Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal, da bi imel težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini in tako ne obstaja vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja in da prav tako ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, ter da je zatrjeval, da v nobenem primeru ni poiskal zaščite pri policiji. Pravilno je ugotovila, da mora v primeru preganjanja s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ter da tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Republiki Srbiji in ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik ob podaji prošnje povedal, da je bil v izvorni državi ogrožen s strani posameznikov, ki so trenutno na oblasti, in s strani nekdanjih poslovnih partnerjev. V enem primeru so nanj celo streljali in ga ugrabili.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik na osebnem razgovoru med drugim povedal, da je imel v Srbiji svoje lastno podjetje. Njegovo podjetje naj bi sodelovalo pri tako imenovanem pranju denarja. Ker mu je neka oseba sodelovanje s podjetjem A predstavila kot zakonit posel, je na ta posel pristal. Takrat so mu njegovi poslovni partnerji začeli groziti. Po nekaj ustrahovanjih so nanj streljali. Utrpel je poškodbe hrbta. V mesecu juliju 2013 je znova doživel neprijetnosti, ko so mu neznane osebe poškodovale avtomobil. Za tem so ga neznane osebe tudi povabile, naj sede v njihovo vozilo, odpeljale so ga na drugi konec Beograda, ga preteple in zadrževale 4 ali 5 ur, po tem pa so ga odpeljale do urgentnega centra, kjer je izstopil. Odločil se je, da bo zapustil izvorno državo. Niti ene grožnje in niti enega dogodka pa ni prijavil policiji ali drugim ustreznim institucijam. Policiji se je izogibal. Le ta je namreč sama vpletena v kriminalna dejanja, raven zaupanja vanjo pa je nizka. Ko je prišla v urgentni center v Beogradu policija in ga vprašala glede dogodkov, ki jih je doživel, se je odločil, da policistom ne bo povedal resnice. Tožnik je še povedal, da je v izvorni državi obsojen na leto dni zaporne kazni. Če bi se vanjo vrnil, bi se mu dogajale še hujše stvari. Oseba, ki naj bi mu ponujala določene posle, je trenutno župan B in je znanec sedanjega predsednika Republike Srbije, minister za notranje zadeve Republike Srbije pa je član iste stranke kot župan B. 4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik tekom postopka odgovarjal tekoče in svoje izjave utemeljil. Od njega tudi ni mogoče pričakovati, da predloži zdravniška potrdila, saj je v postopku zatrjeval, da je iskal zdravniško pomoč v privatnih klinikah z namenom, da pristojni organi ne bi pridobili informacij, da je utrpel poškodbe. Njegove izjave so notranje skladne. Tožena stranka je preučila tudi več informacij o stanju v izvorni državi, ki jih v nadaljevanju odločbe povzema. Tožena stranka ugotavlja, da informacije potrjujejo tožnikove navedbe, da je imenovani C. C. župan B, vendar pa ocenjuje, da povezava tožnika z omenjeno osebo sama po sebi še ne izkazuje tožnikove ogroženosti. Navedel je zgolj to, da mu je ta oseba ponudila opravljanje poslov, kasneje v postopku priznanja mednarodne zaščite pa ni navajal, da bi bil preganjan s strani te osebe. Zgolj ponudba s strani te osebe še ne pomeni preganjanja.

5. Na podlagi poročil in člankov je tožena stranka ugotovila, da se izjave tožnika ne skladajo s pridobljenimi informacijami o izvorni državi. Republika Srbija je na seznamu varnih izvornih držav. Je demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitev človekovih pravic in je kandidatka za vstop v EU, kar vključuje predhodno obveznost izpolnjevanja določenih standardov, tudi s področja zaščite človekovih pravic in raznovrstnih manjšin. Država bi bila tožniku sposobna nuditi ustrezno zaščito in bi lahko računal na zaščito države, drugih ustreznih organov in pravosodnega sistema, če bi tako zaščito potreboval. Iz poročil izhaja, da srbska policija zoper druge storilce kaznivih dejanj ukrepa in jih sankcionira, tako da so nezadostne in neizkazane trditve tožnika, da mu policija ne bi nudila zaščite. Ta trditev nima podpore v preučenih informacijah. Nedvomno bi prejel zaščito policije, v kolikor bi zanjo zaprosil. Po mnenju pooblaščenca tožnika so sodišča v Republiki Srbiji pod vplivom izvršilne oblasti in niso neodvisna in so podvržena korupciji. Tožilstvo je pod vplivom politike. Tudi policija je pod vplivom politike in korupcije. Tožena stranka po preučitvi navedenih komentarjev temu ne more slediti, saj je podrobno in natančno z vso potrebno skrbnostjo preučila stanje v izvorni državi tožnika in z gotovostjo lahko trdi, da je Republika Srbija demokratična moderna pravna država, v kateri je delovanje državnih organov pravno vezano in v kateri so zagotovljene temeljne pravice. Tožena stranka ocenjuje, da povezava prosilca z županom B ne izkazuje njegove ogroženosti. Poleg tega tožnik tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. V Republiko Slovenijo je vstopil že leta 2013 in se tu nahaja 7 let, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele leta 2020. Vložil jo je v času, ko poteka izročitveni postopek tožnika Republiki Srbiji. Zaprosil je šele po sedmih letih ilegalnega bivanja v Republiki Sloveniji. Če bi bil res ogrožen v izvorni državi, bi zaprosil za mednarodno zaščito nemudoma po vstopu v Republiko Slovenijo. Tožnik ni izkazal niti zatrjeval, da bi imel težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tako ne obstaja vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja.

6. Tožnik v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Tožnik je zatrjeval, da v nobenem primeru ni poiskal zaščite pri policiji. Zatrjuje pa, da ga preganjajo nedržavni subjekti. V primeru preganjanja s strani nedržavnih subjektov pa mora najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje. Nedvomno bi lahko prejel zaščito policije, če bi zanjo zaprosil. Tako pa se je sam izognil policiji in zavestno odklonil njeno pomoč pri pregonu napadalcev. Zaporna kazen v Srbiji za tožnika ni posledica nezakonitega, arbitrarnega, politično ali kako drugače pogojenega postopka in ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Republiki Srbiji in ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

7. Tožnik v tožbi zatrjuje, da se ne strinja z ugotovitvijo, da se njegove izjave ne skladajo s pridobljenimi informacijami o izvorni državi. Ne strinja se s tem, da mu je Srbija sposobna nuditi ustrezno zaščito in da bi lahko računal na zaščito države, drugih ustreznih organov in pravosodnega sistema, v kolikor bi zaščito potreboval. Tožena stranka sama ugotavlja, da so njegove izjave skladne, verjetne in verodostojne in zato je njena utemeljitev, da so njegove navedbe, da mu policija ne bi nudila zadostne zaščite, če bi jo potreboval, nezadostna in neizkazana in je v tem delu odločba sama s seboj v nasprotju in nelogična. Tožena stranka ni presojala, ali je pri tožniku podan utemeljen in resen strah pred preganjanjem, pri čemer je tožnik navajal, da je bil ugrabljen in so nanj streljali. Iz predloženih informacij pa izhaja, da je stopnja korupcije v Republiki Srbiji še vedno zelo visoka. Stanje tako imenovane pravne države je lahko le navidezno. Tožnik ni skrival okoliščine, da je bil v Republiki Srbiji pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, ki so bila povezana in storjena v sodelovanju z osebami, ki so sedaj na oblasti. Če gre za povezanost oblasti s kriminalnim podzemljem, se od prosilca ne more zahtevati, da izkaže, da se je obrnil po pomoč k pristojnim organom. Tožena stranka se tudi ni opredelila do razmer v zaporih v Republiki Srbiji, za katere je znano, da niso primerne in predstavljajo kršitev človekovih pravic. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

8. Tožena stranka se odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je le ta zakonita in pravilna in zato pri njej vztraja.

9. Sodišče je dne 28. 5. 2021 razpisalo glavno obravnavo, katere pa se tožnik ni udeležil. Pooblaščenka tožnika je na obravnavi povedala, da tožniku v Republiki Srbiji ne grozi več izvrševanje kazni zapora, pooblaščenka tožena stranke pa, da mednarodna zaščita ni institut, s katerim bi se osebe izognile izvrševanju kazenskih sankcij v izvorni državi. Tožnik je sedem let bival ilegalno v Republiki Sloveniji in ni zaprosil za azil. Tožnik bi lahko prejel zaščito v izvorni državi, v kolikor bi zanjo zaprosil, pa tega ni storil. 10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, priloge A1 in A2 tožeče stranke, prilogi B1 in B2 tožene stranke in prilogo tožnika C1. 11. Tožba ni utemeljena.

12. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

13. Za priznanje statusa begunca morajo biti torej podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1. To je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Tožnik v postopku ni navedel takih dejstev, da bi organ lahko predmetne okoliščine povezal s katerim od zakonsko predpisanih razlogov za preganjanje. Prav tako tožnik ni izkazal, da mu grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Sodišče se v zvezi z navedenim sklicuje na utemeljitev tožene stranke, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal, da bi imel težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini in tako ne obstaja vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja in da prav tako ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, ter da je zatrjeval, da v nobenem primeru ni poiskal zaščite pri policiji. Pravilno je ugotovila, da mora v primeru preganjanja s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ter da tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Republiki Srbiji in ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

14. Tožnik je zatrjeval preganjanje s strani nedržavnega subjekta, to je poslovnih partnerjev, vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnosti iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal, saj se ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, ko je bil deležen groženj in ko je bil ugrabljen in pretepen, ampak se je celo izognil temu, da bi državnim organom povedal, kaj se mu je dejansko zgodilo. Če pa pri državnih organih ni iskal pomoči, potem ne more zatrjevati, da mu ti niso sposobni nuditi zaščite.

15. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da Republika Srbija tožniku ni sposobna nuditi ustrezne zaščite. Pri tem sodišče izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je Ustavno sodišče RS glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi“ (tč. 12 obrazložitve).

16. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je presplošen in nezadosten zaključek tožene stranke, da tožnik ni preganjan, sodišče pojasnjuje, da mora biti pri priznanju mednarodne zaščite podanih več elementov. Ne gre zgolj za to, da je nekdo preganjan, ampak je kumulativni pogoj tudi ta, da so podani razlogi preganjanja. To pa so, kot je bilo že navedeno, neke osebne okoliščine, kot so rasa, vera, narodnost, politično prepričanje ipd., kar pa pri tožniku ni podano. Iz razlogov, ker niso podani vsi elementi mednarodne zaščite, tožniku le-te ni bilo mogoče priznati in je zato odločitev tožene stranke pravilna.

17. Sodišče ne more slediti tistim tožbenim navedbam, ki se nanašajo na zatrjevanje o policiji, ki naj bi bila pod vplivom politike in korupcije, saj se tožnik na pomoč k policiji sploh ni obrnil, zato se ne more sklicevati na njeno neučinkovitost, kar je skladno z že citiranimi stališči Ustavnega sodišča RS. Iz navedenih razlogov tudi ni mogoče upoštevati njegovih trditev o domnevni povezanosti kriminala in politike v Republiki Srbiji, prav tako pa tudi ne tožbenih navedb o tem, da naj bi bila Republika Srbija pravna država le navidezno. Tožnik se ne more sklicevati na strah pred policijo oziroma organi pregona, če pa se na njih sploh ni hotel obrniti po pomoč.

18. Tožnik v tožbi tudi zatrjuje, da se tožena stranka ni opredelila do razmer v zaporih v Republiki Srbiji, ki naj bi bile nehumane. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države navajal ogroženost s strani politikov in poslovnih partnerjev, dogodek v zvezi z ugrabitvijo in streljanjem nanj, glede zapora v Srbiji pa je v prošnji navedel le to, da bi po njegovem dobil nerealno visoko zaporno kazen in da bi ga tam maltretirali, pri čemer te trditve ni v ničemer konkretiziral. Na osebnem razgovoru je prav tako opisal streljanje in ugrabitev. Na osebnem razgovoru se na domnevno slabe razmere v zaporu sploh ni skliceval, ampak je na vprašanje, kaj bi bilo v primeru vrnitve v Srbijo, navedel, da bi se nadaljevalo enako kot prej in da bilo še huje. Na podlagi navedenega torej ne izhaja, da bi tožnik kot razlog zapustitve izvorne države v upravnem postopku navajal domnevno nečloveške razmere v srbskih zaporih, zato se na kaj takega tudi ne more sklicevati v tožbi. Pooblaščenka tožnika pa je na glavni obravnavi omenila, da mu v Republiki Srbiji ne grozi več izvrševanje kazni zapora in naj se v zvezi s tem opravijo poizvedbe. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ni sledilo tožbenemu očitku, da se tožena stranka ni opredelila do razmer v zaporih v Republiki Srbiji in ni izvedlo dokazov z vpogledom v dve spletni strani ki ju je tožeča stranka predlagala v tožbi.

19. Tožeča stranka je tudi predlagala dokaz z zaslišanjem tožnika, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, saj se tožnik obravnave ni udeležil, zaslišanje tožnika pa je bilo v upravnem postopku že izvedeno pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Še zlasti zaslišanje na osebnem razgovoru je bilo dovolj temeljito in obsežno in sodišče ni našlo kakšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo potrebno ta dokaz na sodišču ponoviti oziroma ga dopolniti.

20. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, češ da ni ustrezna presoja tožene stranke, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Ta presoja tožene stranke je utemeljena, saj je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji šele po sedmih letih bivanja v Sloveniji. Če bi bil v izvorni državi res ogrožen, ne bi šele po tako dolgem obdobju bivanja v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito.

21. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.