Jedro

Ker dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, ni bilo treba dokazovati, je odločitev, da izvedba dokazov ni bila potrebna, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilnim sklepom v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 144560/2015 z dne 26. 11. 2015 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka sklepa za znesek 9.238,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 10. 2014 dalje do dne plačila in v 3. odstavku izreka sklepa za 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 11. 12. 2015 do dne plačila.

II. Zaradi umika tožbe se zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavi v 1. odstavku izreka sklepa za znesek 880,92 EUR in se v tem delu postopek ustavi.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 624,16 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do dne plačila.

Z dopolnilnim sklepom je sodišče toženi stranki v plačilo naložilo še 362,02 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper I. in III. točko sodbe in dopolnilni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi ni sporno, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, s katero je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka prodala toženi stranki določena osnovna sredstva, tožena stranka pa bo za račun tožeče stranke plačevala obveznosti tožeče stranke, zlasti do dobaviteljev. Tožeča stranka v postopku vtožuje plačilo dveh računov, in sicer delno za račun 14/001 za prodajo stroja in 9.446,97 EUR za račun 14/002, s katerim je tožeča stranka obračunala kupnino za dele sušilnice.

6. Dejstvo, da sta pravdni stranki medsebojne obveznosti pobotavali, tudi za tožečo stranko ni bilo sporno. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka plačila tožene stranke knjižila v svojih poslovnih listinah, v dokaz pa je priložila kontne kartice, iz katerih je razvidno knjiženje posameznih plačil. 7. Tožena stranka je v ugovoru pobotanja navedla, da je plačala obveznosti tožeče stranke v skupnem znesku 35.736,39 EUR, iz ugovora zoper sklep o izvršbi pa izhaja, da je plačila kategorizirala glede na upnika, ki mu je terjatev za tožečo stranko poravnala. V dokaz teh trditev je predložila izpiske prometa računa dolžnika za posamezne upnike, predlagala pa je tudi zaslišanje nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke in zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožeča stranka na ugovorne trditve tožene stranke, katera plačila je izvedla, v dopolnitvi tožbe detajlno pojasnila, katera plačila je upoštevala in kako so bila upoštevana, ter v zvezi s tem tudi predložila dokaze, kot so navedeni v 8. točki izpodbijane sodbe.

9. Nadalje je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožena stranka na konkretizirane trditve iz dopolnitve tožbe ni odgovorila niti s pisno vlogo niti na naroku dne 25. 4. 2017. Z upoštevanjem delnega umika tožbe je na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

10. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo ugovorne navedbe tožene stranke. Trdi, da je v ugovoru pojasnila, da je po naročilu in v imenu tožeče stranke plačala P. d.d. obrok za lizing v višini 1.500,00 EUR. Navaja tudi, kam je tožeča stranka navedeno plačilo knjižila. Višje sodišče pri tem ugotavlja, da dejstvo plačil tožene stranke v postopku ni bilo sporno. Enako velja tudi za pritožbeno uveljavljani plačili zneskov 2.368,99 EUR in 4.796,03 EUR, vse nakazano P. d.d. Dejstvo, da je tožena stranka ta nakazila plačala, v postopku ni bilo sporno. Je pa tožeča stranka v dopolnitvi tožbe pojasnila, kar izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zakaj tožeča stranka teh plačil ni upoštevala. Teh trditev pa tožena stranka ni prerekala, zato je na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da plačila tožene stranke niso upoštevna. Tudi za vse ostale trditve tožene stranke, ki jih je v zvezi s temi plačili podala v pritožbi, višje sodišče ugotavlja, da predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Tožena stranka bi jih morala podati bodisi z odgovorom na tožbo ali na naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Višje sodišče zato nanje ni odgovarjalo.

11. Iz istih razlogov je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, da so bila plačila posameznim upnikom (B. B., R. V., D. B. in D. M.) upoštevana na kontni kartici št. 2850. Ker tožena stranka teh trditev ni prerekala, so se štele za dokazane in jih tožeči stranki ni bilo treba dokazovati, zato so pritožbene trditve, da tožeča stranka asignacij ni dokazala, neutemeljene.

12. Pritožnica v pritožbi tudi ne navaja konkretno, katera pravno pomembna dejstva so, neupoštevaje domnevo iz prvega odstavka 214. člena ZPP, še ostala sporna in so zato terjala izvedbo (določenih) dokazov. Na več mestih pritožbe le uveljavlja, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke oziroma zaslišanje zakonitih zastopnikov pravdnih strank, sodišče pa je predlagane dokaze nekritično zavrnilo z ugotovitvijo, da utemeljenost zahtevka tožeče stranke izhaja iz dejstev in dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Tak pritožbeni očitek je presplošen. Iz zapisnika naroka z dne 25. 4. 2017 (red. 16, list št. 62 spisa) tudi ne izhaja, da bi tožena stranka zavrnitev dokaznih predlogov, ki jo je sodišče sprejelo z dokaznim sklepom, grajala. Tožena stranka bi namreč to morala storiti skladno z 286.b členom ZPP. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi opustitve izvedbe predlaganih dokazov zato prav tako ni utemeljen.

13. Višje sodišče k temu še dodaja, da pravica do izvedbe dokaza ni neomejena, saj sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če je ta nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, ali ker gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Ker dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, ni bilo treba dokazovati (prim. prvi odstavek 214. člena ZPP) je odločitev, da izvedba dokazov ni bila potrebna, tudi zato pravilna.

14. Glede na navedeno je Višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).