Jedro

Materialnopravno podlago za vračilo neupravičeno prejetega otroškega dodatka predstavlja drugi odstavek 103. člena ZSDP (po katerem Center zahteva vračilo neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev po tem zakonu). Ta znesek je toženka dolžna vrniti po določbi tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla, to dolžan vrniti. V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga za izplačana sredstva, zato je izpolnjen dejanski stan za vrnitev preveč izplačanega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki znesek 104,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2011 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila toženka. V pritožbi navaja, da je dolg poravnala 22. 9. 2014. Pošilja tudi kopijo potrdila o plačilu. Toženka upa, da se bo s tem postopek ustavil. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je toženka znesek 104,60 EUR, ki predstavlja glavnico neupravičeno prejetega otroškega dodatka, tožeči stranki nakazala dne 22. 9. 2014. Tožeča stranka vztraja pri plačilu celotnega zneska. Pri tem se sklicuje na 288. člen Obligacijskega zakonika, po katerem se najprej poračunajo stroški, nato obresti in šele zatem glavnica. Ob upoštevanju, da je bil že plačan znesek 104,60 EUR, toženka tožeči stranki še vedno dolguje glavnico v znesku 25,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo potem, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot so določeni v 318. členu ZPP. Materialnopravno podlago za plačilo zahtevanega zneska predstavlja drugi odstavek 103. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 110/06 s spremembami). Ker je bil toženki preveč izplačan znesek 104,60 EUR, je ta znesek dolžna vrniti tožeči stranki in sicer po določbi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami). V omenjenem členu je namreč določeno, da če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla, je to dolžan vrniti. V sporni zadevi je, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, odpadla pravna podlaga in s tem je izpolnjen dejanski stan za vrnitev preveč izplačanega zneska. Vse omenjeno med strankama očitno tudi ni sporno.

Glede pritožbenih navedb, da je toženka tožeči stranki že vrnila znesek 104,60 EUR, kar je razvidno tudi iz potrdila o plačilu (priloga B/1 sodnega spisa), pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva. V primeru, da je toženka sporni znesek že plačala, bi morala to uveljavljati takoj po prejemu tožbe, ne pa šele v pritožbenem postopku.

Kasnejše plačilo spornega zneska, vpliva zgolj na realizacijo zamudne sodbe. Toženka se lahko glede poravnave dolga obrne neposredno na tožečo stranko.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.