Jedro

S sodno poravnavo sta pravdni stranki dosegli dogovor o pravdnih stroških - soglašali sta, da o njih odloči prvo sodišče. Napačna je zato ugotovitev prvega sodišča, da okoliščine primera ustrezajo določbi prvega odstavka 159. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je napačno stališče prvega sodišča, da sodna poravnava ne vsebuje sporazuma pravdnih strank o pravdnih stroških. Ob sklenitvi sodne poravnave sta se stranki sporazumeli, naj o obveznosti povrnitve pravdnih stroškov posebej odloči prvo sodišče. Določba 159. člena ZPP v danem primeru ne pride v poštev. Ker so pravdni stroški visoki, sta se stranki sporazumeli, da o njih odloči sodišče. To pomeni, da ima sodna poravnava tudi določbo o povrnitvi pravdnih stroškov. Prvo sodišče bi zato moralo odločiti o povrnitvi stroškov na podlagi določb 154. člena in 155. člena ZPP. Stranki sta sodišču prepustili odločitev o stroških postopka tudi zato, ker glede na dokaj velik obseg pravdnih stroškov nista uspeli doseči medsebojnega soglasja. Če bi se stranki sporazumeli, da vsaka krije svoje stroške postopka, bi to pisalo v sodni poravnavi. Tožnik je uspel glede temelja s50 %, glede višine prav tako s 50 %, zato mu je toženka nedvomno dolžna povrniti določen del stroškov.

3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. S sodno poravnavo (sklenjeno po pravnomočnosti vmesne sodbe z dne 25. 2. 2022) sta pravdni stranki dosegli dogovor o glavni stvari in o pravdnih stroških. Glede glavne stvari sta se dogovorili, da toženka plača tožniku odškodnino 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2016 do plačila, glede pravdnih stroškov pa sta soglašali, da o njih odloči prvo sodišče. Očitno pravdni stranki v predhodnih pogajanjih nista uspeli doseči dogovora tudi o znesku pravdnih stroškov (obseg nastalih stroškov je dokaj velik), ki naj ga toženka plača tožniku, in sta odločitev o tem sporazumno prepustili sodišču. Njun dogovor o plačilu pravdnih stroškov po „odmeri“ sodišča jasno izhaja tako iz 4. točke sodne poravnave kot iz okoliščine, da sta pravdni stranki poleg podpisanih izvodov sodne poravnave prvemu sodišču hkrati predložili tudi svoja stroškovnika.

6. Glede na povedano je zato napačna ugotovitev prvega sodišča, da okoliščine primera ustrezajo določbi prvega odstavka 159. člena ZPP. Po 4. točki sodne poravnave mora prvo sodišče odločiti o pravdnih stroških (to pa na podlagi določb 154. člena ZPP). Pri stroškovni odločitvi mora upoštevati tudi kriterije za odmero glede na vse okoliščine primera (okoliščine zadeve kažejo, da je med pravdnima strankama sporno tudi, v kolikšnem delu sta uspeli v sporu, ter kako je treba upoštevati tudi dejstvo, da se je dosedanji dokazni postopek v bistvu izvajal le glede vprašanja temelja tožbenega zahtevka).

7. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Glede na obrazloženo posebni napotki prvemu sodišču niso potrebni.