Jedro

1. Če so podani pogoji za odpoved PZ, je delavcu mogoče PZ dopovedati le za delovno mesto, na katerega je bil dokončno razporejen in na katerem je tudi delal, tudi če za to delovno mesto ni sklenil PZ. Zmotno je stališče, da je potrebno odpovedati PZ, ki jo delavec sklenil pred prerazporeditvijo (po starem ZDR).

2. Odškodnina po 1. odstavku 118. člena ZDR je določena z zakonom in predstavlja posebno vrsto odškodnine ali odmene, do katere je upravičen delavec, če se ugotovi, da mu je PZ prenehala nezakonito, delavec pa ne želi nadaljevati z delovnim razmerjem. Višino odškodnine določi sodišče ob upoštevanju pravil civilnega prava, pri čemer so primerni kriteriji npr: trajanje delovnega razmerja, starost delavca, možnost nove zaposlitve, socialno stanje ipd.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 10.2.2003 nezakonita. Nadalje je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče in da mu je trajalo do 1.4.2003, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu.

Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odškodnino v znesku 1.050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

17.3.2003 do plačila, višji zahtevek iz naslova odškodnine pa je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 269.631,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe (5. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo nematerialne škode, ki je nastala tožniku zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnika, čeprav je bil predlagan izvedenec medicinske stroke, zaslišanje lečečega psihiatra in vpogled v zdravstveno dokumentacijo. Zaradi tega dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in posledično je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi tožnikov zahtevek za povračilo materialne škode. Tožena stranka je čakala na uveljavitev novega ZDR le zato, da bi bili njeni stroški manjši, saj bi bili nedvomno višji, če bi izvedla postopek trajno presežnih delavcev po stari zakonodaji. Predlaga razveljavitev zavrnilnega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v izreku sodbe napačno zapisan datum odpovedane pogodbe o zaposlitvi - namesto 14.5.1991 je zapisan datum 14.5.2001. Prav tako ni točna ugotovitev, da odpoved nima opozorila na pravno varstvo in pravice za primer brezposelnosti. Dne 19.2.2003 je bila namreč odpoved dopolnjena. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da so predložitev in podpis nove pogodbe o zaposlitvi narekovale spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo zaradi združitve dveh organizacij v novo družbo, nove sistemizacije, novega plačnega sistema, nove organizacije dela.

Tožnik se tem okoliščinam ni hotel prilagoditi, pod starimi pogoji pa obstoj delovnega razmerja ni bil več mogoč. Napačna je ocena sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu odgovorni komercialist. Tožnikova prejšnja pogodba je bila namreč sklenjena za delovno mesto komercialist DE 300. Ne glede na sklep o razporeditvi z dne

19.6.2002 je lahko tožniku odpovedala le to pogodbo o zaposlitvi, ker druge ni bilo. Ponudila mu je pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega je izpolnjeval pogoje. Ker je podpis nove pogodbe tožnik odklonil, mu je delovno razmerje zakonito prenehalo, zato do odškodnine ni upravičen. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (s ponudbo nove), ker je ugotovilo, da je bila ta nezakonita. Ob upoštevanju 1. in 2. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) je ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 1.4.2003, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s to odločitvijo. Sodišče prve stopnje je ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbena pripomba, da je v obrazložitvi (stran 5, 2. odstavek) zapisalo napačen datum odpovedane pogodbe o zaposlitvi - 14.5.2002 namesto 14.5.1991 - je sicer točna, vendar pa gre le za pisno pomoto, ki na pravilnost odločitve nima nobenega vpliva. Ugotovitev, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 10.2.2003 (priloga A10) ni opozorila na pravno varstvo in na pravice za primer brezposelnosti pa je točna, saj v tem dokumentu opozorila res ni. Drži pa tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka to pomanjkljivost odpravila z dopolnitvijo odpovedi dne 19.2.2003 (priloga A13).

Bistveno za pravilnost izpodbijane odločitve je dejstvo, da tožena stranka ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi z dne 14.5.1991 dne 10.2.2003, ker te pogodbe takrat preprosto ni bilo več. Spremenjene okoliščine so nastopile že v letu 2002 z združitvijo podjetij oz. nastankom nove družbe. Zato je tožnik tedaj tudi prejel sklep o razporeditvi na delovno mesto odgovorni komercialist. Pred tem je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu komercialist DE 300 v družbi Tegrad p.o.. Po združitvi podjetij in ustanovitvi družbe Tegrad & PAP, d.d. pa je bil tožnik dokončno in pravnomočno razporejen na drugo delovno mesto v tej družbi. Z dokončnostjo sklepa o razporeditvi je pogodba o zaposlitvi z dne 14.5.1991 prenehala veljati v delu, ki se nanaša na delovno mesto in področje dela. V sklepu o razporeditvi je bilo izrecno določeno le to, da tožnik najdalj do

30.9.2002 zadrži plačo in ostale pravice in obveznosti iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi.

Po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), ki je veljal do 31.12.2002 je delodajalec o pravicah, obveznostih in odgovornostih odločal s sklepi. Šele novi ZDR je uzakonil dosledni pogodbeni princip urejanja razmerij med delavcem in delodajalcem. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi je bila sicer predvidena tudi v ZDR-90, vendar pa ni bila pogoj za zakonitost razporeditve. Zato je bil tožnik ne glede na to, da pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto odgovorni komercialist ni hotel podpisati, na tem delovnem mestu razporejen, saj zoper sklep o razporeditvi ni ugovarjal. Tožena stranka mu pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu, na katerem ni bil več razporejen, ni mogla odpovedati, zlasti pa z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu komercialist DE 300 ni mogla izničiti razporeditve na delovno mesto odgovorni komercialist. Če ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, kasneje pa je z dokončnim in pravnomočnim sklepom razporejen na drugo delovno mesto (po stari zakonodaji), na katerem tudi dela, mu je mogoče iz poslovnega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če ta razlog obstaja na delovnem mestu, na katerem je delavec dokončno razporejen (tudi če pisna pogodba o zaposlitvi ob razporeditvi ni bila sklenjena). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je delo na delovnem mestu, na katerem je bil tožnik razporejen, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi še obstajalo in poslovnega razloga, zaradi katerega delo na tem delovnem mestu ne bi bilo več mogoče, ni bilo. Zato je povsem pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi (s ponudbo nove) z dne 10.2.2003 nezakonita.

Ker nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo v interesu ne tožnika, ne tožene stranke, je sodišče prve stopnje tudi pravilno določilo trajanje delovnega razmerja do 1.4.2003, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu. To se je zgodilo namreč takoj naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, tako da tožnik, kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ostal brez zaposlitve.

Tožniku je tudi utemeljeno prisodilo odškodnino. Po 1. odstavku

118. člena ZDR-02 prizna sodišče delavcu, ki mu delovno razmerje preneha na podlagi te določbe, odškodnino po pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 1.050.000,00 SIT, kolikor bi po 109. členu ZDR-02 znašala odpravnina za polnih 14 let delovne dobe (napolnil je nekaj manj kot 14 let), ki bi jo tožnik prejel, če bi bila pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana zakonito. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo in pritožbeno sodišče se z razlogi strinja. Plačilo odškodnine je zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kadar reintegracija ob upoštevanju interesov obeh strank ni več mogoča, določeno z zakonom. Zato jo je potrebno šteti za posebno vrsto odškodnine ali odmene, do katere je delavec upravičen, ker se je odpovedal reintegraciji in ker je delodajalec ravnal nezakonito. Višino določi sodišče ob upoštevanju pravil civilnega prava, pri čemer so primerni npr. naslednji kriteriji: trajanje delovnega razmerja, starost delavca, možnosti nove zaposlitve, socialno stanje ipd.. Sodišče prve stopnje je kot kriterij uporabilo delovno dobo tožnika pri toženi stranki (ta kriterij se namreč uporabi pri odmeri odpravnine).

Zaradi navedenega je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbo tožnika pa je potrebno ugotoviti, da je materialno škodo, ki naj bi mu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastala, ocenil na 2.250.000,00 SIT. Svoj zahtevek je utemeljil s tem, da bi po ZDR-90 prejel odpravnino, če bi bil opredeljen za trajno presežnega delavca, pa tudi daljši odpovedni rok bi imel. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožniku mogoče priznati odškodnino le v višini odpravnine po

109. členu ZDR-02, ki bi jo prejel, če bi bila odpoved zakonita.

Pritožbeno sodišče se z višino odmerjene odškodnine strinja.

Glede na to, da višina tožnikove bruto plače ni bila natančno ugotovljena, je sodišče prve stopnje uporabilo primeren način izračuna (nespornih vsaj 300.000,00 SIT bruto plače in 14 let delovne dobe). Na ta način mu je prisodilo 1.050.000,00 SIT, kar predstavlja odpravnino, ki bi jo prejel, če bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Osnove za priznanje odškodnine v višini odpravnine po 36. f členu ZDR-90 v tem primeru ni, saj v letu 2002 ni bilo pogojev za prenehanje delovnega razmerja tožniku kot trajno presežnemu delavcu. Le če bi taki pogoji obstajali že v letu 2002, pa bi tožena stranka čakala z odpovedjo na leto 2003, bi bilo mogoče eventualno prisoditi odškodnino v višini odpravnine po ZDR-90. Druge oz. večje materialne škode tožnik ni izkazal. Kot izhaja iz tožbe, naj bi mu materialna škoda nastala tudi zaradi nižje vrednosti točke v obdobju od julija do novembra 2002, neutemeljene negativne delovne uspešnosti, odtegljaja 50.000,00 SIT pri plači za november 2002 in zaradi izplačila plače v decembru 2002 in januarju 2003 po neveljavni pogodbi. To pa so le pavšalne navedbe, ki z ničemer niso izkazane.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo nematerialne škode. Nematerialna škoda naj bi tožniku nastala zaradi nepripravljenosti tožene stranke za mirno rešitev spora, zlasti pa zaradi duševne stiske in strahu pred negotovo prihodnostjo v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo utemeljeno zavrnilo. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo, da le obstoj škode, kot eden od elementov odškodninske odgovornosti, ni izkazan. Vprašljiv je namreč tudi obstoj ostalih elementov odškodninske odgovornosti, zlasti krivde tožene stranke. Le ta je želela tožnikov status urediti in ga tudi formalno uskladiti z dejanskim stanjem - torej mu je ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem je bil že sicer dokončno in pravnomočno razporejen.

Zaradi tožnikovega odklanjanja podpisa je nato uporabila določbe novega ZDR-02 in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Pri tem je napačno štela, da lahko odpove prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, ker nove na podlagi dokončnega sklepa o razporeditvi tožnik ni podpisal. Tožena stranka je torej napačno uporabila določbo 90. člena ZDR-02. V pravni literaturi in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da izdaja odločbe v nasprotju z zakonom sama po sebi še ne izkazuje naklepa ali malomarnosti organa, ki je odločbo izdal. Za utemeljitev odškodninske odgovornosti bi moral tožnik dokazati, da je uprava tožene stranke naklepno ali vsaj iz malomarnosti povzročila škodo, ki jo zatrjuje. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožena stranka naklepno ali iz malomarnosti napačno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, kar bi bilo npr. podano, če bi njena razlaga zakona očitno odstopala od jasne in povsem določene vsebine pravne norme in ustaljene sodne prakse, pri čemer je treba poudariti, da sodne prakse v zvezi z uporabo določb ZDR-02 praktično še ni. Ravnanje tožene stranke je v spornem primeru rezultat nepravilnega razumevanja zakonskega določila, ne pa njenega naklepa ali malomarnosti. Zmotna uporaba materialnega prava je celo predvidena v ZPP kot pritožbeni razlog. To pomeni, da je napačna odločitev - tudi sodišča - predvidena in so njeni odpravi namenjena pravna sredstva. Ta pravna sredstva je tožnik uporabil in z njimi v z zakonom predvidenem postopku tudi uspel. Elementi odškodninske odgovornosti morajo biti podani kumulativno. Iz zgornje obrazložitve izhaja, da krivdno ravnanje tožene stranke ni izkazano in torej tožena stranka za škodo, ki jo zatrjuje tožnik, ni odgovorna. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Dokaz z izvedencem medicinske stroke ni bil potreben; sodišče prve stopnje je dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ker ni razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.