Jedro

"Načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.

Sodniški preizkus zakonitosti je strog (samo) glede utemeljitve obstoja okoliščin, da je šola omogočila učencu vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. To (bi) mora(lo) biti jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi predhodno pravilno vodenega postopka. Vprašanje, ali so bili konkreten dopolnili pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči zadostni in dovolj ustrezni, da bi bil dosežen namen zakonodajalca po izpolnjevanju navedenega predpogoja za nenapredovanje, pa sodišče ne presoja po strogem testu, ampak zelo zadržano oziroma zgolj s testom očitne (ne)razumnosti.

Treba je (tudi) po vsebini razlikovati med pravnim sredstvom ugovora zoper odločitev o nenapredovanju iz 69. člena ZOsn in pravnim sredstvom ugovora zaradi nepravilnega ocenjevanja iz prvega odstavka 68. člena ZOsn. Določilo 68. člena ZOsn je za obravnavani primer relevantno v delu, kjer ureja ugovor staršev (prvi odstavek 68. člena ZOsn), kjer nalaga obveznost ravnatelja, da imenuje komisijo (drugi odstavek 68. člena ZOsn), in v delu, kjer je določeno, da je odločitev komisije dokončna (tretji odstavek 68. člena ZOsn). Sicer pa je za ugovor po 69. členu ZOsn treba upoštevati tudi splošna pravila upravnega postopka na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZUP. To izhaja iz ustaljene upravno-sodne prakse in bi moralo biti osnovnim šolam poznano vsaj od leta 2013 naprej. Tožena stranka tega ni upoštevala.

Starša po tem, ko je bil vložen predlog za ponavljanje razreda, nista bila pozvana, da se izrečeta o zadevi v smislu prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP, prvega odstavka 138. člena ZUP in tretjega odstavka 146. člena ZUP glede pogojev iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn, torej o tem, ali je šola omogočila vključitev B. v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči in to možnost bi morala dobiti pred izdajo prvostopenjske odločitve. Kljub vloženem ugovoru, je bila njuna pravica do izjave in obrambe v upravnem postopku omejena oziroma je bilo vanjo nesorazmerno poseženo, ker prvostopenjski akt ni imel obrazložitve glede odločitve o nenapredovanju v navezavi na pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn.

Obrazložitev največje koristi za otroka je v drugostopenjskem aktu očitno nezadostna. Otrokovih koristi v prvem in drugem izobraževalnem obdobju ni mogoče reducirati na cilj osvajanja minimalnih standardov znanja, poleg tega pa tudi očitno posplošeno in enostavno sklicevanje na priložnost razvijanja novih socialnih vezi in na boljšo učno samopodobo preveč poenostavlja koncept varovanja otrokovih koristi in sicer do te mere, da jih sodišče ne more sprejeti kot zakonite v tem konkretnem primeru.

Tožena stranka bo lahko uresničila načelo varovanja koristi otroka s posebnimi potrebami iz člena 3(1) MKOP, če se bo namesto pretežnega ukvarjanja z vprašanjem (ne)doseganja minimalnih standardov znanja pri dveh predmetih v 6. razredu osnovne šole, v bistveno večji meri najprej soočila z vprašanjem, seveda skupaj s starši in otrokom, kaj se je zgodilo otroku, da je pri dveh predmetih zgolj iz enega v naslednje šolsko leto padel pri ocenah iz dobro, prav dobro in odlično na negativne ocene. Zelo zaželeno je, da kakovostna obrazložitev šolskega organa, da je odločitev v največjo otrokovo korist, prepriča starše, nujno pa je, da prepriča sodišče v primeru spora.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep učiteljskega zbora A. z dne 19. 6. 2024 o nenapredovanju B. B. v 7. razred osnovne šole, spričevalo št. 60300-6/2023/33 z dne 24. 6. 2024 za mladoletnega B. B. v delu, kjer je odločeno, da učenec ne napreduje v 7. razred osnovne šole, ter sklep Komisije za preverjanje upravičenosti ugovora na ponavljanje razreda št. 60303-32/2024/3 z dne 5. 7. 2024, odpravijo in se zadeva vrne A. v ponovni postopek.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.S sklepom učiteljskega zbora A. z dne 19. 6. 2024 je tožena stranka, na predlog razrednika, odločila, da mladoletni B. B. ne napreduje v 7. razred osnovne šole.

2.V spričevalu št. 60300-6/2023/33 z dne 24. 6. 2024 za mladoletnega B. B. je med drugim navedeno, da učenec ne napreduje v 7. razred osnovne šole.

3.Starša mladoletnika sta podala ugovor na izdano spričevalo glede napredovanja v višji razred. Ne ugovarjata zoper ocene v spričevalu, ampak zoper odločitev o nenapredovanju v 7. razred osnovne šole. Pravita, da bi ponavljanje razreda zelo negativno vplivalo na dečkovo duševno zdravje in posledično na izostanke pri pouku. Pravita, da sta z dečkom ogromno šolskega dela predelala doma, imel je tudi inštruktorja. Doma je naloge znal, zataknilo pa se je v šoli. Od strokovne komisije sta dobila odgovor, da prilagoditev ne potrebuje, ker obiskuje že 6. razred. Potrebne prilagoditve bi se nanašale na možnost odmora med testom, da piše test v jutranjih urah, z jasnimi in kratkimi navodili pri matematiki. Ker so mu bili testi predolgi in brez dovolj jasnih navodil, je puščal prazno in dobil negativno oceno. Pred vpisom v šolo jima je bilo predstavljeno, da bo šola skupaj s starši našla prilagoditve, da bi otrok lažje dosegal cilje. Prilagoditve, pripravljene s strani klinične psihologinje in specialne pedagoginje in prilagoditve, ki jih je deček imel na OŠ C., izdane s strani komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, in predlagane s strani staršev, niso bile upoštevane, ampak se je šola odločila, da otrok spada v nižji izobraževalni standard. Šola je starša o tem obvestila konec februarja, začetek marca. Nekatere prilagoditve so sicer bile zapisane kasneje na sestanku z ravnateljico v popravljenem individualnem programu. Pravita, da ne bi vztrajala na napredovanju, če ne bi vedela, da je snov osvojil. Po tej informaciji s konca februarja oziroma začetka marca sta starša angažirala klinično psihologinjo in socialno pedagoginjo, da opravita testiranje B. sposobnosti. Obe sta bili nad odločitvijo šole, da naj bi hodil na nižji izobraževalni standard, presenečeni. Testiranje ni pokazalo, da bi deček sodil v nižji izobraževalni standard. V ugovoru tudi pravita, da je bil na zadnjem srečanju argument šole glede ponavljanja, da otrok ni dovolj zrel v primerjavi z sošolcema. Navajata, da je deček senzibilen in drobne konstrukcije, zelo ga je prizadelo maltretiranje in poniževanje sošolca, ki mu je na ustnem ocenjevanju ob vsaki izrečeni besedi rekel: "B. je debil." Njun sin je bil kljub temu ocenjen. Kljub večkratnim kontaktom se je to samo še stopnjevalo. Samopodoba mu je padla in zatekal se je v bolezen, odgovor šole pa je bil, da ima deček težave. Do 6. razreda ni imel težav z ocenami, matematika in slovenščina sta bili njegovi najmočnejši področji, saj je imel ocene 3, 4 in 5.

4.V ugovoru še pravita, da sta večkrat na govorilnih urah spraševala glede dodatne pomoči, zdelo se jima je nenavadno, da so mu ocene pri dveh predmetih tako padle. Šola je to povezovala s prehodom na predmetno stopnjo. Menita, da šola ni izpolnila zakonskih obveznosti, ker pri slovenščini ni bilo dopolnilnega pouka oziroma dodatne pomoči. Pri dopolnilnem pouku matematike pa so delali vse drugo kot matematiko: sestavljali so lego kocke, gledali filme, risanke, ali odšli na igrišče. V času dopolnilnega pouka so tudi pisali teste, kar ni dopolnilni pouk. Dvakrat ali trikrat pa so imeli dopolnilni pouk. Glede realizacije dopolnilnega pouka sta kontaktirala šolo, vendar nista dobila odgovora, kaj in v kakšnem obsegu se je konkretno delalo na dopolnilnem pouku.

5.Z drugostopenjskim aktom je tričlanska Komisije za preverjanje upravičenosti ugovora na ponavljanje razreda A. (v nadaljevanju: Komisija) odločila, da se strinja z odločitvijo učiteljskega zbora z dne 19. 6. 2024 in podpira odločitev, da učenec ponavlja 6. razred in da je ta odločitev komisije dokončna. V obrazložitvi tega akta je navedeno, da je ravnateljica A. skladno s tretjim odstavkom 34. člena Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 52/13; v nadaljevanju Pravilnik o preverjanju znanja) ugotovila, da je ugovor pravočasen in dne 3. 7. 2024 izdala sklep o imenovanju Komisije. V komisiji so bile svetovalna delavka A., kod predsednica komisije, profesorica angleščine na A., pomočnica ravnateljice na OŠ D. in učiteljica matematike, kot članici komisije. V drugostopenjskem aktu je navedeno, da starši v ugovoru navajajo, da bo ponavljanje razreda zelo negativno vplivalo na B. duševno zdravje in posledično na povečane izostanke pri pouku. Na podlagi evidence v eAsistentu ima učenec v šolskem letu 2023/2024 67,8 % prisotnost pri pouku oziroma je bil odsoten 338 ur. Na podlagi maminega sporočila je strokovna skupina upoštevala vse predlagane prilagoditve, razen poudarka na ustnem ocenjevanju in ocenjevanja po delih. Prilagoditve po želji mame so bile: pisanje izven oddelka; podaljšan čas za 50 oziroma 100 %; kratka, jasna navodila; spodbude s strani prisotne osebe; več odmora. Vse te prilagoditve so bile upoštevane, vendar niso prinesle izkazovanja znanja. Nobena od zapisanih prilagoditev v strokovnem mnenju oziroma v odločbi ni zapisana. Glede očitkov staršev, da se je šola sama odločila za prepis v nižji izobraževalni standard Komisija pojasnjuje, da je svetovalna delavka dne 14. 2. 2024 kontaktirala E. E. z vprašanjem, če bi bilo smiselno izvesti ponovno oceno kognitivnih sposobnosti. Izpostavila je skrb glede odsotnosti od pouka oziroma za iskanje vzroka in potencialne pomoči učencu. Iz korespondence, prejete dne 6. 3. 2024, je razvidno, da se je E. E. pogovorila s klinično psihologinjo in mamo in so se dogovorili za ponovno diagnostiko. Informacije o rezultatih testiranja oziroma o izvedbi, A. ni prejel. Starši prav tako očitajo primanjkljaj dodatne pomoči pri slovenščini in matematiki. Otroku se je nudila dodatna učna pomoč, v obliki dopolnilnega pouka pri matematiki (prisotnost pri matematiki je bila 34 %). Na individualne pomoči pri psihologinji, otrok ni prihajal oziroma je bil odsoten. Prisotnost v šoli je bila 67,8 %. Komisija tudi izpostavlja očitke staršev, da se dopolnilni pouk pri matematiki ni izvajal. Navajajo gledanje filmov, risank, sestavljanje lego kock, odhod na igrišče. Vse navedeno se je izvajalo v času razrednih ur, ki po urniku sledijo dopolnilnemu pouku iz matematike.

6.Glede druge strokovne pomoči je v sklepu Komisije navedeno, naj se starši obrnejo na Zavod RS za šolstvo oziroma naj vložijo zahtevo za spremembo odločbe o usmeritvi in predlagajo tudi morebitne dodatne prilagoditve razvidne iz poročil CDZOM F. Drugostopenjski organ navaja, da starša vztrajata, da je učenec snov osvojil in se zato ne strinjata s predlogom o ponavljanju. Glede na odsotnost pri pouku, nesamostojnost, nemotiviranost, vse prilagoditve, ki mu jih je šola nudila, otrok v šoli znanja ni izkazal oziroma ni dosegel minimalnih standardov znanja iz učnih načrtov, kljub več priložnostim in možnostim popravljanja preizkusov znanja. Na podlagi ugotovitev strokovne skupine je razrednik G. G. podal predlog za ponavljanje razreda, s katerim bi učenec dobil možnost osvajanja minimalnih standardov znanja ter priložnost za razvijanje novih socialnih vezi in boljše učne samopodobe. Komisija je ugotovila, da se strinja z odločitvijo učiteljskega zbora z dne 19. 6. 2024 in podpira odločitev, da učenec ponavlja 6. razred. Odločitev komisije je dokončna.

7.Tožeča stranka je vložila tožbo zoper sklep učiteljskega zbora A. z dne 19. 6. 2024, zoper spričevalo št. 60300-6/2023/33 A. z dne 24. 6. 2024 in zoper zapisnik oziroma sklep Komisije z dne 5. 7. 2024. V tožbi pravi, da v odprtem 30-dnevnem zakonskem roku po svoji zakoniti zastopnici (materi) vlaga tožbo zoper navedene tri akte. Slednji je bil zakoniti zastopnici tožnika vročen dne 10. 7. 2024, kar pomeni, da se rok za vložitev tožbe izteče dne 9. 8. 2024, torej je tožba vložena pravočasno. Navedeni upravni akti, ki jih je izdal toženec, so nepravilni in nezakoniti.

8.Tožeča stranka pravi, da zgoraj navedeni akti posegajo v tožnikovo pravico do napredovanja v 7. razred osnovnošolskega izobraževanja. Predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in sklep z dne 19. 6. 2024, da mladoletnik ponavlja 6. razred, spričevalo z dne 24. 6. 2024 o tem, da ne napreduje v naslednji, to je v 7. razred, in zapisnik oz. sklep Komisije (z dne 19. 6. 2024), s katerim podpira odločitev, da mladoletni B. B. ponavlja 6. razred odpravi in da samo odloči o stvari, da tožnik napreduje v 7. razred; podredno pa predlaga, da sodišče izpodbijane akte odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Sodišče naj odloči tudi, da je toženec A. dolžan tožniku B. B. povrniti vse stroške tega upravnega spora.

9.V tožbi pojasnjuje, da je tožnik v A. vključen na podlagi odločbe o usmeritvi št. 6901-1362/2020-52(987) z dne 14. 9. 2022. Usmerjen je v prilagojen izobraževalni program osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtističnimi motnjami. Učiteljski zbor toženca je dne 19. 6. 2024 sprejel sklep, da deček ponavlja 6. razred. Tožnik oziroma njegovi starši navedenega sklepa z dne 19. 6. 2024 niso prejeli oziroma ga toženec ni vročil, temveč so bili starši o odločitvi učiteljskega zbora glede ponavljanja 6. razreda obveščeni s spričevalom o končanem razredu osnovne šole z dne 24. 6 2024, iz katerega izhaja, da tožnik ne napreduje v naslednji razred.

10.Odločitev učiteljskega zbora, na podlagi katere je bilo izdano spričevalo, in odločitev Komisije temeljijo na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava oziroma določb veljavnega Zakona o osnovni šoli (ZOsn) in Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli (Pravilnik).

11.ZOsn v prvem odstavku 69. člena določa, da učenci v prvem in drugem obdobju razredov ne ponavljajo. Na podlagi četrtega odstavka 69. člena ZOsn (in na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Pravilnika) lahko učenec 3., 4., 5. in 6. razreda na podlagi pisnega obrazloženega predloga razrednika ponavlja razred brez soglasja staršev, če je ob koncu šolskega leta negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, čeprav mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.

12.Tožeča stranka izpeljuje, da za odločitev o ponavljanju ne zadošča, da je učenec 6. razreda negativno ocenjen, ampak mora biti izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, da je šola učencu omogočila vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Toženec tožniku ni nudil oziroma mu ni omogočil vključitve v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči, kot to določajo določbe zakona in pravilnika niti pri predmetu slovenščina niti pri predmetu matematika, iz katerih je tožnik ob koncu šolskega leta 2023/2024 ocenjen negativno. Pri predmetu slovenščina ni bilo dopolnilnega pouka in drugih oblik oziroma ur individualne in skupinske pomoči. To izhaja tudi iz zapisnika Komisije z dne 5. 7. 2024, saj toženec ni navedel, da bi se pri predmetu slovenščina izvajal dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Pri matematiki se dopolnilni pouk dejansko ni izvajal, drugih oblik individualne in skupinske pomoči pa tožnik pri tem predmetu tudi ni bil deležen. Pri predmetu matematika je bil dopolnilni pouk sicer na urniku in starši so bili o teh urah, ko naj bi se izvajal dopolnilni pouk za matematiko, obveščeni preko eAsistenta, da so imeli učenci s seboj delovne zvezke. Vendar so učenci v času, ko naj bi se izvajal dopolnilni pouk matematike, sestavljali kocke, gledali filme ali risanke ali so odšli na igrišče. V času dopolnilnega pouka za matematiko so se tudi pisali testi, zaradi česar ni mogoče govoriti o dopolnilnem pouku. S takšnimi aktivnostmi se torej ni izvajala pomoč učencu. Dopolnilni pouk matematike so imeli učenci 2x ali 3x v celotnem šolskem letu. Glede realizacije dopolnilnega pouka sta starša večkrat kontaktirala šolo in zahtevala pojasnila in še nista prejela odgovora, kaj in v kakšnem obsegu se je konkretno delalo pri dopolnilnem pouku matematike.

13.Glede na to, da šola oziroma toženka ni izpolnila zakonske dolžnosti iz 4. odstavka 69. člena ZOsn in učencu ni omogočila vključitve v dopolnilni pouk in posledično ni nudila zakonsko obvezne določene pomoči pri predmetih, pri katerih ima tožnik zaključeno negativno oceno v spričevalu, pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za ponavljanje 6. razreda skladno z določbo četrtega odstavka 69. člena ZOsn.

14.ZOsn je namreč jasen: učenec lahko ponavlja 6. razred brez soglasja staršev (in na obrazložen predlog razrednika) samo v primeru, če mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk "in" druge oblike individualne in skupinske pomoči. Dopolnilni pouk pa tudi ne nadomešča individualne in skupinske pomoči. Zakon pri tem tudi ne razlikuje, ali gre za učenca, ki nima odločbe o usmerjanju, ali gre za učenca v redni šoli, ki ima odločbo o usmerjanju ali gre za učenca, ki je z odločbo usmerjen v prilagojen izobraževalni program osnovne šole (z enakovrednim izobrazbenim standardom), kot je to pri tožniku.

15.Ne drži navedba v zapisniku, da je šola nudila dodatno učno pomoč v obliki individualne pomoči pri psihologinji H. H., na katero otrok ni prihajal oziroma je bil odsoten. Domnevne odsotnosti tožnika z ur, ki naj bi jih izvajala psihologinja, nikakor ni mogoče pripisati B. odsotnosti v šoli ali temu, da tožnik na ure ni bi prihajal ali ne bi želel prihajati. Starša sta namreč večkrat prosila, da bi bil B. deležen pomoči pri psihologinji in da bi hodil k njej na ure pomoči, vendar te ure niso bile nikoli določene, psihologinja nikoli ni poklicala ali sporočila, kdaj bi tožnik lahko prišel. Vse je ostajalo samo pri ustnih obljubah s strani šole oziroma psihologinje, ki zaradi nezainteresiranosti šole niso bile realizirane.

16.V zapisniku Komisije z dne 5. 7. 2024 je navedeno, da je bil deček odsoten pri pouku 338 ur in da je bila prisotnost pri pouku 67,8%. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da so bile vse odsotnosti tožnika upravičene. Tožnik je bil odsoten zaradi bolezni (pogosto je zboleval že od majhnega), velik del odsotnosti tožnika pa se je zgodil zaradi fizičnega in psihičnega nasilja, ki ga je nad njim izvajal drug sošolec. B. je sošolec pretepal, psihično nasilje pa je nad njim izvajal tako, da ga je maltretiral in poniževal, ko mu je npr. na ustnem preverjanju znanja in ocenjevanja ob vsaki izrečeni besedi govoril, da je debil. Zaradi nasilja je tožnik doživljal psihično stisko, kar je rezultiralo v bolezen (bruhanje, vročina, bolečine v trebuhu itd.) in posledično odsotnost tožnika. V urah odsotnosti je tudi 5 dni dopusta, do katerega ima pravico vsak učenec v posameznem šolskem letu. Ob tem tožnik izpostavlja še, da je šel pisat test tudi, če je imel zdravstvene težave (vročina ipd.), saj je tako zahtevala psihologinja.

17.V zvezi z nasiljem na šoli, ki ga je nad B. izvajal njegov sošolec, šola oziroma toženka ni zadostno in ustrezno ukrepala, zaradi česar je takšno odsotnost B. od pouka mogoče pripisati izključno šoli, ki ni poskrbela niti za njegovo varnost, ko ga je sošolec pretepal niti ni poskrbela za dobro in varno počutje tožnika v šoli. Ko je sošolec med ustnim izpraševanjem B. ob vsaki izrečeni besedi rekel, da je debil, se npr. tega sošolca ni odstranilo, B. pa je bil kljub temu ocenjen. Nasilje nad B. s strani sošolca se je začelo že na začetku šolskega leta 2023/2024 in se je stopnjevalo, starša pa sta šolo večkrat pozvala k ukrepanju, vendar šola nasilja nad B. ni niti preprečila niti tožnika ni zaščitila, kar je pustilo tudi psihične posledice na tožniku. Takrat je njegova samopodoba strmo padla in se je zaradi nasilja in posledic nasilja začel zatekati v bolezen.

18.Poleg navedenega toženka učencu ni zagotavljala ustreznih prilagoditev pri preverjanju in ocenjevanju znanja, čeprav sta starša na potrebne prilagoditve opozarjala celotno šolsko leto. Ne drži navedba v zapisniku z dne 5. 7. 2024, da je strokovna skupina upoštevala vse predlagane prilagoditve, razen poudarka na ustnem ocenjevanju in ocenjevanju po delih. Pri tem A. tudi ne pojasni, zakaj niso bile upoštevane predlagane prilagoditve, saj bi le-te pripomogle, da bi učenec izkazal svoje znanje. Starša sta večkrat prosila za prilagoditve, ki jih je imel tožnik na OŠ C. in na A. v šolskem letu 2022/2023 (ko je bil v 5. razredu). Prejela sta odgovor, da je strokovna komisija na A. mnenja, da prilagoditev ne potrebuje, ker obiskuje že 6. razred. Prilagoditev pisanja testa izven oddelka se ni spoštovala skozi celotno šolsko leto - starša pa sta to predlagala tudi zaradi B. sošolca, ki je izvajal nasilje. Ko je tožnik enkrat pisal test iz matematike izven razreda oziroma v sobi pri psihologinji, je moral pisati test iz dveh snovi skupaj oziroma je (p)opravljal dva testa skupaj. Starša tožnika sta večkrat poudarila, da B. med testom potrebuje vsaj odmor ali da test piše v dveh delih, v jutranjih urah, z jasnimi in kratkimi navodili ter da naj bo poudarek na ustnem ocenjevanju znanja. Ker so bili testi za tožnika predolgi in naloge niso imele kratkih in jasnih navodil, je puščal prazno in posledično je prejel negativno oceno.

19.Potrebne prilagoditve za B. so natančno opredeljene v mnenju in priporočilih za pedagoško delo z učencem CDZOM z dne 17. 6. 2020 mag. psih. I. I., iz katerih izhaja, da B. v šoli potrebuje razumevanje in ustrezne prilagoditve tako pri podajanju snovi kot pri preverjanju in ocenjevanju znanja, med drugim: preverjanje znanja naj po dogovoru z učencem in starši poteka v individualni situaciji ali v manjši skupini (zaradi vpliva motečih dejavnikov na njegovo pozornost, ki lahko pomembno znižuje izkazano znanje), večji poudarek naj bo na ustnem preverjanju in ocenjevanju znanja, tudi pri pisnem naj se mu pomaga z usmerjanjem, pisni del naj se izvaja s podaljšanim časom, preverjanja in ocenjevanja naj potekajo v zgodnejših šolskih urah, navodila naj bodo kratka in jasna, predvsem pa konkretna in nedvoumna, ki naj se po potrebi poenostavijo ali ponovijo, delovne naloge naj se razdelijo v manjše enote itd. Ključno pa je, da učitelji poznajo značilnosti njegovega delovanja in jih tudi upoštevajo. Podobno izhaja tudi iz mnenja specialne pedagoginje mag. J. J., ki v specialno-pedagoškem poročilu z dne 11. 8. 2022 med drugim predlaga, naj bo zaradi njegovih specifičnih težav poudarek na ustnem ocenjevanju, da potrebuje dodaten čas, prilagoditev ocenjevanja v manjši skupini ali individualno. Starša sta z mnenji in poročili strokovnjakov seznanila toženko in to predložila ob vpisu v 5. razred. Takrat jima je bilo tudi rečeno, da se bodo prilagoditve upoštevale.

20.Starša tožnika sta od toženke, ki nudi prilagojen program, pričakovala, da otrokove specifike (s katerimi sta šolo seznanila) ne spremenijo v njegove negative točke, temveč da se skupaj s starši poišče prilagoditve, s katerimi bi otrok lažje premagoval ovire oziroma bi osvojil cilje.

21.Ne drži in ni potrebno, da so (vse) prilagoditve zapisane v strokovnem mnenju komisije zavoda za šolstvo oziroma v odločbi o usmerjanju, kar še posebej velja za učence s specifiko avtizma in učence, ki so usmerjeni v prilagojene izobraževalne programe (z enakovrednim izobrazbenim standardom), kot je to na A. Tudi, če gre za skupino učencev z določenimi primanjkljaji (npr. avtizem), je vsak učenec drugačen in vsak od teh učencev lahko potrebuje drugačne prilagoditve. Tožeča stranka pravi, da je B. imel v lanskem šolskem letu, to je 2022/2023 oziroma v 5. razredu, na A. vse potrebne prilagoditve in je v šoli uspeval pri matematiki in slovenščini, ki sta bili tudi njegovi močnejši področji in je imel ocene 3, 4 in 5. Nekatere od teh prilagoditev so bile zapisane v individualiziranem programu za lansko šolsko leto, nekatere pa tudi ne, saj so bile prilagoditve dogovorjene z učiteljico, ki ga je poučevala. Do letošnjega šolskega leta ni imel tožnik nikakršnih težav z ocenami, saj so se upoštevale prilagoditve, ki jih tožnik potrebuje.

22.Neresničen in napačen je zaključek Komisije v zapisniku z dne 5. 7. 2024, da je tožnik nemotiviran in s tem nakazuje, da tožnik zaradi nezainteresiranosti ni bil uspešen, očita pa mu tudi nesamostojnost - kar je zopet posledica njegovih specifik, ki narekujejo prilagoditve. Teh tožnikovih posebnosti šola ni v celoti upoštevala in posledično ni izvajala ustreznih in potrebnih prilagoditev.

23.Ob tem tožnik še pripominja, da Zavod za šolstvo RS zastopa stališče, da prilagoditev ni potrebno vedno zapisati v odločbo o usmerjanju oziroma v strokovno mnenje in ni potrebno zapisati vseh prilagoditev, saj je temu namenjen individualiziran program, ki je pripravljen za vsakega učenca posebej glede na njegove specifike. Individualiziran program je dolžna pripraviti in evalvirati vsaka šola, v katero je usmerjen učenec s posebnimi potrebami na podlagi odločbe zavoda za šolstvo.

24.Med šolskim letom niso bile upoštevane prilagoditve, da tožnik piše test izven razreda (še posebej zaradi sošolca, ki ga je žalil in poniževal), da poteka test v več delih, da ima jasna in kratka navodila ali da mu navodilo naloge vsaj nekdo obrazloži. Starša tožnika sta se redno udeleževala govorilnih ur in sestankov na šoli ter opozarjala na potrebne prilagoditve pisnih in ustnih preverjanj znanja, na prilagoditve pri delu s tožnikom, na nasilje v šoli, ki ga je nad tožnikom izvajal sošolec, vendar šola ni imela posluha za njune predloge in opozorila. Med šolskim letom sta tudi večkrat prosila za dodatne ure pomoči, vendar šola tega ni zagotovila.

25.Dodatna strokovna pomoč (DSP), za katero komisija v zapisniku z dne 5. 7. 2024 navaja, da naj se starši obrnejo na Zavod RS za šolstvo, ni enako kot pomoč, ki jo predpisuje ZOsn v četrtem odstavku 69. člena.

26.Zaključek Komisije, da naj bi tožnik s ponavljanjem razreda dobil možnost osvajanja minimalnih standardov znanja ter priložnost razvijanja novih socialnih vezi in boljše učne samopodobe, je napačen. Poleg tega, da je tožnik standarde znanja osvojil, mu ponavljanje razreda ne bo prineslo boljše učne samopodobe, ampak mu bo ob že tako nizki samopodobi ponavljanje razreda njegovo samopodobo zagotovo še dodatno poslabšalo. Ponavljanje razreda bo zelo negativno vplivalo na tožnikovo duševno zdravje in bo tožniku povzročalo stiske, posledično pa bo zopet prihajalo do izostankov pri pouku. Kot dokaz prilaga mnenje in priporočila za pedagoško delo z učencem CDZOM z dne 17. 6. 2020, socialno-pedagoško poročilo UKC Ljubljana, Ambulanta za avtizem z dne 11.08.2022, kliničnopsihološko poročilo CDZOM z dne 19. 8. 2022, e-komunikacija s šolo glede nasilja učenca nad tožnikom, predlaga tudi zaslišanje K. K., matere tožnika in zaslišanje L. L., očeta tožnika.

27.Tožeča stranka tudi pravi, da je bilo na podlagi sklepa učiteljskega zbora z dne 19. 6. 2024 tožniku izdano spričevalo z dne 24. 6. 2024, v katerem je med drugim navedeno (podčrtano), da tožnik ne napreduje v naslednji razred. Učiteljski zbor glede odločitve o ponavljanju 6. razreda ni izdal obrazložene odločbe, saj je bila odločitev tožniku oziroma njegovim staršem sporočena v obliki spričevala. Odločitev, da učenec ne napreduje v naslednji razred, pomeni odločanje o pravici učenca, zato bi bilo potrebno že na prvi stopnji odločanja po tem, ko je učiteljski zbor dne 19. 6. 2024 sprejel sklep, da tožnik ponavlja 6. razred, izdati pisno in obrazloženo upravno odločbo s pravnim poukom in z vsemi sestavinami, kot to določajo 212., 213. in 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v kateri bi moral navesti vse razloge, zaradi katerih meni, da mora tožnik ponavljati razred. Le v takšnem primeru je mogoče učinkovito pravno varstvo oziroma učinkovito pravno sredstvo, to je ugovor zoper tak akt. S tem, ko prvostopenjski organ toženca (učiteljski zbor) ni izdal obrazloženega sklepa oziroma odločbe o ponavljanju učenca, je bilo tožniku onemogočeno učinkovito pravno sredstvo zoper takšen sklep. Poleg tega sklep z dne 19. 6. 2024 ni bil vročen tožniku oziroma njegovima staršema. Tožnik oziroma starša so prejeli spričevalo z dne 24. 6. 2024.

28.S tem je bila storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sklepa toženca z dne 19. 6. 2024 in spričevala z dne 24. 6. 2024 ni mogoče preizkusiti.

29.Zoper izdano spričevalo in odločitev, sta starša tožnika podala ugovor, o katerem je drugostopenjski organ toženca (Komisija) odločal(a) dne 5. 7. 2024. Starša tožnika sta prejela samo zapisnik z dne 5. 7. 2024, ne pa tudi celotne dokumentacije, ki jo navaja Komisija v zapisniku, in ki je bila podlaga za sprejeto odločitev.

30.Komisija ni navedla konkretnih argumentov in ni obrazloženo pojasnila, zakaj tožnik ne napreduje v višji razred. Ni pa pojasnjeno konkretno, katerih minimalnih standardov naj tožnik ne bi dosegal pri predmetih matematika in slovenščina (pri katerih je bil tožnik ob koncu šolskega leta ocenjen negativno).

31.Komisija v zapisniku z dne 5. 7. 2024 tudi ni odgovorila na vse relevantne navedbe, podane v ugovoru staršev z dne 26. 6. 2026. Komisija ni konkretizirano odgovorila na ugovor staršev glede (ne)vključitve tožnika v dopolnilni pouk in druge oblike pomoči pri matematiki in slovenščini, kar je v predmetni zadevi eden od bistvenih zakonskih pogojev. V zapisniku Komisije navedene ugotovitve, ki naj bi dajale podlago za zaključek, da je bila tožniku omogočena vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike pomoči, so presplošne in premalo konkretizirane.

32.Komisija v zapisniku tudi ni odgovorila na navedbe staršev o nasilju sošolca nad B. in kako je to vplivalo na njegovo ocenjevanje in možnost izkazovanja znanja, odsotnost in psihične posledice zaradi nasilja. Komisija v zapisniku z dne 5. 7. 2024 samo ugotavlja, koliko je bil tožnik odsoten od pouka. Komisija v zapisniku zgolj pavšalno zaključuje, da bo tožnik s ponavljanjem razreda dobil možnost osvajanja minimalnih standardov znanja ter priložnost razvijanja novih socialnih vezi in boljše učne samopodobe. Iz česa oziroma iz katerih okoliščin je Komisija naredila takšne zaključke, v zapisniku ni niti pojasnjeno niti izkazano.

33.Stranka ne more s pravnimi sredstvi učinkovito braniti svoje pravice, če organ odločanja le navede neko pavšalno tezo, na podlagi katere je sprejel odločitev. Posledično je tožniku kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva, kar predstavlja hkrati tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Tožnik naproša sodišče, da o tožbi odloči prednostno, ker se novo šolsko leto začne dne 1. 9. 2024. Hkrati s tožbo tožnik podaja še zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.

34.Tožnik predlaga, da sodišče odloči, da se sporno razmerje med strankama postopka uredi tako, da je toženec dolžan tožniku omogočiti napredovanje v 7. razred, kar velja do pravnomočne odločitve v tem sporu. Tožniku bo s ponavljanjem 6. razreda nastala težko popravljiva škoda, ki ga bo zaznamovala za vse življenje. Nastanek težko popravljive škode je kot verjetno izkazan že iz dejanskega stanja, kot ga tožnik zatrjuje že v tožbi, saj bi tožnik ostal v 7. razredu, če bi bili izpodbijani akti, ki so jih izdali organi toženca, odpravljeni. V obravnavani zadevi gre za občutljiva vprašanja nadaljnjega šolanja oziroma napredovanja učenca in s tem za zdrav in skladen razvoja mladoletnega tožnika, ki je hkrati tudi otrok s posebnimi potrebami.

35.Ponavljanje razreda bi na tožnika, zaradi navedenih specifik (ki izhajajo iz odločbe za usmerjanje in strokovnega mnenja komisije za usmerjanje, klinično-psihološkega poročila CZDOM, mnenja in priporočila za delo z učencem CDZOM) ter zaradi vseh dogodkov v letošnjem šolskem letu 2023/2024, ko je bil deležen še fizičnega in psihičnega nasilja s strani sošolca (pri čemer šola ni ustrezno ukrepala), zelo negativno vplivalo in bi se odrazilo na njegovem duševnem zdravju, posledično pa bi se zaradi psihičnih stisk tožnika, h katerim je tožnik zaradi svojih posebnosti še bolj nagnjen, povečali izostanki od pouka, kar ni v korist otroka. Ponavljanje razreda bi tudi zelo negativno vplivalo na njegovo že tako nizko samopodobo; njegovo pomanjkanje samozavesti bi se samo še povečalo, posledično pa bi se slabšal tudi njegov šolski uspeh. Počutil bi se nezaželenega in ponižanega. S ponavljanjem razreda bi bil zavrt razvoj tožnika. Tožnik ima že sedaj težave pri navezovanju stikov z novimi ljudmi, vendar ne v smislu povprečnega mladostnika, temveč v luči njegovih specifik in posebnosti v vedenju in čustvovanju ter nihanj razpoloženja. Vključitev v nov razred in v novo okolje bi zanj predstavljalo še dodatne težave. Pri tožniku bi se še okrepile emocionalne stiske kot so strah in nesprejetost.

36.Tožnik je že sedaj zaradi ponavljanja precej razburjen, njegove težave in posebnosti v zvezi s čustvovanjem se intenzivirajo in že sedaj doživlja stiske. Tožnik je bil v 5. razredu uspešen učenec (z ocenami 3, 4 in 5 pri matematiki in slovenščini), pri čemer so mu bile zagotovljene ustrezne prilagoditve, v 6. razredu pa ne, kljub temu, da so bile potrebne.

37.Zato težko popravljive škode, ki bi tožniku nastala s ponavljanjem 6. razreda na podlagi nezakonitih izpodbijanih aktov toženca, ni mogoče presojati zgolj v okviru splošnih načel izkazovanja težko popravljive škode, temveč je potrebno še zlasti v obravnavani zadevi upoštevati splošno načelo, da je težko popravljiva škoda pravni standard, katerega vsebino se ugotavlja v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju vseh specifičnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je mogoče s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali gre v posameznem primeru za takšno težko popravljivo škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z začasno ureditvijo stanja.

38.Če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno in bi tožnik moral ponavljati 6. razred, tožnik pa bi nato uspel s tožbo, bi z zamudo oziroma šele med šolskim letom napredoval v 7. razred, s čimer bi mu prav tako nastala nepopravljiva škoda, saj bi šele sredi šolskega leta lahko začel slediti učnim ciljem 7. razreda - kar tudi narekuje potrebnost izdaje začasne odredbe.

39.Z izdajo začasne odredbe javna korist ne bo v ničemer prizadeta. V smislu upoštevanja prizadetosti javne koristi in koristi toženca, je potrebno zavzeti stališče, da je osnovna šola institucija, ki mladoletnikom omogoča osebni razvoj in pridobivanje osnovnih znanj, zaradi česar je tudi naloga osnovne šole, da z ustreznim in zakonitim postopanjem zadosti zahtevam veljavne zakonodaje v izobraževalnem procesu. Glede na navedeno tudi ni mogoče trditi, da bi bila prizadeta javna korist, saj je v javnem interesu, da se v izobraževalnem procesu postopa zakonito in da se na zakonit in ustrezen način zagotovi varstvo pravic strank v takšnih postopkih. Izdana začasna odredba v skladu z načelom sorazmernosti ne bi nasprotovala javni koristi niti ne bi nasprotovala največji koristi otroka, vsebovanem v Konvenciji o otrokovih pravicah.

40.Predlaga, da sodišče tožencu naloži, da B. omogoči napredovanje v 7. razred s šolskim letom 2024/2025, najkasneje z dnem 1. 9. 2024, ta odločba velja do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, pritožba ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe in toženec A. je dolžan tožeči stranki povrniti vse stroške postopka izdaje začasne odredbe, v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

41.V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe, razen če se z njimi izrecno strinja, predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti s stroškovno posledico kot tudi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

42.Toženec poudarja, da so tožnik oziroma njegovi starši imeli v upravnem postopku možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere se nanaša dokončna odločba, pa tega niso storili. Zato v tožbi podane navedbe in predloženi dokazi predstavljajo tožbeno novoto, ki ni dopustna skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1.

43.O tem, da bo razrednik učiteljskemu zboru za tožnika glede na negativni oceni, podal predlog za ponavljanje razreda, je razrednik starša tožnika seznanil na skupnem sestanku dne 14. 6. 2024. Slednje bo razrednik G. G. potrdil ob svojem zaslišanju. Sporno ostaja vprašanje, ali je bil tožniku nuden dopolnilni pouk oziroma druge oblike pomoči, kot to določa četrti odstavek 69. člena ZOsn oziroma sploh vprašanje, na kakšen način je potrebno navedeno določbo razlagati v primeru, kot je navedeni, in sicer ko gre za primer šolanja otroka na podlagi "Prilagojenega programa osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtističnimi motnjami."

44.Tožnik je obiskoval razred, v katerem so bili zgolj trije učenci in je že v okviru rednega pouka ta potekal prilagojeno vsakemu učencu posebej. Torej so imeli učenci že v okviru rednega pouka skoraj individualiziran učni program in tega primera ni moč enačiti s potekom pouka v razredih, kjer je tudi po več deset otrok. Ravno iz tega razloga v prilagojenem programu niti ni predvidena individualna in skupna pomoč. Ta je namreč smiselna v rednih šolah, kjer je v razredu bistveno več učencev in individualni pristop med rednim poukom ni mogoč. Iz odgovora na eA sporočilo, ki je bil s strani toženca posredovan staršem, izhaja pojasnilo glede samega poteka pouka pri predmetih matematika in slovenščina, in kakšnih prilagoditev je bil tožnik deležen.

45.Kljub temu pa toženec pojasnjuje, da se učencem vedno nudi pomoč, ko zanjo zaprosijo ali imajo v individualiziranem programu zapisano potrebo po dodatni pomoči pri posameznem programu ali imajo dodatno strokovno pomoč zapisano v odločbi. Tožnik v odločbi nima predvidene dodatne strokovne pomoči.

46.Nadalje pa ne držijo niti trditve tožnika, da mu toženec ni omogočil vključitve v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Kot izhaja iz predmetnika Prilagojenega programa osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtističnimi motnjami (v nadaljevanju prilagojen program) je poleg obveznega programa določen tudi razširjeni program. Slednji v 6. razredu predvideva 1 šolsko uro dopolnilnega ali dodatnega pouka na teden. Toženec je v 6. razredu zagotavljal 1 šolsko uro dopolnilnega pouka iz matematike tedensko skozi celotno šolsko leto. Na začetku šolskega leta je bilo dogovorjeno, da se bo izvajal dopolnilni pouk iz matematike, ker je matematika težja na prehodu iz razredne na predmetno stopnjo in ker je toženec ocenil, da bo vsem trem učencem v razredu to v največjo korist. Med drugim je imel ravno tožnik v dokumentaciji zabeleženo, da je matematika njegovo šibkejše področje. Da se je dopolnilni pouk iz matematike dejansko izvajal, izhaja tudi iz izpisa eAsistenta o realizaciji po predmetih za oddelek 6.d., vse pa bosta lahko potrdila tudi učitelj matematike G. G. in ravnateljica M. M. ob svojem zaslišanju. Neresnične so namreč trditve tožnika, da so v času dopolnilnega pouka matematike učenci sestavljali kocke, gledali filme ali risanke ali odšli na igrišče.

47.Vsaka šola se glede na potrebe odloči, iz katerega predmeta se bo izvajal dopolnilni pouk. Torej toženec ni bil dolžan izvajati dopolnilnega pouka za vse predmete, vendar se je glede na učne težave učencev toženec odločil, da se v 6. razredu izvaja dopolnilni pouk iz matematike, ki je bil tudi uvrščen na tedenski urnik. Vendar pa se tožnik dopolnilnega pouka iz matematike ni udeleževal, posledično tudi ne more podajati navedb o poteku dopolnilnega pouka. Torej je tožnik tisti, ki ni izkoristil dane možnosti po utrjevanju znanja, zato se tožbeni očitki, ki se nanašajo na dopolnilni pouk, izkažejo kot povsem neutemeljeni, mestoma tudi nekorektni.

48.Predmetnik v prilagojenem programu tako torej ne predvideva individualne in skupinske pomoči (toženec je s strani ministrstva niti ni dobil financirane), vendar je kljub temu svetovalna delavka H. H. tožniku ponudila dodatno pomoč. Tožnik se tudi te ponujene pomoči ni udeleževal. Svetovalna delavka se je namreč dogovarjala neposredno s tožnikom, kdaj naj bi se ta dodatna pomoč izvajala, vendar zaradi številnih odsotnosti tožnika, do realizacije ni prišlo. Navedeno bo lahko potrdila tudi socialna delavka H. H., ko bo zaslišana.

49.Kljub vsem prilagoditvam v okviru pouka (upoštevaje torej individualiziran pristop že v okviru pouka) in izven njega, možnosti obiskovanja dopolnilnega pouka in dodatne pomoči pri svetovalni delavki, tožnik minimalnega standarda znanja pri predmetih matematike in slovenščine ni dosegel. Odločanje o tem ali je posamezni učenec dosegel minimalne standarde znanja je v pristojnosti posameznega učitelja oziroma učiteljskega zbora in ne staršev.

50.Glede na navedeno so ob upoštevanju predmetnika prilagojenega programa, izpolnjene vse predpostavke po četrtem odstavku 69. člena ZOsn, da tožnik ponavlja 6. razred. Pri tolmačenju četrtega odstavka 69. člena ZOsn je potrebno namreč upoštevati tudi (oziroma predvsem) prilagojen program in v njem naveden predmetnik, katerega je šola dolžna izvrševati in ki je ravno zaradi omejitev otrok z avtističnimi motnjami prilagojen in že sam upošteva dodatne prilagoditve. Ne glede na to, da se ZOsn upošteva tudi v tovrstnih primerih, je vendarle potrebno upoštevati specialnejšo zakonodajo oziroma tudi prakso, ki se nanaša na šolanje otrok s Prilagojenim programom. Izvajanje kakršnekoli dodatne pomoči je dejansko pravni standard, katerega je potrebno napolniti v vsakem primeru posebej. V konkretnem primeru je več kot izkazano, da je bilo tožniku na voljo več oblik pomoči, ravno tako je izkazana pripravljenost na sodelovanje s strani toženca, vendar vse navedeno ni pripomoglo k temu, da bi tožnik dosegel minimalne standarde. Toženec predlaga zaslišanje ravnateljice toženca M. M., ki je seznanjena s primerom tožnika, prav tako pa bo lahko izpovedala, ali se dopolnilni pouk iz matematike v razredu tožnika v šolskem letu 2023/24 izvajal ter kako je z individualno in skupinsko pomočjo v prilagojenih programih. Kot dokaz prilaga individualiziran program, zapisnik sestanka s starši z dne 14. 6. 2024 ter zaslišanje učiteljice N. N.

51.Prisotnost tožnika v šolskem letu je bila zgolj 68,4%, kar je po oceni toženca nedvomno vplivalo na tožnikov slabši učni uspeh, saj preprosto ni bil prisoten pri predajanju učne snovi, njeni razlagi, ponavljanju in utrjevanju znanja. Kot tožnik tudi sam pojasnjuje, je bil že od majhnega veliko bolan. To izhaja tudi iz individualiziranega programa (dolgotrajno bolan otrok), katerega je toženec sprejel skladno s 36. členom ZUOPP-1. Zato so navedbe tožnika v smeri, da se je velik del njegovih odsotnosti zgodil zaradi fizičnega in psihičnega nasilja, ki ga je nad njim izvajal sošolec, neresnične.

52.Drži, da je med tožnikom in sošolcem prišlo do določenih konfliktov, in sicer v novembru in decembru 2023, ne pa že ob začetku šolskega leta. Toženec je k reševanju problema nemudoma pristopil in je izpeljal vse potrebne postopke, da bi se situacija uredila in bi tožniku zagotovila čim mirnejše okolje. Stopil je v stik s starši nasilnega sošolca, ki so se takoj odzvali in se aktivno vključili v reševanje problematike. Prav tako je bil sošolcu izdan vzgojni ukrep. Socialna delavka je opravila razgovor s tožnikom. Glede vseh sprejetih ukrepov in ravnanj šole bodo pojasnili tudi razrednik, socialna delavka in ravnateljica, ko bodo zaslišani. Poleg tega pa iz elektronskega sporočila z dne 2. 12. 2023 razrednika G. G. izhaja, da je imel tudi tožnik težave z drugimi učenci in se z njimi pretepal. Ravno tako je imel tožnik tudi v preteklosti na drugi šoli težave z drugimi učenci, kar izhaja iz strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo.

53.Iz izpisa eAsistenta glede tožnikove odsotnosti pa tudi izhaja, da je bil tožnik pred in po nasilnih dogodkih celo več odsoten od pouka kot pa v kritičnem obdobju, zato tudi iz tega razloga ne vzdržijo navedbe tožnika, da je bilo nasilno ravnanje sošolca vzrok za velik del odsotnosti tožnika od pouka. Drži tudi, da ima učenec možnost do 5 dni opravičene odsotnosti (ko dejansko ni potrebno niti navajati razloga za odsotnost), vendar je odgovornost staršev, da oceni ali je glede na učni uspeh in zmožnosti otroka smiselno, da jih ta koristi ali ne. Po mnenju toženca bi bilo pri tožniku smotrneje, da bi obiskoval pouk. Nepodprte in neresnične so navedbe tožnika, da je socialna delavka zahtevala, da bi tožnik pisal test tudi, ko je imel zdravstvene težave. Socialna delavka se je vseskozi zavzemala, da bi se tožniku kar se da olajšalo opravljanje šolskih obveznosti in je večkrat ponudila možnost, da tožnik preizkuse znanja piše pri njej ob urah, ki mu najbolj ustrezajo. Navedeno bo lahko pojasnila, ko bo zaslišana.

54.Toženec je tožniku omogočal prilagoditve tekom celotnega šolskega leta, kar izhaja tudi iz odgovora na eA sporočilo št. 60303-30/2024/1 z dne 19. 6. 2024. Toženec je upošteval vse prilagoditve po priporočilu staršev (pisanje izven oddelka, podaljšan čas pisanja, kratka in jasna navodila, spodbude s strani prisotne osebe, več odmora), razen poudarka na ustnem ocenjevanju in ocenjevanju po delih. Vendar vse upoštevane prilagoditve niso prinesle boljšega izkazovanja znanja. Toženec se je trudil omogočati prilagoditve, življenjsko logično pa je, da v posameznih situacijah vseh prilagoditev preprosto ni mogoče upoštevati, saj bi se s tem dosegel drugačen namen (npr. kratka navodila pri predmetu slovenščine včasih glede na učno snov preprosto niso mogoča). Navedeno bo lahko potrdila tudi učiteljica slovenščine, katere zaslišanje predlaga toženec.

55.Tožnik več kot očitno spregleda, da je bila v času, ko se je šolal na OŠ C., veljavna druga odločba, kjer so bile natančno navedene dodatne prilagoditve (te izhajajo iz sedanje odločbe), predvsem zaradi dejstva, ker je tožnik obiskoval redno šolo in so bile dodatne prilagoditve in dodatna pomoč potrebne (predvsem v primerjavi s preostalimi učenci). Sedaj pa tožnik obiskuje prilagojen izobraževalni program osnovne šole, iz česar že jasno izhaja, da je sam program prilagojen otrokom z avtističnimi motnjami in zato tudi strokovna komisija očitno ni predvidela še dodatnih prilagoditev.

56.Prilagoditve otrok z avtističnim spektrom so torej v okviru posebnega programa tako ali tako že predvidene (manjše skupine, stalen sedežni red, podaljšan čas pisanja, odmori, dodatno spodbujanje, prilagojena komunikacija, preverjanje razumevanja podanih navodil in vprašanj) in se izvajajo. Poleg tega pa je toženec, kot že navedeno, za tožnika izdelal individualiziran program, kjer so navedene določene prilagoditve, za lažje premagovanje ovir in doseganje ciljev. Res pa je, da se določene prilagoditve glede na potrebe in specifike posameznega učenca izvajajo tudi, v kolikor niso zabeležene v individualiziranem programu, kar je veljalo tudi za tožnika. Prilagoditev je bil tožnik deležen tako v 5. kot 6. razredu in ne drži, da so bile v 5. razredu upoštevane vse prilagoditve, v 6. razredu pa ne. Potrebno pa je upoštevati, da se prilagoditve lahko tekom šolanja glede na potrebe otroka spreminjajo, poleg tega pa se učna snov vsako leto spreminja in postaja s prehodom na razredno stopnjo zahtevnejša, zato ocene v preteklem letu niso rezultat tega, da se prilagoditve v šolskem letu 2023/24 niso izvajale, ker so se.

57.Glede samih prilagoditev, ki jih je bil tožnik med šolskim letom deležen, kakšno je bilo tožnikovo sodelovanje med poukom, kakšna je bila njegova raven znanja v primerjavi s sošolcema, bo lahko izpovedal spremljevalec O. O., ki je bil prisoten pri pouku, katerega zaslišanje predlaga toženec.

58.Mnenje in priporočilo za pedagoško delo z učencem mag. psih. I. I. (na katerega se sklicuje tožnik) je bilo izdelano več kot štiri leta nazaj, specialno-pedagoško poročilo z dne 11. 8. 2022 pa dve leti nazaj, pri tožniku pa takrat avtizem še ni bil niti potrjen. Poleg tega pa so bila priporočila narejena na podlagi dejstva, da je tožnik obiskoval redno šolo in je zaradi svojih značilnosti potreboval določene omejitve in prilagoditve. Kot izhaja iz strokovnega mnenja, je bil avtizem pri tožniku potrjen šele v dokumentaciji z dne 9. 9. 2022.

59.Toženec tako vztraja pri odločitvi komisije, da bi tožnik s ponavljanjem dobil možnost ustvarjanja in doseganja minimalnih standardov znanja ter priložnost razvijanja novih socialnih vezi in boljše učne samopodobe. Toženec sicer verjame, da bo lahko ponavljanje razreda na tožnika do določene mere negativno vplivalo, vendar bi se mu po njegovi oceni z napredovanjem naredila bistveno večja škoda. Dejstvo je, da se z vsakim letom učna snov nadgrajuje in glede na to, da tožnik v 6. razredu ni dosegel minimalnih standardov znanja pri kar dveh pomembnih predmetih, je pričakovati, da se bo vrzel v znanju samo še poglobila, kar pa bo negativno vplivalo na učno samopodobo tožnika, na njegovo duševno zdravje in pri njem povzročilo bistveno večjo stisko.

60.Kljub temu pa ne gre spregledati, da je tožnik vključen v program z enakovrednim izobrazbenim standardom (in ne nižjim izobrazbenim standardom) in da se pričakuje in zahteva, da bo ob zaključku šolskega leta dosegel določene minimalne standarde znanja. Postopek odločanja prvo in drugo stopenjskega organa toženca je bil pravilen in zakonit. Kot že navedeno, je razrednik starše že predhodno na sestanku seznanil z ocenami tožnika in da bo učiteljskemu zboru predlagal, da tožnik razred ponavlja. ZOsn nikjer ne določa, da bi moral toženec na podlagi sklepa učiteljskega zbora o nenapredovanju v višji razred izdati odločbo. Šesti odstavek 69. člena ZOsn jasno določa, da odločitev o ponavljanju sprejme učiteljski zbor in če se učenec in starši ne strinjajo z odločitvijo o ponavljanju razreda, lahko v treh dneh po prejemu spričevala pri ravnatelju vložijo obrazložen ugovor, o katerem se odloči na način in po postopku, določenem v 68. členu ZOsn. Komisija je bila sklicana v treh dneh po prejemu ugovora staršev tožnika, kar izhaja iz pisemske ovojnice z žigom o datumu prejema ugovora in iz sklepa o imenovanju komisije. Postopek toženca na prvi in drugi stopnji je bil izpeljan skladno z zakonom, zato ne gre za bistvene kršitve pravil postopka, kot to zatrjuje tožnik. Tožniku je bilo zagotovljeno pravno varstvo, s tem je imel možnost zoper spričevalo podati ugovor. Poleg tega pa je komisija toženca kot organ druge stopnje svojo odločitev obrazložila in se opredelila do navedb tožnikovih staršev v ugovoru, s čimer je bilo tožniku zagotovljeno učinkovito sodno varstvo.

61.Glede navedb staršev o nasilju sošolca nad tožnikom, ki niso zajeti v obrazložitvi odločitve komisije, pa toženec pojasnjuje, da te niso v vzročni zvezi s samim doseganjem minimalnih standardov znanja pri tožniku. Toženec se pri tem sklicuje na že podane predhodne navedbe in izpostavlja, da je zaznano nasilje nemudoma zatrl, na drugi strani pa tožnik skozi celotno šolsko leto ni prikazal zadovoljivega znanja, ki bi mu omogočilo pozitivno oceno pri obeh predmetih in s tem napredovanje v višji razred. V konkretnem primeru torej ni prišlo do upada ocen zaradi določenega dogodka, ampak se je nedoseganje minimalnih standardov dejansko kazalo tekom celotnega leta.

62.Tožnik zgolj pavšalno navaja, da bi mu s ponavljanjem razreda nastala težko popravljiva škoda, ki ga bo zaznamovala za vse življenje. Pri čemer pa ne navede konkretnih okoliščin in dejstev, s katerimi bi utemeljeval nastanek težko popravljive škode, ki bi tožniku nastala, če začasno ne bi napredoval v višji razred. Prav tako pa s stopnjo verjetnosti ne izkaže, da je taka škoda zanj težko popravljiva. Zgolj navajanje dejstva, da je tožnik avtist in ima določene specifične primanjkljaje, ter da bi ponavljanje nanj negativno vplivalo in bi bil njegov razvoj zavrt, še ne izkaže nastanka težko popravljive škode.

63.Toženec dopušča možnost, da bo ponavljanje razreda za tožnika lahko imelo določene negativne posledice, vendar so te bistveno manjše, kot bi jih tožnik trpel, v kolikor bi z nezadovoljivim znanjem napredoval v višji razred. Po oceni toženca je ponavljanje razreda tožniku v največjo korist.

64.Predvsem dolžnost staršev je, da otroka ustrezno pripravijo na to, da bo ponavljal razred in mu poskušajo obrazložiti, da je to v njegovo največjo korist. V kolikor tudi tožnikovi starši ustrezno pristopijo k temu, bo ponavljanje razreda tudi tožnik bistveno lažje sprejel in nenazadnje tudi lažje pristopil k delu v 6. razredu. Sodelovanje staršev in šole je v tovrstnih primerih še toliko pomembnejše.

65.Po oceni toženca tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode. Trditveno in dokazno breme, da so za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, pa je na strani tožnika. Tožniku bi ponavljanje razreda zagotovo koristilo, saj bi s ponavljanjem razreda svoje dosedanje znanje poglabljal, kar bi mu koristilo pri nadaljevanju šolanja, prav tako bi pridobil na samozavesti, njegova samopodoba bi se izboljšala.

66.Poleg tega pa ni izpolnjen niti pogoj sorazmernosti med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki bi bili doseženi z izdajo začasne odredbe. S tem, ko bi tožnik napredoval v višji razred s sošolci, ki so osvojili znanje 6. razreda, bi to vplivalo na koristi ostalih sošolcev. S tem bi bilo tožencu v določeni meri onemogočeno izvajanje učnega procesa (vsaj pri predmetih matematike in slovenščine), saj bi bilo potrebno vrzeli v znanju tožnika izpolnjevati v okviru rednega pouka, s čimer pa bi se povzročala škoda ostalim sošolcem, ki so to znanje že predhodno osvojili. S tem ostalim učencem (sošolcem tožnika) ne bi bil omogočen normalen razvoj ter pridobivanje in doseganje osnovnih znanj, ki so predvideni v učnem načrtu 7. razreda. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe, vse s stroškovno posledico.

67.Glede na to, da je pooblastilo za zastopanje odvetnici podpisala samo mama kot zakonita zastopnica mladoletnika, je sodišče v upravnem sporu pridobilo mnenje tudi očeta kot zakonitega zastopnika in sicer pravi, da se strinja z vsebino tožbe.

Obrazložitev k prvi točki izreka

Tožba je utemeljena.

68.Upravni spor ne spada med zelo primerna sredstva za reševanje pomembnih razvojnih vprašanj mladoletnega otroka s posebnimi potrebami, kot je motnja avtističnega spektra, še posebej ne o vzgojno-izobraževalnem procesu in tik pred začetkom novega šolskega leta v osnovni šoli, ki je specializirani javni zavod s področja izobraževanja, rehabilitacije, inkluzije in svetovanja za slepe in slabovidne. Še toliko manj je upravni spor primerno sredstvo za reševanje pomembnih razvojnih vprašanj mladoletnega otroka s posebnimi potrebami, kadar je očitno, da v zadevi ne gre zgolj za posebne potrebe učenca zaradi njegovega avtizma, ampak se njegove posebne potrebe povezujejo tudi z motečim odnosom, v katerega je bil B. vpleten s sošolcem v razredu, ki ima vsega skupaj tri učence. Znotraj okvirov korespondence med starši mladoletnega B., razrednikom, učiteljico za naravoslovje in psihologinjo na šoli, ki so jo predložile stranke, in v okviru česar tožena stranka pravi, da je reagirala na nedopustna ravnanja B. sošolca in jih poskušala preprečevati tudi z vzgojnim ukrepom, v zadevi ne more biti sporno, da ta element v preteklem šolskem letu ni mogel olajševati B. izobraževanja in njegove vključenosti v razredno skupnost zgolj treh učencev in vsakokratnega učitelja.

69.Vendar pa slaba primernost upravnega spora za reševanje omenjenih razvojnih vidikov mladoletnega otroka ne pomeni, da starši enajstletnega dečka z avtizmom ne morejo poskusiti na proces reševanja razvojnih vprašanj mladoletnega otroka v zvezi z njegovim obveznim osnovnošolskim izobraževanjem vplivati s tožbo v upravnem sporu. To možnost je staršem oziroma otrokom, ki so v podobnem položaju, kot je tožeča stranka, dal zakonodajalec (in ustavodajalec) Republike Slovenije v določilu 69. člena ZOsn. Za spore s tega širšega področja sta namreč lahko pomembni tudi ustavni določbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, po kateri imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi, in drugega odstavka 14. člena Ustave o prepovedi diskriminacije na podlagi katere koli osebne okoliščine ter v Sloveniji obvezujoče mednarodnopravno načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: MKOP).

70.Vendar v konkretnem primeru odločba Zavoda RS za šolstvo, ki temelji na strokovnem mnenju Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami z dne 12. 9. 2022, ki sicer omenja načelo največjih koristi za otroka, v konkretnem primeru dečkovo specifičnost glede na sistematizacijo motenj v pravni ureditvi Republike Slovenije opredeljuje kot dolgotrajno bolnega, s primanjkljaji na posameznih področjih učenja z avtističnimi motnjami, z lažjimi primanjkljaji v socialni komunikaciji in socialni interakciji. Ker se tožeča stranka ne sklicuje na prvi odstavek 52. člena Ustave, tožena stranka pa tega določila tudi ne omenja, sodišče, upoštevajoč strokovno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, v tej zadevi upošteva, da je dečkova posebna ranljivost v tem primeru omejena na razvojno motnjo in da ne gre za kaj drugega, zato sodišče določila prvega odstavka 52. člena Ustave v nadaljevanju ne upošteva.

71.Tožeča stranka ima prav, ko s sklicevanjem na določili prvega in četrtega odstavka 69. člena ZOsn uveljavlja, da izpodbijani prvostopenjski in drugostopenjski akt posegata v zakonsko pravico šoloobveznega otroka v prvem in drugem izobraževalnem obdobju do napredovanja v višji razred, kar je potrebno povezati z določilom člena 3(1) MKOP, ki ga tožeča stranka omenja v delu tožbe, kjer utemeljuje začasno odredbo, tožena stranka pa to načelo omenja v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka kakšnega izmed možnih vidikov diskriminacije ne omenja, zato sodišče v nadaljevanju določbe drugega odstavka 14. člena Ustave ne bo uporabilo.

72.Odločitev A. o nenapredovanju učenca v višji razred je torej pravno opredeljena in znotraj zgoraj omenjenega pravnega okvira materialnega prava in posledično znotraj pravil, ki urejajo procesne pravice mladoletnega dečka in njegovih zakonitih zastopnikov, lahko Upravno sodišče razsodi o zadevi. Vendar lahko sodišče razsodi v zadevi zgolj o tem, ali so izpodbijane odločitve zakonite, ali ne, ne pa ali je odločitev o nenapredovanju učenca v višji razred dobra ali slaba za otrokov osebni in socialni razvoj. Slaba je lahko odločitev tožene stranke v kontekstu upravnega spora samo v tem, da je oziroma če je nezakonita.

73.V tem izhodišču opredelitve legitimnih mej tega upravnega spora sodišče tudi pripominja, da predmet presoje zakonitosti ni odločitev tožene stranke o tem, da deček v šolskem letu 2023/2024 v 6. razredu ni dosegel minimalnih standardov znanja iz matematike in slovenščine, in kateri so ti minimalni standardi. To ne spada v okvir tega upravnega spora. V okvir tega upravnega spora spada samo odločitev in postopek sprejemanja odločitve, da deček ne napreduje v 7. razred osnovne šole glede na to, da ta odločitev po ZOsn ni izključno samo posledica ocene njegovega znanja pri slovenščini in matematiki, ampak je to tudi posledica odločitve o tem, ali so - poleg negativne ocene - izpolnjeni tudi preostali pogoji iz četrtega odstavka 69. člena Zosn; hkrati ob tem pa mora biti odločitev o nenapredovanju po ZOsn tudi posledica pretehtane odločitve, da je to v otrokovo največjo korist oziroma v skladu z določbo člena 3(1) MKOP.

74.V zvezi z varovanjem otrokovih koristi je pomembno poudariti, da ima določba člena 3(1) MKOP trojno funkcijo oziroma trojni pravni pomen, kar je Upravno sodišče že vneslo v upravno-sodno prakso. Po splošnem komentarju Odbora OZN za otrokove pravice št. 14 ima "načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. V tem elementu gre lahko za določeno prekrivanje med prvo in tretjo funkcijo tega določila.

75.Na podlagi teh pravnih izhodišč sodišče izpostavlja, da je v tovrstnih (sicer redkih) upravnih sporih, bistveno, ali je tožena stranka spoštovala minimalna pravila vodenja postopka in če je izpodbijana odločitev zadosti obrazložena, da je njeno zakonitost mogoče preveriti s strani sodišča tudi v smislu materialnega prava, to je pogojev iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn in načela varovanja otrokovih koristi. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve sodbe, ni znakov, da bi tožena stranka to trojno naravo načela varovanja otrokovih koristi na dovolj transparenten način upoštevala v obrazložitvah izpodbijanih odločitev.

76.Stopnja in obseg intenzivnosti sodniškega testa nadzora nad zakonitostjo tovrstnih odločitev je poleg velikega pomena določbe člena 3(1) MKOP pogojena oziroma opredeljena še z dvema drugima pravnima dejavnikoma in sicer na zakonski ravni. Prvi dejavnik je ta, da je sistematika določbe 69. člena ZOsn zelo specifična in v obrazložitvi odločitve tožene stranke ta specifika, ki ima vpliv na interpretacijo in uporabo te določbe, ni upoštevana.

77.Določilo prvega odstavka 69. člena ZOsn namreč pravi: "Učenci v prvem in v drugem obdobju razredov ne ponavljajo". Temeljno načelo je torej, da učenci v prvem in drugem obdobju razredov ne ponavljajo. Za to temeljno načelo pa je zakonodajalec v naslednjih treh odstavkih predvidel izjeme. Izjeme je vedno treba razlagati restriktivno. Restriktivna razlaga in uporaba izjem pomeni, da test sodniške presoje zakonitosti upoštevanja postopkovnih pravil, vključno z obrazloženostjo odločitve šole tudi z vidika materialnega prava, ne more biti blag, ohlapen, ne more biti omejen na test očitne nerazumnosti, kajti potem bi ekstenzivna uporaba izjem spremenila temeljno pravilo oziroma načelo. Sodniški preizkus zakonitosti je zato strog (samo) glede utemeljitve obstoja okoliščin, da je šola omogočila učencu vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. To (bi) mora(lo) biti jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi predhodno pravilno vodenega postopka.

78.Vprašanje, ali so bili konkreten dopolnili pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči zadostni in dovolj ustrezni, da bi bil dosežen namen zakonodajalca po izpolnjevanju navedenega predpogoja za nenapredovanje, pa sodišče ne presoja po strogem testu, ampak zelo zadržano oziroma zgolj s testom očitne (ne)razumnosti.

79.Tožena stranka se brani z argumentom, da v določilu 69. in 68. člena ZOsn ni zapisano nič, kar tožena stranka ne bi spoštovala v postopkovnem smislu. Vendar je treba (tudi) po vsebini razlikovati med pravnim sredstvom ugovora zoper odločitev o nenapredovanju iz 69. člena ZOsn in pravnim sredstvom ugovora zaradi nepravilnega ocenjevanja iz prvega odstavka 68. člena ZOsn. Določilo 68. člena ZOsn je za obravnavani primer relevantno v delu, kjer ureja ugovor staršev (prvi odstavek 68. člena ZOsn), kjer nalaga obveznost ravnatelja, da imenuje komisijo (drugi odstavek 68. člena ZOsn), in v delu, kjer je določeno, da je odločitev komisije dokončna (tretji odstavek 68. člena ZOsn). Sicer pa je za ugovor po 69. členu ZOsn treba upoštevati tudi splošna pravila upravnega postopka na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZUP. To izhaja iz ustaljene upravno-sodne prakse in bi moralo biti osnovnim šolam poznano vsaj od leta 2013 naprej. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe, tožena stranka tega ni upoštevala.

80.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje tudi na določilo 20. člena ZUS-1, vendar ne navede, katera naj bi bila tista nova dejstva in dokazi, ki jih starša nista predložila ali navajala že pred prvostopenjskim ali drugostopenjskim aktom. Zato je ta ugovor tožene stranke kot pavšalen treba zavrniti tudi v povezavi s spodnjo utemeljitvijo.

81.Sodišče namreč pripominja, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi starša kakorkoli podcenjevala situacijo v zvezi z izobraževanjem njunega sina tako, da bi s svojo premajhno ali pa pretirano aktivnostjo prispevala k odločitvi, do katere je prišla tožena stranka in je zdaj predmet spora. Po podatkih v spisu sta starša dala prvič strokovno pregledati svojega sina v Center za duševno zdravje mladostnikov F. dne 19. 2. 2020. Poročilo pa je bilo izdelano 8. 6. 2020. Iz tega poročila izhajajo zelo konkretna priporočila za proces dela z dečkom kot učencem v šoli. Iz poročila izhaja, da deček potrebuje razumevanje in ustrezne prilagoditve pri podajanju snovi, preverjanju in ocenjevanju znanja, ki so opredeljene v 15 alinejah. V tem poročilu je med drugim navedeno, da je pomembno, da vsi učitelji, s katerimi ima deček stike, poznajo značilnosti njegovega delovanja in jih tudi upoštevajo in da naj izvid s prilagoditvami za šolsko delo starši odnesejo na šolo k šolski svetovalni službi. Po 3-6 mesecih izvajanja prilagoditev naj se izvede evalvacija njihove učinkovitosti. Starši so bili tudi napoteni, da sprožijo postopek za uvedbo postopka usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, kar sta starša tudi naredila. Starša sta zagotovila, da je deček od februarja 2021 spremljan s strani klinično-psihološke ambulante Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov F., ki je staršem nudila nadaljnje svetovanje ter na podlagi ugotovljenih dejstev dala določene usmeritve oziroma poudarke udeležencem v dečkovem izobraževalnem procesu oziroma v procesu njegove sekundarne socialne integracije tudi v poročilu z dne 19. 8. 2022. Deček je bil v soglasju s staršema tudi usmerjen v Ambulanto za avtizem na Pediatrični kliniki. Iz tega poročila z dne 11. 8. 2022 izhaja, da prejema medikamentozno terapijo, da sta ga starša vključila tudi v logopedsko obravnavo, in tudi iz tega poročila izhaja mnenje ter priporočila za delo v smislu zelo konkretnih posebnih usmeritev, priporočil in navodil z vidika poučevanja in organizacije pouka v šoli. Starša sta tudi sledila predlogu Ambulante za avtizem, da se dečka usmeri v A. Starša tožnika sta namreč v postopku usmerjanja otrok s s posebnimi potrebami predlagala, da bi deček nadaljeval šolanje namesto v Osnovni šoli C. v A. Iz strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami z dne 12. 9. 2022 (v nadaljevanju: Strokovna komisija) izhaja, da se je Strokovna komisija s tem predlogom staršev strinjala in v odločbi Zavoda RS za šolstvo z dne 14. 9. 2022 je bilo v drugi točki izreka odločeno, ob upoštevanju dejstva, da A. izpolnjuje potrebne pogoje, da se deček z dokončnostjo odločbe vključi v A. Sodišče tudi ugotavlja, da v tej sodbi povzeti ugovor staršev zoper izpodbijane odločitve vsebuje bistvene elemente, ki so pravno relevantni v upravnem sporu, in je zato v zadevi bistveno bolj kot 20. člen ZUS-1 ključno vprašanje tega spora, ali je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po ZUP.

82.Zaslišanje razrednika v tej zadevi (na predlog tožene stranke) ni potrebno, da bi ta potrdil, da sta bila starša seznanjena na sestanku dne 14. 6. 2024, da bo razrednik učiteljskemu zboru za tožnika glede na negativni oceni, podal predlog za ponavljanje razreda. S tem se upravni postopek še ni začel. Upravni postopek se je začel s predlogom razrednika učiteljskemu zboru, da učenec zaradi dveh negativnih ocen, ki so tudi obrazložene, podaja predlog za ponavljanje razreda. Iz zapisnika ocenjevalne konference za Osnovno OŠ, PPVI in SŠ z dne 25. 6. 2024, ki je potekala dne 19. 6. 2024, izhaja, da dva od treh učencev napredujeta in da je učiteljski zbor soglasno odločil, da učenec B. ponavlja 6. razred ob navedbi okoliščine, da je vsako pisno ocenjevanje bilo ocenjeno z manj kot 40% kljub prilagoditvam, da je pisal v drugi učilnici. Ta sklep učiteljskega zbora z dne 19. 6. 2024 skupaj z delom spričevala za B. z dne 24. 6. 2024, kjer je navedeno, da učenec ne napreduje, je treba smatrati kot prvostopenjsko odločitev, ki posega v pravni položaj učenca. Vendar je očitno, da ta odločitev, ki je sestavljena iz dveh delov, in sicer iz dela ocenjevanja znanja, v kar sodišče ne posega, in iz dela, kjer je opravljena presoja o tem, ali naj učenec napreduje, ali ne, če so izpolnjeni določeni pogoji, med drugim, če je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči, ni bila sprejeta po pravilih ZUP. Pri tem pa ni bistveno toliko, da odločitev ni bila izdana v obliki odločbe po pravilih ZUP (člen 210 - 213), in ki bi morala biti po določbah ZUP tudi vročena zakonitima zastopnikoma mladoletnika. Starša sta namreč uspela vložiti ugovor s pravno relevantnimi argumenti.

83.Bolj kot navedeno, je bistveno to, da v navezavi na pogoje iz četrtega odstavka 64. člena ZOsn prvostopenjska odločitev nima nobene obrazložitve (v smislu 214. člena ZUP) o tem, zakaj je v največjo otrokovo korist, da učenec ne napreduje v 7. razred v povezavi s pogoji, da je šola dečku omogočila vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Tožeča stranka ima prav v tem smislu, da ker prvostopenjska odločba ni imela obrazložitve v navedenem okviru, ji je bilo nesorazmerno in nedopustno poseženo v njeno pravico do pravnega sredstva v upravnem postopku (25. člen Ustave).

84.Nadalje je bistveno, da starša po tem, ko je bil vložen predlog za ponavljanje razreda, nista bila pozvana, da se izrečeta o zadevi v smislu prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP, prvega odstavka 138. člena ZUP in tretjega odstavka 146. člena ZUP glede pogojev iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn, torej o tem, ali je šola omogočila vključitev B. v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči in to možnost bi morala dobiti pred izdajo prvostopenjske odločitve. Kljub vloženem ugovoru, je bila njuna pravica do izjave in obrambe v upravnem postopku omejena oziroma je bilo vanjo nesorazmerno poseženo, ker prvostopenjski akt ni imel obrazložitve glede odločitve o nenapredovanju v navezavi na pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn.

85.Nadalje je bistveno, da mladoletni B. ni dobil možnosti, da se pred odločitvijo učiteljskega zbora dne 19. 6. 2024 izreče o nameravani odločitvi, da ne napreduje. B. je bil v tem času star več kot 11 let in pol in bi za to, da ni objekt v upravnem postopku, ampak subjekt, če bi to želel, moral dobiti možnost, da bi ob prilagojenih oziroma v ustreznih okoliščinah glede na njegove posebne potrebe izrazil svoje mnenje o stvari. Po določbi 12. člena MKOP države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje. B. bi moral dobiti možnost, da se izreče tako o dopolnilnem pouku, individualni in skupinski pomoči, kot tudi o konfliktu s sošolcem, če bi to želel. Iz izpodbijanih odločitev in podatkov spisu izhaja, da mu ta možnost ni bila dana v upravnem postopku.

86.V ugovoru zoper prvostopenjsko odločitev sta starša navajala tudi bistvene stvari, ki so lahko predmet upravnega spora, to je glede varovanja največje koristi otroka (duševno zdravje otroka in povečani izostanki iz pouka; pritiski sošolca oziroma da je imel v prejšnjem šolskem letu ocene 3., 4 in 5 pri slovenščini in matematiki) in glede pogojev, ali je šola omogočila vključitev B. v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči (primanjkljaj dodatne pomoči in dopolnilnega pouka pri slovenščini in matematiki; pritiski sošolca oziroma da je imel v prejšnjem šolskem letu ocene 3., 4 in 5 pri slovenščini in matematiki).

87.Drugostopenjski organ je na podlagi ugovora staršev popravil prvostopenjsko upravno odločitev oziroma njeno izostalo obrazložitev glede vseh pogojev iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn je dopolnil. Drugostopenjski organ jo je popravil v tej meri, da je navedel, da je šola upoštevala vse predlagane prilagoditve, razen poudarka na ustnem ocenjevanju in ocenjevanja po delih; da se je dopolnilni pouk pri matematiki izvajal; glede druge strokovne pomoči je drugostopenjski organ predlagal, naj se starši obrnejo na Zavod RS za šolstvo in naj vložijo zahtevo za spremembo odločbe o usmeritvi in naj predlagajo dodatne prilagoditve, razvidne iz poročil CDZOM F.; s ponavljanjem naj bi učenec dobil možnost osvajanja minimalnih standardov znanja in priložnost razvijanja novih socialnih vezi in bolje učne samopodobe. Slednje, torej da bi učenec s ponavljanjem pridobil "možnost osvajanja minimalnih standardov znanja in priložnost razvijanja novih socialnih vezi in boljše učne samopodobe" sodišče lahko umesti v okvir načela, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri odločitvi o tem, ali otrok ne napreduje v 7. razred osnovne šole.

88.Nadaljnje ključno vprašanje tega spora je torej, ali je takšna obrazložitev zadostna z vidika pravice otroka do napredovanja v osnovni šoli oziroma načela varovanja otrokovih koristi. Sodišče ugotavlja, da ni.

89.Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni odgovorila na ugovor staršev, da dopolnilnega pouka pri slovenščini ni bilo (v smislu določbe drugega odstavka 245. člena ZUP) in tudi kakšne druge oblike individualne in skupinske pomoči pri slovenščini tožena stranka ni omenila v drugostopenjskem aktu in tudi ne v odgovoru na tožbo. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer pravi oziroma pojasnjuje, da so učenci že v okviru rednega pouka imeli skoraj individualiziran učni program, saj so v razredu samo trije in zato tega primera po mnenju tožene stranke ni moč enačiti s potekom pouka v razredih, kjer je tudi po več deset otrok. Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodaja, da ravno iz tega razloga v prilagojenem programu niti ni predvidena individualna in skupna pomoč.

90.Takšno stališče tožene stranke bi pomenilo, da v nekaterih osnovnih šolah, kot je A., pogoji o dopolnilnem pouku, individualni in skupinski pomoči iz določbe četrtega odstavka 69. člena ZOsn niso relevantni. To je napačna uporaba materialnega prava. Tudi, če so v razredu samo trije učenci, izvajanje pouka ne more pomeniti hkrati že tudi izvajanje individualne ali skupinske pomoči za enega oziroma vsakega od teh treh učencev. "Individualno" v tem kontekstu pomeni prilagojeno na oceno stanja in na specifične potrebe vsakega posameznega učenca, ki to potrebuje glede na strokovno oceno njegovega stanja, primanjkljajev, motenj, prilagoditev. Obrazložitev odločitve tožene stranke glede dopolnilnega pouka in individualne ali skupne pomoči za B. pri predmetu slovenščina je torej očitno nezadostna, in je v tem elementu odločitev tudi nezakonita. Nezadostna obrazložitev z vidika četrtega odstavka 69. člena ZOsn v elementu, ki se nanaša na predmet slovenščina, brez dvoma ima lahko vpliv tudi na presojo, ali je v največjo otrokovo korist, da ne napreduje.

91.Izpodbijane odločitve tudi nimajo nobene obrazložitve o tem, zakaj se ni izvajala prilagoditev glede ustnega ocenjevanja in ocenjevanja po delih, še posebej, ker so bili v razredu zgolj trije učenci. Da sta ta dva elementa prilagoditve bila navedena v strokovnih mnenjih, ki sta jih pridobila starša dne 8. 6. 2020 in 19. 8. 2022 o oceni stanja in potreb učenca, med strankama ni sporno. Obrazložitev v tem delu pa je popolnoma izostala in to ima vpliv tudi na presojo zakonitosti akta z vidika varovanja otrokovih koristi.

92.Na varstvo pravic otroka iz prvega in četrtega odstavka 69. člena ZOsn v sodnem postopku ne more imeti nobenega vpliva navedba, da tožena stranka s strani ministrstva ni pridobila financiranja, ali da predmetnik v prilagojenem programu ne predvideva individualne in skupine pomoči. Obramba tožene stranke v odgovoru na tožbo - s katerim tožena stranka sicer po ustaljeni upravno-sodni praksi niti ne more odpraviti problema nezadostne obrazložitve - je tudi kontradiktorna in s tem obrazložitev drugostopenjskega akta še bolj nejasna. Tožena stranka po eni s strani v odgovoru na tožbo pravi, da v prilagojenem programu ni predvidena individualna in skupinska pomoč, ker je to smiselno samo v rednih šolah; po drugi strani pa pravi, da šola vedno nudi pomoč, ko zanjo učenci zaprosijo ali imajo v individualnem programu zapisano potrebo po dodatni pomoči, a da tožnik v odločbi nima predvidene dodatne strokovne pomoči. V naslednjem odstavku pa tožena stranka pravi, da ne drži, da tožencu niso bile omogočene druge oblike individualne in skupinske pomoči.

93.V zvezi s tem sodišče pripominja, da za dodatno strokovna pomoč iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn ni potrebno, da mora biti ta pomoč predpisana z upravno odločbo. V tem delu gre s strani tožene stranke za napačno razlago prava. Odgovor tožene stranke torej vsekakor ne popravlja pomanjkljive obrazložitve drugostopenjskega akta glede obravnavanega pogoja iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn, saj tožena stranka pravi, da so bile vse prilagoditve upoštevane, razen že omenjenih dveh; vendar sta v individualiziranem programu (evidenčna št. I 115) med dodatnimi prilagoditvami navedeni samo dve: pisanje izven oddelka, dodatna razlaga in pomoč pri razumevanju navodil. V ugovoru pa sta starša na podlagi strokovnih mnenj predlagala tudi možnost odmora med testom, pisanje testa v jutranjih urah; iz strokovnega mnenja z dne 8. 6. 2020 pa izhaja več alinej predlogov za prilagoditve. Gre za pomemben vidik spora, ki bi moral biti zaradi varovanja otrokovih koristi jasno opredeljen v individualiziranem programu, zato da v primeru spora ne pride do nejasnosti, katere oblike individualne in skupine pomoči so se izvajale oziroma bi se morale izvajati po individualiziranem programu.

94.Kar zadeva matematiko, se je dopolni pouk z razliko od slovenščine očitno v določeni meri izvajal; starša pravita, da morda dvakrat ali trikrat v daljšem časovnem obdobju, kar pa niti ne more biti odločilno za katero koli presojo sodišča. Kajti gledano v celoti, upoštevajoč vse pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn, zgolj izvajanje dopolnilnega pouka pri matematiki ne more biti odločilno. Glede izvajanja individualne in skupinske pomoči, enako kot pri slovenščini, so namreč tudi pri matematiki iz istih razlogov, ki so zgoraj opisani v zvezi s predmetom slovenščine, nejasnosti v obrazložitvi drugostopenjskega akta prevelike. Individualna pomoč psihologinje, ki naj bi bila ponujena učencu, se lahko nanaša na psiho-socialno podporo, ne pa pri razumevanju snovi pri matematiki.

95.Nadalje tožena stranka v drugostopenjskem aktu tudi ni popravila popolnoma izostale obrazložitve prvostopenjskega akta glede vpliva konflikta, v katerega je bil vpleten B. z enim od njegovih dveh sošolcev. Na ta ugovor tožena stranka v drugostopenjskem aktu sploh ne odgovarja. S tem je tožena stranka kršila določbo drugega odstavka 245. člena ZUP, po kateri mora drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. Popolne odsotnosti obrazložitve o pomembnem vidiku spora tožena stranka ne more odpraviti z (novo) obrazložitvijo v odgovoru na tožbo. Upravni spor je namreč namenjen presoji zakonitosti aktov izdanih v upravnem postopku. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče pripominja, glede na argumente tožene stranke v odgovoru na tožbo pod točko 3 na strani 3, kjer navaja, da odsotnosti B. niso posledica fizičnega in psihičnega nasilja, ki naj bi ga nad njim izvajal sošolec, pri čemer se tožena stranka opre na primerjavo med časom B. odsotnosti iz pouka in časom konflikta, da ta konflikt ni mogoče zreducirati zgolj na problem odsotnosti iz pouka, ampak je treba to upoštevati v kontekstu splošnih in temeljnih (najbolj osnovnih) pogojev za sprejemanje, razumevanje podajanih snovi v šoli in za sposobnost izkazovanja znanja s strani učenca.

96.Ostane še vprašanje, ki pa ne more biti razrešeno ločeno od do sedaj obravnavanih pomanjkljivosti posamičnih elementov v obrazložitvi drugostopenjskega akta, ali je dovolj z vidika sodne presoje zakonitosti odločitve, če glede načela varovanja otrokovih koristi, ki niti ni omenjeno v obrazložitvi drugostopenjskega akta, tožena stranka v drugostopenjskem aktu navede zgolj "možnost osvajanja minimalnih standardov znanja in priložnost razvijanja novih socialnih vezi in boljše učne samopodobe."

97.Ob upoštevanju trojne funkcije določbe člena 3(1) MKOP in glede na stopnjo natančnosti, strukturiranosti, celovitosti in kompleksnosti strokovnih ocen oziroma mnenj o učenčevih posebnih potrebah in priporočil za pedagoško delo iz meseca junija 2020, klinično psihološkega poročila z dne 19. 8. 2022 in Ambulante za avtizem z dne 11. 8. 2022, in ob upoštevanju do tega mesta že obravnavanih pomanjkljivosti v obrazložitvi drugostopenjskega akta, je po mnenju sodišča obrazložitev največje koristi za otroka v drugostopenjskem aktu očitno nezadostna. Otrokovih koristi v prvem in drugem izobraževalnem obdobju ni mogoče reducirati na cilj osvajanja minimalnih standardov znanja, poleg tega pa tudi očitno posplošeno in enostavno sklicevanje na priložnost razvijanja novih socialnih vezi in na boljšo učno samopodobo preveč poenostavlja koncept varovanja otrokovih koristi in sicer do te mere, da jih sodišče ne more sprejeti kot zakonite v tem konkretnem primeru.

98.Tožena stranka bo lahko uresničila načelo varovanja koristi otroka s posebnimi potrebami iz člena 3(1) MKOP, če se bo namesto pretežnega ukvarjanja z vprašanjem (ne)doseganja minimalnih standardov znanja pri dveh predmetih v 6. razredu osnovne šole, v bistveno večji meri najprej soočila z vprašanjem, seveda skupaj s starši in otrokom,15 kaj se je zgodilo otroku, da je pri dveh predmetih zgolj iz enega v naslednje šolsko leto padel pri ocenah iz dobro, prav dobro in odlično na negativne ocene. Zelo zaželeno je, da kakovostna obrazložitev šolskega organa, da je odločitev v največjo otrokovo korist, prepriča starše, nujno pa je, da prepriča sodišče v primeru spora.

99.Vse navedeno zadostuje za presojo zakonitosti izpodbijane odločitve, kajti obrazložitev izpodbijane odločitve bi morala imeti vsaj minimalne obvezne sestavine v zgoraj navedenih elementih in vidikih in šele potem lahko postane pravno relevantno oziroma pride na vrsto za razrešitev tudi vprašanje, ali se je dopolnilni pouk pri matematiki res izvajal oziroma da se je izvajal v zadostni meri, kar je med strankama očitno sporno, in kar bi sodišče lahko z vidika zakonitosti presojalo le po testu očitne nerazumnosti, saj tožena stranka pravi v odgovoru na tožbo celo, da se učenec dopolnilnega pouka matematike sploh ni udeleževal in zato ne more trditi, da so v teh urah sestavljali kocke, gledali filme in podobno. Zato tudi ni bilo potrebno zaslišanje učitelja matematike G. G. in ravnateljice M. M.

100.Narava stvari, ker gre v tej zadevi v veliki meri za strokovna vprašanja s področja socialne pedagogike, in tudi zaradi načela delitve oblasti, torej nikakor ni prav, da bi sodišče samo odločilo o stvari po vsebini, kot je primarno predlagala tožeča stranka; poleg tega tudi podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZUS-1). Sodišče je zato ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in je izpodbijane akte v navedenih delih odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti oziroma njihovi deli izdani (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Pristojni organ mora sprejeti nov upravni akt brez odlašanja in na način, da bo to v skladu z načelom varovanja otrokovih koristi ob upoštevanju okoliščine, da se pouk začne dne 2. 9. 2024. V ponovnem postopku je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

101.Sodišče je razsodilo v zadevi brez zaslišanja staršev tožnika, to pomeni brez javne glavne obravnave v smislu 23. člena Ustave. Sodišče namreč lahko odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med strankama sporno, pa je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Glede na čas začetka novega šolskega leta je bistveno hitrejše odločanje na seji senata kot na glavni obravnavi tudi v največjo otrokovo korist. Sodišče je pri tem imelo v vidu tudi kriterije za ustno zaslišanje tožeče stranke na glavni obravnavi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal (App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191).

Obrazložitev k drugi točki izreka

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

102.Tožeča stranka je zahtevala izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 in sicer naj sodišče odloči, da se sporno razmerje med strankama postopka uredi tako, da je toženec dolžan tožniku omogočiti napredovanje v 7. razred z dnem 1. 9. 2024, kar velja do pravnomočne odločitve v tem sporu in težko popravljivo škodo povezuje z možnostjo kasnejše uspešne tožbe ter z elementi nezakonitosti izpodbijanega akta.

103.Zaradi narave nezakonitosti izpodbijane odločitve je sodišče v prvi točki izreka že odločilo o utemeljenosti tožbe. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za ureditev stanja do pravnomočne odločitve. V predmetni zadevi pogoji za spor polne jurisdikcije niso bili izpolnjeni, ampak je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba ni dovoljena, to pomeni, da sodba postane pravnomočna z izdajo oziroma vročitvijo strankama, in je zahteva za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja do izdaje pravnomočne sodbe v tem primeru brezpredmetna in jo je sodišče zavrglo (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka

104.Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. ZUS-1 v 3. odstavku 25. člena določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Glede na navedeno je tožnik upravičen do 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

-------------------------------

1Elektronska korespodenca (priloga tožeče stranke) - listovna št. A11.

2Zapisnik razgovora z otrokom psihologinje M. M., razrednika in B. z dne 7. 12. 2023 (priloga tožene stranke).

3Ta določba pravi, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi in zakonodajna telesa, "otrokove koristi glavno vodilo."

4Glej na primer: sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 27/2018, 9. 8. 2018, odst. 95; I U 743/2020, 2. 9. 2020, odst. 51-53, I U 1195/2023, 1. 9. 2023, odst. 55.

5UNCRC, General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4

6Ibid. tč. 1A/6b, str. 4.

7Ibid. tč. 1A/6c, str. 4.Četudi v tem primeru ne gre za izvajanje in uporabo prava EU, ni povsem brez pomena, da je tudi Veliki senat Sodišča EU že sprejel v svojo sodno prakso mnenje Odbora ZN o otrokovih pravicah in to kljub temu, da EU formalno-pravno ni prenesla (inkorporirala) MKOP v pravni red EU (glej: M.A., C-112/20, odst. 43). Veliki senat Sodišča EU je zavzel stališče, da se izraz "koristi otroka" iz člena 3(1) MKOP nanaša hkrati na materialno pravico, načelo razlage in postopkovno pravilo (K. L., C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 73).

8Po tej določbi se ZUP uporablja tudi v primeru, ko izvajalci javnih služb odločajo o pravicah ali obveznostih uporabnikov njihovih storitev.

9Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 1947/2013 z dne 25. 2. 2015, odst. 12-13 (in I U 1231/2013 z dne 25. 9. 2013);III U 214/2018 z dne 20. 9. 2018, odst. 11; III U 174/2019 z dne 27. 8. 2019, odst. 15.

10Klinično psihološko poročilo specialistke klinične psihologije z dne 19. 8. 2022.

11Zadnji odstavek na strani 3 Socialno-pedagoškega poročila z dne 11. 8. 2022, UKC, Pediatrična klinika, Sližba za otroško psihiatrijo, Ambulanta za avtizem in razvojne motnje.

12Ibid. zadnji odstavek na strani 4.

13Predlog nima datuma. Gre za listovno št. B3.

14Po določbi prvega odstavka 9. člena ZUP preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Po določbi tretjega odstavka 146. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik med drugim omogočiti, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku; da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih; da sodeluje pri izvedbi dokazov; da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče.

15Specialistka klinične psihologije iz Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov (Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna) je v klinično-psihiloškem poročilu navedla, da bo za uspešno spoprijemanje z navedenimi specifikami pomembno dobro medsebojno sodelovanje vključenih strokovnjakov, staršev in šole.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 25 Zakon o osnovni šoli (1996) - ZOsn - člen 68, 69, 69/4, 69/6 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 3

Konvencije, Deklaracije Resolucije Konvencija ZN o otrokovih pravicah (1989) - KOP - člen 3, 3/1, 12

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.