Jedro

Po upravno-sodni praksi je treba določbo četrtega odstavka 135. člena ZUP v primerih, ko se je postopek začel po uradni dolžnosti, razlagati tako, da ga mora organ v primeru, če ugotovi, da ni potrebe oziroma pogojev za nadaljevanje postopka, izrecno ustaviti s sklepom.

Izrek

I. Tožba tožnice A. se zavrže. II. Tožba tožnika B. se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbena inšpektorica tožnikoma naložila, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa dela v zvezi s postavitvijo garaže tlorisne velikosti 13,30 m x 9,10 m in višine cca. 3,10 m na zemljišču parc. št. 726 k.o. … (1. točka izreka); da morata v roku osmih mesecev po vročitvi odločbe garažo odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka); da bo v primeru neizpolnitve obveznosti opravljena izvršba po drugih osebah (3. točka izreka); da za objekt veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu dne 18. 10. 2011 ugotovljeno, da sta tožnika postavila garažo tlorisne velikosti 121 m2, za kar pa nista predhodno pridobila gradbenega dovoljenja. Obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja je obstajala v času gradnje po določbah Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in spremembe), kot tudi v času inšpekcijskega pregleda po določbah ZGO-1. Za navedeni objekt pa tudi niso veljale določbe Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/2003, v nadaljevanju Pravilnik), niti določbe kasneje sprejete Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 126/07, v nadaljevanju Uredba), saj površina garaže po navedenih predpisih znaša največ 30 m2. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila pritožbo tožnikov, ker je ugotovila, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, prav tako je pravilno uporabil materialno pravo. Tožnika se v postopku neutemeljeno sklicujeta na lokacijsko dovoljenje, saj se to nanaša na gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 212 k.o. …, ne pa na gradnjo garaže. Neutemeljen je tudi ugovor glede izgubljene projektne dokumentacije, saj mora investitor oziroma lastnik ves čas trajanja objekta hraniti projektno dokumentacijo, po kateri je zgrajen objekt. V tem postopku ni relevantno, da se gradbeni inšpektor ni opredelil do odmikov od sosednjega zemljišča, saj to ne vpliva na odločitev v tej zadevi. V zvezi z ugovorom, da je bil leta 2001 že opravljen inšpekcijski pregled, v katerem ni bila izdana nobena odločba, tožena stranka navaja, da se inšpekcijski postopek ni zaključil z upravnim aktom, tako da je nadaljevanje postopka in izdaja sporne odločbe po vsem zakonita. V inšpekcijskem postopku se tudi ne ugotavlja javna korist, saj se ti postopki vodijo prav zaradi javne koristi po uradni dolžnosti. Sporna garaža pa tudi ne predstavlja enostavnega objekta, saj njena tlorisna površina znaša 121 m2. Tožnika v tožbi navajata, da je bil glede iste garaže že sprožen inšpekcijski postopek meseca junija 2001. Zaradi navedenega se ne strinjata z navedbo tožene stranke, da navedeni postopek ni bil končan ter da sedanji postopek pomeni nadaljevanje postopka iz leta 2001. Menita, da je bil leta 2011 sprožen drug inšpekcijski postopek glede iste stvari, kar pa je v nasprotju z določbo 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato bi moral gradbeni inšpektor anonimno prijavo zavreči, ker je o isti upravni zadevi že vodil postopek. Nesporno pa je, da se dveh postopkov o isti stvari ne more voditi. Zato predlagata, da sodišče postopa po drugem odstavku 37. člena Zakona o upravnem sporu ter izpodbijano odločbo izreče za nično. Podredno pa predlagata, da sodišče naloži upravnemu organu, da mora zaključiti postopek iz leta 2001. Prav tako priglašata stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka: V skladu s členom 28 Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se vloži tožba v 30 dneh po tem, ko je bil upravni akt, s katerim je bil končan postopek, vročen stranki. Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta. Tožba se vloži pri sodišču, ki je pristojno za odločanje, ali pa se mu pošlje po pošti. V skladu z 29. členom ZUS-1 se šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto.

Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da je bila odločba, s katero je bil končna postopek, to je odločba drugostopnega organa, tožnici vročena dne 5. 5. 2012. Rok za vložitev tožbe je tako zanjo iztekel dne 4. 6. 2012. Vloga je vložena pravočasno, če je izročena sodišču preden se rok izteče. Pri tem se za vlogo, ki je bila oddana priporočeno na pošto, šteje dan oddaje na pošto kot dan vložitve vloge pri sodišču. V obravnavanem primeru je bila tožba oddana priporočeno na pošto dne 5. 6. 2012, torej po izteku zakonskega roka (4. 6. 2012), zato jo je sodišče zavrglo kot prepozno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K II. točki izreka: Tožba tožnika B. ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena ZGO-1. V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Navedeni nadzor v skladu s 26. členom ZGO-1 opravljajo gradbeni inšpektorji in sicer v okviru pooblastil določenih v navedenem zakonu in Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena z ZIN ali s posebnim zakonom, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 3. člena ZIN). V skladu z določbo prvega odstavka 127. člena ZUP se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Postopek, ki je uveden, pa mora biti tudi zaključen z ustreznim upravnim aktom. Četrti odstavek 135. člena ZUP določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi. Če pa bi se postopek o isti zadevi lahko začel tudi na zahtevo stranke, se postopek nadaljuje, kadar stranka to zahteva. Po ustaljeni upravno-sodni praksi je treba navedeno določbo v primerih, ko se je postopek začel po uradni dolžnosti, razlagati tako, da ga mora organ v primeru, če ugotovi, da ni potrebe oziroma pogojev za nadaljevanje postopka, izrecno ustaviti s sklepom. To pomeni, da tudi v primerih, ko se je postopek začel po uradni dolžnosti, mora biti stranka obveščena o usodi oziroma nadaljnjem poteku takšnega postopka (komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 454). Dokler pa inšpekcijski postopek ni zaključen, lahko inšpektor zaradi dosega namena postopka izreka potrebne ukrepe.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bil glede iste garaže v mesecu juniju 2001 že sprožen inšpekcijski postopek, zaradi česar v obravnavanem primeru ni pravne podlage za vodenje novega inšpekcijskega postopka glede istega objekta. Navedena okoliščin pa iz podatkov upravnega spisa ni razvidna, prav tako tožnik ob vložitvi tožbe ni predložil dokaza, da je bil inšpekcijski postopek, ki bi naj bil uveden leta 2001, ustavljen na podlagi izdanega upravnega akta oziroma, da je bila v navedenem inšpekcijskem postopku izdana kakršnakoli odločba. Sodišče je zato zavrnilo tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nična, saj ni izkazano, da gre za situacijo iz 129. člena ZUP.

V obravnavanem primeru ni sporno, da sta tožnika postavila garažo tlorisne površine 121 m2 brez gradbenega dovoljenja. Navedeni objekt tako ne predstavlja objekta, ki bi ga bilo mogoče v skladu z Uredbo oziroma prej veljavnim Pravilnikom postaviti brez gradbenega dovoljenja, torej gre za nedovoljeno gradnjo v smislu točke 12.1 člena 2 ZGO-1. Sodišče se zato v celoti strinja z ugotovitvami tožene stranke in prvostopnega organa ter z razlogi, navedenimi v njunih odločbah, ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), saj v zvezi s samimi ugotovitvami inšpekcijskega organa tožnik v tožbi ne navaja nobenih ugovorov.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K III. točki izreka: Tožnika sta v tožbi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Vprašanje povrnitve stroškov postopka ureja ZUS-1 v 25. členu. Po določbi četrtega odstavka navedenega člena v primeru, ko sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Glede na navedeno je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz točke III. izreka te sodbe.