Jedro

Dolžnik si je ob izdaji bančnih garancij v korist I. izpogajal zavarovanje svoje obveznosti do I. s kontragarancijama banke A. in banke B. Dokler svojega poplačila ni dobil, se svojemu zavarovanju - pravici - nikakor ni dolžan odpovedati, še najmanj v posledici dejstva, da do dejanskega poplačila še ni prišlo oziroma da je postopek do poplačila v Indiji povezan s številnimi aktivnimi ravnanji, bistvenim sodelovanjem upnika in dvomi glede dejanskega poplačila zaradi likvidacijskega postopka nad I.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan dolžniku v roku 15 dni povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 2.225,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru zoper sklep o zavarovanju z dne 27. 12. 2019 in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). Upniku je naložilo plačilo stroškov postopka zavarovanja v višini 4.684,70 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa na način, da se ugovor dolžnika zavrne in ostane v veljavi začasna odredba z dne 27. 12. 2019. Podrejeno je predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede abstraktnosti kontragarancij

5. Upnik v pritožbi sam izpostavlja, da se v obravnavani zadevi presoja fravduloznost ravnanja dolžnika, ki vztraja pri zahtevku za izplačilo po obeh kontragarancijah, unovčenih leta 2016. Predmet obravnavanega postopka je v 11. točki obrazložitve opredelilo tudi sodišče prve stopnje, zato ne drži, da ni pojasnilo vsebine presoje v zadevi Zg 33/2016 in v obravnavani zadevi. Višje sodišče poudarja, da izdaja arbitražne odločbe z dne 22. 11. 2019 med upnikom in njegovim pogodbenim partnerjem – indijsko družbo I. v ničemer ne spreminja pravne narave kontragarancij: še vedno gre za nepogojni (abstraktni) kontragaranciji, katerih izplačilo ni vezano na presojo utemeljenosti njunega uveljavljanja, kot to trdi upnik s sklicevanjem na izid arbitražne odločbe. Zaradi nespremenjene pravne narave kontragarancij upnik z napačnim povzemanjem obrazložitve sodišča prve stopnje (24. točka obrazložitve) ter na tem temelječem uveljavljanju absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče ne bi v zadostni meri obrazložilo svoje presoje abstraktnosti kontragarancij, ne more doseči ponovne presoje abstraktnosti kontragarancij. V tem delu bi šlo nedvomno za ponovno odločanje o dejanski podlagi – ali je glede na dikcijo kontragarancij dolžnik le-ti upravičeno unovčil – o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Ponovne presoje ni izvedlo niti sodišče prve stopnje. Iz zapisa v 24. točki obrazložitve1 izhaja, da se obrazložitev sodišča nanaša na razmerje upnika in dolžnika po obeh kontragarancijah – dolžnik po kontragarancijah sta banka A. in banka B., upnik pa je dolžnik v obravnavani zadevi. Upnik v pritožbi napačno povzema obrazložitev sodišča, ki naj bi zapisalo, da razmerje med upnikom in dolžnikom (v obravnavani zadevi) po kontragarancijah ni neupravičeno. Upnik in dolžnik v obravnavani zadevi po kontragarancijah sploh nista v nikakršnem razmerju, kar je dolžnik tudi natančno pojasnil v odstavkih 10-13 3. točke ugovora z dne 20. 1. 2020. Glede fravduloznosti ravnanja dolžnika

6. V sklepu sodišča prve stopnje Zg 33/2016 v zvezi s sklepom višjega sodišča I Cpg 693/2019 sta sodišči pojasnili izjeme, ki po indijskem pravu (ki velja za obe kontragaranciji, kot v pritožbi izpostavlja upnik) dopuščajo izdajo začasne odredbe in preprečitev izplačila po bančni garanciji: za obravnavani primer je relevantno fravdulozno (zvijačno) ravnanje upravičenca pri unovčenju oziroma v konkretnem primeru ob dolžnikovem vztrajanju pri izplačilu. V omenjenih sklepih sta sodišči ugotovili, da unovčenje kontragarancij s strani dolžnika v letu 2016 ni pomenilo fravduloznega ravnanja. Sodišči sta torej presodili, da je šlo za zakonito ravnanje dolžnika, ki je po izplačilu garantiranega zneska upravičencu iz bančne garancije (pogodbenemu partnerju upnika – I.) v skladu z določili obeh kontragarancij unovčil svoj institut zavarovanja – kontragaranciji pri banki A. in banki B. 7. Dolžnik je svojo obveznost garanta v razmerju do I. zavaroval z abstraktnima kontragarancijama pri banki A. in banki B. Posledično dolžniku ni bilo treba sprožati nobenih postopkov za vračilo sredstev od I.; njegova obveznost do I. je bila zavarovana s kontragarancijama. Posledično ni relevanten upnikov očitek, da je bil po izplačilu garantiranega zneska I. dolžnik pasiven in je "zgolj čakal, da bo prišel do plačila", relevantno pa ni niti upnikovo poudarjanje, da je na svoje stroške dosegel arbitražno odločbo, po kateri je I. dolžan znesek unovčenih bančnih garancij vrniti dolžniku (pri čemer je zahtevek po vračilu dolžniku postavil upnik, kot je sam navedel v odgovoru na ugovor zoper izdano začasno odredbo z dne 11. 2. 2020, str. 9). Protislovni sta pritožbeni navedbi, da si dolžnik prizadeva priti do poplačila pred Višjim sodiščem v Bombaju (v nadaljevanju bo pojasnjeno, da to ne drži), hkrati pa mu upnik očita pasivnost pri izterjavi neplačanih zneskov od I. v Indiji in čakanje, da bo na podlagi unovčenih kontragarancij v Sloveniji prišel do plačila, kar je sicer glede na ustanovljeni kontragaranciji povsem zakonito ravnanje.

8. Trditev, da naj bi sodišče prve stopnje samo presodilo, da je Višje sodišče v Bombaju s sklepom z dne 15. 1. 2020 omogočilo neposredno izvršbo, je selektivno povzeta iz obrazložitve. Iz istega pravnega mnenja indijske odvetniške družbe S., na katerega se sklicuje upnik, namreč izhaja, da lahko samo upnik doseže izplačilo s strani sodišča zavarovanih sredstev; dolžnik, ker ni bil stranka arbitražnega postopka, ne more samostojno doseči izplačila sredstev v svojo korist. Ne drži niti trditev, da je po presoji Višjega sodišča v Bombaju v sklepu z dne 15. 1. 2020 dolžnik upravičenec do sredstev na fiduciarnem računu tega sodišča. V omenjenem sklepu se sodišče ne opredeljuje, kdo je upravičenec do sredstev, še manj izrecno navede, da je upravičenec dolžnik; sodišče zapiše le, da I. ni upravičenec do teh sredstev. Ne drži niti trditev, da je sodišče prve stopnje ignoriralo, da je na naroku 5. 2. 2020 pred Višjim sodiščem v Bombaju dolžnik zahteval vstop v postopek. Iz zapisnika, ki ga je v spis vložil upnik, kaj takega ne izhaja (izhaja zgolj pristop dolžnikovega pooblaščenca na narok), temveč je sodišče dolžniku dalo možnost za vložitev vloge za vstop v postopek. Če bi zadostovala ustna priglasitev udeležbe, pisna vloga za dosego iste posledice ne bi bila potrebna. Da je temu tako, priznava tudi upnik (str. 8 pritožbe), ko zapiše, da dolžnik ni vložil pisne vloge za vstop v postopek in torej v postopek ni vstopil. Sklicevanje na podajo vmesnega zahtevka v postopku pred Višjim sodiščem v Bombaju pa ni relevantno za presojo fravduloznega ravnanja dolžnika. Dolžnik si je ob izdaji bančnih garancij v korist I. izpogajal zavarovanje svoje obveznosti do I. s kontragarancijama banke A. in banke B. Dokler svojega poplačila ni dobil, se svojemu zavarovanju – pravici – nikakor ni dolžan odpovedati, še najmanj v posledici dejstva, da do dejanskega poplačila še ni prišlo oziroma da je postopek do poplačila v Indiji povezan s številnimi aktivnimi ravnanji, bistvenim sodelovanjem upnika in dvomi glede dejanskega poplačila zaradi likvidacijskega postopka nad I., ki ga v odgovoru na pritožbo izpostavlja upnik. Ob pravilni opredelitvi, da iz sklepa Višjega sodišča v Bombaju ne izhaja, da je upravičenec do sredstev, položenih pri tem sodišču, dolžnik, in da je samo upnik upravičen voditi postopek izplačila pri sodišču deponiranega zneska, nedvomno ni pravilno naziranje upnika, da sta terjatvi do I. že del dolžnikovega premoženja. Posledično trditve upnika, s katerimi poskuša na dolžnika prevaliti obveznost aktivnega ravnanja za pridobitev sredstev od I. v postopkih v Indiji, čeprav lahko dolžnik isti cilj zakonito in izključno z lastnim ravnanjem doseže z unovčenjem in izplačilom kontragarancij, ne utemeljuje presoje, da je dolžnikovo vztrajanje pri izplačilu po kontragarancijah fravdulozno.

9. Sodišče tudi ni dolžno upoštevati ugovorov, kot so nejasnost jurisdikcije, v kateri bi upnik od dolžnika terjal morebitno dvojno izplačilo ter negotovost prostovoljnega vračila morebitnega presežka s strani dolžnika. Za odločitev v konkretnem postopku – presoja fravduloznosti dolžnikovega vztrajanja pri izplačilu po kontragarancijah – ta ugovora nista relevantna.

10. Na podlagi vsega navedenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da vztrajanje dolžnika pri unovčenju in izplačilu po kontragarancijah ne pomeni fravduloznega ravnanja, na podlagi katerega bi bila dopuščena izdaja začasne odredbe za preprečitev izplačila. Upoštevajoč dejstvo, da upnik ni uspel izkazati verjetnosti obstoja svoje (nedenarne) terjatve do dolžnika iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, že na tej podlagi niso izdani pogoji za izdajo začasne odredbe. Posledično se višje sodišče ni opredeljevalo do ugovora upnika glede presoje sodišča prve stopnje, da gre za regulacijsko začasno odredbo, saj v tem delu ne gre za pritožbene navedbe, ki bi bile odločilnega pomena za odločitev, na katere je po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP ob odločanju o pritožbi dolžno odgovoriti višje sodišče. 11. Ker se upnik glede odločitve o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških.

12. Višje sodišče je na podlagi vsega navedenega pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), pri čemer je višje sodišče presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in določbo 15. člena ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka ter je dolžan dolžniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Skladno z določbami Odvetniške tarife – OT je višje sodišče dolžniku priznalo 3.000 točk za odgovor zoper redno pravno sredstvo po tar. št. 27/6 OT ter 2 % materialnih stroškov v višini v višini 40 točk, skupno 3.040 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžan upnik dolžniku povrniti 2.225,28 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Sodišče je zapisalo: "Razmerje iz garancije med upnikom in I. se je s Končno arbitražno odločbo razjasnilo, zato ni sporno, da je bila s strani I. neupravičeno unovčena. A razmerje med dolžnikom po Kontragaranciji A in B ter upnikom ni neupravičeno."