Jedro

Tožnica je dopolnila le 7 let, 2 meseca in 28 dni slovenske pokojninske dobe ter 4 mesece in 22 dni hrvaške pokojninske dobe. Z dopolnjeno pokojninsko dobo ji kljub nastali invalidnosti pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 4. 12. 2017 in z dne 24. 10. 2017 v delu zavrnitve priznanja pravice do invalidske pokojnine ter priznanje te invalidske dajatve.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Čeprav je bila ugotovljena I. kategorija invalidnosti, ji ni bila priznana pravica do invalidske pokojnine. Delovna doba ne more biti ovira za priznanje pravice. Hudo bolna je že od leta 2011. Podane so kršitve 6. in 14. člena EKČP. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 , na katere se pazi po uradni dolžnosti. Podane niso niti zatrjevane kršitve 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP)2. Povsem pavšalnih pritožbenih navedb v tej smeri sicer ni mogoče niti preizkusiti.

Izpodbijana sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožničino izvajanje potrebno dodati le še naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve sta Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) in Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino4 (Sporazum). Po 41. členu ZPIZ-2 lahko invalid I. kategorije invalidnosti, II. kategorije invalidnosti, ki ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ki mu zaradi starosti nad 55 let ni zagotovljena, in III. kategorije, ki je starejši od 65 let, zaradi posledic bolezni ali poškodbe izven dela pravico do invalidske pokojnine pridobi, če hkrati izpolnjuje minimalni pogoj pokojninske dobe, določen v 2. alineji 42. člena istega zakona. Če je invalidnost posledica bolezni ali poškodbe izven dela, torej le pod pogojem, da ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Ta pogoj pa v obravnavani zadevi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženec, zagotovo ni izpolnjen.

6. Na podlagi mnenja invalidske komisije, da je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti od 5. 4. 2017, ker je delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za več kot 50 %, za drugo delo s polnim delovnim časom ni zmožna brez poklicne rehabilitacije, ki ji ni zagotovljena, ker je starejša od 55 let, je bilo z izpodbijanima odločbama izrečeno, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 5. 4. 2017 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine. Do dneva nastanka invalidnosti 5. 4. 2017 je tožnica dopolnila 65 let starosti, zato delovna leta od 20. leta starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 45 let. Tretjina tega obdobja znaša 15 let. Tožnica bi zato morala dopolniti najmanj 15 let pokojninske dobe, da bi poleg sicer ugotovljene invalidnosti zaradi bolezni, izpolnjevala tudi kumulativno predpisan pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Vendar je tožnica dopolnila le 7 let, 2 meseca in 28 dni slovenske pokojninske dobe ter 4 mesece in 22 dni hrvaške pokojninske dobe. Navedeno je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino bistveno. Z dopolnjeno pokojninsko dobo ji kljub nastali invalidnosti pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Njena zahteva je z izpodbijanima upravnima odločbama zakonito zavrnjena, s prvostopenjsko izpodbijano sodbo pa tudi tožbeni zahtevek na njuno delno odpravo in priznanje vtoževane pravice. Glede na pritožbene navedbe, da je hudo bolna že od leta 2011, je potrebno le še pojasniti, da niti, če bi do invalidnosti prišlo že takrat, ne bi bil izpolnjen pogoj gostote pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS – MP, št. 7/1994. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP-10/2008.