Jedro

Ključna dejstva za zaključek, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, je organ našel v tožnikovem dopisu z dne 30. 10. 2012, v katerem je ta izrazil nestrinjanje z dovoljenjem varovancu za izhod iz doma dne 27. 10. 2012 ter podatkih v zvezi z varovancem (zdravnika, policije), glede na katere je organ sklepal, da za tožnikovo nasprotovanje izhodu varovanca ni utemeljenih razlogov. Sodišče pa se s tožnikom strinja, da bi bilo dejansko stanje v predmetnem po uradni dolžnosti uvedenem postopku za razrešitev skrbnika za posebni primer treba razjasniti temeljiteje in upoštevati kot relevantne še druge okoliščine, tožniku pa ob tem omogočiti, da se udeležuje ugotovitvenega postopka (145., 146. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Centra za socialno delo Ptuj št. 1221-128/2012 z dne 12. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Center za socialno delo Ptuj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnika, ki je bil z odločbo tega organa z dne 7. 6. 2012 postavljen za skrbnika za poseben primer A.A. za zastopanje pri urejanju institucionalnega varstva, razrešil skrbniških dolžnosti. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ svojo odločitev oprl na 198. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter zaključil, da bi bilo za A.A. (v nadaljevanju varovanec) koristneje, če bi imel drugega skrbnika, saj tožnik s tem, ko želi imeti popoln nadzor nad stiki svojega varovanca z drugimi ljudmi, kar izhaja iz njegovega dopisa z dne 30. 10. 2012, prekoračuje svoja pooblastila skrbnika za posebni primer, za tožnikove zahteve pa tudi ne obstajajo utemeljeni razlogi. Glede na varovančevo zdravstveno stanje, ki mu omogoča gibanje in glede na ugotovitve policije v zvezi s prijavo organa, da niso ugotovili, da bi šlo za premoženjsko izkoriščanje in nasilje zoper varovanca s strani sosedov A., organ ni našel zadržkov za izhod varovanca iz doma v spremstvu A. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 3. 6. 2013 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnik v tožbi navaja, da meni, da je kot skrbnik ravnal v korist varovanca ter da je v tem svojstvu poslal le protestno noto in ni dejansko omejil svobode gibanja varovancu. V zvezi s sklicevanjem prvostopenjskega organa na ugotovitve policije tožnik navaja, da ne policija ne ta organ nista preverila, ali je varovanec razumel vsebino pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil s A., upoštevajoč pri tem, da zaradi sorazmerno visoke pokojnine ni imel potrebe po sklenitvi take pogodbe in da tudi nista ugotavljala, kako so se porabljala sredstva z varovančevega tekočega računa v času, ko je bila za poslovanje s tem pooblaščena B.B., upoštevajoč pri tem, da varovanec ni imel zadosti oblačil in le en kuhan obrok dnevno. Prav tako ni bilo ugotovljeno oz. upoštevano fizično in psihično stanje varovanca in njegove bivalne razmere v času obiska socialne delavke, ki je bilo nato tudi povod za takojšnjo premestitev varovanca v dom starostnikov. Tožnik še navaja, da je varovanec zaradi bolezni nemočen in se sam ne more zaščiti pred nadaljnimi zlorabami; zato je tožnik predlagal, po posvetovanju z njegovima sestrama, da se obiski tretjih oseb, ki niso sorodniki varovanca, izvajajo samo v skupnih prostorih doma in ob prisotnosti osebja doma oz. socialne delavke. Po mnenju tožnika ta zahteva ne pomeni, da je malomaren skrbnik, da zlorablja svoje pravice ali da s svojim delom ogroža varovančeve koristi oziroma da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika. Brez tožnikovih dosedanjih aktivnosti bi varovanec še vedno živel v človeka nevrednih razmerah, in to ob visoki pokojnini. Tožnik je še pred tem, preden je uradno postal skrbnik varovanca, temu pomagal in iskal socialno pomoč, da bi zaščitil njegove pravice. Navaja, da je v pritožbi predlagal, naj se pri določitvi upošteva psihiatrično mnenje iz Psihiatrične bolnice ..., dejstva o fizičnem in psihičnem stanju varovanca ter o njegovih bivalnih razmerah v času, ko je bil varovanec še v varstvu družine A., psihofizično stanje, v katerem je bil varovanec sprejet v dom starostnikov kljub pogodbi o dosmrtnem preživljanju in porabi denarja z varovančevega tekočega računa, dosedanje poskuse A., da varovanec zapusti dom starostnikov in se vrne v oskrbo A. , tožnikove dosedanje aktivnosti pri skrbi za varovanca in da bi moral biti tožnik pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe zaradi razjasnitve okoliščin povabljen na razgovor, pa tudi varovančevi sestri kot njegovi najožji sorodnici. Vendar drugostopenjski organ teh njegovih navedb ni upošteval. Tožnik sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo, iz razlogov v izpodbijani odločbi, zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna razrešitev tožnika kot skrbnika za posebni primer, postavljenega (z odločbo z dne 7. 6. 2012) varovancu A.A. za zastopanje pri urejanju institucionalnega varstva.

Po določbi 198. člena ZZZDR (ki jo je po mnenju sodišča treba razlagati, da se nanaša tudi na skrbnika za posebni primer, kajti gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo sklepanja po analogiji) center za socialno delo razreši skrbnika, če ugotovi, da je pri opravljanju skrbniških dolžnosti malomaren, da zlorablja svoje pravice ali da s svojim delom ogroža varovančeve koristi, ali če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnika kot skrbnika za posebni primer razrešil na podlagi te zakonske določbe ter dejanskega zaključka, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, ki ga je oprl na dejstva, izhajajoča iz tožnikovega dopisa z dne 30. 10. 2012 (iz katerih je izvedel sklep, da je tožnik s tem, ko je nasprotoval varovančevemu izhodu iz doma v spremstvu A., prekoračil svoja skrbniška pooblastila) ter podatke o varovančevem zdravstvenem stanju (ki naj bi mu omogočalo gibanje) in ugotovitve policije v zvezi s prijavo zaradi suma premoženjskega okoriščanja in nasilja s strani sosedov A. (da navedeno ni bilo ugotovljeno).

Da navedena dejstva ne zadostujejo za zaključek, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, sodišče tožniku pritrjuje. Ključna dejstva za tak zaključek je organ našel v tožnikovem dopisu z dne 30. 10. 2012, v katerem je ta izrazil nestrinjanje z dovoljenjem varovancu za izhod iz doma dne 27. 10. 2012 ter podatkih v zvezi z varovancem (zdravnika, policije), glede na katere je organ sklepal, da za tožnikovo nasprotovanje izhodu varovanca ni utemeljenih razlogov. Sodišče pa se s tožnikom strinja, da bi bilo dejansko stanje v predmetnem po uradni dolžnosti uvedenem postopku za razrešitev skrbnika za posebni primer treba razjasniti temeljiteje in upoštevati kot relevantne še druge okoliščine, tožniku pa ob tem omogočiti, da se udeležuje ugotovitvenega postopka (145., 146. člen ZUP).

Zaključek o tem, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, je logično mogoče izvesti iz ugotovitev o delovanju skrbnika, ki ni v korist varovanca oziroma o skrbnikovem neustreznem opravljanju skrbniških dolžnosti. Že zato, ker ocena organa o takem delovanju tožnika kot skrbnika izhaja zgolj iz enega njegovega dejanja, pisne vloge z dne 30. 10. 2012, in ne kontinuiranega spremljanja njegovega dela v določenem obdobju, je ta neprepričljiva. Neprepričljiva pa je v nadaljevanju tudi zato, ker pri presoji utemeljenosti tožnikovih zahtev, ki jih je kot skrbnik v vlogi z dne 30. 10. 2012 navedel – na kar je tožnik opozarjal v pritožbi ter opozarja tudi v tožbi - niso bila upoštevana vsaj organu že znana dejstva in okoliščine v zvezi z varovancem, ki izhajajo iz dokumentov upravnega spisa v zadevi, npr. o psihofizičnem stanju in bivalnih razmerah varovanca pred odhodom v dom (navedbe o tem je na zapisnik z dne 6. 6. 2012 podala C.C., ki je med drugim povedala tudi, da sta sestri A., skupaj z D.D. varovanca prepričali „da jima je prepisal posestvo“), o njegovem psihičnem stanju (- obvestilo Psihiatrične bolnice … z dne 10. 7. 2012, iz katerega med drugim izhaja mnenje tamkajšnje zdravnice, da gre pri varovancu za zelo napredovalo dementno stanje, da varovanec ni sposoben za samostojno življenje in odločanje ter predvsem ni zmožen za zaščito lastnih interesov in potreb ter je kot tak zlahka žrtev izkoriščanja; - zapis o obisku predstavnic centra za socialno delo v domu, z dne 13. 9. 2012, iz katerega med drugim izhaja njuna ugotovitev o varovančevi nesposobnosti za razumen pogovor) ter o odnosu A. do varovanca (- zapis povzetka razgovora z dne 4. 6. 2012, iz katerega med drugim izhaja, da je šlo za izsiljevanje in grožnje s strani A. v zvezi z izhodom varovanca; - dopis doma centru za socialno delo z dne 30. 5. 2012, iz katerega izhaja, da je v domu D.D. grozil, da bo varovanca odpeljal nazaj domov; - dopis B.B. z dne 11. 6. 2012, v katerem navedena center za socialno delo prosi za pomoč in ukrepanje pri vrnitvi varovanca iz doma domov; - dopis odvetnika E.E. z dne 12. 7. 2012, v katerem ta kot pooblaščenec A. center za socialno delo sprašuje o podlagi za namestitev varovanca v dom ter zakaj se varovanca proti njegovi volji zadržuje v domu itd.; - zapisnik centra za socialno delo z dne 5. 9. 2012, v katerem so povzete izjave D.D., med drugim, da A. želijo, da se ponovno uredi pooblastilo njegove matere na varovančevem transakcijskem računu ter da imajo z varovancem sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, zato želijo, da se ona postavi za skrbnico, ki bo prevzela vse obveznosti skrbnice). Brez upoštevanja in vrednotenja navedenih dejstev in okoliščin ter ob sklicevanju kot na ključno okoliščino, da je varovančevo zdravstveno stanje tako, da mu omogoča gibanje, tako po presoji sodišča ni (bilo) mogoče verodostojno zaključevati o tem, da je tožnik brez podlage nasprotoval izhodu varovanca iz doma ter v nasprotju z varovančevimi koristmi. Organ se v izpodbijani odločbi sicer sklicuje tudi še na dopis policije z dne 31. 8. 2012, iz katerega izhaja (kot pravilno povzema organ v odločbi), da je policija v zvezi s prijavo zaradi suma premoženjskega izkoriščanja in nasilja sester B.B. in F.F. zoper varovanca (A.A.) ugotovila, da v danem primeru ne gre za nasilje in ne premoženjsko izkoriščanje, ker je bila pogodba sklenjena pri notarju in na željo samega varovanca. Iz uradnega zaznamka policista, ki je priloga dopisa, je razvidno, da je opravil (le) razgovore z B.B., F.F., D.D. in C.C. - to pa so (glede na podatke v spisu) osebe, za katere je obstajal sum premoženjskega izkoriščanja ter izvajanja nasilja, in osebe, ki so s temi v sorodstvenem oziroma partnerskem razmerju, ter da so te osebe tako ravnanje zanikale - nato pa zaključil, da ni pogojev za uvedbo postopka o prekršku ali preiskave kaznivega dejanja. Tako opravljen postopek zbiranja obvestil sicer očitno ustreza standardom policijskega dela. Vendar pa to ne pomeni, da bi se organ na navedene ugotovitve policije nekritično moral ali mogel opreti ter da jih ne bi moral ovrednotiti v povezavi še z drugimi dejstvi in okoliščinami, ki so mu v zadevi bile znane, da bi mogel verodostojno zaključevati o tem, ali je tožnikovo vlogo z dne 30. 10. 2012 mogoče oceniti kot delovanje tožnika v nasprotju s koristmi varovanca oziroma neustrezno izvrševanje skrbniških dolžnosti. S tem v zvezi sodišče še dodaja, da sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju preživljalcem ne daje nobenih pravic ali pooblastil, da kakorkoli (so)urejajo ali (so)odločajo o nastanitvi varovanca (preživljanca) v domu ter o drugih zadevah, ki jih za varovanca ureja skrbnik za posebni primer; pri tem se tudi ne morejo sklicevati na dejansko nemožnost izpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti, kajti spremenjene razmere, ki otežkočajo oziroma onemogočajo izpolnjevanje pogodbe, so razlog za razvezo pogodbe oziroma drugačno ureditev pogodbenega razmerja (561., 562. člen Obligacijskega zakonika).

Po presoji sodišča pa bi organ moral oceno o tem, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, pretehtati tudi z vidika določbe prvega odstavka 182. člen ZZZDR, po kateri se, če je mogoče in to ni v nasprotju s koristmi varovanca, za skrbnika imenuje njegovega sorodnika, in določbe 183. člena tega zakona, po kateri se pri imenovanju skrbnika upošteva želje varovanca, če jih je ta sposoben izraziti, ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Iz navedenih določb namreč po mnenju sodišča izhaja (namen zakona), da se za skrbnika postavi, če ni posebnih razlogov proti temu (kot jih določa zakon), varovančev sorodnik. Pri imenovanju skrbnika pa so tudi, po mnenju sodišča enako pri razrešitvi skrbnika, upoštevne želje njegovih bližnjih sorodnikov. Zato bi organ v obravnavani zadevi za odločitev relevantno dejansko stanje popolneje lahko ugotovil tudi z vključitvijo v postopek varovančevih sester, ki sta se o imenovanju skrbnika prav tako izjavili (glede na mnenje psihiatra v spisu pa je vprašljivo, ali bi svoje želje razumsko lahko izrazil sam varovanec).

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, organ svoj zaključek o tem, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, temelji tudi na oceni, da je tožnik z zahtevami v dopisu z dne 30. 10. 2012 presegel svoja pooblastila skrbnika za posebni primer. V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da je v odločbi z dne 7. 6. 2012, s katero je bil tožnik imenovan za skrbnika za posebni primer, kot naloga navedeno zastopanje tožnika pri urejanju institucionalnega varstva. Taka opredelitev skrbniških dolžnosti ni skladna z določbo 186. člena ZZZDR, po kateri se v odločbi o imenovanju skrbnika določi dolžnosti skrbnika in obseg njegovih pooblastil. Glede na to, kako je v odločbi naloga skrbnika opredeljena, je njeno vsebino treba razlagati (konkretno katere dolžnosti in katera pooblastila ima skrbnik). Sodišče s tem v zvezi dodaja, da iz dopisa psihiatrinje v domu z dne 6. 6. 2012 izhaja, da bi varovanec potreboval skrbnika, da se zanj odloča v zvezi z urejanjem nastanitve v ustrezno institucijo in zdravljenjem ter urejanjem bančnih in poštnih zadev. Glede na navedeno organ ne bi mogel povsem nekritično in brez navedbe argumentov zaključevati, da bi tožnik kot skrbnik za posebni primer ne mogel postavljati zahtev v zvezi z izhodi varovanca iz doma oziroma obiskovanjem varovanca. Ne glede na povedano pa bi se kazal sporazum skrbnika z domom glede izhodov, sprejemanja obiskov itd. varovanca, utemeljen tudi na zdravstvenih podatkih o varovancu ter zdravniških mnenjih o varovančevem duševnem zdravju, kot bolj racionalna rešitev kakor uvedba in vodenje postopka za razrešitev skrbnika.

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno ter da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponoven postopek.