13. 5. 2010

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Grupa Zastava vozila, a. d. – u restrukturiranju, Republika Srbija, ki jo zastopa Mirjana Kranjčevič, odvetnica v Ljubljani, na seji 13. maja 2010

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 65/2007 z dne 22. 4. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 381/2005 z dne 7. 11. 2006 se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki sta jo 5. 10. 1996 sklenili pritožnica družba Zastava, Kragujevac (tožena stranka v gospodarskem sporu), in družba PS ZA AVTO, d. o. o., Ljubljana, v obliki notarskega zapisa. Njen predmet so bila medsebojna pravna razmerja pravnih prednikov o skupnih vlaganjih v gradnjo servisno-prodajnega objekta na Viču. Po pritožbi je Višje sodišče sodbo spremenilo tako, da je na podlagi tretjega odstavka 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – v nadaljevanju ZLPP) ugotovilo, da je pogodba nična. Ugotovilo je namreč, da je bil pravni prednik tožeče stranke v času sklepanja pogodbe v družbeni lastnini, družbeni pravobranilec samoupravljanja pa je začel postopek iz drugega odstavka 50. člena ZLPP, tj. postopek za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih ravnanj zaradi oškodovanja družbene lastnine po 48. členu ZLPP. To odločitev je potrdilo Vrhovno sodišče, revizijo pritožnice pa zavrnilo.

2.Pritožnica uveljavlja kršitev 14., 22., 23., 33. in 68. člena Ustave. Navaja, da je uveljavljala že v tožbi, nato pa še v reviziji, da je med postopkom Slovenija ratificirala Sporazum o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/02, MP, št. 20/02 – v nadaljevanju MSVN). Ta v prvem odstavku 1. člena Priloge A določa, da so zasebno premoženje in pridobljene pravice oseb SFRJ vključeni v ureditev v Prilogi G. V 2. členu Priloge G je določeno, da pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, ki je v državi naslednici in do katerega so bili upravičeni državljani ali druge pravne osebe SFRJ na dan 31. 12. 1990, ta država priznava, varuje in ponovno vzpostavlja v skladu s sprejetimi standardi in normami mednarodnega prava, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče teh oseb. Pritožnica navaja, da se niti Višje niti Vrhovno sodišče nista opredelili do MSVN. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča pa naj ne bi bilo niti jasno, ali se je to sodišče seznanilo z njenimi argumenti, saj iz obrazložitve, da "je sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena," tega ni mogoče sklepati. Po mnenju pritožnice je vprašanje, ali je treba uporabiti oziroma upoštevati MSVN, bistveno.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-2113/08 z dne 24. 2. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O sprejeti ustavni pritožbi je bilo na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni udeleženki iz gospodarskega spora, ki je nanjo odgovorila. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne, ker naj bi bila ta nesklepčna oziroma neutemeljena. Po mnenju nasprotne udeleženke pravice do enakega varstva pravic ni mogoče kršiti z neutemeljeno zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pritožnici prav tako očita, da poskuša z zatrjevanjem kršitve procesnega jamstva vnesti v ustavno presojo vprašanje materialnopravne pravilnosti odločitve. Prav tako meni, da je ustavna pritožba nesklepčna v delu, v katerem zatrjuje kršitev 33. člena Ustave. Vsaka odločitev v premoženjskopravni zadevi naj bi prizadela premoženje stranke, vendar naj to ne bi omogočalo instančne presoje odločitve sodišča. Iz zatrjevanj pritožnice naj ne bi bilo niti razvidno niti razumljivo, s čim naj bi bila kršena pravica iz 68. člena Ustave.

4.V odgovoru na navedbe nasprotne udeleženke pritožnica vztraja, da sta sodišči spregledali njeno navedbo, da je treba upoštevati določbe MSVN, ki je kot mednarodna pogodba v hierarhiji pravnih aktov nad vsem materialnim pravom, torej tudi nad 50. členom ZLPP. Nasprotni udeleženki pa očita, da želi doseči pravno stališče Ustavnega sodišča o vprašanjih, ki so se kot sporna obravnavala pred sodiščem prve stopnje.

B.

5.Pritožnica zatrjuje, da je njeno sklicevanje na MSVN tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v reviziji spregledalo tako Višje kot tudi Vrhovno sodišče. Zato sta obe sodbi neobrazloženi in ji je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

6.Del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave je tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja. Tej pravici stranke pa ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravno podlago spora oziroma pravna vprašanja.[1] Ne glede na pravilo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), se torej pravica do izjavljanja in njej odgovarjajoča obveznost sodišča nanašata tudi na pravna vprašanja.[2] Vendar pa je treba upoštevati, da sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, temveč se je dolžno opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki so za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča pravno odločilna.[3]

7.Višje in Vrhovno sodišče sta si enotni v stališču, da je družbeni pravobranilec samoupravljanja začel postopek iz drugega odstavka 50. člena ZLPP še preden je bila sklenjena sporna pogodba med strankama gospodarskega spora in da je, ker gre za razpolaganje večje vrednosti v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZLPP, pri čemer je pravno nepomembno, ali je podano oškodovanje družbene lastnine ali ne, pogodba nična. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču pritožničino sklicevanje na MSVN ni pravno odločilno, saj drugi odstavek 2. člena Priloge G določa le, da se vse pogodbe, ki so jih državljani ali druge pravne osebe SFRJ sklenili od 31. 12. 1990 dalje, vključno s tistimi, ki so jih sklenila javna podjetja, spoštujejo po načelu nediskriminacije in da države naslednice poskrbijo za izpolnjevanje obveznosti po teh pogodbah, če je razpad SFRJ preprečil uresničevanje teh pogodb. Spoštovanje pogodb po načelu nediskriminacije pomeni le, da morajo za pogodbo in njeno veljavnost veljati enaki kriteriji ne glede na državljanstvo pogodbenih strank, ne pa, da imajo pogodbe absolutno veljavo ne glede na kogentne določbe o neveljavnosti pogodb po pravu, po katerem se presoja sklenjena pogodba. Vrhovno sodišče pa je v obrazložitvi pojasnilo, da je odgovorilo na vse revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev. Ker torej pritožničino sklicevanje na MSVN ni pravno odločilno za odločitev, sodišča pa niso dolžna odgovarjati na vse navedbe strank, pritožnici ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

8.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 23., 33. in 68. člena Ustave. Kršitve 23. člena Ustave pritožnica ni utemeljila, zato je Ustavno sodišče ne more preizkusiti. Kršitvi 33. in 68. člena Ustave pa pritožnica utemeljuje na enak način kot kršitev 22. člena Ustave, tj. da se sodišči nista opredelili do njenega sklicevanja na MSVN. Meni namreč, da bi opredelitev do MSVN povzročila drugačno odločitev sodišč, s tem pa ne bi bilo poseženo v njeno premoženjskopravno stanje. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o domnevni nepravilnosti sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnice, sam po sebi ne izkazuje kršitve te pravice. Kršitev bi bila podana le v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika pravice do zasebne lastnine nesprejemljivo. Da bi bilo v izpodbijanih sodbah takšno pravno stališče, pa pritožnica ne zatrjuje.

9.Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Krisper Kramberger in Sovdat ter sodnik Zobec. Odklonilno ločeno mnenje je dal sodnik Zobec.

Jože Tratnik Predsednik

Tako prvič že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71). Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108) in št. Up-728/08 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 28/09).

Glej odločbo št. Up-373/97, 9. tč. obrazložitve. Primerjaj tudi sklep nemškega ustavnega sodišča št. 1 BvR 386/91 z dne 19. 5. 1992, BVerfGE, 19, 133. To stališče ni sporno niti v pravni teoriji, glej na primer A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 234–235; L. Rosenberg, K. H. Schwab in P. Gotwald, Zivilprocessrecht, 16. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2004, str. 458.

Glej odločbo št. Up-373/97, 9. tč. obrazložitve.

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca,

ki se mu pridružuje sodnica mag. Jadranka Sovdat

1.Soglašam z izhodiščno premiso odločbe, da sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, temveč se mora opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki so za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča pravno odločilna. Vendar menim, da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Na tej točki se moji pogledi razhajajo z večinskim stališčem, ki v tem, da se sodišči nista opredelili do vpliva Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/02, MP, št. 20/02 – v nadaljevanju MSVN) na sporno pogodbo in do njegovega razmerja do kogentne norme Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – v nadaljevanju ZLPP) o ničnosti razpolaganj s sredstvi večje vrednosti in z družbenim kapitalom podjetja, ne vidi kršitve ustavnega jamstva poštenega postopka.

2.Višje sodišče, ki je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo ničnost sporne pogodbe, bi se moralo v obrazložitvi sodbe opredeliti tudi do vseh upoštevnih navedb pritožnice iz odgovora na tožbo in iz njenih pripravljalnih vlog. Menim, da med take vsekakor sodi tudi njeno izrecno sklicevanje na MSVN, in sicer na drugi odstavek 2. člena Priloge G (pritožnica se je na MSVN sklicevala že v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2002), ki določa, da se vse pogodbe, ki so jih državljani ali druge pravne osebe SFRJ sklenili od 31. 12. 1990 dalje, vključno s tistimi, ki so jih sklenila javna podjetja, spoštujejo po načelu nediskriminacije in da države naslednice poskrbijo za izpolnjevanje obveznosti po teh pogodbah, če je razpad SFRJ preprečil uresničevanje teh pogodb.[1] Višje in Vrhovno sodišče sta sicer res enotni v stališču, da je družbeni pravobranilec samoupravljanja začel postopek po drugem odstavku 50. člena ZLPP še preden je bila sklenjena sporna pogodba med strankama gospodarskega spora in da je, ker gre za razpolaganje večje vrednosti v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZLPP, ta pogodba nična. Vendar se pri tem nobeno od njiju ni opredelilo do vpliva MSVN na sporno pogodbo in do njegovega razmerja do kogentne norme ZLPP o ničnosti razpolaganj s sredstvi večje vrednosti in z družbenim kapitalom podjetja.

3.Stališče večine, da ob materialnopravnem izhodišču obeh sodišč o ničnosti sporne pogodbe (ker je družbeni pravobranilec samoupravljanja še pred sklenitvijo sporne pogodbe začel postopek po drugem odstavku 50. člena ZLPP in ker je šlo za razpolaganje večje vrednosti) pritožničino sklicevanje na MSVN ni pravno odločilno, se mi ne zdi prepričljivo. Ne zdi zato, ker je Ustavno sodišče, da bi to utemeljilo, v nadaljevanju storilo tisto, kar bi moralo storiti pritožbeno ali revizijsko sodišče. Ni namreč pojasnilo, da je v stališču revizijskega sodišča vsebovan konkludenten odgovor na pravno stališče pritožnice (za konkludenten odgovor na pravno stališče gre tedaj, ko npr. sodišče svojo odločitev opre na drugo pravno podlago, kot je tista, katere zase ugodno razlago ponuja stranka) ali da je to njeno stališče (stališče, da bi bilo treba pri odločanju o utemeljenosti zahtevka uporabiti drugi odstavek 2. člena Priloge G MSVN) tako očitno napačno, da bi bila sodba, če bi sprejela to pritožničino pravno tezo in nanjo oprla odločitev o zahtevku, arbitrarna, pač pa je omenjeno pritožničino pravno stališče zavrnilo kot neutemeljeno. Ustavno sodišče se je tu izreklo o tem, o čemer se lahko izrekajo samo redna sodišča – in na zadnji stopnji Vrhovno sodišče. Izreklo se je o uporabi prava, ki na ustavno raven ne sega. Večina točke 7 obrazložitve se namreč ukvarja z razlago omenjene določbe MSVN, konkretno z razlago pojma "spoštovanje pogodb po načelu nediskriminacije". Ustavno sodišče tu pojasnjuje, da "spoštovanje pogodb po načelu nediskriminacije pomeni le, da morajo za pogodbo in njeno veljavnost veljati enaki kriteriji ne glede na državljanstvo pogodbenih strank, ne pa, da imajo pogodbe absolutno veljavo ne glede na kogentne določbe o neveljavnosti pogodb po pravu, po katerem se presoja sklenjena pogodba". Kot pravnik se s tako razlago sicer v celoti strinjam, kot ustavni sodnik pa menim, da jo je treba zato, ker ni ustavna materija, prepustiti tistemu, ki je po Ustavi poklican, da se o njej dokončno izreka, torej Vrhovnemu sodišču.

4.S tem, kaj je pravno odločilno, se Ustavno sodišče ne bi smelo ukvarjati. Vprašanje pravne odločilnosti je namreč vprašanje izbire pravne podlage za odločitev, vprašanje torej, ki zadeva zakonsko pravo, kar pomeni pravo, ki samo po sebi še ne sega na ustavno raven (in zato tudi ne v domeno Ustavnega sodišča). Določeno strankino pravno stališče je namreč zanemarljivo (pravno neodločilno, irelevantno) šele takrat, ko je logično nezdružljivo s pravno podlago, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, torej takrat, ko je z vidika te pravne podlage logično izključeno (za spoznanje tega ni potrebno pravno znanje, glede katerega ima, ko gre za "navadno", zakonsko pravo, po Ustavi zadnjo besedo Vrhovno sodišče – pač pa zdrav razum), pri čemer ni nujno, da je tudi pravno napačno – lahko je, lahko tudi ni. Zato ne glede na to, ali ima stranka s svojo pravno tezo prav, ji ta glede na pravno podlago, na kateri temelji odločba (in o katere pravilnosti izbire se dokončno izreka Vrhovno sodišče, ker ima pač samo ono za to ustavno pooblastilo – Ustavno sodišče ni pooblaščeno preverjati, ali je izbira te pravne podlage, ki nima ustavnopravnih razsežnosti, pravilna), ne bi mogla prinesti uspeha. Za tak primer bi, recimo, šlo takrat, ko je sodišče zahtevku ugodilo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, tožena stranka pa je svojo obrambo gradila na stališču, da ni odškodninsko odgovorna za prikrajšanje tožeče stranke, ker da za škodo sploh ni kriva – v tem primeru se sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati z navedbami, da tožena stranka ni kriva, ker glede na pravno podlago odločitve o zahtevku to vprašanje ni bistveno – kakršenkoli bi že bil odgovor nanj, na odločitev ne bi imel nikakršnega vpliva. V obravnavanem primeru pa pravna podlaga, na kateri temeljita sodbi pritožbenega in revizijskega sodišča, ni logično nezdružljiva s pritožničinim pravnim stališčem. Njena teza pravne podlage, na kateri temeljita ti sodbi, ne izključuje z vidika logične nezdružljivosti, ampak le z vidika pravne. Meni namreč, da je po drugem odstavku 2. člena Priloge G "[…] vse terjatve družbenih podjetij, ki so obstajale še pred lastninskim preoblikovanjem podjetij […] potrebno spoštovati po načelu nediskriminacije", ter da "[ima] sklenjeni Samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev zaradi ustvarjanja in delitve skupnega dohodka […] po osamosvojitvi R Slovenije in sprejetjem ZLPP, vsekakor značaj mednarodne pogodbe, h katere spoštovanju je podjetje zavezano ne le po ZLPP, ampak tudi po MSVN." Svoje revizijsko stališče o odločilnem pomenu MSVN nato zaključi z naslednjo mislijo: "Ta mednarodni akt pa ima nedvomno večjo veljavo v hierarhiji pravnih predpisov ter je zato potrebno izpodbijano pogodbo ocenjevati tudi glede na ta predpis." Pritožničino pravno stališče je torej, da je pravo (MSVN) tisto, ki v obravnavanem primeru izključuje uporabo določb ZLPP, na katere sta pritožbeno in revizijsko sodišče oprli svojo ugotovitev, da je sporna pogodba nična (kar pa nujno še ne pomeni, da se njena teza tudi logično izide).

5.Pravna podlaga, na katero sta se oprli pritožbeno in revizijsko sodišče, torej ni taka, da bi logično izključevala vsakršno možnost vpliva pritožničinega pravnega stališča na rezultat sojenja. Tisto, kar bi tako možnost lahko izključevalo, bi bila kvečjemu očitna pravna napačnost (nerazumnost) njene teze – napačnost, ki pa bi morala biti tolikšna, da, če bi sodišče z njo utemeljilo sodbo (v obravnavanem primeru s stališčem, da ima "sklenjeni Samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev zaradi ustvarjanja in delitve skupnega dohodka […] po osamosvojitvi R Slovenije in sprejetjem ZLPP, vsekakor značaj mednarodne pogodbe, h katere spoštovanju je podjetje zavezano ne le po ZLPP, ampak tudi po MSVN", ker da je treba po tem mednarodnem instrumentu vse terjatve, ki so obstajale še pred lastninskim preoblikovanjem podjetij, spoštovati po načelu nediskriminacije), bi ravnalo v nasprotju s prepovedjo sodniške samovolje.

6.Vrhovno sodišče je v obrazložitvi res navedlo, da je odgovorilo na vse revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev. Vendar taka samorazbremenilna klavzula še ne pomeni, da se je s tem opredelilo do vseh navedb, do katerih bi se moralo opredeliti. Kajti med te ne sodijo samo tiste, ki so odločilnega pomena (do teh se sodišče že po naravi stvari mora opredeliti – drugače sodbe niti ni mogoče preizkusiti), temveč vse, ki ji je stranka jasno in nedvoumno izrazila, ki so dovolj argumentirane, ki niso očitno neutemeljene in ki za odločitev v zadevi po razumni oceni sodišča niso irelevantne. Zapis v obrazložitvi, da je sodišče odgovorilo na vse strankine navedbe, ki so odločilnega pomena, tudi ne more biti izgovor, da lahko sodišče katero od strankinih navedb, stališč, pogledov in utemeljitev gladko prezre. Tudi če strankinemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, je z vidika poštenosti sojenja pomembno, da lahko stranka spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.

7.V obravnavanem primeru pa pritožnica utemeljeno opozarja, da obstaja celo resen dvom, ali se je sodišče z njeno revizijsko navedbo o MSVN sploh seznanilo, saj ne le, da nanjo ni (izrecno) odgovorilo, tudi povzelo je ni v povzetku revizijskih navedb v sodbi. Zato bi moralo Vrhovno sodišče najmanj odstraniti dvom, ali ta navedba ni ostala prezrta. Taka opustitev bi bila ustavno dopustna samo, če bi bilo strankino (v obravnavanem primeru revidentkino) pravno stališče tako očitno napačno, da bi bila sprejem tega stališča in utemeljitev odločitve (o zahtevku, ugovoru ali pravnem sredstvu) s takim stališčem v nasprotju s prepovedjo sodniške samovolje.

8.Vprašanje je, ali pomeni pritožničino sklicevanje na MSVN takšno stopnjo napačnosti. Ustavno sodišče bi hipotetično ustavno pritožbo lahko zavrnilo kvečjemu z (logičnim, zdravorazumskim – in ne pravo razlagalnim) argumentom, da prav nediskriminacija zahteva enako obravnavanje strank pogodbe – torej tudi glede morebitne ničnosti na podlagi tretjega odstavka 50. člena ZLPP. Ter da šele, če bi sodišče sprejelo pritožničino tezo, bi ravnalo diskriminacijsko, saj bi pogodbe med domačimi osebami obravnavalo drugače kot pogodbe, sklenjene med domačimi osebami in osebami iz drugih bivših republik nekdanje SFRJ, ter se pri tem, per absurdum, sklicevalo na načelo nediskriminacije. Pogodbe med domačimi osebami bi bile nične, za pogodbe, pri katerih bi bila stranka oseba iz kake druge bivše republike nekdanje SFRJ, pa ničnostna sankcija po tretjem odstavku 50. člena ZLPP po pritožničinem stališču ne bi veljala. Ustavno sodišče bi tu morda lahko reklo, da taka argumentacija, ki z vgrajenim logičnim protislovjem samo sebe izključuje (reductio ad absurdum) in se zato že na prvi pogled logično ne izide, argumentacija, ki je obremenjena s tako očitnim logičnim protislovjem, da "v oči kolje", in da bi sodišče, če bi z njo utemeljilo zavrnitev zahtevka, ravnalo v nasprotju s prepovedjo sodniške samovolje, ni vredna pozornosti sodišča, vsaj ne najvišjega sodišča v državi s poudarjeno precedenčno vlogo. Skratka, da od Vrhovnega sodišča ni mogoče zahtevati, da bi obravnavalo tudi tako nerazumne in nesmiselne teze, kot je v tem kontekstu pritožničino sklicevanje na MSVN. Vendar je večina tako utemeljitev zavrnitve ustavne pritožbe odklonila. Ker se z argumenti zavrnitve iz prej navedenih razlogov ne morem strinjati, sem glasoval proti odločitvi. Zato se mi ni treba opredeliti do tega, ali omenjeno pritožničino stališče dosega tolikšno stopnjo napačnosti.

9.Zavedam se, da bi bil tudi v primeru morebitne ugoditve ustavni pritožbi končni izid sodnega postopka lahko enak – Vrhovno sodišče bi revizijo zavrnilo. Zato bi se lahko celo zastavilo vprašanje, kakšen smisel bi sploh imela razveljavitev sodbe, če od tega na koncu ne bi bilo nobene koristi – le en odvečen postopek ter z njim povezani dodatni stroški in podaljšan čas sojenja. Vprašanje je, ali bi šlo res samo za "ponovitev vaje", ali pa bi ponovno odločanje prineslo ustavnopravno novo vrednost in kakovost. Mislim, da razveljavitev in ponovno odločanje o reviziji ne bi bilo samo sebi namen, pač pa sredstvo varovanja (zagotavljanja) ustavnih jamstev poštenosti postopka. Tisto, kar je tu samo sebi namen, je namreč prav to – ustavno jamstvo poštenosti postopka, konkretno tisti vidik pravice stranke do izjavljanja, ki sodišču nalaga, da vzame na znanje tudi strankine pravne navedbe in da se do tistih, ki niso očitno neutemeljene, tudi opredeli. Ker je ustavno jamstvo poštenosti postopka vrednota per se, se je nesmiselno spraševati o smiselnosti "ponovitve vaje". Četudi bi bila ponovna sodba Vrhovnega sodišča enaka izpodbijani, bi med obema obstajala bistvena razlika. Nova sodba bi bila izdana v postopku, v katerem so bila spoštovana ustavna jamstva poštenega postopka – konkretno pravica stranke, da je obravnavana kot subjekt postopka. In ker Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem, tudi ni pooblaščeno (razen v izjemnih primerih – med katere pa konkretni ne sodi – prim. 60. člen ZUstS), da bi kršitve ustavnih procesnih jamstev saniralo kako drugače kot z razveljavitvijo sodbe, ki je bila izdana v ustavnopravno hibnem postopku, in vrnitvijo zadeve sodišču v nov postopek. Tudi zato Ustavno sodišče nikoli ne sme podleči skušnjavi miselno vabljivega argumenta o nezaželenosti "ponovitve vaje". Nujno namreč izhaja iz nevarne, upam si reči Ustavnemu sodišču prepovedane podmene, da bo nova odločitev enaka izpodbijani. O tem, ali bo res enaka, Ustavno sodišče ne sme ugibati. Ne sme preprosto zato, ker za to ni (po Ustavi) poklicano. O tem se lahko izreka samo tisti, ki ima za to ustavno pooblastilo – to pa je sodstvo.

Jan Zobec Sodnik

mag. Jadranka Sovdat Sodnica

[1]Ustavnopravno bi šlo torej lahko za vprašanje enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

[2]Ni namreč izključeno, da sodišče določenega pravnega stališča stranke ni enostavno spregledalo – posebej, če ga ni navedlo niti v povzetku strankinih navedb. Zato je stališče o pravni odločilnosti takega strankinega stališča, ki ga prvič opravi šele Ustavno sodišče ob odločanju o ustavni pritožbi, nevarno početje. Nevarno zato, ker je nujno posledica razlage le zakonskega prava, za kar pa Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ni pristojno. Ustavno sodišče sme samostojno in avtonomno presojati samo pravno odločilnost strankinih ustavnopravnih argumentov (prim. rokopis še neobjavljenega članka J. Sovdat za revijo Dignitas, Predlagane spremembe Ustave – Diskrecija pri izbiranju pobud in ustavnih pritožb za obravnavanje in privilegirani predlagatelji, str. 10).

[3]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-347/02 z dne 29. 1. 2004, kjer je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi pravnega stališča, da je upnik izkazal obstoj terjatve z izvršilnim naslovom – sporazumom strank, sklenjenim na podlagi 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 in nasl. – ZIP). S tem, ko se na podlagi navedenega pravnega stališča ni opredelilo do navedb pritožnic, ki se opirajo na drugačno pravno stališče (da gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ne za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova), ni kršilo pravice iz 22. člena Ustave (povzeto po A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 235).

[4]Prim. sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Ruiz Torija proti Španiji z dne 9. 12. 1994, v kateri je ESČP navedlo, da bi moralo nacionalno sodišče obravnavati ugovor zastaranja in da samo ne more presojati, ali je bil ta ugovor (sploh) zadostno utemeljen. Navedlo je tudi, da prezrtja ugovora zastaranja ni mogoče razumno razložiti kot njegovo implicitno zavrnitev. Odločitev o tem ugovoru je namreč odvisna od povsem druge pravne podlage, kot je bila v tem primeru podlaga za odpoved najema. Tak ugovor je zato zahteval izrecen odgovor sodišča (drugače ni mogoče preizkusiti, ali je pritožbeno sodišče ugovor enostavno prezrlo ali pa ga je nameravalo zavrniti in, če ga je nameravalo zavrniti, iz katerih razlogov). Podobno v sodbi Higgins in drugi proti Franciji z dne 19. 2. 1998.

[5]Oceno arbitrarnega ravnanja Ustavno sodišče izreče ne samo, če sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločilo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ampak tudi takrat, ko so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev in je zato odločitev sodišča očitno napačna (tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003, objavljenem na spletni strani Ustavnega sodišča www.us-rs.si, ter v odločbi št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007, Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112).

[6]Take razbremenilne klavzule po mnenju ESČP pomenijo kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Glej sodbo Quadrelli proti Italiji z dne 11. 1. 2000, kjer je sodišče presojalo splošno načelo italijanskega procesnega prava, po katerem se vse navedbe, na katere ni izrecno odgovorjeno, štejejo za zavrnjene, in kjer je med drugim v 23. točki obrazložitve navedlo: "[L]’existence en droit italien d’un principe général selon lequel, toute «demande qui n’est pas examinée est à considérer comme rejetée» ne saurait satisfaire aux exigences de l’article 6, car celui-ci «implique notamment, à la charge du «tribunal», l'obligation de se livrer à un examen effectif des moyens, arguments et offres de preuve des parties, sauf à en apprécier la pertinence pour la décision à rendre».

[7]Prim. odločbo št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).