Jedro

Za vrednotenje premoženja ob podržavljenju (1. odstavek 44. člena ZDen) je pomembno stanje zemljišča ob podržavljenju, vrednotenje pa se opravi na podlagi predpisa in predvsem po kriterijih katastrske kulture, katastrskega razreda in katastrskega okraja (3. odstavek 44. člena ZDen). Če zemljišče v aktu o podržavljenju ni bilo obravnavano kot nezazidano stavbno zemljišče, ga je tako mogoče opredeliti le, če je bilo v času podržavljenja v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljeno za gradbeno zemljišče ali pa, če je tako namembnost podržavljenemu zemljišču določil predpis, na podlagi katerega je bilo podržavljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 5.4.2005, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in med drugim odpravila 1., 2. in 3. točko izreka odločbe Upravne enote Radlje ob Dravi z dne 27.6.2003 ter odločila, da je A.A. upravičen do odškodnine v obliki obveznic SOD v višini 2.444,25 DEM za podržavljeno premoženje v k.o. M. zunanji trg za kmetijska zemljišča (po stanju v času podržavljenja): del parcele št. 89, travnik drugi razred v izmeri 1386 m2 v vrednosti 2086,04 DEM ter del parcele št. 90, travnik, drugi razred v izmeri 238 m2, v vrednosti 358,21 DEM, glede zahteve za odškodnino v obliki obveznic SOD za del parcele št. 57, vrt, četrti razred, v izmeri 725 m2, pa odločila, da se zadeva vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni upravni organ del parcele št. 89 in parcelo št. 90 napačno štel za stavbno zemljišče, saj glede na stanje ob podržavljenju na podlagi Odloka AVNOJ-a parceli nista bili opredeljeni kot kmetijski, v času podržavljenja pa urbanistični akti tudi še niso obstajali, pri delu parcele št. 57 pa ni ugotovil vseh okoliščin, ki so potrebne za opredelitev, da je nepremičnino šteti za vrt po pogojih Pravilnika o katastrski klasifikaciji (Uradni list RS, št. 28/79).

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke. Tožbene ugovore zavrača z navedbami, da je sporen način vrednotenja navedenih parcel, ali jih je treba vrednotiti po stanju v času podržavljenja kot stavbna ali kot kmetijska zemljišča. Če je bilo neko zemljišče podržavljeno kot kmetijsko, ga je treba vrednotiti kot kmetijsko, ne glede na njegovo komunalno opremljenost v času podržavljenja oziroma pričakovane stroške v zvezi s tem. Kot nezazidano stavbno zemljišče pa je mogoče šteti le zemljišče, ki je bilo podržavljeno kot stavbno na podlagi predpisa, s katerim so se podržavljala stavbna zemljišča (na primer Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč), ali pa so že bila v takrat obstoječih načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zidavo. Odločbo Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 65/93) ni razlagati tako, da je treba kot stavbna zemljišča vrednotiti vsa tista zemljišča, pri katerih so izpolnjeni pogoji komunalne opremljenosti. Stanje zemljišča v času podržavljenja je pravno vprašanje, različni deli parcele se lahko različno vrednotijo. Zato na odločitev ne more vplivati dejstvo, da so se drugi deli navedenih zemljišč vrednotili kot nezazidana stavbna zemljišča. Tožnik v pritožbi uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se pritožuje zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo kriterijev, da se navedena zemljišča ocenijo kot nezazidana stavbna zemljišča. Zatrjuje, da je cenitev izvedenca edini verodostojni način vrednotenja zemljišč. To je pravilno ugotovil edino prvostopni upravni organ. Če je bilo zemljišče v času podržavljenja v neposredni bližini komunalnih oziroma infrastrukturnih naprav, mora izvedenec to upoštevati. V 3. in 5. odstavku 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 do 26/2000, Navodilo) nikjer ne piše, za katero vrsto zemljišča gre, zato nesporno velja za vsa zemljišča. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 1. in 2. odstavka 11. člena, 15. člena in 1. odstavka 44. člena ZDen. Stanje ob podržavljenju je bilo tako, da je bilo navedena zemljišča mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, za kar so poskrbeli njegovi predniki.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da prereka vse navedbe v tožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006- ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je bilo v upravnem postopku odločeno meritorno. Po ZDen pa je pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je za vrednotenje premoženja ob podržavljenju (1. odstavek 44. člena ZDen) pomembno pravno stanje zemljišča ob podržavljenju, vrednotenje pa se opravi na podlagi predpisa in predvsem po kriterijih katastrske kulture, katastrskega razreda in katastrskega okraja (3. odstavek 44. člena ZDen). Če je zemljišče ob podržavljenju obravnavano kot kmetijsko, je podlaga za vrednotenje Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92), če pa je obravnavano kot stavbno, je podlaga za vrednotenje Navodilo. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93 z dne 8.6.1994, je kot nezazidana stavbna zemljišča šteti tudi zemljišča, ki so bila sicer po predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena obravnavana kot kmetijska, če so bila v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi bila odločilna ocena izvedenca. Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje (da je podržavljenje izvedeno po Odloku AVNOJ-a, da so navedena zemljišča v potrdilu geodetske uprave o zemljiškoknjižnih podatkih parcel v času podržavljena opredeljena kot travnik oziroma vrt in da ni bil ugotovljen obstoj planskih aktov za območje, v katerem so se nahajala predmetna zemljišča v času podržavljenja), v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za vrednotenje na podlagi Navodila. Določbe 1. in 2. odstavka 11. člena in 15. člena ZDen, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, pa ne urejajo vprašanj vrednotenja.

Glede na navedeno in ker izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka upravnega spora (3. odstavek 75. člena ZUS-1), na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.