Jedro

Po 2. točki 1. odstavka 13. člena ZUPJS se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Za zmanjšanje dohodka morata biti tako izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je oseba prenehala prejemati periodični dohodek in da ni začela prejemati drugega periodičnega dohodka, pri čemer morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno. Nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije, ki ga je tožnik začel prejemati po prenehanju prejemanja plače, je skladno z 2. odstavkom 13. člena ZUPJS periodični dohodek. To pomeni, da je tožnik po prenehanju prejemanja plače prejemal drug periodični dohodek, zato niso izpolnjeni pogoji po 2. točki 13. člena ZUJPS za zmanjšanje dohodka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., del II. in III. točka izreka).

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 3. 6. 2013, št. ... z dne 10. 6. 2013, št. ... z dne 30. 4. 2012 in št. ... z dne 22. 1. 2013 (I. točka izreka).

Odločbe toženca št. ... z dne 3. 6. 2013, št. ... z dne 10. 6. 2013, št. ... z dne 30. 4. 2012 in št. ... z dne 22. 1. 2013 je odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v novo odločanje (II. točka izreka).

Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 599,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vztraja, da so se prejemki družine v letu 2012 in 2013 bistveno znižali glede na dohodke iz preteklih let, ki jih je toženec upošteval pri izdaji izpodbijanih odločb o otroškem dodatku, kar je ugotovilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) ne daje podlage, da bi se v primeru, ko pride v letu, za katerega se odmerja pravica, do bistvenega zmanjšanja dohodkov družine v primerjavi s predhodnimi dohodki, pri odločanju o pravici do otroškega dodatka, to znižanje upoštevalo, je zmoten. Pogoj, da bi upravičenec prenehal prejemati periodični dohodek, iz 13. člena ZUPJS ne izhaja. Takšna razlaga je arbitrarna in očitno napačna, zato krši 14. in 22. člen Ustave RS. Odločitev je v očitnem nasprotju z zakonsko ureditvijo. 13. člen ZUPJS je povsem jasen. Sprememba v periodičnih dohodkih se ne upošteva le, če je znesek novega periodičnega dohodka enak ali vsaj podoben prejšnjemu, sicer pa je treba upoštevati socialno stisko in zagotoviti pravico do socialne varnosti. Prejšnji periodični dohodek je znašal povprečno 1.034,03 EUR mesečno, po njegovi izgubi pa je nov periodični dohodek znašal mesečno le še povprečno 365,10 EUR. Sodišče ni upoštevalo 2. odstavka 13. člena ZUPJS in ga ni razlagalo v skladu z namenom zakona. Prenehal je prejemati plačo, kar pomeni, da je izgubil periodični dohodek. Ni prišlo do nadomestitve plače tako, da bi prejemal nov periodičen dohodek v enakih ali podobnih zneskih. 13. člen ZUPJS je treba razlagati tako, da se ukinitve enega periodičnega dohodka ne upošteva le, če je bil ta nadomeščen z drugim enakim ali vsaj podobno visokim periodičnim dohodkom. Drugačna razlaga ni logična in je v nasprotju z ustavnim načelom, da je Slovenija socialna država. Da je, v kolikor pride do drugačne višine tekočih dohodkov, potrebno dohodke, ki se upoštevajo iz preteklih let, korigirati, izhaja tudi iz 15. člena ZUPJS. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Navaja, da je imela družina v letu 2010 dohodke v višini 17.279,64 EUR, vendar so se od 8. 9. 2011 dalje dohodki družine bistveno znižali, ko mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in nadomestilo iz tega naslova. Dejanski letni dohodek tožnika zato ne znaša 10.690,84 EUR in 1.717,60 EUR, kot je to upošteval toženec, temveč le 4.950,48 EUR. Zato ima družina bistveno nižji skupni dohodek. Upoštevati bi bilo potrebno znesek 9.252,40 EUR. To bi pomenilo, da tožnik sodi v drugi dohodkovni razred in je upravičen do otroškega dodatka v višini 97,73 EUR. Nadalje navaja, da je imela njegova družina v letu 2011 dohodke v višini 20.149,30 EUR, vendar so od 8. 9. 2011 dohodki nižji. Toženec je ugotovil, da njegovi dohodki znašajo 10.142,91 EUR, dejanski letni dohodek pa je le 4.950,48 EUR. Upravičen je do otroškega dodatka v znesku 74,48 EUR. Odločitev sodišča, da so odločbe glede znižanja plačila vrtca potrebne odprave in vrnitve v novo odločanje je sicer pravilna, vendar je II. točka izreka nerazumljiva in v nasprotju z uvodom sodbe, saj takšen izrek pomeni vrnitev zadeve drugostopenjskemu organu toženca, odločiti pa bi moral center na prvi stopnji. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče namreč ni priznalo stroškov pritožb v upravnem postopku, česar ni niti obrazložilo. Teh stroškov ni povzročil sam, ampak so nastali po krivdi tožene stranke. Tisti, ki povzroči škodo, jo je dolžan vrniti. Zmotno je sodišče priznalo nagrado za en narok, saj gre za štiri združene zadeve. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec meni, da je tožnikovo pravno naziranje 13. člena ZUPJS zmotno. Tožnik je namreč začel prejemati druge periodične dohodke, zato pogoji iz 13. člena ZUPJS niso izpolnjeni. O povračilu stroškov upravnega postopka se je sodna praksa že izrekla. Pravilno pa je odmerjena tudi nagrada za narok. Čeprav gre za združitev štirih zadev, je bilo dejansko stanje enako, poleg tega mu je tožnik v vseh postopkih očital enake nepravilnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker iz pritožbe ni jasno, kateri del sodbe je izpodbijan, je pritožbeni preizkus opravljen v skladu s pravili iz 1. odstavka 350. člena ZPP. Torej v I. točki izreka, v II. točki izreka pa le glede odrejenega ponovnega predsodnega upravnega odločanja, saj je z delom istega izreka, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb z dne 3. 6. 2013 in z dne 30. 4. 2012 ter odpravo izpodbijanih odločb z dne 10. 6. 2013 in z dne 22. 1. 2013 glede znižanja plačila vrtca tožnik uspel, in v III. točki izreka glede višine stroškov postopka.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K predmetu sodne presoje:

8. Predmet tega socialnega spora je v skladu z 81. členom ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti: - dokončne odločbe z dne 3. 6. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 30. 4. 2012, s katero je bila tožniku priznana pravica do otroškega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 48,04 EUR; - dokončne odločbe z dne 3. 6. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 30. 4. 2012, s katero je bilo določeno plačilo za program vrtca v višini 35 % cene programa od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, pa krije občina A.; - dokončne odločbe z dne 10. 6. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 22. 1. 2013, s katero je bila tožniku priznana pravica do otroškega dodatka od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 v višini 27,40 EUR; - dokončne odločbe z dne 10. 6. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 22. 1. 2013, s katero je bilo določeno plačilo za program vrtca v višini 43 % cene programa od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, pa krije občina A. 9. Spor se tako nanaša na otroški dodatek in znižano plačilo vrtca za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013. Bistvo spora pa je v tem, ali bi moral toženec pri odločanju o pravici do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca ugotovljen dohodek družine zmanjšati, ker je tožnik prenehal prejemati plačo kot periodični dohodek in začel prejemati nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije kot drug periodični dohodek v sicer bistveno različnem (nižjem) znesku. Tožniku je bila namreč z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 22. 12. 2011 priznana pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije v znesku 412,54 EUR mesečno do 8. 9. 2011 dalje.

10. Toženec je v izpodbijanih odločbah pri priznanju pravic za leto 2012, na podlagi vloge z dne 7. 12. 2011, v dohodke družine skladno s 15. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2012 s spremembami), kot je veljal v spornem obdobju, med drugim upošteval tudi tožnikovo plačo, prejeto v letu 2010, v znesku 10.690,84 EUR. Pri priznanju pravic za leto 2013 pa je na podlagi vloge z dne 31. 12. 2012 upošteval med drugim tudi tožnikovo plačo, prejeto v letu 2011 v znesku 10.142,91 EUR in nadomestilo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, prejeto v letu 2011, v znesku 1.412,33 EUR. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev toženca glede upoštevanja dohodka pri pravici do otroškega dodatka in znižanja plačila vrtca sprejelo, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. K pritožbi zoper I. točko izreka (glede višine otroškega dodatka):

11. Neutemeljena je pritožba zoper I. točko izreka. Stališče sodišča prve stopnje, da za znižanje ugotovljenih dohodkov iz razloga, ker je tožnik v letu 2011 prenehal prejemati plačo in začel prejemati nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije v nižjem znesku, v 13. členu ZUPJS, ni podlage, je pravilno.

12. Po 2. točki 1. odstavka 13. člena ZUPJS se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati, in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Skladno z 2. odstavkom 13. člena ZUPJS so periodični dohodki iz 2. točke 1. odstavka: plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih.Oseba mora prenehanje prejemanja dohodkov iz 2. točke 1. odstavka tega člena dokazati (3. odstavek 13. člena ZPJS).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da morata biti za zmanjšanje dohodka po 13. členu ZUPJS izpolnjena dva pogoja, 1. da je oseba prenehala prejemati periodični dohodek in 2. da ni začel prejemati drugega periodičnega dohodka, pri čemer morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno. Takšno stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že sprejeto, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje(1). Po stališču pritožbenega sodišča gre za jasno določbo, ki dodatne, niti namenske niti logične, razlage sploh ne potrebuje. Določba 2. odstavka 13. člena ZUPJS zgolj opredeljuje periodični dohodek iz 2. točke 1. odstavka 13. člena ZUPJS, kot plačo, pokojnino, preživnino, rento in druge dohodke, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Nikakor pa ne gre za primerjavo med periodičnimi dohodki, ki jih je oseba prenehala prejemati, in periodičnimi dohodki, ki jih je pričela prejemati. Torej da bi se dohodek zmanjšal tudi v primeru, ko znesek periodičnega dohodka, ki ga je oseba začela prejemati, ni enak ali podoben znesku periodičnega dohodka, ki ga je prenehala prejemati, kakor to zmotno tolmači tožnik v pritožbi. Neutemeljeni so zato očitki o kršitvah pravic iz 2., 14., 22. in 50. člena Ustave RS.

14. Nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije skladno z 2. odstavkom 13. člena ZUPJS predstavlja periodični dohodek. Pomeni, da je tožnik po prenehanju prejemanja plače prejemal drug periodični dohodek, kar pa je za odločitev o zadevi tudi bistvenega pomena. Iz tega razloga dejanski stan iz 2. točke 1. odstavka 13. člena ZUPJS namreč ni izpolnjen.

15. Šele s 5. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS-C; Ur. l. RS, št. 99/2013), ki je začel veljati 4. 12. 2013, sprememba 15. člena ZUPJS pa se je začela uporabljati šele z dnem 1. 9. 2014(2) , je bil 15. člen ZUPJS spremenjen tako, da se, kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka, ker oseba določenega periodičnega dohodka ne prejema več ali prejema drugo vrsto periodičnega dohodka, periodični dohodek, ki ga ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se morebitni novi periodični dohodek na način kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov. Pred tem, torej tudi v spornem obdobju, za to ni bilo podlage. Pritožba tožnika je zato morala v tem delu ostati brezuspešna.

K pritožbi zoper del II. točke izreka (glede znižanega plačila vrtca):

16. Pri znižanju plačila vrtca je sodišče prve stopnje upoštevalo 31. člen ZUPJS, po katerem se lahko v izjemnih primerih pri določitvi znižanja plačila vrtca na podlagi podatkov iz uradnih zbirk podatkov in drugih podatkov poleg dohodka in premoženja, ki ga določa zakon, ter drugih pogojev, ki jih določajo predpisi, ki urejajo vzgojo in izobraževanje, upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni in materialni položaj vseh oseb in določi nižje plačilo programa za vrtec, kot je določeno v 24. členu ZUPJS. Iz tega razloga je odločbe o plačilu vrtca odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

17. Odprava odločb v zvezi z znižanjem plačila vrtca je že postala pravnomočna, saj se tožnik, ki je v tem delu spora uspel, zoper II. točko izreka sodbe pritožuje zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje ob odpravi odločb zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje tožencu in ne njegovemu prvostopenjskemu organu. Takšna odločitev temelji na 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, po katerem sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. O znižanju plačila vrtca bo v predsodnem postopku v skladu z materialnopravno usmeritvijo in napotili prvostopenjskega sodišča odločal pristojni center za socialno delo (1. točka 1. odstavka 6. člena ZUPJS). Tožnikove pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

K pritožbi zoper III. točko izreka (glede stroškov postopka):

18. Neutemeljeno se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Stroške je namreč sodišče prve stopnje odmerilo povsem pravilno.

19. Neutemeljeno vztraja, da mu je toženec dolžan povrniti stroške pritožbe zoper prvostopenjske odločbe, to je stroške v upravnem postopku. Ti stroški niso niti del sodnega postopka. Pravdni stroški so po 151. členu ZPP izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Poleg tega pa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami ZUP) v 1. odstavku 113. člena določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja, bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Le v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ob izpolnjenih pogojih za tak začetek, ter se postopek konča za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V postopku, ki se je začel na zahtevo stranke, kar postopek priznanja pravice do otroškega dodatka in znižanja plačila vrtca nedvomno je, stranka sama nosi svoje stroške za zastopanje. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa.(3)

20. Pravilno je sodišče odmerilo tudi nagrado za narok. Kljub temu da so bili v tej zadevi združeni štirje socialni spori, gre za neocenljivo vrednost spora po 2. odstavku 25. člena Zakona o Odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami), kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo.

21. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.

(1) Glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. 255/2014 z dne 10. 7. 2014. (2) 35. člen ZUPJS-C

(3) Glej na primer sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 64/2011 z dne 11. 3. 2011