Jedro

V postopku je bilo med drugim tudi na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovljeno, da je tožnik leta 1930 zgrajeno medposestno betonsko ograjo nadvišal med leti 1972 in 1974 in da legalnosti tega nadvišanja ni izkazal, zato po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za nadomestno gradnjo.

Tožbi priložen "grafični izsek v merilu 1:50" iz novembra 2012 (priloga A5) je prepozen, saj je nastal po izdaji izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja Upravne enote Kranj št. 351-88/2004-04/0431 z dne 19. 4. 2004 v delu, ki se nanaša na transparentno steno. Z izpodbijanim sklepom je tožniku naložila, da A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) povrne stroške upravnega postopka v višini 137,70 EUR, ki jih je dolžan nakazati njegovima odvetnikoma, tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pa je zavrnilo.

Iz obrazložitve izpodbijane zavrnilne odločbe je razvidno, da je z njo upravni organ v delu, ki se nanaša na transparentno steno, odločal po tem, ko je Upravno sodišče odpravilo odločbo z dne 28. 9. 2010 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Glede na napotke sodišča je organ v ponovnem postopku za ugotavljanje, ali so izpolnjeni pogoji za nadomestno gradnjo, med drugim zaslišal tožnika in prizadeto stranko ter vpogledal v fotografije, ki sta jih predložila. Upravni organ je ugotovil, da je bil AB zid, ki je služil kot polnobetonska medposestna ograja, izdelan okoli leta 1930 in da je bil visok med 1,50 m in 1,70 m v dolžini približno 10 m. Po mnenju organa prve stopnje za to ograjo ne velja 1. točka prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tožnik pa ni predložil dokazov, da je ograjo zgradil zakonito. Nadalje je organ ugotovil, da je tožnik v dolžini predlagane transparantne stene omenjeno AB ograjo brez upravnega dovoljenja nadvišal med leti 1972 in 1974 z leseno konstrukcijo in zaprl z eval ploščami. V zvezi s tem pojasnjuje, da so se do leta 1973 dovoljenja izdajala na podlagi Temeljnega zakona o graditvi investicijskih objektov (Uradni list SFRJ, št. 20/67), ki ga je dopolnil Zakon o ureditvi določenih vprašanj s področja graditve investicijskih objektov (Uradni list SRS, št. 10/68), ki ga je leta 1973 nadomestil Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, 42/73).

Organ prve stopnje ugotavlja, da predlagana gradnja transparentne stene ne zadosti pogojem za nadomestno gradnjo, kot jo opredeljuje 7.3. točka 2. člena ZGO-1, niti če bi tožnik polnobetonsko medposestno ograjo z nadvišanjem zgradil zakonito, saj ni izpolnjen pogoj enake višine obstoječega objekta in predlagane transparentne stene. „Nadvišanje“ naj bi namreč po ugotovitvah upravnega organa segalo le do nadstropja obstoječe tožnikove stanovanjske hiše, kar izmerjeno v grafiki prereza B-B predložene projektne dokumentacije znaša +3,34 m nad koto pritličja, najnižja točka predlagane transparentne stene pa bo +3,99 m, najvišja pa več kot +5,50 m nad koto pritličja. Ker obravnavana gradnja ne izpolnjuje pogojev za nadomestno gradnjo, bi tožnik glede na določbe prostorskega akta za odmik, ki je manjši od 4,00 m od parcelnih meja, moral pridobiti soglasje lastnika sosednjega zemljišča, tj. od A.A., iz njegove izjave pa izhaja, da z manjšim odmikom ne soglaša. Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi zoper odločbo in sklep zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. Upravnemu organu očita, da je odločil mimo napotil sodišča, pravno zmotno in arbitrarno, da je napačno uporabil materialni predpis, zmotno in nepopolno ugotovil dejstva ter kršil pravila upravnega postopka. Zlasti naj bi bil nezakonit sklep organa prve stopnje glede dovoljenja za postavitev betonske ograje. Navaja, da je zakonodajalec s 197. členom ZGO-1 leta 2003 vsem stavbam, zgrajenim do 31. 12. 1967, podelil uporabno dovoljenje. Ne življenjsko ne pravno logično naj ne bi bilo, da bi se uporabno dovoljenje ex lege podelilo za stavbe, za t. i. pomožne objekte, kot je polnobetonska ograja, pa ne. Upravnemu organu druge stopnje očita kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker se do tega vprašanja ni opredelil. Navaja, da gre za nadomestno gradnjo, saj naj bi izpolnjevala vse pogoje iz 7.3. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Transparentna stena naj bi bila postavljena na mestu nekdanje ograje, zgrajene v letu 1930 in v letu 1960 nadvišane z leseno konstrukcijo ter zaprto z eval rumenimi ploščami. Organ prve stopnje naj bi se ukvarjal z interpretacijo in analizo zaslišanih prič in izjav strank, ne da bi upošteval, da po poteku šestdesetih let ni mogoče dati zanesljivih odgovorov o tedanjem stanju. Napačna naj bi bila ugotovitev toženke, da gre za bistveno spremembo višine. Konstrukcijska oblika, višina stene in pokritje stare konstrukcije naj bi bilo dobro vidno iz fotografij, ki so priložene v spisu. Današnji objekt naj bi bil le nekoliko višji, ta višina pa ni bistveno večja, tako, da ne bi zadostila določbi 9. člena PUP, saj se prilagaja zunanjosti objekta, ki se je odstranil. Navaja, da je bila dosedanja gradnja sestavljena iz AB stebrov višine cca 2 m in betonskim polnilom višine cca 1,8 m, da je bila zaradi dotrajanosti nadomeščena z novo, ki ima enako funkcijo že od leta 1960. Nova gradnja naj bi bila enako dolga in ne daljša, kot naj bi navajal upravni organ. Nejasna naj bi bila podlaga za ugotovitev, da naj bi bila višina obravnavane gradnje bistveno višja, kar naj bi izhajalo iz PGD. Zato naj odločitve organa prve in druge stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti, očita jima tudi „protispisnost“. Ne strinja se z navedbo organa druge stopnje, da je prejšnji objekt segal le do nadstropja obstoječe tožnikove stanovanjske hiše, kar znaša +3,34 m nad koto pritličja, saj naj bi bil spodnji rob transparentne stene v tej višini, zgornji rob pa naj bi bil višji za cca 65 cm od spodnjega roba okna na severni strani objekta (na višini cca 4,00 m).

Ker je odločitev o stroških akcesorna, tožnik meni, da je izpodbijani sklep nezakonit iz enakih razlogov, kot izpodbijana odločba. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v dopolnitev postopka, tožniku pa prizna stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove navedbe in navaja, da tožnik za svoje trditve nima dokazov, poleg tega pa naj bi na zaslišanju sam priznal, da je medposestno ograjo nadvišal po letu 1967, za legalnost tega nadvišanja pa nima dokazil. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrže (pravilno zavrne – op. sodišča).

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je o tej zadevi že dvakrat odločalo, nazadnje 8. 12. 2011, ko je s sodbo I U 489/2011 odpravilo prvostopenjsko odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja za transparentno steno in sklep o stroških ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Upravnemu organu je bilo v sodbi naloženo, da ugotovitveni postopek še enkrat izvede, med drugim natančno zasliši prizadeto stranko in izvede dokaz z vpogledom v vse predložene fotografije, ter na tej podlagi ponovno oceni, ali gre za gradnjo, ki jo je mogoče z vidika posameznih elementov, ki tako gradnjo opredeljujejo, šteti za nadomestno gradnjo.

Po presoji sodišča je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je upravni organ to tudi storil, zato je neutemeljen tožbeni očitek o nasprotnem. Upravni organ je ugotovil, da je predlagana transparentna stena samostojen objekt, ki fizično ni povezan z zunanjim stopniščem. Ta ugotovitev med strankami ni sporna. Tudi v ponovljenem postopku je sporna presoja, ali gre za nadomestno gradnjo, saj za novogradnjo ni izpolnjen pogoj mejaševega soglasja za manjši odmik od predpisanega. Glede na to, da je bilo v postopku med drugim tudi na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovljeno, da je tožnik leta 1930 zgrajeno medposestno betonsko ograjo nadvišal med leti 1972 in 1974 in da legalnosti tega nadvišanja ni izkazal, pa tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za nadomestno gradnjo.

Kot je sodišče pojasnilo že v sodbi I U 489/2011, je nadomestna gradnja po 7.3. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki se v zadevi še vedno uporablja na podlagi prehodne določbe 114. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 136/07), opredeljena kot izvedba del, ko se na mestu poprej odstranjenega objekta /.../ zgradi nov objekt /.../. Za dopustnost nadomestne gradnje pa mora biti ugotovljeno, da je bilo zadnje stanje objekta, ki se nadomešča z novim, zakonito, kar pomeni, da bi moral tožnik za to nadvišanje imeti upravno dovoljenje ali pa bi moralo biti ugotovljeno, da za tovrstni poseg gradbenega dovoljenja ni potreboval. Med strankami ni sporno, da tožnik ne za betonsko medposetno ograjo, ne za njeno nadvišanje, upravnega dovoljenja ni pridobil. Stališče, da ima po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 uporabno dovoljenje tudi pomožni objekt, ki se nadomešča z novo transparentno steno, bi bilo odločilno le, če bi bil objekt, ki se nadomešča, kot celota zgrajen pred 31. 12. 1967. To pomeni, da bi se v obravnavanem primeru to vprašanje lahko zastavilo le, če bi bila tako betonska medposestna ograja kot njeno nadvišanje zgrajena pred 31. 12. 1967. Kot je bilo že povedano, je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bila betonska medposestna ograja nadvišana kasneje. Tožnik sicer v tožbi navaja, da je bila nadvišana v letu 1960, vendar ne pojasni, iz česa naj bi to izhajalo. Ne zanika niti, da je na zaslišanju 16. 3. 2012 navajal, da se je nadkritje (nadvišanje AB zidu) izdelalo okoli leta 1972 ali 1973, organu le očita, da je svojo odločitev oprl na izjave strank in prič, ki naj zaradi poteka časa ne bi bile zanesljive. Po presoji sodišča je ta ugovor neutemeljen, saj je upravni organ zanesljivost tožnikove izjave preizkusil z vidika izjave prizadete stranke in ugotovil, da sta izjavi skladni. V zvezi s to ugotovitvijo navaja še fotografijo št. 4, ki prikazuje stanje iz leta 1974. Poleg tega je stanje ograje leta 1966 po ugotovitvi upravnega organa jasno razvidno iz fotografije št. 1, stanje ograje leta 1965 pa sta podarili tudi zaslišani priči. Že organ prve stopnje je pojasnil, da je bilo treba tudi v času gradnje nadvišanja, tj. med leti 1972 in 1974, za tovrstno gradnjo pridobiti upravno dovoljenje, tožnik v tožbi temu ne oporeka, niti ne navaja, da bi upravno dovoljenje pridobil. Okoliščina, da je tožnik medposestno ograjo nadvišal po letu 1967, in da za to nadvišanje upravnega dovoljenja ni pridobil, pa po presoji sodišča zadošča za ugotovitev, da zadnje stanje starega objekta, ki naj bi se nadomestilo z novim, ni bilo zakonito.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti morebitna zatrjevana legalnost polnobetonske medposestne ograje. Tako po 7.3. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, kot po 9. členu PUP (na katerega se sklicuje tožnik in ki prav tako opredeljuje pomen izrazov), je eden izmed pogojev za nadomestno gradnjo njena velikost, ki ne sme bistveno spreminjati velikosti dosedanjega objekta. Razlika med višino te polnobetonske ograje (tudi če bi jo bilo mogoče upoštevati kot samostojen objekt) in višino predvidene transparentne stene pa je po navedenem brez dvoma bistvena. Upravni organ je namreč ugotovil, da je bila višina te ograje med 1,50 m in 1,70 m. Glede na višino predvidene transparentne stene (med +3,99 in +5,50) je torej ta razlika bistvena, tudi če bi bila višina obstoječe ograje 2,00 m, kot to trdi tožnik.

Po navedenem višina starega objekta (polnobetonske medposestne ograje z nadvišanjem) zaradi njegove nelegalnosti ni pravno odločilna. Zato na določitev ne bi mogli vplivati tožbeni očitki o nejasnosti in protispisnosti ugotovitev glede velikosti starega objekta. Ne glede na to sodišče tudi te očitke zavrača kot neutemeljene.

Tožnikova trditev, da je organ prve stopnje ugotovil, da je nova gradnja daljša od prejšnje, je neutemeljena, ker ne drži. Organ prve stopnje je namreč izrecno ugotovil, da je bila polnobetonska ograja v delu, ki se je nadvišal, enake dolžine, kot jo ima predlagana transparentna stena. Ugotovitev, da predlagana transparentna stena sega bistveno višje od obstoječega „nadvišanja“, pa je razumno in jasno obrazložena, zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da navedene ugotovitve ni mogoče preizkusiti. Organ prve stopnje je namreč podrobno pojasnil, kako je na podlagi predloženih fotografij in izjav zaslišanih prič ugotovil, da je nadvišanje segalo le do nadstropja obstoječe tožnikove stanovanjske hiše. Očitek o protispisnosti te ugotovitve pa je zgolj pavšalen in kot tak neutemeljen.

Po vpogledu v upravne spise sodišče ugotavlja, da je neutemeljen tudi pavšalen ugovor o protispisnosti ugotovitve o višini predlagane transparentne stene. Podatek, da je nadstropje tožnikove stanovanjske hiše +3,34 m nad koto pritličja, je upravni organ povzel iz projektne dokumentacije, ki jo je predložil tožnik (risba: „prerez B-B“, na katero se organ prve stopnje tudi sklicuje). Na podlagi iste projektne dokumentacije (fasada, prerez B-B) je obrazložena tudi ugotovitev podatka o višini predvidene transparentne stene, ki naj bi v najvišjem delu segala več kot 2,00 m nad višino podesta.

Tožnik v tožbi sicer trdi drugače in navaja, da je bil spodnji rob transparentne stene v višini +3,34 m, zgornji pa naj bi bil višji za cca 65 cm od spodnjega roba okna na severni strani objekta (na višini cca +4,00 m) in kot dokaz ter za „lažjo razjasnitev“ stanja tožbi prilaga „grafični izsek v merilu 1:50“ iz novembra 2012, vendar sodišče predlaganega dokaza ne more upoštevati.

Glede na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. To pomeni, da je tožbi priložen „grafični izsek v merilu 1:50“ iz novembra 2012 (priloga A5) prepozen, saj je nastal po izdaji izpodbijane odločbe. Poleg tega ne drži tožbena trditev, da je šele organ druge stopnje navedel, da je segala stara stena le do višine nadstropja, ta ugotovitev je obrazložena že v odločbi organa prve stopnje (str. 4).

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba zoper odločbo ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker tožnik ne navaja posebnih razlogov, zaradi katerih meni, da je nezakonit tudi sklep, s katerim je bilo odločeno o stroških, je tožbo zavrnilo tudi v tem delu. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja dokaz, ki ga sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).