Jedro

Sodišče ugotavlja pogodbeni namen, ali je bila pogodbena volja izročevalca morda daritev.

Ker izročilna pogodba ni neodplačna, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Stroške za odgovor na pritožbo nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi določene nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe z dne 20. 11. 1992 v zvezi z izročilno pogodbo z dne 27. 10. 1987 predstavljale darilo in po katerem naj bi toženi vrnili to darilo, zaradi izplačila nujnega deleža tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da sta toženca sklenila izročilno pogodbo oziroma njen dodatek in jo vseskozi izpolnjevala v vsem, kar sta se zavezala, poleg tega pa sta pokojni P. nudila tudi dodatne storitve (pedikura, izleti, pranje perila,...). Navedbe tožnika, da je pokojna M. P. s pokojnino ter delom že plačala storitve, ki sta jih nudila toženca po izročilni pogodbi, zaradi česar naj bi izročilna pogodba oziroma pogodba o dosmrtnem preživljanju predstavljala darilo, pa glede na materialnopravno izhodišče, da je sklenjena pogodba aleatorna pogodba in ob ugotovitvi, ki izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, da ob sklenitvi pogodbe pogodbene stranke niso vedele, kolikšne bodo medsebojne pogodbene obveznosti, to ni pravno relevantno. Po ustaljeni sodni praksi je namreč pravno napačen pristop, da se po smrti preživljalca, ko postane jasen obseg obveznosti pogodbenih strank, na zahtevo njenih dedičev opravi obračun in se morebitna presegajoča vrednost obravnava kot darilo. Tožbeni zahtevek je neutemeljen, zato ga je zavrnilo. Sodišče prav tako ni sledilo predlogu tožeče stranke, da prekine konkreten postopek, do pravnomočne rešitve drugega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. P 890/2010, kjer tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah in sicer z navedbo, da ni mogoče v tem postopku ugotavljati, v kolikšnem delu naj bi izročilna pogodba predstavljala darilo, dokler se ne ugotovi tudi v kakšnem delu je tožnik, če bo s tem uspel v pravdi pred celjskim sodiščem, solastnik nepremičnin predmet te pravde. Predlogu tožeče stranke ni ugodilo iz razloga, ker je menilo, da v konkretnem primeru ne gre za predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in navaja, da sodišče ni ugodilo predlogu tožeče stranke, da postopek prekine do pravnomočne rešitve pravdnega postopka pri Okrožnem sodišču v Celju opr. št. P 890/2010, kar pa ni pravilno. V navedenem postopku namreč tožnik iz obeh postopkov zahteva ugotovitev solastnine na predmetnih nepremičninah. Prav tako gre za predhodno vprašanje. Dokler se v postopku pri celjskem sodišču ne ugotovi, kolikšen delež nepremičnin je pokojna M. P. lahko izročila tožencema ni mogoče ugotavljati, v kolikšnem delu naj bi izročilna pogodba z dodatkom predstavljala darilo. Sodišče je v zvezi s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nepravilno ocenilo, da sta toženca sklenila izročilno pogodbo oz. njen dodatek in le-to vseskozi izpolnjevala predvsem, ko sta se zavezala, kar naj bi izhajalo iz izpovedi toženca ter zaslišanih prič, potrdil pa bi naj to delno tudi tožnik sam, da sta pogodbo izpolnjevala. Toženca sta se zavedala, da izročiteljici nudita brezplačno stanovanje, skupno hrano pri skupni mizi, boljšo hrano v primeru bolezni, zdravila in zdravniško pomoč in bolnici primerno nego, doplačevanje razlike med pokojnino in stroške domske oskrbe v domu upokojencev ter krajevni in običajen primeren pogreb. Iz dokaznega postopka ni sporno, da sta jo toženca vozila k zdravniku, da sta ji dvakrat na dan dajala inzulinske injekcije in da sta po smrti poskrbela za primeren pogreb. Pri ostalih obveznostih pa se pogodba ni izpolnjevala kot je zapisano. Priče so povedale, da je bila P. M. še zelo korajžna, ko je bila še doma, da si je od kraja sama kuhala, pa tudi toženka je priznala, da je mati pomagala pri kuhanju in da je kaj postorila na vrtu. Hrano si je tako izročevalka dlje časa pripravljala sama, saj sta bila toženca v službi, toženec kot obrtnik pa ji tudi ni pomagal pri kuhanju, saj je bil cele dneve zaposlen. Iz sklenjene pogodbe in dodatka je razbrati, da naj bi za hrano finančno poskrbela toženca, izročevalka pa naj bi ji sama s svojimi sredstvi kupovala obleko in obutev, po lastni izbiri in volji pa naj bi del pokojnine prispevala k skupnemu gospodinjstvu. Starejša bolna ženica prav gotovo kakšnih posebnih potreb v zvezi z obutvijo in obleko ni imela in tudi če je občasno šla na izlet in tudi če je običajno na izletih častila s kosilom, ji je večji del pokojnine ostal neporabljen. Toženka je povedala, da je njena mati denar uporabljala za svoje potrebe, kje in kdaj, pa ni vedela. To je bil očitno le izgovor, saj je priča O. L. povedala, da po trgovinah ni hodila in če ji hči iz njenega denarja ni ničesar kupovala, potem je nedvomno, da je praktično cela pokojnina preko 400,00 EUR ostala neporabljena oz. očitno sta jo porabila za hrano in ostale usluge toženca. Izročevalka si je tako dejansko plačevala hrano kot tudi stanovanje, ki ji ga morala toženca nuditi po pogodbi brezplačno. Če pa je izročevalka dajatve in storitve plačevala s praktično celotno pokojnino in ne samo z delom pokojnine, kot je zapisano v pogodbi, potem izročitev nepremičnin v last in posest predstavlja darilo ali v večji meri darilo. Dejansko stanje glede tega bi se celovito ugotovilo, če bi sodišče ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi lahko ocenil vrednosti danega stanovanja izročevalki, strošek njene prehrane, in tudi njeno pomoč pri gospodinjskih opravilih. Temu dokaznemu predlogu sodišče iz nerazumljivih razlogov ni ugodilo in je tako sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbenega zahtevka in navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da sta toženca vseskozi in v celoti izpolnjevala sklenjeno izročilno pogodbe ter pokojni M. P. nudila vso potrebno nego in oskrbo. Tožena stranka je v dokaznem postopku nedvomno tudi izkazala, da je v času, ko je bila pokojna v domu, iz svojih sredstev tudi krila razliko med pokojnino pokojne in stroški namestitve v domu za upokojence. S tem, da je tožena stranka nudila zapustnici tudi dodatne storitve, ki niso bile predmet pogodbe sta tudi uresničila vse iz izročilne pogodbe. Zagotovo sta toženca pokojni nudila vso potrebno varnost in starejšemu človeku potrebno nego. Tožnik pa na silo hasnuje del nepremičnine, ki je v lasti tožene stranke, sicer pa je zahtevek tožeče stranke nesklepčen. Tožeča stranka svoje tožbe dokazno ni utemeljila in tudi ni navedla dejstev, na podlagi katerih utemeljuje, da izročilna pogodba in dodatek k tej pogodbi predstavlja darilo, niti ni navedla dejstva, na podlagi katerih utemeljuje svoj zahtevek, da se v zapuščino po pokojni P. M. vrne ¼ nepremičnin, ki jih je zapustnica izročila tožencem. Sodišče je izčrpno izvedlo dokazni postopek. Priglaša še stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sodišče prve stopnje za rešitev v konkretni zadevi uporabilo materialno pravo in sicer določbe Zakona o dedovanju, ki so veljale ob sklenitvi sporne pogodbe, ki v 110. člena določa, da se v primeru, če se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in ureditvijo, se šteje tisti del premoženja, ki je bil izročen drugim dedičem za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. To pomeni, da se to premoženje tudi vrača v primeru prikrajšanja nujnega deleža. Vendar to velja le v primeru, če prejemnik premoženja z izročilno pogodbo, ne prevzema nobene obveznosti. Kadar pa se prevzemnik obenem zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve, gre po vsebini za pogodbo o preužitku, pri kateri preživljanec še pred svojo smrtjo prenese svoje premoženje na preživljalca ali za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kjer je izročitev premoženja odložena do smrti prevživljanca. Obe pogodbi sta aleatorni, to pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo bo npr. preživljanec bolan in onemogel in koliko časa bo treba tudi zanj skrbeti. Zato je napačno, da se bi po smrti opravil obračun in se bi morebitna presegajoča vrednost obravnavala kot darilo. Pravna posledica sklenjene pogodbe, njeni učinki med pogodbenikoma in učinki v dedno pravnih razmerjih so odvisni od pravne narave sklenjene pogodbe. Pri presoji slednje ni vključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Pri tem je odločilno, kakšen interes sta pogodbenika zasledovala pri sklenitvi pogodbe oziroma kakšen namen sta hotela s pogodbo doseči ali je izročitelj hotel podariti svoje premoženje in vnaprej urediti dednopravno razmerje do izročitelja in njegovih dedičev ali pa si je želel zagotoviti dosmrtno preživljanje, pravico do stanovanja, hrane, pomoči in oskrbe kot protivrednost za izročeno premoženje. S strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva pa kažejo, da je bila sklenjena izročilna pogodba v skladu z določbami dednega prava, v postopku se je namreč izkazalo, da je izročilna pogodba vsebovala odplačne elemente, izročevalka si je v zameno za izročeno premoženje izgovorila pravico do stanovanja in hrane, do oskrbe za primer starosti, bolezni in onemoglosti in pa še vso potrebno nego, postrežbo, zdravniško pomoč ter ostale ugodnosti. Pogodbeni namen ob sklenitvi pogodbe torej ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe. Ker pogodba ni neodplačna, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju njunega deleža ne pridejo v poštev in je odločitev nižjega sodišča o zavrnitvi zahtevka pravilna. Tudi pri pogodbi o izročitvi premoženja torej ne pride v poštev natančen matematični izračun medsebojnih dajatev. Tisti, ki je uveljavljal neodplačnost razpolaganja, mora dokazati, da je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank. Objektivna vrednost prevzemnikov obveznosti je lahko za preužitkarja večja kot njihova matematično izračunana vrednost. Odplačnost aleatorne pogodbe zato ni mogoče uveljavljati s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, pač pa z zagotavljanjem volje in namena pogodbenih strank. Ker po ugotovitvi sodišča prve stopnje, pokojna ni podarila niti dela izročenega premoženja, je zato zahtevek tožnika za uveljavljanje nujnega deleža kot darila izročenega premoženja, neutemeljen. Pokojna je namreč želela imeti koga od svojih bližnjih ob sebi, saj je bila že starejša in tudi bolna kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odplačnosti pogodbe je zato v konkretnem primeru ni mogoče ugotavljati s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, pač pa z ugotavljanjem volje in namena pogodbenih strank. To pogodbeno voljo pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na strani obeh pogodbenih strank in sicer sta se toženca zavezala zaradi prevzema premoženja nuditi storitve iz pogodbe, izročevalka pa se je s tem dejansko tudi strinjala in v pretežni meri kot ugotavlja sodišče prve stopnje sta izpolnila svojo dolžnost, ne glede na to, da je izročevalka imela določena denarna sredstva. Pri tem je pomembno, da se je ta izročilna pogodba izvrševala daljše časovno obdobje in da je potrditvah toženih strank bilo potrebno kljub pokojnini izročevalke doplačevati domsko oskrbo. Tako se izkaže, da sta toženca z izvrševanjem svojih obveznosti več kot očitno odslužila vsaj tisti del vrednosti premoženja zapustnice, ki predstavlja nujni delež tožnika, za katerega je bil po njegovih navedbah tožnik oškodovan. Pritožbene navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako za odločitev sodišča prve stopnje in posledično za odločitev sodišča druge stopnje niso pomembne. Ugotovljena je bila pravna narava predmetne pogodbe, prava pogodbena volja strank in ker pogodba ni bila neodplačna, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža, ne pridejo v poštev (primerjaj sodbo VS RS II Ips 192/2007).

Pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih vidi pritožba v tem, da sodišče prve stopnje ni angažiralo predlaganega izvedenca, pritožbeno niso upoštevne, saj tožeča stranka ni grajala te odločitve sodišča prve stopnje takoj, ko je to bilo mogoče, v smislu prvega odstavka 286. b člena ZPP. Pravno nepomembno za odločitev bi bil odgovor na zastavljeno vprašanje izvedencu, katerega ugotovitev je predlagala tožeča stranka in sicer naj bi izvedenec ocenil, kolikšna je bila vrednost stanovanja tožnice, koliko je v vseh letih približno znašal strošek njene prehrane in koliko je bilo vredno njeno delo pri pomoči h gospodinjskim opravilom, saj kot že prej obrazloženo in glede na stališče sodne prakse tudi pri pogodbi o izročitvi premoženja, ne pride v poštev natančen matematični izračun medsebojnih dajatev. Tisti, ki uveljavlja neodplačnost razpolaganja, mora dokazati, da je kljub elementu tveganja, obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank. Odgovor na to vprašanje pa ne bi bil mogoč z postavitvijo vprašanj izvedencu, kot jih je predlagala tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo in odločitve sodišča prve stopnje, nato tudi ni pravočasno grajala.

Tako ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba. Tistih kršitev ZPP, na katera mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni zasledilo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ker ni prekinilo tega pravdnega postopka do odločitve v drugi zadevi, saj je pravilno ugotovilo, da se v tem drugem postopku, to je v postopku, ki teče pod opr. št. P 890/2010, ne rešuje obstoj pravice ali pravnega razmerja, ki bi bil pomemben za to pravdo. V tej drugi pravdi tožnik uveljavlja na določenem deležu nepremičnin last pokojne, pridobitev lastninske pravice na originaren način. V kolikor bo tožnik v tej pravdi uspel, potem bo takšna sodba neposredno učinkovala tudi zoper prevzemnika celotnih nepremičnin last pokojne M. P. Odločitev je tudi v tem delu procesno pravno pravilna.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Stroške za odgovor na pritožbo nosita toženi stranki sami, saj zgolj s ponavljanjem obrazložitve sodišča prve stopnje nista prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člena v zvezi s členom 165 ZPP).