Jedro

Tretji odstavek 142. člena ZD določa, da je več dedičev nerazdelno odgovornih za zapustnikove dolgove vsak do višine vrednosti dednega deleža ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Pritožba je pravilno izpostavila, da dedič odgovarja, če je izkazan obstoj terjatve do zapustnika, obseg in vrednost dednega deleža, ki bo podedoval, in dejstvo, da je dedič. Za odgovornost dedičev ni potrebno, da se že opravi delitev, ker dediči ne odgovarjajo le s tistim premoženjem, ki ga bodo dejansko prejeli ob delitvi, ampak z vsem svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega dednega deleža).

Izrek

I.Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v III. in V. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta ter se sodba v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi.

III.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Zapustnik A. A., ki je bil mož tožnice, je svoje premoženje z oporoko zapustil toženki. V oporoki je določil, da mora toženka tožnici do njene smrti dovoliti brezplačno prebivanje v stanovanju v B., katerega solastnika sta bila zapustnik in tožnica vsak do 1/2. Vikend v C. - tudi na tem vikendu sta bil zapustnik in tožnica solastnika vsak do 1/2 - sta zapustnik in tožnica podarila tožničinemu vnuku tako, da je zapustnik svoj delež najprej podaril tožnici, ta pa je nato celoten vikend podarila vnuku. S pravnomočno sodbo1 je bilo ugotovljeno, da ima tožnica denarno terjatev v višini 717.411,88 EUR do zapustnika oziroma sedaj do skupnosti njegovih dedičev.

2.Sodišče je zavrnilo zahtevka, da mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo dosmrtne služnosti stanovanja v B. in da mora plačati 419.284,96 EUR. V preostalem delu je zahtevkom ugodilo in ugotovilo, da v zapuščino po zapustniku ne sodi 1/2 delež na vikendu v C. in da se v dedni delež tožnice ta delež ne vračunava. Toženki je naložilo, da mora tožnici do smrti dopustiti uporabo stanovanja v B.

Pritožbeni postopek

3.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je treba pravne posle razlagati po namenu in vsebini izpolnitvenih ravnanj. Trajna in nepreklicljiva pravica rabe kaže na to, da je bila ustanovljena služnost. Služnost na lastniškem deležu nepremičnine je možna. Tožničin zahtevek za plačilo denarnega zneska ni preuranjen. Dedič odgovarja za zapustnikov dolg že pred delitvijo zapuščine. Če še ni izdan sklep o dedovanju, to pomeni le, da mora tožnik v pravdi dokazati vse predpostavke za svojo terjatev (da je toženec dedič, njegov dedni delež, obstoj zapuščine), kar je tožnica storila.

4.Toženka v pritožbi zatrjuje, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev, da solastninski delež 1/2 vikenda v C. ne sodi v zapuščino. Tožnica je v dar dobila 1/2 vikenda, zapustnik ji ga je podaril z darilno pogodbo. Četudi je to polovico podarila naprej vnuku, je bila še vedno obogatena in je imela koristi. Iz oporoke izhaja, da oporočitelj tožnici ne zapušča ničesar; njegova resnična volja je bila, da polovico premoženja v C. dobi toženka. Dopis z dne 6. 9. 2017 je bil predložen prepozno. Tožnica v svoji pravici do bivanja ni bila nikoli ovirana. Tožnica nima pravnega interesa za dajatveno tožbo, ker v njeno pravico ni bilo poseženo.

5.Obe pravdni stranki se pritožujeta tudi zoper odločitev o njunem uspehu.

6.Sodišče je pritožbi izmenjalo med pravdnima strankama in obe sta se odzvali z odgovorom. Predlagali sta zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

7.Pritožbi sta delno utemeljeni.

Volilo

8.Sodišče prve stopnje je celovito in ustrezno pojasnilo, da iz oporoke ne izhaja, da bi zapustnik tožnici volil služnost. Določila oporoke je skladno z določilom 84. člena Zakona o dedovanju2 treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Zapustnik ni nikjer v oporoki omenil ustanovitve služnosti, izdaje zemljiškoknjižnega dovolila ali česarkoli drugega, kar bi lahko nakazovalo na to, da je želel tožnici voliti služnost. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve, to potrjujejo tudi ostale okoliščine: oporoka je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa in služnost vseeno ni omenjena, poleg tega je zapustnik v eni izmed prejšnjih oporok izrecno določil osebno služnost in (tudi) zahteval njen zemljiškoknjižni vpis. Nenazadnje je treba opozoriti, da služnosti stanovanja ne more ustanoviti solastnik sam, ker gre za pridobitev stvarne pravice na realnem delu stvari.3

9.Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku in toženki naložilo, da tožnici do smrti dopusti celovito uporabo nepremičnine v B. Pritožba v zvezi s tem najprej očita procesno kršitev dopustitve dokaza. Sodišče je prebralo dve listini na prilogah A25 in A26, ki ju je tožnica predložila po prvem naroku. Pritožba niti ne zatrjuje, da je bilo zaradi izvedbe tega dokaza trajanje postopka daljše, pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izvedba navedenega dokaza (torej prebiranje krajših dopisov) ni zavlekla reševanja spora. Četudi toženka tožnici ni fizično onemogočala rabe stanovanja (kot v odgovoru na pritožbo opozori tožnica, bi v takem primeru bili na mestu drugačni zahtevki, usmerjeni v prepoved motenja ali v vrnitev stvari), iz predloženega dopisa (priloga A25) izhaja, da toženka zahteva izročitev ključev. Trdi, da ima pravico do posesti in koriščenja nepremičnin, opozarja na ukrepanje po sodni poti, če tožnica ključev in uporabe nepremičnine ne bi dovolila, in zahteva uporabnino. Zapustnikova volja je bila, da lahko tožnica do smrti brezplačno uporablja stanovanje,4 dopis toženke pa kaže na to, da je tej pravici oporekala. Glede na navedeno je podan interes za tožbeni zahtevek, ki je glede na določila oporoke tudi utemeljen - toženka mora dopustiti tožnici brezplačno rabo celotnega stanovanja v B.

Vikend v C.

10.Obe darilni pogodbi, katerih predmet je bila (so)lastninska pravica na vikendu v C., sta bili pripravljeni v D. in podpisani hkrati, nato je bila opravljena vknjižba lastninske pravice na ime tožničinega vnuka. Ob upoštevanju teh ugotovitev ter skladnih izpovedb tožnice in zaslišanih prič je sodišče zaključilo, da zapustnik z darilno pogodbo ni želel obdariti tožnice, temveč je bil njegov namen (in namen tožnice), da se celoten vikend podari tožničinemu vnuku. Pritožba sodišču očita napačno dokazno oceno in pri tem ne napada verodostojnosti prič, ampak napačno branje in razumevanje pisnih dokazov (oporok in darilnih pogodb). Sodišče je izčrpno in logično pojasnilo, da sta bili sklenjeni dve darilni pogodbi; vendar gre za enoten pravni posel, katerega cilj je bil prenos lastninske pravice na tožničinega vnuka. Dejstvo, da je zapustnik pred sklenitvijo darilne pogodbe svoj delež na vikendu z oporoko zapustil toženki,5 samo po sebi še ne pomeni, da je bil v sklenitev darilne pogodbe prisiljen. Da bi zapustnik imel drugačen namen in da je želel svoj solastninski delež podariti tožnici (in ne njenemu vnuku), toženka ni dokazala.6 Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila tožnica kadarkoli zemljiškoknjižna lastnica celotnega vikenda in bi lahko z njim prosto razpolagala ter imela od njegovega lastništva dejanske koristi - v spisu se nahaja le zemljiškoknjižni izpisek, ki dokazuje, da je vnuk tožnice vpisan kot lastnik do celote.

11.Sodišče prve stopnje je glede na pravilno ugotovljeno dejansko in pravno stanje presodilo, da tožnica ni prejela darila od zapustnika in se zato polovica vrednosti vikenda v C. ne vračunava v njen dedni delež. Sodišče je pravilno pojasnilo, da obstoji tožničin pravni interes za ugotovitev, da sporni delež vikenda v C. ne sodi v zapuščino. Od obsega zapuščine oziroma obračunske vrednosti zapuščine je odvisno, kolikšna bo vrednost podedovanega premoženja pravdnih strank, kolikšen je nujni delež tožnice in do katere višine pravdni stranki odgovarjata za zapustnikove dolgove. Nenazadnje iz zapisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 743/2017 (priloga A11) izhaja tožničino opozorilo v zapuščinskem postopku, da je bila zapustnikova polovica vikenda v resnici podarjena njenemu vnuku, na kar je toženka odgovorila, da zapustnik darilne pogodbe ni sklenil neposredno s tožničinim vnukom. Zapuščinsko sodišče je nato sprejelo sklep, da se narok zaradi "spornega obsega zapuščine in potrebe po ponovni napotitvi" prekine. Ker med pravdnima strankama obstoji spor, rešitev katerega je potrebna za nadaljevanje zapuščinskega postopka, obstoji tožničin pravni interes za odločanje o njenem ugotovitvenem zahtevku.

Denarna terjatev

12.Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče ne bi smelo zavrniti njenega tožbenega zahtevka za plačilo denarne terjatve. Tretji odstavek 142. člena ZD določa, da več dedičev za zapustnikove dolgove odgovarja nerazdelno, vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je dediščina že razdeljena ali ne. Delitev dediščine, točna vrednost dediščine, dejanska višina vrednosti podedovanega premoženja, obračunska vrednost zapuščine (vse to, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, še ni znano) skladno s citiranim členom niso pogoj za odgovornost dediča za dolgove zapustnika - pritožba je pravilno izpostavila, da dedič odgovarja, če je izkazan obstoj terjatve do zapustnika, obseg in vrednost dednega deleža, ki ga bo podedoval, in dejstvo, da je dedič. Ker dediči do delitve z dediščino upravljajo in razpolagajo skupno (prvi odstavek 145. člena ZD), to na njihovo odgovornost za zapustnikove dolgove ne vpliva. Dediči za dolgove ne odgovarjajo s samim podedovanim premoženjem (s tem, kar bodo ali so realno dobili, npr. denarna sredstva, nepremičnine, drugo premoženje), ampak odgovarjajo s celotnim lastnim premoženjem, vendar le do višine vrednosti podedovanega premoženja.7 Za odgovornost dedičev ni treba, da se že opravi delitev, ker dediči ne odgovarjajo le s tistim premoženjem, ki ga bodo dejansko prejeli ob delitvi, ampak z vsem svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega dednega deleža).

13.Upoštevajoč navedeno je treba zaradi napačne uporabe materialnega prava, ki je imela za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, izpodbijano sodbo v točki III razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku8). Sodišče prve stopnje naj ugotovi okoliščine, ki so potrebne za vsebinsko odločanje o postavljenem denarnem zahtevku oziroma odredi prekinitev postopka, če predhodnih vprašanj, na katere bo odgovor podalo zapuščinsko sodišče, ne bo reševalo samo. Sodišče druge stopnje kršitve ni moglo odpraviti samo, ker bi s tem kot prvo in edino ugotavljalo pomemben sklop pravno relevantnih dejstev, kar bi pretirano poseglo v pravico strank do pritožbe.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški

14.Odločitev sodišča prve stopnje je v točkah I., II. in IV. pravilna, v tem delu pritožbeno sodišče ni ugotovilo ne uveljavljanih ne zatrjevanih kršitev (tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku9), zato je v večjem delu pritožbo toženke in delno pritožbo tožnice zavrnilo ter izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15.Odločitev sodišča pa je napačna glede denarnega zahtevka, zato je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker uspeh pravdnih strank v tem postopku še ni znan, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi V. točko izreka izpodbijane sodbe (zoper katero sta se pritožili obe stranki) ter naložilo, naj o njej odloči po odločitvi o denarnem zahtevku, ko bo jasno, v kolikšnem delu je tožnica z zahtevkom uspela.

16.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.