Jedro

Tožnik je prihod v službo v alkoholiziranem stanju priznal, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „Vodja rafiniranih olj“ št. ... z dne 10. 3. 2009 in aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št...., podpisanega dne 10. 3. 2009, z dne 19. 12. 2019, nezakonita in se razveljavi.

Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 20. 12. 2019, temveč še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati neprekinjeno delovno razmerje za čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 20. 12. 2019 in ji za isto obdobje v ustrezne evidence vpisati delovno dobo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 20. 12. 2019 dalje obračunati mesečno plačo po pogodbi o zaposlitvi za vsak posamezni mesec do dneva izdaje sodne odločbe, kakor da bi tožeča stranka delala, od tega zneska plačati predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečne neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za posamezno zapadlo mesečno plačo, do plačila, v roku 8 dni, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 18. dne v mesecu za posamezno zapadlo plačo (in ne šele od 19. dne), pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko reintegrirati v delovni proces.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.711,45 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka, da obresti tečejo že od 18. dne v mesecu za posamezno zapadlo plačo).

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,00 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „Vodja rafiniranih olj“ z dne 19. 12. 2019 nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 20. 12. 2019, temveč še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama; da je tožena stranka dolžna tožniku priznati neprekinjeno delovno razmerje za čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 20. 12. 2019 in mu za isto obdobje v ustrezne evidence vpisati delovno dobo ter mu od 20. 12. 2019 dalje obračunati mesečno plačo po pogodbi o zaposlitvi za vsak posamezni mesec do dneva izdaje sodne odločbe, kakor da bi tožnik delal, od tega zneska plačati davke in prispevke ter mu izplačati mesečne neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za posamezno zapadlo mesečno plačo, do plačila, v roku 8 dni ter tožnika reintegrirati v delovni proces (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper del odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi morala tožena stranka uporabiti milejši ukrep kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ni niti zadostno utemeljila, zakaj je sprejela najstrožji ukrep, ki glede na kršitev tožnika ni sorazmeren, sploh ob upoštevanju predhodne nekaznovanosti tožnika. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 31 let. Pojasnil je vzrok alkoholiziranosti na delovnem mestu, saj je bil v soboto in v nedeljo (30. 11. 2019 in 1. 12. 2019) na kolinah, kjer je užival alkoholne pijače in nato še v ponedeljek dopoldan. Po kosilu se je odpravil v službo, z namenom, da bi svojega nadrejenega delavca zaprosil za izrabo letnega dopusta, saj mu v petek 29. 11. 2019 ni podal konkretnega odgovora glede izrabe dopusta. Tega dne dela sploh ni opravljal, saj je v prostore tožene stranke vstopil zgolj z namenom, da se z nadrejenim dogovori za dopust. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo oziroma je dokazna ocena izostala. Po pridobljenih testih alkoholiziranosti je bila zgolj tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je prepričan, da je razlog za odpoved tožnikovo članstvo v sindikatu A.. Od včlanitve v sindikat A. je bil večkrat opozorjen, da mu to ne bo »prineslo nič dobrega«. Dne 9. 2. 2021 je bil pri toženi stranki opravljen ponoven preizkus alkoholiziranosti, pri čemer so vsebnost alkohola potrdili pri treh delavcih, vendar nihče izmed teh treh delavcev ni prejel izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je utemeljevala zakonitosti izredne odpovedi na tem, da je tožnik kot vodja rafiniranih olj v neposrednem stiku z živili, čeprav tega dne sploh ne bi mogel priti v stik z živili, kar bi sodišče lahko ugotovilo tudi, če bi v skladu s preiskovalnim načelom iz 62. člena ZDSS-1 zaslišalo pričo B.B., ki je tistega dne dokončal polnjenje cisterne. Tožena stranka je ugodneje obravnavala delavce, pri katerih je test pokazal alkoholiziranost, ki pa niso dobili izredne odpovedi, kljub dejstvu, da sta dva od treh viličarista in zadolžena za opravljanje z motornim vozilom ter lahko povzročita večjo škodo, kot bi jo tožnik. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb glede diskriminacije oziroma neenake obravnave zaradi članstva v sindikatu A.. Obrazložitev sodbe je pomanjkljiva, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč zgolj pavšalno navedlo, da je nepomembno, ali je zatrjevana diskriminacija temeljila na osebni okoliščini članstva v sindikatu A., zato niti ni ugotavljalo, ali se je nad člani sindikata dejansko vršil pritisk, kot to zatrjuje tožnik. Sankcija za njegovo dejanje, upoštevajoč, da ni bilo nobenega naklepa, malomarnosti, kaj šele škodljive posledice, pomeni nesorazmeren ukrep.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jo uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve, da obresti tečejo že od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, in ne šele od 19. dne v mesecu.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima.

7. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas kot „Vodja rafiniranih olj“, za nedoločen čas, za polni delovni čas. Tožena stranka mu je 20. 12. 2019 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), saj je ugotovila, da je bil 2. 12. 2019 na delovnem mestu alkoholiziran.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik prišel 2. 12. 2019 v službo in da je pričel z delom. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je namreč pravilno ugotovilo, da tožnik ni prišel v prostore tožene stranke le z namenom, da se z nadrejenim delavcem, obratovodjo C.C. dogovori glede izrabe letnega dopusta, saj je tožnik ob prihodu evidentiral svojo prisotnost, se v garderobi tudi preoblekel, sodelavec D.D. pa mu je predal posle in mu naročil, naj dokonča polnjenje cisterne z oljem, zaradi česar je tožnik odšel v komandni prostor oziroma pisarno. Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo preiskovalno načelo po 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), ker ni po uradni dolžnosti izvedlo dokaza z zaslišanjem priče B.B., ki bi izpovedal o tem, da je 2. 12. 2019 zaključil delo D.D. in da ne on in tudi ne tožnik tega dne ni mogel priti v stik z živili. Preiskovalno načelo v individualnem delovnem sporu velja omejeno in sicer le, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To tudi pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva še vedno primarno odgovorne stranke skladno z razpravnim načelom in lahko sodišče izvaja dokaze po uradni dolžnosti šele v primeru, če kljub temu ne more ugotoviti vseh pravno relevantnih dejstev (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 594/2007 z dne 8. 6. 2007). Ker je sodišče v tem delu ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ni bilo dolžno zaslišati pričo, ne da bi stranki to predlagali.

9. Tožnik je prihod v službo v alkoholiziranem stanju priznal, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Prihod na delo v alkoholiziranem stanju namreč prepoveduje Pravilnik o prepovedi uživanja psihoaktivnih snovi na delovnem mestu, ter odreditvi in izvajanju preizkusa alkoholiziranosti in drugih prepovedanih psihoaktivnih substanc v E. d.d. z dne 20. 9. 2012 (B8). Po 2. členu Pravilnika delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, prihod na delo v vinjenem stanju, vnos alkohola ali uživanje alkohola na delovnem mestu pa je prepovedan in predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 6. člena Pravilnika se šteje, da je pod vplivom alkohola delavec, ki ima v izdihanem zraku več kot 0,00 mg/l alkohola, pri tožniku pa je alkotest pokazal 0,33 mg alkohola v litru izdihanega zraka.

10. Za zakonitost izredne odpovedi pa mora biti podan tudi drugi pogoj, to je pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, po katerem morajo obstajati razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri presoji vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni upoštevalo okoliščin na strani tožnika. Upoštevalo je dejstvo, da je bil tožnik na delovnem mestu vodje rafiniranih olj, kar je prevladalo pri tehtanju okoliščin na strani tožnika - da je priznal in obžaloval očitano dejanje, da je bil pri toženi stranki zaposlen 31 let in da je bila obravnavana kršitev prva alkoholiziranost na delovnem mestu (pisno je sicer že bil opozorjen zaradi udeležbe na sindikalnem izletu v času bolniškega staleža). Tožena stranka v odpovedi ni konkretno navedla, kako naj bi tožnikova alkoholiziranost realno vplivala na njegovo delo in kakšno nevarnost za delovni proces naj bi predstavljala, temveč je odpoved obrazložila zgolj s povsem splošnimi dejstvi, kako alkoholiziranost vpliva na psihomotorične sposobnosti. Predvsem pa dejstvo, da sta delavca viličarista, katerima je bila 9. 12. 2019 prav tako ugotovljena alkoholiziranost na delovnem mestu, pri čemer je eden imel še višjo stopnjo alkohola kot tožnik (0,40 mg alkohola v litru izdihanega zraka), prejela le pisni opomin pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR-1, kaže na to, da zaupanje tožene stranke do tožnikovega dela ni moglo biti porušeno do take mere, da delovnega razmerja s tožnikom ne bi bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Vinjenost viličaristov, ki opravljata z delovnim strojem, lahko potencialno predstavlja še večjo nevarnost za nastanek škode, pa vendar tožena stranka v njuno delo ni izgubila zaupanja. Zato sicer dokazana alkoholiziranost tožnika, ob odsotnosti kakršnih koli navedb o konkretnih okoliščinah, da bi zaradi tožnikovega stanja lahko nastala škoda, še ne pomeni, da je podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi ob upoštevanju dejstva, da tožnik v 31 letih zaposlitve pri toženi stranki ni storil kršitve, ki bi lahko pomenila nenevarnost za nastanek škode v proizvodnji. Tožnikova stopnja alkoholiziranosti sicer ni bila majhna, vendar je stališče sodišča druge stopnje, glede na ostale navedene okoliščine, da gre v konkretnem primeru za pretiran ukrep, ki ne upošteva, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka sicer utemeljeno navaja, da ima kot delodajalec dolžnost, da v okviru zagotavljanja varnih delovnih razmer zagotovi, da delavci ne opravljajo dela pod vplivom alkohola, vendar to ne pomeni, da prav vsaka kršitev, ne glede na okoliščine, že omogoča izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tako npr. sodba VSRS opr. št. VIII Ips 80/2016 z dne 11. 10. 2016).

11. Glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih nadomestil plač za navedeni čas je treba upoštevati določbo drugega odstavka 134. člena ZDR-1, po kateri mora biti plača izplačana najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Enako izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi (peti odstavek 5. člena pogodbe - B2). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Navedeno pomeni, da delodajalec pride v zamudo šele naslednji dan po preteku plačilnega dne, to je 19. dne v mesecu. Zamuda z izplačilom nadomestila plače v spornem obdobju je torej v obravnavanem primeru nastopila 19. in ne 18. dne v mesecu za pretekli mesec. V tem obsegu je torej pritožba tožnika neutemeljena.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku pretežno ugodilo (5 alineja 358. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zmotno pa uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), razen že navedene zavrnitve pritožbe glede teka zakonskih zamudnih obresti že od 18. dne v mesecu, glede katerega je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Zaradi ugoditve pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) priznalo 300 točk za tožbo, 225 točk za prvo pripravljalno vlogo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 225 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 300 točk za pristop na narok dne 10. 3. 2021, 150 točk za trajanje, 150 točk za drugi narok dne 2. 6. 2021, za odsotnost iz pisarne priglašenih 80 točk, 650 točk za trajanje, skupaj 2305 točk. Skupaj z 2 % materialni stroški od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v presežku nad 1000 točk pa 1 % (skupaj 33,05 točk), in 22 % DDV, je tožnik glede na vrednost točke 0,60 EUR upravičen do 1.711,45 EUR. Priglašenih stroškov kilometrine na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana za pooblaščenca tožnika za Odvetniško družbo F., o.p., d.o.o. iz Ljubljane sodišče ni priznalo. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Tožnik ni upravičen do priglašenih potnih stroškov pooblaščenca, ker ima odvetniška družba sedež izven območja sodišča, pred katerim je tekel postopek. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991-I in nasl. - Ustava) izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika izven okrožja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca, vendar potni stroški v primeru izbire pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, niso potrebni za pravdo. To še posebej velja v konkretnem primeru, ko tožnika zastopa tudi odvetnik, ki ima sedež v G.. Glede na priglasitev stroškov v kilometrini tudi tožniku ni mogoče priznati stroškov prihoda na narok. Tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov v višini priglašene kilometrine, pripada pa mu povrnitev potnih stroškov v višini stroškov prevoza z javnim prevozom (cena vozovnice za avtobus na relaciji Zgornja Ložnica - Maribor - Zgornja Ložnica), vendar teh stroškov ni specificiral. 14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi z tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je v pritožbenem postopku v bistvenem uspel, saj ni uspel le glede enega dne teka zakonskih zamudnih obresti, ki so stranska terjatev in ne vplivajo na uspeh v sporu. Sodišče je tožniku priznalo priglašenih 375 točk po OT, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,00 EUR.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.