Jedro

Tožnika sta preureditev skupnih prostorov stanovanjske hiše priglasila, o čemer jima je pristojni upravni organ izdal potrdilo, razpolagala sta tudi z vsemi potrebnimi dovoljenji in soglasji (hišnega sveta, stanovalcev, stanovanjskega organa, ki je celo sodeloval pri pridobivanju soglasij itd.). Ob nadaljnji ugotovitvi, da sta si tožnika na podlagi dovoljene preureditve skupnih prostorov stanovanjske hiše rešila svoje stanovanjsko vprašanje, sta sodišči z odločitvijo, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico že po samem zakonu, pravilno uporabili določbo 116. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sta tožnika vsak do 1/2 solastnika štiriinpol sobnega stanovanja na podstrešju stanovanjske hiše v Mariboru. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnikoma omogočiti vpis njune solastninske pravice v zemljiško knjigo in jima povrniti stroške postopka v znesku 189.904,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in stranske intervenientke zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v njej uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Potrdilo o priglasitvi del z dne 9.10.1982 je bilo izdano samo za obnovo tlakov, postavitev predelne stene in obnovo lesenih podov, lokacijskega in gradbenega dovoljenja pa tožnika sploh nista predložila. Sodbi sodišč druge in prve stopnje naj se razveljavita, tožbeni zahtevek pa zavrne. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (1977), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP (1977)).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP (1977)) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožena stranka s sklicevanjem na določbe ZPP iz leta 1999 izrečno uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zatrjuje, da obstaja nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe zatrjuje o vsebini listin in med listinami samimi. Ob upoštevanju določb ZPP (1977), ki jih je treba v tej zadevi uporabiti, zatrjuje tedaj obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz leta 1977 in sicer absolutne bistvene kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Ta kršitev pa po presoji revizijskega sodišča ni podana.

Tožnika med postopkom res nista predložila gradbenega dovoljenja, kar sta obe sodišči v razlogih sodbe tudi izrečno ugotovili (šesti odstavek na tretji strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje in drugi odstavek na peti strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje). V razlogih sodbe sodišča druge stopnje je tudi korektno povzeta vsebina potrdila o priglasitvi del, izrečno pa je tudi navedeno, da so v potrdilu priglašena dela posebej našteta. Med razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje o vsebini listin in med temi listinami tako ni prav nobenega nasprotja, kot zmotno zatrjuje revizija. Zato tudi v reviziji zatrjevana bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ni podana.

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, pa je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. V postopku namreč ni bilo le ugotovljeno, da sta tožnika preureditev skupnih prostorov stanovanjske hiše priglasila, o čemer jima je pristojni upravni organ izdal potrdilo, ampak je bilo tudi ugotovljeno, da sta razpolagala tudi z vsemi potrebnimi dovoljenji in soglasji (hišnega sveta, stanovalcev, stanovanjskega organa, ki je celo sodeloval pri pridobivanju soglasij itd.). Ob nadaljnji ugotovitvi, da sta si tožnika na podlagi dovoljene preureditve skupnih prostorov stanovanjske hiše rešila svoje stanovanjsko vprašanje, sta sodišči druge in prve stopnje z odločitvijo, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico že po samem zakonu, pravilno uporabili določbo 116. člena Stanovanjskega zakona.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).