Jedro

Ker je bilo v spornem obdobju že pravnomočno odločeno in ima tožnik tudi v celoti pokriti bolniški stalež, vse od spornega dne dalje, ni nobene podlage, da bi sodišče o istem obdobju ponovno odločalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločitev sodišča prve stopnje v 2. alineji I. točke in v IV. točki izreka odločitve sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom in z delno sodbo na podlagi pripoznave zavrglo tožbo v delu, zaradi ugotovitve, da je bila tožeča stranka začasno nezmožna za delo, zaradi bolezni v obdobju od 19. 5. 2018 dalje (1. alineja), v delu, zaradi odprave odločbe tožene stranke št. ... z dne 3. 5. 2018 in št. ... z dne 27. 3. 2018, obe v delu, ki se nanašata na prvi dan tožnikove začasne nezmožnosti za delo, in zaradi odločitve, da prvi dan tožnikove začasne nezmožnosti za delo 5. 1. 2015 (2. alineja I. točke izreka), odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 3. 2018 in št. ... z dne 3. 5. 2018 v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila tožeča stranka od 31. 3. 2018 do 18. 5. 2018 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno iz razloga bolezni (prvi, drugi in tretji odstavek izreka) (II. točka izreka), ugotovilo, da je bila tožeča stranka od 31. 3. 2018 do 18. 5. 2018 začasno nezmožna za delo, zaradi bolezni (III. točka izreka) in toženki naložilo, da v 15-ih dneh plača tožeči stranki 299,86 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (IV. točka izreka).

2. Zoper 2. alinejo I. točke sklepa z dne 29. 10. 2018 (zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev prvega dne začasne zadržanosti od dela 5. 1. 2015) in posledično odločitev o stroških tožnik vlaga pritožbo in vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka je namreč odločila, da je tožnik nezmožen za delo v času od 31. 3. 2018 do 18. 5. 2018 (bolezen), pri čemer je kot prvi dan začasne zadržanosti od dela navedla 25. 10. 2017, s čimer se tožnik ne strinja, saj je prvi dan začasne zadržanosti od dela lahko le 5. 1. 2015, saj je od 5. 1. 2015 dalje tožnik ves čas v bolniškem staležu in ni bilo nobenega razloga za prekinitev staleža, posledično se torej ne more določiti novi prvi dan začasne zadržanosti od dela. Navedeno izhaja tudi iz spisa IV Ps 1479/2017. Ne strinja se s stališčem sodišča v obrazložitvi, da je tožnikov pravni interes v celoti konzumiran s tožbami, s katerimi izpodbija odločitve sodišča o prekinitvi bolniškega staleža in da, če bo pravnomočno odločeno glede začasne zadržanosti od dela od 8. 7. 2017 do 24. 10. 2017, bo kljub temu, da je bil tožniku s strani osebnega zdravnika od 25. 10. 2017 za 30 dni odobren bolniški stalež, podan dejanski stan iz drugega odstavka 231. člena Pravil OZZ, to je začasna zadržanost od dela brez prekinitve v celotnem obdobju od 5. 1. 2015 dalje. Tožnik je prepričan, da ima pravni interes, da se ugotovi prvi dan začasne zadržanosti od dela, kar pa je izkazal ter zadostil pravnemu standardu, saj je navedel vse potrebne trditve, ki kažejo na to, da tožnik zasleduje materialnopravno utemeljeno korist, ki jo bo dosegel le z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Tudi za toženo stranko ni več sporno, da je prvi dan začasne zadržanosti od dela 5. 1. 2015 in ne 25. 10. 2017, kar izhaja iz odločitev ZZZS z dne 17. 8. 2018 in z dne 26. 10. 2018 ter tudi iz odločbe imenovanega zdravnika z dne 13. 11. 2018, iz katerih izhaja, da je prvi dan začasne zadržanosti od dela 5. 1. 2015. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa in stroškovnega sklepa v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami) upoštevajoč 366. člen ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno.

5. Po 274. členu ZPP po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila v spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke z vložitvijo tožbe.

6. Po citirani določbi se torej tožba zavrže, če zadeva ne spada v sodno pristojnost, če je bila tožba vložena prepozno, če v tožbenem zahtevku že teče pravda in tudi, če stranka nima pravne koristi za vložitev tožbe ter v primeru, da je stvar pravnomočno razsojena.

7. Za slednjo pravno situacijo gre po prepričanju pritožbenega sodišča tudi v konkretnem primeru.

8. Tožnik citiranih odločb z dne 27. 3. in 3. 5. 2018 ne izpodbija, zaradi ugotovljene začasne nezmožnosti za delo, pač pa le glede datuma pričetka začasne nezmožnosti. S citirano dokončno odločbo je drugostopenjski organ ugotovil, da je tožnik od 31. 3. 2018 do 18. 5. 2018 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, sodišče je v tem delu v tožnikovi tožbi ugodilo (II. in III. točka izreka) ter ugotovilo, da je bil tožnik od 31. 3. 2018 do 18. 5. 2018 začasno nezmožen za delo, zaradi bolezni. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v odločbah z dne 3. 5. 2018 in 27. 3. 2018 zgolj v obrazložitvah navedeno, da je prvi dan tožnikove zadržanosti od dela 25. 10. 2017. Določitve prvega dneva začasne nezmožnosti za delo zgolj v obrazložitvi je sodišče štelo, da gre zgolj za obrazložitev, ki za stranko ni zavezujoča, saj vsebuje le pojasnilo in utemeljitev v izreku odločbe opredeljene odločitve upravnega organa ter navedbo določb predpisov, na katere se odločba opira. Stranka zato ne more izpodbijati posameznih elementov obrazložitve, če obenem ne izpodbija tudi izreka, na katerega se ta obrazložitev nanaša. 9. Navedeno ni ključnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, pač pa dejstvo, da je sodišče ravno glede obdobja od 8. 7. 2017 do 24. 10. 2017 odločilo s pravnomočno sodbo opr. št. IV Ps 1479/2017 z dne 18. 6. 2018, to je s sodbo, na katero se je tožnik skliceval v tožbi in navajal dejansko stanje ugotovljeno v citirani sodbi tudi v pritožbi.

10. Pritožbeno sodišče je v drugem identičnem sporu, ko tožnik enako, kot v tem sporu, uveljavlja določitve prvega dneva začasne nezmožnosti za delo 5. 1. 2015, namesto 25. 10. 2017, zavzelo prav takšno stališče, da je za odločitev odločilno prav dejstvo, da je bilo v spornem obdobju že pravnomočno odločeno (v zadevi Psp 14/2019 z dne 7. 2. 2019 oziroma v zadevi Psp 15/2019 z dne 14. 2. 2019).

11. Ker je bilo v spornem obdobju že pravnomočno odločeno in ima tožnik tudi v celoti pokriti bolniški stalež, vse od 5. 1. 2015 dalje, ni nobene podlage, da bi sodišče o istem obdobju ponovno odločalo.

12. Glede na navedeno je bilo ravnanje sodišča prve stopnje pravilno, ko je tožbo v tem delu, na podlagi 274. člena ZPP zavrglo, ne sicer zaradi pomanjkanja pravnega interesa, temveč zato, ker je bilo v spornem obdobju že pravnomočno odločeno.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijane dele odločitve sodišča prve stopnje. Pritožba, zaradi zavrnitve pritožbe zoper 2. alinejo I. točke izreka, ne more biti uspešna tudi v delu, ki se nanaša na priznanje stroškov postopka (IV. točka izreka izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje).

14. Ker tožnik ni uspel s pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.