Jedro

Odločitev upravnega organa temelji na ugotovitvi, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 oziroma ko so zanjo pričele veljati določbe Zakona o tujcih, temveč je bila dne 8. 1. 1993 odjavljena iz registra stalnega prebivalstva na podlagi odločbe MSNZ Ljubljana. Tožnica v tožbi ugovarja stališču upravnega organa. Njeno bivanje v Republiki Sloveniji je bilo prekinjeno izključno zaradi višje sile, na katero ni mogla vplivati. Leta 1992 jo je namreč v Bosni zajela vojna, zaradi česar se ni mogla vrniti v Slovenijo, poleg tega pa ji je vmes tudi potekla veljavnost potne listine.

V konkretnem primeru upravni organ ni celovito ugotovil dejanskega stanja, saj ni ugotavljal tega, ali je bilo tožničino prebivanje v Republiki Sloveniji prekinjeno zaradi dejavnikov, na katere ni mogla vplivati, torej ni ugotavljal vseh relevantnih okoliščin v zvezi z njenim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 492-935/2014-9 z dne 21. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek tožnice za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki ga je tožnica vložila dne 9. 7. 2014, v skladu z določbo 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Po vpogledu v uradne evidence in sicer v register stalnega prebivalstva in register tujcev organ ugotavlja, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 oziroma, ko bi zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj), temveč je bila dne 8. 1. 1993 odjavljena iz registra stalnega prebivalstva na podlagi odločbe Mestnega sekretariata za notranje zadeve (MSNZ) Ljubljana št. 10/11-22/30-365/MM z dne 23. 12. 1992, ker je bilo v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, vodenega na podlagi 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO), ugotovljeno, da tožnica v Republiki Sloveniji (RS) ne prebiva, temveč je odšla v Republiko Srbijo. Tožnica je vložila vlogo za sprejem v državljanstvo RS, ki je bila z odločbo z dne 29. 3. 1993, vročeno dne 29. 3. 1993, zavrnjena. Glede na navedeno za tožnico v skladu z 81. členom ZTuj niso začele veljati določbe ZTuj, ker ji je z dnem 8. 1. 1993, na podlagi navedene odločbe MSNZ, dejansko prenehala prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Iz navedenega izhaja, da tožnica ne spada v nobeno kategorijo upravičencev do povračila škode, kot jih določa ZPŠOIRSP, saj ji prijava stalnega prebivališča ni prenehala z dnem, ko so zanjo začele veljati določbe ZTuj oziroma v Sloveniji ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva z dnem, ko so zanjo pričele veljati določbe ZTuj. Zato je bilo treba njeno vlogo zavrniti.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo zavrnil. Navaja, da je bil v konkretnem primeru uveden postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, v katerem je bilo ugotovljeno, da tožnica ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v Ljubljani, zato je MSNZ z odločbo z dne 23. 12. 1992, ki je dne 8. 1. 1993 postala dokončna, odločil, da se tožnica izbriše iz registra stalnega prebivalstva. Ker je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZENO, ni mogla biti naknadno še enkrat izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi odločbe in v okviru rokov, določenih v 81. členu ZTuj, to je dva meseca po dokončnosti odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 18. 1. 1993, ki ji je bila vročena z nabitjem na oglasno desko organa in se šteje za vročeno z dnem 29. 3. 1993. Tožnica tega dne (18. 1. 1993) ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, ker je bila na podlagi odločbe, izdane na podlagi 8. člena ZENO, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Ker ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva zaradi in z dnem, ko so zanjo pričele veljati določbe ZTuj, zakonski pogoji za povračilo škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva niso izpolnjeni. Odločba Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bila zavrnjena vloga tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vložena na podlagi 40. člena ZDRS, je bila izdana dne 18. 1. 1993, torej po datumu, ko je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča in postopek sprejema v državljanstvo Republike Slovenije sta dva ločena upravna postopka, ki v konkretnem primeru temeljita na identično ugotovljenem dejanskem stanju, ki je vplivalo na odločitev v zadevi zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in na odločitev v zadevi v zvezi s sprejemom v državljanstvo Republike Slovenije. Odločba MSNZ Ljubljana z dne 23. 12. 1992 je postala dokončna in pravnomočna. Tožnica z dopustnimi pravnimi sredstvi ni posegla v pravnomočnost te odločbe (z dne 23. 12. 1992), zato je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je treba tožničino vlogo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrniti, ker ni dokazan izbris iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZTuj.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da se upravni organ pri svoji obrazložitvi sklicuje na razloge, da naj bi bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 8. člena ZENO in ne zaradi in z dnem, ko so zanjo pričele veljati določbe ZTuj in zato pri njej zakonski pogoji za povračilo škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva niso izpolnjeni. Pri tem organ še navaja, da gre pri postopku za pridobitev državljanstva in postopku za izbris iz registra prebivalstva za dva povsem ločena upravna postopka. Upravni organ pa spregleda, da je sama zavrnitev prošnje za državljanstvo tožnice bila podana prav na podlagi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po 8. členu ZENO in posledično zaradi dejstva, ker je bila tujka. Zato se tožnica ne more strinjati z navedbami, da je odločba MSNZ z dne 23. 12. 1992 pravilna. To nikakor ne drži. Ta odločba je bila v celoti nezakonita, kar je na koncu jasno ugotovilo tudi Ustavno sodišče, ko je ugotovilo, da tožnica ni prostovoljno odšla živet drugam. Tožničina prošnja za sprejem v državljanstvo je bila zavrnjena prav iz razloga, ker naj bi prostovoljno odšla živet drugam. Posledično temu, torej na podlagi teh istih ugotovitev v postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, pa je bila istočasno in nezakonito tudi izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Zato se v konkretnem primeru postopek prošnje za pridobitev slovenskega državljana pokriva z razlogi nezakonitega izbrisa tožnice iz registra stalnega prebivalstva. Ustavno sodišče je dalo prav tožnici in zaključilo, da slednja ni po svoji volji prekinila bivanja v Sloveniji, temveč je bilo njeno bivanje v Sloveniji prekinjeno izključno zaradi višje sile, na katero ni mogla vplivati. Leta 1992 jo je namreč v Bosni zajela vojna, zaradi česar ni bila več v stanju, da se vrne v Slovenijo, poleg tega ji je vmes potekla veljavnost potne listine, prav tako jo je v istem času tedanji Mestni sekretariat, na katerega je naslovila prošnjo za sprejem v državljanstvo, nezakonito izbrisal iz evidence stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Tožnica je ob sami vložitvi prošnje izpolnjevala vse tedaj predpisane pogoje za pridobitev državljanstva R Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu. Ne glede na navedeno pa jo je Mestni sekretariat enostransko in brez možnosti pritožbe izbrisal iz evidence stalnega bivanja v Republiki Sloveniji in to zaradi napačnega zaključka, da je kot državljanka druge republike prostovoljno odšla živet drugam. Vsled navedenega tožnica državljanstva Republike Slovenije ni dobila; razlog je enak, ker naj bi se prostovoljno odselila. Zoper navedeno pristransko in nezakonito odločitev se tožnica ni mogla pritožiti, ker jo je organ izbrisal avtomatično brez možnosti ugovora ali pritožbe in zato so ji bile na ta način kršene njene osnovne pravice, zavarovane v Ustavi in Konvenciji o človekovih pravicah. Bivanje v Republiki Sloveniji ji je bilo prekinjeno proti njeni volji oziroma zaradi okoliščin, na katere sama ni mogla vplivati. Navedba, da tožnici stalno bivanje v Republiki Sloveniji ni prenehalo na podlagi Zakona o tujcih, temveč na podlagi odločbe MSNZ Ljubljana z dne 23. 12. 1992, je čisto sprenevedanje in mehanično uporabljanje prava ter groba kršitev tožničinih z Ustavo zajamčenih pravic in kršitev iz 15. člena Ustave. Tožnica je bila izbrisana izključno zaradi pravno zgrešenega zaključka glede njenega stalnega prebivanja in to v postopku pridobivanja slovenskega državljanstva na podlagi tedanjega 40. člena ZTuj, ker naj bi kot tujka prostovoljno odšla živet izven Republike Slovenije, pri čemer se je ta odločitev kasneje izkazala za nezakonito. Tožnica sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo Upravne enote z dne 21. 10. 2014 odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita, glede na dejansko stanje, kot je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je bila zahteva tožnice za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva zavrnjena.

7. Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, ureja ZPŠOIRSP. Po prvem odstavku 2. člena tega zakona je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču) ali ki je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije.

8. Upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) se je pri svoji odločitvi na določbe 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa upravičence do denarne odškodnine, tudi oprl. Eden od pogojev za določitev denarne odškodnine po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je tudi ta, da mora biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in prav to, ali tožnica ta pogoj izpolnjuje, je v konkretnem primeru med strankama sporno. Odločitev upravnega organa temelji na ugotovitvi, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 oziroma ko so zanjo pričele veljati določbe Zakona o tujcih, temveč je bila dne 8. 1. 1993 odjavljena iz registra stalnega prebivalstva na podlagi odločbe MSNZ Ljubljana z dne 23. 12. 1992, zaradi česar ni upravičena do odškodnine za škodo po ZPŠOIRSP.

9. Tožnica v tožbi ugovarja stališču upravnega organa in navaja, da je odločba MSNZ z dne 23. 12. 1992 nezakonita, kar je na koncu jasno ugotovilo tudi Ustavno sodišče, ko je ugotovilo, da tožnica ni prostovoljno odšla živet drugam. Njeno bivanje v Republiki Sloveniji je bilo prekinjeno izključno zaradi višje sile, na katero ni mogla vplivati. Leta 1992 jo je namreč v Bosni zajela vojna, zaradi česar se ni mogla vrniti v Slovenijo, poleg tega pa ji je vmes tudi potekla veljavnost potne listine.

10. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnica dne 25. 11. 1991 pri pristojnem organu podala vlogo za sprejem v slovensko državljanstvo na podlagi prvega odstavka 40. člena tedanjega Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ministrstvo za notranje zadeve je njeno vlogo za sprejem v slovensko državljanstvo prvič zavrnilo dne 18. 1. 1993. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je sodbo Upravnega sodišča potrdilo. Vendar pa je Ustavno sodišče z odločbo v zadevi Up-73/95 z dne 27. 2. 1997 razveljavilo sodbo Upravnega sodišča in sodbo Vrhovnega sodišča ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje Ministrstvu za notranje zadeve.

11. Ministrstvo za notranje zadeve je tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo RS v drugič zavrnilo z odločbo z dne 8. 5. 1998, ker je ugotovilo, da tožnica v Sloveniji dejansko ne živi. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo, z argumentacijo, da je tožnica februarja 1992 za dalj časa prekinila dejansko življenje v Sloveniji. Vrhovno sodišče je sodbo Upravnega sodišča potrdilo. Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-200/2004 z dne 22. 5. 2006 razveljavilo sodbo Upravnega sodišča U 967/98 z dne 8. 12. 1999 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 220/200 z dne 28. 1. 2004 in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Upravno sodišče je s sodbo in sklepom U 1741/2006 z dne 4. 10. 2006 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 8. 5. 1998 odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek. Navedlo je, da mora Ministrstvo za notranje zadeve v ponovnem postopku ugotoviti, ali se tožnica potem ko je februarja 1992 odšla v drugo republiko, ni mogla vrniti v Slovenijo iz razlogov, ki niso na njeni strani. Ministrstvo za notranje zadeve je nato (v tretje) tožnici dne 27. 8. 2008 izdalo odločbo o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije (iz podatkov v spisu izhaja, da je bil njen mož v državljanstvo RS sprejet leta 1993).

12. Tekom postopka za sprejem v državljanstvo RS je MSNZ izdal odločbo z dne 23. 12. 1992, s katero je v postopku ugotavljanja tožničinega dejanskega stalnega prebivališča ugotovil, da tožnica (in njen mož) ne prebivata na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v Ljubljani in da se zato z dnem dokončnosti te odločbe izbrišeta iz registra stalnega prebivalstva. MSNZ je to ugotovil na podlagi zaslišanja priče, njunega sina, ki je izpovedal (le), da sta tožnika februarja 1992 odšla iz Slovenije na obisk v Tuzlo, iz Tuzle pa v Gračišče, kjer se še vedno nahajata in ne ve, zakaj se ne vrneta domov. Glede na navedeno je MSNZ štel, da tožnika ne prebivata na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v Ljubljani, temveč sta iz Slovenije odšla v Srbijo.

13. Tožnica je v postopku sprejema v državljanstvo RS ves čas zatrjevala, da je skupaj z možem odšla iz Slovenije na obisk v drugo republiko in se nato zaradi vojnih razmer in pretečene potne listine ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo. V zvezi s postopkom sprejema v državljanstvo RS je Ustavno sodišče RS navedlo, da je treba v postopku ugotoviti, ali se je tožnica nahajala v tujini iz razlogov, ki niso na njeni strani oziroma, ali je bila v to primorana zaradi višje sile. Tožnica je tudi ves čas zatrjevala, da je bila, ker se v Slovenijo ni mogla vrniti, nezakonito izbrisana iz registra stalnega prebivalstva.

14. Kot je navedeno že zgoraj, je eden od pogojev za določitev denarne odškodnine po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP tudi ta, da mora biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva.

15. Glede na stališče Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi v zvezi s sprejemom v državljanstvo RS, da je treba v tem postopku ugotoviti, ali se tožnica iz razlogov, ki niso na njeni strani oziroma iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, ni mogla vrniti v Slovenijo, potem ko sta skupaj z možem februarja 1992 zapustila Slovenijo in odšla na obisk v BiH, bi bilo treba te iste razloge ugotavljati tudi v postopku ugotavljanja tožničinega dejanskega stalnega prebivališča. Teh razlogov pa MSNZ v postopku ni ugotavljal. 16. Tožnica je v pritožbi zoper odločbo o določitvi denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa navedla tudi, da se zoper to odločitev ni mogla pritožiti, ker jo je organ avtomatično izbrisal iz registra stalnega prebivalstva brez možnosti ugovora ali pritožbe. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi v zvezi s tem očitkom odgovoril, da tožnica z dopustnimi pravnimi sredstvi ni posegla v pravnomočnost odločbe MSNZ; ni pa se opredelil do tožničine navedbe, da se zoper odločbo MSNZ ni mogla pritožiti.

17. Iz zgoraj navedenega izhaja, da se relevantne okoliščine in sicer možnost vrnitve zaradi vojnih razmer oziroma ali je bilo tožničino prebivanje na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v Ljubljani prekinjeno iz razlogov izven njene sfere oziroma proti volji tožnice, v obeh navedenih postopkih, prekrivajo, na kar zato utemeljeno opozarja tožnica v tožbi. Čeprav gre pri postopku za pridobitev slovenskega državljanstva in postopku zaradi izbrisa za dva različna upravna postopka, je bila tožnica tekom postopka pridobivanja slovenskega državljanstva izbrisana iz registra stalnega prebivalstva zaradi iste relevantne okoliščine, da ni prebivala v Sloveniji oziroma da je prostovoljno odšla živet izven Republike Slovenije.

18. Ker po povedanem upravni organ v konkretnem primeru ni celovito ugotovil dejanskega stanja, saj ni ugotavljal tega, ali je bilo tožničino prebivanje v Republiki Sloveniji prekinjeno zaradi dejavnikov, na katere tožnica ni mogla vplivati, torej ni ugotavljal vseh relevantnih okoliščin v zvezi z izbrisom tožnice iz registra stalnega prebivalstva, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.