Jedro

Ker je bilo tožnikovi zahtevi za varstvo pravic le delno ugodeno, tako da ga je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi pozvala nazaj na delo, ni pa ugotovila nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je podan pravni interes za tožbo, s katero zahteva še ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 29. 8. 2008 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi št. 1450 z dne 1. 9. 2000 (prvi odstavek izreka sodbe). Ustavilo je postopek v delu zahtevka za odpravo odpovedi, za poziv tožnika nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do polne reintegracije, za obračun bruto plač ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo neto plače tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 30. 8. 2008 do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 461,99 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila in pod izvršbo (2. točka izreka sklepa). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in zoper sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (stroški postopka) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo priglašene sodne stroške, oziroma podrejeno, da sodbo in sklep v 2. točki izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je bilo o zadevi odločeno tako, da je tožena stranka ugodila zahtevi za varstvo pravic in je v celoti vzpostavila pri toženi stranki stanje, ki je bilo pred vročitvijo odpovedi z dne 29. 8. 2008, ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pri tem sodišče prve stopnje zaključuje, da je šlo v konkretnem primeru za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kjer bi morala tožena stranka tožniku omogočiti zagovor in bi morala v pisnem vabilu navesti obrazložen razlog. Ugotovilo je, da naj bi tožena stranka tožnika pozvala na delo z dopisom z dne 10. 10. 2008 in da je tožnik takoj, ko je prejel dopis tudi umaknil svojo tožbo. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in v posledici tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je namreč sama s sklepom ugotovila, da je bila odpoved tožniku nezakonita, kot to izhaja iz odločitve o zahtevi za varstvo pravic, ki jo je tožnik vložil pri toženi stranki. V 1. odstavku 204. člena ZDR je namreč določeno, da lahko delavec v primeru, če delodajalec krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja pisno zahteva, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svojo obveznost izpolni. Tožnik je pri toženi stranki dne 1. 9. 2008 v skladu s 1. odstavkom 204. člena vložil zahtevo za varstvo pravic, kar med strankami ni sporno in tožena stranka je v skladu z 2. odstavkom odločala o zahtevku tožnika in odpravila kršitve, in sicer tako, da je s sklepom zahtevi za varstvo pravic ugodila in tožniku vzpostavila delovno razmerje po 29. 8.2008 dalje z vsemi pravicami, prav tako pa je tožniku ugodila v delu povračila priglašenih odvetniških stroškov. Ker je bilo o zadevi odločeno in je bil sklep toženi stranki vročen pred vložitvijo tožbe, tožnik ni imel pravne podlage kot tudi ne pravnega interesa za vložitev tožbe. Dejstvo je, da tožniku na podlagi sklepa tožene stranke z dne 4. 9.2008 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, kar je tožena stranka tudi dokazala z listinskimi dokazi. Sodišče prve stopnje je z razsodbo, kjer je ugotovilo, da je bila pogodba tožniku nezakonito odpovedana, poseglo v že odločeno zadevo, zato ne morejo vzdržati nikakršne resne presoje navedbe iz obrazložitve sodišča prve stopnje, da je tožba dopustna na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR. Popolnoma napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi dopis z dne 10. 10. 2008 pomenil, da je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo. Dejstvo je, da dopis ne pomeni poziva na delo, saj tožena stranka dela za tožnika nima in ga je, kot je tožniku to poznano, dne 5. 6. 2008 z odredbo poslala na čakanje na drugo ustrezno delo. Ker je s sklepom z dne 4. 9. 2008 bilo tožniku vzpostavljeno delovno razmerje po 29. 8. 2008 dalje z vsemi pravicami, ki gredo tožniku iz tega naslova, je nesporno veljala tudi navedena odredba, saj je tožena stranka ni preklicala. Ker je tožnik umaknil tožbo, bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju gornjih navedb tudi odločiti o stroških postopka tako, da bi bil tožnik dolžan toženi stranki plačati priglašene stroške, saj je tožnik v celoti neutemeljeno in brez kakršnekoli pravne podlage vložil tožbo, čeprav je bilo o zadevi že odločeno v skladu z zahtevkom tožnika iz njegove zahteve za varstvo pravic.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in navajal, da je tožena stranka z odredbo z dne 6. 5. 2008, ki jo je predložila v pritožbenem postopku, prekludirana, sicer pa je navajanje glede odredbe o čakanju na delo, napačno. Veljavnost odredbe je zavezovala tožnika in toženo stranko le do datuma podaje neutemeljene in nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ko je tožena stranka svojo predhodno odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi razveljavila, bi morala tožnika ali pozvati nazaj na delo ali pa tožniku odrediti z novo odredbo čakanje na drugo ustrezno delo doma. Tožena stranka pa ga je v zvezi z razveljavitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele dne 10. 10. 2008 vabila na sestanek zaradi delovnega razmerja. Navajanje tožene stranke, da naj navedeni dopis ne bi pomenil poziva nazaj na delo, ne vzdrži resne pravne presoje. Če bi bilo temu dejansko tako, bi tožena stranka lahko tožnika po razveljavitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj obvestila, da mu je še vedno odrejeno čakanje na delo doma in sestanek zaradi urejanja delovnega razmerja ne bi bil več potreben. Tožnik pa je takoj po tem, ko je tožena stranka pristopila k realizaciji razveljavitve nezakonite odpovedi, to je dne 10. 10. 2008, tudi pristopil k delnemu umiku tožbe, kar je sodišče v sodbi pravilno in podrobno pojasnilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, navedeni v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 3. odstavku 204. člena izrecno določa, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva „ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi. Tožnik je v 30-ih dneh od prejete odpovedi (29. 8. 2008) vložil pravočasno tožbo dne 17. 9. 2008 in oblikoval svoj tožbeni zahtevek v skladu z zakonsko določbo (3. odstavek 204. člena ZDR), ki pomeni podlago za uveljavitev sodnega varstva glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno poudarja sodišče prve stopnje, da ima tak zahtevek oziroma odločitev o takem zahtevku tudi oblikovalne učinke, tako da ne gre zgolj za ugotovitev dejstev. Zato ne gre za nasprotje z določbami 1. odstavka 181. člena ZPP. V zvezi z dopustitvijo takšnega tožbenega zahtevka, zato v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ni podana. Ker je tožniku delovno razmerje že prenehalo ni podlage za postopanje po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR, zato so pritožbene navedbe v tej smeri brezpredmetne.

Iz dokaznega postopka izhaja, da sta pravdni stranki pogodbo o zaposlitvi sklenili 1. 9. 2000. Tožena stranka je to pogodbo odpovedala dne 29. 8. 2008, tožniku pa je delovno razmerje prenehalo istega dne (29. 8. 2008) in vročena mu je bila zaključena delovna knjižica. Tožnik je dne 1. 9. 2008 vložil zahtevo za varstvo pravic, kateri je tožena stranka s sklepom z dne 4. 9. 2008 delno ugodila in ga z dopisom z dne 10. 10. 2008 pozvala, da se vrne nazaj na delo. Tožnik je na sodišče prve stopnje vložil tožbo dne 17. 9. 2008, ko pa ga je tožena stranka dne 10. 10. 2008 pozvala nazaj na delo, je pretežni del svojega tožbenega zahtevka zaradi naknadne vzpostavitve delovnega razmerja umaknil, vztrajal pa je na ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je tožena stranka o zadevi odločila že pred vložitvijo tožbe, zato tožnik ni imel pravne podlage in ne pravnega interesa za vložitev tožbe. Tožnik je tako kot mu omogoča 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-UPB5 - Ur. l. RS, št. 16/2007) vložil pri delodajalcu zahtevo za varstvo pravic, tej zahtevi je bilo ugodeno, vendar ne v celoti (ni bilo odločeno o zahtevi, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi odpravi – pravilno: razveljavi). Zato je bil podan interes tožnika za vložitev tožbe. Kadar pa je o odpovedi pogodbe o zaposlitvi že sprožen spor pred sodiščem, mora sodišče v skladu z 2. členom ZPP o vloženi tožbi oziroma o tožbenem zahtevku odločiti. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi (tožena stranka pa v tem delu ni odločila), četudi se delavec vrne na delo, ne pomeni celotne izpolnitve tožbenega zahtevka, kakor je bil v tej zadevi postavljen (v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR in 4. odstavkom 48. člena ZOFVI-UPB5). Glede na določbe ZPP se lahko spor konča na podlagi pripoznave zahtevka s strani delodajalca, to je tožene stranke, ki hkrati pomeni tudi pripoznavo nezakonitosti odpovedi (316. člen ZPP) ali pa na podlagi sklenjene sodne poravnave (360. člen ZPP), seveda pa lahko delavec tožnik ob soglasju tožene stranke tudi umakne tožbo (188. člen ZPP). Ker v tej zadevi stranki nista izkoristili nobenih od naštetih procesnih možnosti, je moralo sodišče na podlagi določb 2. člena ZPP o tožbenem zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2008 odločiti z izdajo sodbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da tožena stranka ni spoštovala določil 75., 80., 81., 111. in 110. člena ZDR, niti po formalni niti po vsebinski plati. V določbah ZDR je natančno opisan postopek, ki ga mora delodajalec opraviti, preden delavcu redno ali izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega dvoma ni, da se tožena stranka teh pravil ni držala, saj je dne 29. 8. 2008 tožnika obvestila, da mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, iz obvestila pa ne izhaja, za katero vrsto odpovedi gre. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje prenehalo istega dne (29. 8. 2008 in mu je bila s tem dnem zaključena delovna knjižica), torej brez odpovednega roka, mu je bila podana izredna odpoved, ne da bi mu bila pred tem vročena pisna obdolžitev in ne da bi mu bil omogočen zagovor. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan in upoštevajoč določbe 1. odstavka 111. člena ZDR in 1. odstavka 110. člena ZDR, pravilno presodilo, da je bila sporna odpoved nezakonita.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).