Jedro

Drugačen datum nastanka telesne okvare in na tej podlagi priznane pravice do invalidnine od datuma nastanka invalidnosti, od katerega so z dokončnim upravnim aktom pravnomočno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, ni predhodno vprašanje v smislu 1. odstavka 147. člena ZUP. V tem primeru gre za pravnorelevantno dejstvo oziroma pogoj, od katerega je odvisen datum pridobitve pravice in ne za samostojno pravno celoto, za rešitev katere bi bil pristojen drug organ, zato v takšnem primeru ne gre za obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na obnovitev postopka, končanega z odločbo toženca opr. št. I-1.025.607 z dne

21.9.2000 zaradi razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti od

8.5.2000 dalje, ker je presodilo, da je izpodbijana odločba iste opr. št. z dne 22.5.2001 pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je tožnica po pooblaščeni odvetnici vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja na stališču, da je v obravnavanem primeru podan obnovitveni razlog iz 4. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker naj bi pristojni organ v bistvenih točkah na podlagi povsem enake zdravniške dokumentacije predhodno vprašanje drugače rešil, s tem ko je IV. stopnjo telesne okvare ugotovil in pravico do invalidnine priznal že od

8.5.2000 dalje. Meni, da je na podlagi iste zdravstvene dokumentacije tudi invalidnost nastopila vsaj slabe štiri mesece prej, torej najmanj 8.5.2000 in ne šele 23.8.2000. Teoretična opredelitev pojma telesne okvare iz 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter stališče sodišča, da med telesno okvaro in invalidnostjo naj ne bi bilo povezave, ni sprejemljivo in za konkreten primer naj ne bi veljalo. Visoka stopnja telesne okvare zaradi bolezni od 8.5.2000 dalje, po njenem laičnem stališču dejansko predstavlja tudi nastanek invalidnosti istega dne, in ne šele 23.8.2000, kot je to ocenila invalidska komisija II. stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna varnost terja nespremenljivost pravnega razmerja, kakršno izhaja iz izdanega posamičnega upravnega akta. Tako lastnost zagotavlja institut pravnomočnosti, ko upravne odločbe več ni mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, niti uveljavljati sodnega varstva pravic. Pravnomočnost namreč preprečuje ponavljanje postopka v zadevi, v kateri gre za isto stvar in isto osebo, ne glede na to, ali je bila pravilno rešena, ali ne.

Razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je zato že glede na 158. člen Ustave Republike Slovenije, mogoče izjemoma odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. Eno od takšnih izrednih pravnih sredstev je tudi obnova upravnega postopka, ki pa jo je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 22/2005 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZUP-UPB1) mogoče zoper dokončno odločbo uspešno uveljaviti le, če je vložena v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku, in če je izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 260. členu istega zakona. Kadar navedene predpostavke niso izpolnjene, ker predlog bodisi ni dovoljen, popoln ali pravočasen, oziroma ga ni podala upravičena oseba ali pa okoliščine, na katere se opira, niso niti verjetno izkazane, sme pristojni organ predlog s sklepom le zavreči, kot je v predmetni zadevi pravilno storil z izpodbijanim upravnim aktom.

V obravnavani zadevi namreč tožeča stranka uveljavlja obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo I-1025607 z dne 21.9.2000 o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti s 23.8.2000 zaradi posledic bolezni in priznani pravici do zaposlitve na drugem ustreznem delu od navedenega datuma dalje, ker je bila v pozneje izdani odločbi št. 21-1025607 z dne 9.1.2001, telesna okvara ugotovljena že z 8.5.2000 in pravica do invalidnine priznana od istega datuma dalje. Vendar pa drugačen datum nastanka telesne okvare, kot je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije, in ki predstavljata le eno od pravnorelevantnih dejstev za pravico do invalidnine oziroma pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti, ne pomeni obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP-UPB1. K predlogu priložena odločba o pravici do invalidnine, izvedensko mnenje invalidske komisije, niti medicinski izvidi, izdani po dokončnosti odločbe, niso nova - stara dejstva, niti novi - stari dokazi v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP-UPB1, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstava oziroma dokazi uporabljeni ali navedeni v prejšnjem postopku, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

Zmotno je nadalje tudi stališče pritožnice o obstoju obnovitvenega razlog iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP-UPB1. Po tej določbi se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, lahko obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. Drugačni datum nastanka telesne okvare kot pred tem ugotovljen datum invalidnosti, čeprav na podlagi iste medicinske dokumentacije, in čeprav med tem v zdravstvenem stanju ni prišlo do sprememb, ni predhodno vprašanje v smislu 1. odstavka 147. člena ZUP-UPB1, kot zmotno meni pritožnica. Za predhodno vprašanje je bistveno, da gre za samostojno pravno celoto, za rešitev katere je pristojen drug organ, in da je hkrati to (predhodno) vprašanje sestavni del dejanskega stanu iz obravnavane druge zadeve. Datum nastanka telesne okvare ni samostojna pravna celota, niti o pravicah nista pristojna odločati različna organa. V obeh primerih gre zgolj za eno od pravno-relevantnih dejstev oziroma pogojev, ki mora biti izpolnjen, da je v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ) sploh mogoče priznati bodisi ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju invalidnosti ali pa pravico do invalidnine na temelju telesne okvare. Hkrati je za odločanje o obeh pravicah izključno pooblaščen in pristojen toženi zavod.

Ker je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem pravu, v postopku pa ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP-UPB2, kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.