Jedro

Ker obsojenec in njegova zagovornica nista bila seznanjena s predlogom okrožnega državnega tožilca za spremembo pravnomočne sodbe oziroma nista bila, kot to zahteva zakon, v zvezi z njegovim predlogom zaslišana, je podana kršitev določbe 5. odstavka 407. člena ZKP. Vendar je ta kršitev le relativna, saj obsojenec ni z ničemer izkazal njenega vpliva na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v izreku o enotni kazni spremenilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.11.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.2000 in obsojenemu B.V. ob upoštevanju posameznih določenih kazni na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. V ostalem je ostala pravnomočna sodba nespremenjena. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenega B.V. zoper to sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Obsojeni B.V. je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 8.8.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov in vrhovnemu sodišču predlagal, da z "razveljavitvijo sodbe odpravi nezakonito in protiustavno sodbo Ks...".

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagala, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ocenila je, da so neosnovane obsojenčeve navedbe, da je sodišče odločalo v nasprotju s čl. 155 Ustave Republike Slovenije, ker je odločalo za nazaj. Zaradi naknadne razveljavitve ene izmed sodb, ki so bile upoštevane pri izreku enotne kazni v izpodbijani sodbi, je sodišče povsem pravilno uporabilo institut neprave obnove, ki je predviden v 3. točki 1. odstavka 407. člena ZKP, saj sicer sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani ne bi bila izvršljiva. Državni tožilec pa je po določbi 5. odstavka 407. člena ZKP upravičen predlagati izrek nove sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti je dovolj določno in obrazloženo, tako, da jo je mogoče preizkusiti, (1. odstavek 424. člena ZKP) zatrjevana le kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavka 371. člena ZKP. Po vložnikovem mnenju naj bi bila kršena njegova pravica do obrambe, ker sodišče v postopku neprave obnove niti njega niti zagovornice po uradni dolžnosti "ni ničesar obvestilo"; s tem obsojenec smiselno zatrjuje kršitev določbe 5. odstavka 407. člena ZKP (v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).

Po določbi 5. odstavka 407. člena ZKP izda sodišče novo sodbo na seji senata na predlog državnega tožilca, če je tekel postopek na njegovo zahtevo, ali obsojenca po zaslišanju nasprotne stranke. Z navedeno določbo je tudi v postopku neprave obnove dana pravna podlaga za uresničevanje načela kontradiktornosti (16. člen ZKP), saj stranki omogoča, da se seznani in izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njen procesni položaj oziroma ki je pomembno pri odločanju o spremembi pravnomočne sodbe.

Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena s predlogom okrožnega državnega tožilca za spremembo pravnomočne sodbe oziroma da bi bila, kot to zahteva zakon, v zvezi z njegovim predlogom zaslišana. Zato je nedvomno podana kršitev določbe 5. odstavka 407. člena ZKP. Vendar je ta kršitev le relativna, saj obsojenec ni z ničemer izkazal njenega vpliva na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Po razveljavitvi sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu (z dne 13.7.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.1.1999) v postopku zahteve za varstvo zakonitosti je postala sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani (z dne 16.11.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.2000), v kateri je bila pogojna obsodba iz citirane razveljavljene sodbe preklicana in upoštevana pri izreku enotne kazni, delno neizvršljiva, saj so bile v njej kazni za posamezna kazniva dejanja le določene, ni pa bila izrečena enotna kazen. Z izpodbijano sodbo (z dne 8.12.2000) je sodišče obsojencu na podlagi določenih kazni izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, pri čemer pa ni upoštevalo kazni iz že omenjene razveljavljene sodbe; s tem je sodba postala izvršljiva.

Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki jo je višje sodišče potrdilo, je zakonita, sprejeta je bila na podlagi 3. točke 1. odstavka 407. člena ZKP in po predlogu upravičenega predlagatelja - okrožnega državnega tožilca. Vložnik zahteve ni z ničemer izkazal posplošenih očitkov, da naj bi sodišče s takšnim postopkom "grobo kršilo 371. člen točka 8" in "da je z izpodbijano sodbo kršen tudi 155. člen Ustave - sojenje za nazaj". Vrhovno sodišče pa tudi sicer ne vidi nobene pravnorelevantne zveze med zatrjevanimi kršitvami ustave in zakona ter postopkom in odločbo, ki jo obsojenec izpodbija.

Neutemeljene so tudi vložnikove navedbe, da naj bi razveljavljena sodba vplivala na odločitev sodišča o izreku zaporne kazni v sodbi, s katero je bila pogojna obsodba iz kasneje razveljavljene sodbe preklicana in izrečena enotna kazen. Prvostopenjsko sodišče je v tej sodbi pri odločanju o kazni upoštevalo, da je obsojenec specialni povratnik, da je v obravnavanem primeru od februarja do aprila 1999 storil več kaznivih dejanj, posebnih olajševalnih okoliščin pa ni ugotovilo. Ker pa je kazniva dejanja storil v preizkusni dobi po izreku (preklicane) pogojne obsodbe, s katero je bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, mu je sodišče pogojno obsodbo preklicalo, saj je spoznalo, da ta kazenska sankcija očitno na obsojenca ni vplivala tako, da bi ga odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj. Iz takšne obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi razveljavljena sodba kakorkoli vplivala na izbiro in odmero zaporne kazni v sodbi, zaradi česar vložniku zahteve tudi v tem delu ni mogoče pritrditi.

Z navedbami, da je "nelogična tudi kazen eno leto in šest mesecev zapora v primerjavi s prej izrečeno kaznijo tri leta zapora", obsojenec izpodbija odločbo o kazenski sankciji (razlog iz 374. člena ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.