Jedro

Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. 0002 I 2004/02898 z dne 25.11.2005 v 1., 3. in 4. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.902,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2003 dalje do plačila ter izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 558,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 31,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Najprej povzema vsebino posameznih izvedenih dokazov, to je pogodbe o posredovanju pri prodaji nepremičnin z dne 24.6.2002, izpovedbo V. L., K. D. in priče H. ter povzema, da so tožena stranka ter gospod in gospa H. sklenili pravni posel mimo posrednika, ki je spravil H. v stik z naročnikom - toženo stranko in do takrat, ko je tožeča stranka za pravni posel izvedela in obiskala toženo stranko, ta o tem tožeče stranke ni obvestila in tudi ni plačala provizije, kot se je zavezala skladno določilu 5. člena pogodbe z dne 24.6.2002. Po mnenju pritožnice sodišče zmotno zaključuje, da je bila pogodbena kazen v konkretnem primeru dogovorjena zgolj za primer neizpolnitve pogodbe, saj sta jo pravdni stranki dogovorili iz točno navedenega razloga, to je sklenitve postopka prometa z nepremičnino s stranko, ki je bila k naročniku napotena s strani posrednika, torej sklenitve pogodbe mimo posrednika in iz tega razloga neporavnane provizije. Pritožnica meni, da je zaključek sodišča, da lahko upnik uveljavi pravico do pogodbene kazni, ki je dogovorjena za primer neizpolnitve le, če hkrati uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi nepravilne izpolnitve, zmoten, kot je tudi zmoten zaključek sodišča, da gre za dogovorjeno denarno obveznost, saj pogodba o posredovanju v osnovi ni denarna obveznost. Pogodbeni stranki sta denarno obveznost dogovorili kot izplačilo provizije le za primer sklenitve posla med naročnikom in stranko, ki jo je posrednik spravil v stik z naročnikom. Res je, da tožeča stranka pogodbe ni preklicala. Kot podlago za tožbeni zahtevek je tožeča stranka navedla dogovorjeno pogodbeno kazen. Če sodišče zaključuje, da je tožeča stranka upravičena do plačila provizije, bi po mnenju pritožnice le-tej moralo priznati zahtevek iz tega naslova, saj sodnik ni vezan na pravno podlago tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve pogodbe. Zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem so pravilni, neporavnana provizija po 5. členu pogodbe (A10) predstavlja neizpolnjeno obveznost s strani tožene stranke in za tak primer je bila pogodbena kazen tudi dogovorjena (7. člen pogodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podlaga tožničinega zahtevka očitek tožencu, da ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti plačati posredniško provizijo, takšna neizpolnjena obveznost toženca je denarna obveznost. Pogodbena kazen je bila torej v konkretnem primeru dogovorjena zaradi neizpolnitve denarne obveznosti toženca, ki je nastopila s sklenitvijo posla s stranko, ki jo je posrednik spravil v stik z naročnikom glede nepremičnine, ki je predmet pogodbe o posredovanju (5. člen pogodbe).

Ker je v 3. odstavku 247. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ) določeno, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica do plačila zahtevane pogodbene kazni ni upravičena.

Glede na navedeno nadaljnji argumenti sodišča prve stopnje v zvezi s pravico tožnice do pogodbene kazni v povezavi s pravico do odstopa od posredniške pogodbe niso relevantni, zato sodišče druge stopnje tudi na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne odgovarja.

Res je, da sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano (3. odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) vendar pa je v primeru, ko tožbeni zahtevek predstavlja denarni znesek, za identifikacijo spornega predmeta potrebno tudi dejansko stanje oziroma dejanska podlaga. Glede te pa je tožeča stranka, ko je bila posebej pozvana s strani sodnice, večkrat navedla, da zahteva plačilo pogodbeno dogovorjene kazni in da kot podlago svojega zahtevka šteje 3. odstavek 7. člena pogodbe, ne zahteva pa provizije iz navedene pogodbe. Ob tako opredeljenem zahtevku sodišče prve stopnje podlage za to, da bi tožeči stranki priznalo zahtevek iz naslova plačila provizije, ni imelo.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kot že navedeno, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in na 154. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.