Jedro

Prisilno delo, ki ni bilo odrejeno iz rasnih, političnih, nacionalnih ali verskih razlogov, temveč iz drugih - k takšnemu delu pa je treba šteti tudi obvezno enoletno delo žensk v kmetijstvu in gospodinjstvu (t.i. Pflichtjahr) - ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v reviziji odpravila odločbo Upravne enote X z dne 10. 10. 2001, s katero je prvostopni organ tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca, in odločila, da se tožnici ta status ne prizna. Po njeni presoji je prvostopni organ napravil napačen sklep o dejanskem stanju in odločil v nasprotju z materialnim predpisom. Iz spisne dokumentacije je tožena stranka ugotovila, da je bila tožnica poslana na enoletno Pflichtjahr. Na pisni poziv za prisilno delo, ki ji ga je poslal delovni urad v Y, se je zglasila na zbirnem mestu v Z, od koder je bila prepeljana v Avstrijo do mesta V. Dodeljena je bila na delo na kmetijo, kjer je opravljala razna kmečka in gospodinjska dela. V pokojninsko dobo ima tožnica priznano zaposlitev pri AA od 23. 3. 1944 do 30. 6. 1944, ki jo je dokazala s potrdilom avstrijskega socialnega zavarovanja. Iz navedenih dejstev je tožena stranka zaključila, da niso izpolnjeni pogoji, ki so za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja -delovnega deportiranca, predpisani z zakonom o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN). Po tem zakonu je žrtev vojnega nasilja - delovni deportiranec oseba, ki jo je okupator zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslal na prisilno delo. Z zgodovinskega gledanja pa ni mogoče med delovne deportirance prištevati tistih, ki so jih na delo poslali delovni urad ali borza dela s svojimi podružnicami, kot tudi ne tisti, ki jih je nemški okupator po nacistični zakonodaji določil za enoletno obvezno delo (Pflichtjarh). Tem osebam je ta čas štet v pokojninsko dobo, če so ga uveljavljale.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev tožene stranke zmotna in temelji na samovoljni razlagi določb ZZVN, na kar kaže njeno sklicevanje na zgodovinsko gledanje, kar pa je nedopustno, saj gre za priznanje pravic, glede katerih določa zakon jasne kriterije. Tožnica je bila poslana na prisilno delo od organa okupacijske oblasti, ne glede na njeno voljo, kar kaže, da je šlo najmanj za politične in nacionalne razloge. Ukrep je bil prisilen, izvršil ga je okupator, česar ne more spremeniti okoliščina, da je administrativno delo opravil njegov urad za delo, saj bi bila po nasprotnem stališču priznana legitimnost dela okupatorjeve oblasti oziroma nacistične zakonodaje. Navaja tudi, da so ji bili pri priznanju pokojninske dobe upoštevani le trije meseci, ne pa ves čas prisilnega dela. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in potrdi odločbo prvostopnega organa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih odločitvi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, in svojo odločitev oprla na pravilno razlago 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 1/01- odl. US). V tej določbi je zakonodajalec kot žrtve vojnega nasilja navedel tiste osebe, nad katerimi so okupacijske sile v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 izvajale nasilna dejanja in prisilne ukrepe zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Tožena stranka se je pri opredelitvi, kdo je žrtev vojnega nasilja-delovni deportiranec v smislu navedene določbe, lahko oprla na zgodovinska gledanja, saj sta v vojnem obdobju italijanski in nemški okupator pošiljala ljudi na delo iz različnih razlogov. Tožnica je bila poslana na delo glede na uveljavitev predpisov o prisilnem delu, ki so se izvajali tudi na zasedenih območjih (uredba o uvedbi prava o prisilnem delu na zasedenih območjih iz leta 1942, ki je tudi v upravnih spisih). Takšen predpis je bila tudi odredba o večjem nastopu ženskih delovnih moči v kmetijstvu in gospodinjstvu. Vendar pa obveznost enoletnega dela po tej odredbi ni veljala le za Slovenke, temveč na vse samske ženske pod 25. leti, ki do 1. 3. 1942 še niso bile zaposlene kot delavke ali nameščenke, in so se želele zaposliti v zasebnih ali javnih obratih (to potrjuje tudi izjava v postopku zaslišane priče BB). Uredba je bila sprejeta iz ekonomskih razlogov, zaradi zmanjšanja primanjkljaja delovnih moči v kmetijstvu in gospodinjstvu. Ta dejstva pa, glede na ureditev v ZZVN, postavljajo osebe, ki so bile poslane na prisilno delo na tej podlagi, v drugačen položaj v primerjavi z osebami, ki jih je okupator poslal na delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Prisilno delo, ki ni bilo odrejeno zaradi pravkar navedenih razlogov, in k takšnem delu je treba po mnenju sodišča šteti tudi t.i. Pflichtjahr, še ne opravičuje, da bi se osebam, ki so bile na tako delo poslane, priznal status delovnega deportiranca. Tožena stranka je po presoji sodišča zato pravilno razlogovala, da tožnici, glede na nesporne okoliščine, v katerih je bila poslana na prisilno delo, statusa žrtve vojnega nasilja-delovnega deportiranca ni mogoče priznati. Glede obdobja, ki je v zvezi s prisilnim delom tožnici priznan v pokojninsko dobo, pa sodišče po podatkih predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je podatek o tem, da gre le za trimesečno obdobje, posredoval avstrijski organ, sicer pa to dejstvo na odločitev v tem upravnem sporu nikakor ne more vplivati.

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.