Jedro

Nezakonit je sklep direktorja o prenehanju delovnega razmerja po 3. tč. 1. odst. 100. člena ZDR (nedoseganje rezultatov dela), izdan neposredno po vrnitvi delavca na delo po več let trajajočem bolniškem staležu, ne da bi se izvedel postopek za ugotovitev delavčevega znanja in zmožnosti oz. ugotovitev pričakovanih rezultatov dela, v katerem bi se spremljali rezultati dela za obdobje najmanj 30 dni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 10.8. in 3.9.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnice; nadalje ugotovilo, da ji to pri toženi stranki dne 24.12.1998 ni prenehalo, zaradi česar jo je ta dolžna v roku 3 dni poklicati nazaj na delo, ji poravnati zaostalo nadomestilo plače in plačati stroške postopka v znesku 37.962,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni pravilno izvedla postopka ugotavljanja znanj in zmožnosti tožnice za opravljanje del tehnične urednice oblikovalke, zaradi česar niso bili podani razlogi za zakonito prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Navaja, da je bil namen tožnice po vrnitvi iz dolgotrajnega bolniškega staleža zgolj v tem, da bi bila opredeljena za trajni presežek in se v nadaljevanju upokojila. Z imenovanjem pristojne komisije za ugotavljanje tožničine nezmožnosti za opravljanje konkretnega dela in nadalje z utemeljitvijo v izpodbijanih sklepih je zadostila tako materialnim kot procesnim predpisom, zaradi česar se sprašuje, kaj bi v danih razmerah še morala storiti, ko je tožnica zavestno ignorirala svoje delo oz. ni hotela z njo sodelovati. Nadalje se ne strinja z odločitvijo o dajatvenem zahtevku, saj ne more biti zavezana za plačilo nadomestila plače glede na to, da je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja prijavljena pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Poleg tega se sklicuje tudi na možnost njene upokojitve. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge, ob tem, da je njena obrazložitev razumljiva in brez takšnih nasprotij, na katere opozarja pritožba. Zato pritožbeno sodišče v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami le še dodaja: V določbi 3. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) je urejeno prenehanje delovnega razmerja, če delavec nima znanj in zmožnosti za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerem je razporejen. Navedeno določbo je potrebno razlagati z določbo 2. odst. 23. čl. ZDR, po kateri lahko delavcu preneha delovno razmerje po predhodni ugotovitvi, da zanj ni drugega ustreznega dela. V določbi 12. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97) pa je urejen postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del in postopek ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela. V skladu z navedeno določbo je potrebno spremljati delavca v obdobju najmanj 30 dni prisotnosti na delu in potem na podlagi zbranih tehničnih in drugih podatkov o delu ugotoviti, ali delavec dosega pričakovane rezultate oz. znanje in zmožnosti za opravljanje določenega dela. Odločilno pa je, da morajo biti pri takšnem postopku že vnaprej določeni pričakovani rezultati dela in ti delavcu tudi znani. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da v konkretnem primeru pričakovani rezultati dela v naprej niso bili znani, niti ne že na začetku določena komisija za ocenjevanje znanj in zmožnosti, saj jo je imenoval direktor tožene stranke šele v ugovornem postopku. Prav tako ni bilo tožničino delo ocenjevanjo v obdobju najmanj 30 dni, kot to predpisuje SKPGD. Zato tudi po zaključku pritožbenega sodišča v konkretnem primeru izpodbijani postopek in odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice, ni bila izvedena v skladu z zakonom in SKPGD. Pritožbeno sodišče v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami še poudarja, da morebitna denarna pomoč ali druga izplačila v času delavčeve brezposelnosti ne izključujejo delodajalčevo obveznost, da delavcu poravna pripadajoče nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Poleg tega sodišče ni zavezano, da samo ugotavlja morebitne takšne prejemke ali dejstvo nameravane tožničine upokojitve, saj bi vse to morala konkretno dokazovati tožena stranka, če bi hotela zmanjšati svoje denarne obveznosti do tožnice in se ne zgolj pavšalno sklicevati na navedena dejstva (219. čl. ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).