni strani, ter da naj bi obtoženec imel za negativno vrednostno sodbo o zasebnih tožilkah zadostno podlago v dejstvih, so nekoliko protislovne. Če inkriminirani zapis ne izraža negativne vrednostne sodbe o zasebnih tožilkah ter ni objektivno žaljiv, potem ni nobene potrebe po uveljavljanju razlogov za izključitev protipravnosti obtoženčevega ravnanja v smislu določb tretjega odstavka 158. člena KZ-1, saj razžalitev ni bila storjena. V določbi tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je namreč podan zgolj temelj ta izključitev protipravnosti pri dejanjih, ki imajo sicer vse objektivne znake kaznivega dejanja razžalitve. V tem smislu gre razumeti tudi po pritožnikih citirano odločbo, pa tudi druge relevantne odločbe Ustavnega sodišča5, v katerih je slednje postavilo kriterije, tudi v skladu s sodno prakso ESČP, ki morajo biti upoštevani pri tehtanju med pravico do varstva časti in dobrega imena in pravico do svobodnega izražanja. Ustavno sodišče je bistveni poudarek svoje presoje namenilo oceni, v katerih primerih je po ustavno skladni presoji sicer objektivno žaljivih izjav, možno sklepati, da je podana podlaga za izključitev njihove protipravnosti v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1. V konkretno obravnavanem primeru je predmet sodne presoje, ali vsebuje negativno vrednostno sodbo in ali je objektivno žaljiva izjava obtoženca, vsebovana v zapisu, objavljenem 21. 3. 2016 na spletnem družbenem omrežju Twitter s sledečo vsebino: „Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk E. E. in C. C. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan#“. Tudi, če gre zapis dojemati v prenesenem oziroma simboličnem pomenu in ne kot dobesedno trditev torej, da avtor oziroma obtoženec ni imel v mislih spolne prostitucije zasebnih tožilk, pač pa je bila ost zapisa uperjena v njiju, ker naj bi se za levo politično opcijo (ZvodnikMilan), pri opravljanju svojega poklica (javna hiša kot prispodoba za Javni zavod L. L.), ceneno prostituirali oziroma nudili poklicne usluge s pristranskim načinom opravljanja novinarskega poklica, gre po oceni pritožbenega sodišča pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da gre za vrednostno sodbo zasebnih tožilk, ki je objektivno žaljiva. Takšen očitek, v katerem avtor tožnici razvrednoti kot novinarki pri opravljanju njunega poklica na nivo medijskih prostitutk, pomeni tudi po prepričanju sodišča druge stopnje izražanje negativne vrednostne sodbe, ki je objektivno žaljiva. O vprašanju objektivne žaljivosti inkriminiranega zapisa je sodišče prve stopnje zavzelo sprejemljivo stališče pod točko 47 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je izhajalo iz zahteve, da pri ugotavljanju objektivne žaljivosti ni pomembno ali sta se zasebni tožilki zaradi obtoženčevega zapisa subjektivno počutili razžaljeni, pač pa ali bi se tudi druga z zasebnima tožilkama primerljiva povprečna oseba, ob takšni izjavi in podobnih okoliščinah, čutila razžaljeno. Pri tem niti ni odločilno, kako je obtoženec subjektivno želel, da se njegov zapis razume (večpomenskost oziroma v prenesenem pomenu), niti kako sta jo zasebni tožilki dejansko razumeli, pomembno je razumevanje povprečnega prejemnika sporočila. Strinjati se je z oceno prvega sodišča, da povprečni bralec spornega zapisa ni mogel dojemati le kot avtorjevo nestrinjanje s politiko javne L. L., pač pa je v njem obtoženec svojo ost usmeril direktno v zasebni tožilki in jima odrekel osnovne lastnosti, ki morajo biti temelj poklicnega delovanja vsakega novinarja, torej neodvisnost, nepristranskost in verodostojnost. Odrekanje poklicne integritete novinarju, z osebnim napadom nanj v smislu očitkov medijskega prostituiranja, je tudi po oceni sodišča druge stopnje objektivno žaljivo. Ker se je torej sodišče prve stopnje v razlogih pritožbeno izpodbijane sodbe v zadostni meri opredelilo tudi do vprašanja obstoja negativne vrednostne sodbe in objektivne žaljivosti inkriminiranega zapisa, sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v tem delu prvostopenjske odločitve, ker naj bi bili razlogi sami s seboj v nasprotju, prav tako pa je bilo o predmetnem vprašanju dejansko stanje neoporečno ugotovljeno.

18. V nadaljevanju pritožbe se pritožniki usmerijo na izpodbijanje ocene prvostopenjskega sodišča, da v predmetnem primeru niso uresničeni pogoji za izključitev protipravnosti obtoženčevega ravnanja, kot jih določa tretji odstavek 158. člena KZ-1. Trdijo, da je imel obtoženi za izrekanje negativne vrednostne sodbe o zasebnih tožilkah zadostno podlago v dejstvih, izkazanih v dokaznem postopku, ki pa naj bi jih prvo sodišče povzemalo selektivno v škodo obtoženca in jih na tak način tudi interpretiralo. Takšen način izvajanja dokazne ocene se po mnenju pritožnikov odraža v zmotnem povzemanju prvega sodišča o poročanjih zasebne tožilke E. E. o bivšem predsedniku uprave Ž. Ž., o protestih v podporo obtožencu, ki je bil nezakonito obsojen v politično motiviranem procesu, o vsebini prispevka Razraščanje sovraštva itd. Pritožniki kot nesporno štejejo, da gre obtoženčev inkriminirani zapis oceniti kot provokativen, morda celo šokanten, vendar pa je treba v konkretnem primeru upoštevati kontekst in okoliščine zapisa ter da je bil objavljen v obliki twitta na spletnem profilu obtoženca kot kratek odziv na poročanje zasebnih tožilk. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe naj ne bi bilo razvidno, da je bil poseg v obtoženčevo pravico do svobode izražanja sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem, da je bil poseg nujen. Sodišče prve stopnje naj prav tako ne bi presojalo pravice do časti in dobrega imena zasebnih tožilk in pravice obtoženca do svobode izražanja.

19. Da bi bila negativna vrednostna sodba, ki škodi ugledu in dobremu imenu posameznika, še dopustna, mora imeti podlago v dejstvih6. Pri ocenjevanju kolizije med pravicami do svobode izražanja ter varstva osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic iz 34, 35. in 39. člena Ustave, je tudi po praksi ESČP treba upoštevati več kriterijev: 1) ali sporne izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se objava nanaša; 4) metodo pridobivanja informacij in njihovo resničnost; 4) vsebino, obliko in posledice objave. Sodišče druge stopnje stopnje soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je obtoženčev inkriminirani zapis sicer odziv na prispevek zasebne tožilke E. E. z naslovom Razraščanje sovraštva, objavljen na javni L. L. in da je šlo za politično izražanje obtoženca o pomembni družbeni temi v javnem interesu, vendar pa ga gre, glede na samo vsebino predhodnega zapisa zasebne tožilke in obtoženčevim grobim odzivom proti obema zasebnima tožilkama, oceniti kot sporočilo oziroma izjavo, ki več nima značaja prispevka k razpravi v javnem interesu, ampak pomeni napad na novinarki ad personam v smislu njunega poklicnega in zasebnega razvrednotenja. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje človekove pravice, ki so se znašle v koliziji, ustrezno tehtalo (kar izhaja iz obrazložitve pod točkami 26 do 51) in na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov prišlo do sklepa, da inkriminirani zapis presega razpravo v javnem interesu. V tej zvezi gre opozoriti tudi na določbo drugega odstavka 10. člena EKČP, po kateri izvrševanje pravice do svobodnega izražanja vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi, med ostalim tudi za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi.

20. V nasprotju s pritožniki sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila analiza relevantnih prispevkov zasebne tožilke E. E. kot novinarke po prvem sodišču opravljena korektno. Opisalo je okoliščine in razloge nastajanja prispevka Razraščanje sovraštva ter da je bil objavljen skladno mnenju uredništva programa. Izkazano je, da je novinarka pred objavo prispevka tudi skušala pridobiti izjave vseh vpletenih. Podobne okoliščine je prvo sodišče ugotovilo tudi v zvezi s prispevkom glede dogajanja v banki Ž. Ž., pa tudi nekaterimi drugimi prispevki zasebne tožilke ter ocenilo, da jim ne gre pripisati zlonamernosti ter pristranskosti. Gre sicer res za kritično poročanje novinarke, a takšen način poročanja je bistvo novinarskega poslanstva, ko so novinarji poklicani, da med drugim nadzorujejo ravnanje oblasti pa tudi političnih strank in njihovih članov, čeprav so v opoziciji, o morebitnih nepravilnostih obveščajo javnost, seveda pa pri tem o temah, ki so v javnem interesu, poročajo celovito in s preverjenimi informacijami. Ustava svobodo izražanja ne varuje le v interesu posameznika, temveč tudi v interesu vsestranske obveščenosti in iskanja resnice v nenehnih demokratičnih procesih javnega preverjanja in nastajanja javnega mnenja7. Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvega sodišča, ki šteje inkriminirani obtoženčev zapis kot njegov odziv na poročanje zasebne tožilke E. E. ter da je šlo za politično izražanje o pomembni temi v javnem interesu, a izhajajoč iz razumevanja povprečnega obtoženčevega sledilca na njegovem twitter profilu, iz obtoženčevega grobega načina izražanja, uperjenega ad personam, ki ima tudi seksistično konotacijo, ni mogoče razbrati, da naj bi šlo za nestrinjanje s politiko javne L. L. Tudi po oceni sodišča druge stopnje za, po obtožencu uporabljen stil diskreditacije novinark ter osebni napad na njiju, tudi upoštevaje vsebino prispevkov oziroma načina poročanja zasebnih tožilk, v predmetnem primeru ni obstajala zadostna dejanska podlaga. V koliziji dveh človekovih pravic, ki sta trčili, se je pravica obtoženca do svobode izražanja iz 39. člena Ustave morala umakniti pravicama do osebnega dostojanstva in varnosti ter zasebnosti in osebnostnih pravic zasebnih tožilk iz 34. in 35. člena Ustave. Omejitev ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi dopušča tretji odstavek 15. člena Ustave. Tako gre zaključiti, da so neutemeljeni očitki pritožnikov o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih.

21. Sodišče druge stopnje prav tako zavrača navedbe pritožnikov, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo obtoženčevega zaničevalnega namena, ki naj bi bil uresničen z objavo inkriminiranega zapisa, saj odsotnost zaničevalnega namena pomeni izključitev protipravnosti predmetnega dejanja. S tem naj bi prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožniki kot nedopustno štejejo, da naj bi prvo sodišče zgolj na abstraktni ravni z navedbo zakonskih znakov izpeljalo konkretizacijo očitka zaničevanja, pri čemer naj bi samo v obrazložitvi navajalo kakšen je bil namen zapisanega twitta s strani obtoženca, kar pa je v nasprotju z namenom zaničevanja. Izpostavljajo, da namen zaničevanja kot zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve ne more temeljiti le na domnevah o tem, kaj je obtoženi hotel oziroma zasledoval. Sporni zapis naj bi se po mnenju obrambe nanašal na ravnanje zasebnih tožilk kot novinark (ad rem) in ne na osebi kot taki (ad personam). Šele če bi se nanašal na spolno življenje zasebnih tožilk, bi lahko šlo za vrednostno sodbo z namenom zaničevanja.

22. Pri tem, ko je sodišče druge stopnje že v zgornjih točkah obrazložitve pojasnilo, zakaj pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je inkriminirani obtoženčev zapis, z intenziteto odziva in uporabljenim besednjakom grobega napada ad personam, presegal kriterije dopustne reakcije, ki bi imela dejansko podlago v ravnanju zasebnih tožilk, pritožbeno sodišče obenem zavrača pritožbene očitke o neobrazloženosti obtoženčevega zaničevalnega namena. Pritožniki imajo prav, ko zatrjujejo, da mora biti za storitev kaznivega dejanja razžalitve z namenom zaničevanja podana posebna oblika naklepa (obarvani naklep ali dolus coloratus), ko storilec ne želi le uresničiti prepovedano posledico, pač pa jo želi uresničiti s točno določenim namenom. Pri ugotavljanju, ali je v konkretnem primeru podan namen zaničevanja, gre za presojo, ali je storilec svojo pravico do svobode izražanja zlorabil za osebni napad in obračunavanje z oškodovankama8. Pri tem pa ne sme ugotovitev zaničevalnega namena temeljiti le na domnevah o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval, temveč mora biti utemeljena na dejstvih9. V primerih, kjer pa je že iz spornega zapisa razvidno, da avtorjev primarni namen ni obveščanje javnosti in spodbuda k javni razpravi, temveč zgolj žalitev oziroma napad na osebnost drugega, lahko govorimo o tem, da je podan namen zaničevanja, protipravnost žaljivega izražanja pa ni izključena10. Upoštevaje predstavljena dognanja ustavno-sodne prakse, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjska utemeljitev obstoja zaničevalnega namena pri obtožencu povsem zadostna, saj izpolnjuje vse kriterije obrazložene sodne odločbe. Ob argumentaciji razlogov za očitek obtožencu, da se je zavedal objektivne žaljivosti inkriminiranega zapisa, je sodišče prve stopnje pod točkama 51 in 52 obrazložitve izpodbijane sodbe v zadostni meri utemeljilo oceno, da sama vsebina obtoženčevega zapisa pomeni diskvalifikacijo, diskreditacijo, sramotitev in zaničevanje zasebnih tožilk, tudi s seksistično vsebino, ki se več ne nanaša na predmet javne razprave, ampak postavlja v ospredje žalitev obeh zasebnih tožilk ad personam. Pri tem ne gre za domneve, ampak za dejstva, ki neposredno izhajajo iz same vsebine inkriminiranega zapisa, ko ni namen avtorja zgolj kritika novinarskega dela obeh zasebnih tožilk, ampak njuna poklicna in osebna diskreditacija ter ponižanje v javnosti, kot je to pravilno ocenilo prvo sodišče. 23. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženca. Sodišče prve stopnje mu je izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, v okviru katere mu je za vsako od obravnavanih kaznivih dejanj določilo primerni kazni in nato, upoštevaje določbe o steku kaznivih dejanj, ustrezno enotno kazen. Določene kazni ustrezajo teži kaznivih dejanj, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženca. V določenih posameznih kaznih po dva meseca zapora ter enotni kazni treh mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, so se dovolj odrazile ugotovljene olajševalne okoliščine (obtoženčeva dosedanja neobsojenost in skrb za vzdrževanje dveh mladoletnih otrok) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

24. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

25. Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

1 tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021 2 npr. odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-500/15-13 z dne 20. 7. 2015 3 npr. odločbe ESČP Castillo Algar proti Španiji z dne 28. 10. 1998, Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, Grieves proti Združenemu Kraljestvu z dne 16. 12. 2003, Morel proti Franciji z dne 6. 6. 2000, Saur Vallnet proti Andori z dne 29. 5. 2012 in Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015. 4 odločba Ustavnega sodišča št. Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 5 npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-417/16-23 z dne 18. 3. 2021 6 odločbi Ustavnega sodišča št. Up-417/16-23 z dne 18.3.2021 in št. Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 7 tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up 345/01 z dne 5. 2. 2004 8 odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 334/2005 z dne 23. 3. 2006 9 odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 93/97 z dne 22. 10. 1997 10 odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999