Jedro

Za postavitev zahtevka iz naslova denarnega povračila namesto reintegracije ni določen rok do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v postopku, v katerem se odloča o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe. V 3. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih je določen le rok, do kdaj lahko delavec ali delodajalec sodišču prve stopnje predlagata sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne pomeni tudi roka za postavitev denarnega zahtevka iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Obravnavana terjatev (čeprav je odvisna od sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) je čista denarna terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 5.869,84 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (1. odstavek I. točke izreka), višji tožbeni zahtevek (še za plačilo 2,64 EUR) pa je zavrnilo (2. odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 517,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da odločitev sodišča nima podlage v ugotovljenih dejstvih, ki so bila tudi sicer ugotovljena površno in nepopolno. Nadomestilo po 118. členu ZDR-1 bi lahko tožnica uveljavljala najkasneje do zaključka glavne obravnave v zadevi Pd 59/2014, v kateri je sodišče ugotovilo, da je odpoved nezakonita. Ker tožena stranka zaradi spremembe akta o sistemizaciji tožnice ni mogla reintegrirati, je bila pogodba o zaposlitvi razvezana z dnem 8. 7. 2014. Iz zadeve Pdp 1074/2006 izhaja, da bi treba tožbo zavreči. Iz zadeve Pdp 385/2005 izhaja, da podlaga glede odškodnine ni šele pravnomočna sodba o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, torej se o odškodnini odloča hkrati. Utemeljenost ugovora prekluzije potrjuje tudi Darko Krašovec v komentarju ZDR. Zahtevek, vložen po prekluzivnem roku, to je po koncu glavne obravnave, je prepozen. Ker sodišče tožbe ni zavrglo kot prepozne, je kršilo določila postopka. Smisel 118. člena ZDR-1 je v tem, da se v enem postopku uredijo vsa sporna pravna razmerja. V postopku Pd 54/2012 je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva tožnico opozorilo na postavitev zahtevka, pa tega ni storila. Tožnica bi kršitev materialno procesnega vodstva v zvezi s tem lahko uveljavljala v pritožbi zoper sodbo Pd 59/2014, česar pa ni storila, saj se je z izvensodno poravnavo pritožbi zoper sodbo odpovedala. Tudi v zadevi VIII Ips 26/2007 je poudarjena dolžnost sodišča, da tožnik navede ustrezna dejstva za odločitev o povračilu po 118. členu ZDR. Ne gre za čisti denarni zahtevek, ampak za institut, ki je vezan na reintegracijo. Torej se lahko uveljavlja le v postopku, v katerem je vložen zahtevek za reintegracijo (VIII Ips 26/2007). V posebnem postopku bi se lahko odločalo o denarnem povračilu le, če bi tožnica v prvotnem postopku postavila samo ugotovitveni zahtevek, da je odpoved nezakonita, zahtevek za reintegracijo in reparacijo pa v novem postopku, skupaj z zahtevkom po 118. členu ZDR-1. Prisojena višina nadomestila je pretirana in nima podlage v ugotovljenih dejstvih. Sodišče je poleg kriterijev iz 2. odstavka 118. člena ZDR -1 zmotno uporabilo še kriterije, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Moralo bi upoštevati le obdobje od sodne razveze (8. 7. 2014) do nove zaposlitve (3. 9. 2014). Le v zvezi s tem obdobjem lahko govorimo o morebitni škodi zaradi nereintegracije, s tem da je šlo za čas, ko ima večina delodajalcev kolektivne dopuste in ne zaposluje na novo, tako tudi tožnica takrat ni aktivno iskala zaposlitve. Tožnici so bile za čas od odpovedi do sodne razveze priznane vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala. V tem obdobju ne more biti govora o škodi zaradi nereintegracije, prav tako ne v kasnejšem, ko se je zaposlila, pri čemer ni pomembno, da se je zaposlila za določen čas. Tudi pri toženi stranki je bila glede na njeno izobrazbo zaposlena na neustreznem delovnem mestu. Sodišče ni upoštevalo pravic, ki jih je uveljavila v postopku Pd 59/2014. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ugodilno sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške tožene stranke. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo 274. člena ZPP, ker tožbe ni zavrglo kot prepozne. Za postavitev zahtevka iz naslova denarnega povračila namesto reintegracije namreč ni določen rok do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v postopku, v katerem se odloča o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe. Na takšen način je v 3. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določen rok, do kdaj lahko delavec ali delodajalec sodišču prve stopnje predlagata sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Podobno je v 1. odstavku 118. člena ZDR-1 določeno, do kdaj lahko sodišče prve stopnje delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, in sicer najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Navedeno pa ne pomeni tudi roka za postavitev denarnega zahtevka iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 7. S tem, ko tožnica ni že v postopku Pd 59/2014, v katerem je sodišče prve stopnje opravilo zadnji narok za glavno obravnavo 28. 5. 2014, odločitev pa sprejelo na seji senata 8. 7. 2014 (in razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 23. 7. 2012, ampak ji je z vsemi pravicami iz delovnega razmerja trajalo do sodne razveze 8. 7. 2014, pri čemer je tožničin zahtevek za reintegracijo zavrnilo), zahtevala denarnega povračila namesto reintegracije, ni prekludirana za vložitev posebne tožbe iz tega naslova, kar je storila 30. 1. 2015 v predmetni zadevi.

8. Pritožba napačno navaja, da iz sodbe pritožbenega sodišča Pdp 1074/2006 z dne 12. 7. 2007 izhaja, da bi bilo treba tožbo kot prepozno zavreči. Navedena sodba poudarja predvsem pomen materialno procesnega vodstva v sporih, ki se nanašajo na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nerelevantne za odločitev o predmetni pritožbi so navedbe tožene stranke o tem, kakšno je bilo ali bi moralo biti materialno procesno vodstvo sodišča v zadevi Pd 59/2014. Tako je nerelevantno tudi sklicevanje na judikat VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 o materialno procesnem vodstvu, ki se tudi sicer nanaša bolj na višino kot na samo postavitev zahtevka. Iz navedene odločitve Vrhovnega sodišča RS prav tako ne izhaja, da je možno zahtevek iz naslova odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), kot se je pred uveljavitvijo ZDR-1 imenovalo denarno povračilo namesto reintegracije, uveljavljati le v postopku, v katerem je vložen zahtevek za reintegracijo. Pač pa je, nasprotno, Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 377/2008 z dne 6. 4. 2010 jasno navedlo, da če delavec takega zahtevka ne postavi in vztraja na reintegraciji, kljub izkazani možnosti sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče nima ne trditvene ne dokazne podlage za odločanje o odškodnini, bo pa tak zahtevek delavec še vedno lahko uveljavljal s posebno tožbo.

9. Pritožba izpostavlja še odločbo Pdp 385/2005 z dne 24. 2. 2006, v kateri je tukajšnje sodišče res navedlo, da podlaga za odškodnino po 118. členu ZDR ni šele pravnomočna sodba o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ter da se o odškodnini odloča hkrati, ko se odloča o obstoju delovnega razmerja. Vendar pa je pritožbeno sodišče na takšen način obrazložilo razveljavitev sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje del tožbe, ki se je nanašal na odškodnino, zavrglo iz napačnega razloga - ker preostala odločitev (glede odpovedi in reintegracije, o čemer je odločalo hkrati) takrat še ni bila pravnomočna. Pritožbeno sodišče je torej poudarilo le to, kdaj zahtevek za odškodnino po 118. členu ZDR ni preuranjen, ni pa dalo podlage za sklepanje, kdaj bi zahtevek lahko bil prepozen, ali pa, da bi bilo nujno hkratno obravnavanje zahtevkov, ki se nanašajo na 118. člen ZDR.

10. Četudi je torej vprašanje možnosti reintegracije (glede na vse okoliščine in interes obeh strank delovnega razmerja) povezano z vprašanjem denarnega povračila namesto reintegracije, vseeno ne gre za neločljivi vprašanji, ki bi ju treba obravnavati skupaj. Za hkratno obravnavo ni ne pravnih ne dejanskih razlogov. Tudi narava terjatev je različna. Pritožba napačno navaja, da obravnavana terjatev (čeprav je odvisna od sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) ni čista denarna terjatev.

11. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zadevi Pd 59/2014 je bil relevanten ZDR, ker je bila odpoved podana v času veljavnosti tega zakona. Ker pa je bila pogodba o zaposlitvi sodno razvezana v času veljavnosti ZDR-1, je za odločitev o denarnem povračilu relevanten ZDR-1. Po 2. odstavku 118. člena ZDR-1 določi sodišče višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Ker prej veljavni ZDR ni vseboval takšnih okvirnih kriterijev za odmero odškodnine, so bila za določitev njene višine odločilna stališča sodne prakse. Kljub temu, da se je sodišče prve stopnje pri določitvi višine denarnega povračila sklicevalo tudi na okoliščine, ki presegajo navedeni zakonski okvir (npr. ekonomske in socialne razmere tožnice), pa je prisojeno denarno povračilo po ugotovitvi pritožbenega sodišča ustrezno tudi glede na kriterije iz 2. odstavka 118. člena ZDR-1. Glede na to je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, s katerim tudi iz tega razloga izpodbija pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

12. Ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana odločitev nima podlage v ugotovljenih dejstvih, katera tudi niso ugotovljena površno in nepopolno. V zvezi s tem tudi ni podana smiselno uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da je lahko pri odločanju o denarnem povračilu relevantno le obdobje od sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 8. 7. 2014 do nove tožničine zaposlitve 3. 9. 2014. Gre za denarno povračilo, ki se nanaša tako na izgubo zaposlitve, na iskanje nove zaposlitve in na začasne rešitve, ki za delavca nedvomno pomenijo neprijetnosti in škodo (sodba in sklep VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015). Toženi stranki ne more biti v korist, da je bil v navedenem obdobju čas dopustov, kar naj bi še dodatno otežilo zaposlovanje na novo. Sploh pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožnica v navedenem obdobju po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni imela statusa zaposlene osebe.

14. Nebistvene so pritožbene navedbe tožene stranke, da so bile tožnici za čas od nezakonite odpovedi do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznane vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala, saj je sodišče prve stopnje to upoštevalo. Prav tako je upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena vse od 20. 6. 2007, da je bila v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja šest mesecev prejemnica denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti, da je tožnica sicer mlada in izobražena, a vseeno (predvsem zaradi splošne ekonomske krize) težko zaposljiva in tudi brez premoženja.

15. Ni nepomembno, da je bila nova zaposlitev za določen čas enega leta za tožnico manj ugodna kot zaposlitev pri toženi stranki, ki je bila za nedoločen čas. Okoliščina, da je bila tožnica pri toženi stranki (enako kot pri novem delodajalcu) zaposlena na delovnem mestu, za katero se zahteva nižja izobrazba od tožničine, ni bistvena za odločitev o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da je bila na strani tožene stranke okoliščina (sprememba akta o sistemizaciji), ki je onemogočala tožničino reintegracijo in nalagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi vseh teh okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožnici pripada denarno povračilo v višini štirih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

17. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo uveljavljanih pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka kot delodajalec jih krije ne glede na izid postopka (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1 in nasl.), tožnica pa jih krije, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (155. člen, 165. člen ZPP).