Jedro

Iz določba ZDen je razvidno, da je lahko upravičenec do denacionalizacije predvsem oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Če je takšna oseba umrla pred 28. 8. 1945 (oziroma v določenih primerih pred 15. 9. 1947) in je bilo njeno premoženje podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom in so torej oni (pravni nasledniki) upravičeni (seveda ob izpolnjevanju ostalih pogojev). Če pa fizična oseba iz 9. člena ni upravičenec (ker n.pr. ne izpolnjuje pogoja državljanstva), je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo stanovanjske hiše v A, G ul. 26, situirana na parc. št. 47/1 in 47/2 k.o. A z vzpostavitvijo lastninske pravice v korist AA do 1/2 oz. podredno z vzpostavitvijo lastninske pravice v korist BB, rojene 16.06.1896, umrla 21.12.1966, z zadnjim prebivališčem v A, G 26. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo podržavljenja nepremičnine po upravičenki AA (v nadaljevanju "razlaščenka"). Zahteva vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi in na njej vzpostavitev lastninske pravice. Zahtevi je priložil vso potrebno dokumentacijo, razen potrdila o državljanstvu. Pristojnost tožene stranke je podana, ker je predmetna nepremičnina bila razglašena za kulturni spomenik. Podržavljena je bila upravičenki na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije z dne 04.10.1945, ki je temeljila na Odloku o prehodu sovražnikovega imetja v državno lastnino z dne 21.11.1944. Ker tožnik kot vlagatelj zahteve za denacionalizacijo ni predložil dokazila o državljanstvu razlaščenke, je ustrezen predlog za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu v smislu 3. odst. 63.člena ZDen vložila tožena stranka. Na podlagi te zahteve je Upravna enota A izdala odločbo z dne 10.12.1997, s katero je bilo ugotovljeno, da se razlaščenka ni štela za jugoslovansko državljanko. Ta odločba je v upravnem postopku postala dokončna dne 26.08.1999 (čeprav je bila zoper njo vložena pritožba, ki pa je bila zavrnjena). Ker razlaščenka torej ni bila jugoslovanska državljanka, tudi ne more imeti statusa upravičenke po ZDen. Kar pa se tiče tožnikovega podrednega zahtevka, s katerim tožnik zahteva vrnitev istih nepremičnin svoji materi BB, pa tožena stranka ugotavlja, da je bila pri tem vložku res vpisana fidejkomisarična substitucija. Temeljem posojilne listine z dne 01. junija 1938 se je pri tem vložku knjižila lastninska pravica za AA (razlaščenko) z zaznambo fidejkomisarične substitucije v korist BB, soproge urarja. Vendar pa je fidejkomisarična substitucija v našem pravu prepovedana, ker ovira prosto razpolaganje s premoženjem. Po Zakonu o dedovanju oporočitelj ne more določiti dediča svojemu dediču in ne volilojemniku (člen 79/2). S tem predpisom je torej prepovedana fidejkomisarična substitucija, o kateri govorimo takrat, kadar se po volji opročitelja dve ali več oseb časovno sledijo kot dediči. ZDen določa izjeme glede državljanstva v določbah 10., 11., in 12. člena, ki pa ne zajemajo fidejkomisarične substitucije. Pogoja za pridobitev statusa upravičenke sta pravni temelj podržavljenja in jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja. Premoženje je bilo podržavljeno AA (razlaščenki), ki pa v času podržavljenja ni bila jugoslovanska državljanka, niti ji to državljanstvo ni bilo priznano. BB pa prav tako ni upravičenka do denacionalizacije, saj premoženje njej ni bilo podržavljeno, niti glede nje ni mogoče uporabiti določb 11. in 12. člena ZDen.

Tožnik v tožbi navaja, da je pokojna CC (umrla 23.01.1938) z oporoko določila razlaščenko za dedinjo svojega premoženja, svojo nečakinjo - tožnikovo mater BB pa za nadomestno dedinjo (fidejkomisarična substitucija). Ta dedna pravica BB je bila zemljiškoknjižno zavarovana. Razlaščenka je umrla 07.02.1959, nadomestna dedinja BB pa 21.12.1966. Fidejkomisarična substitucija, konstituirana v korist BB v letu 1938 po takrat veljavnem pravnem redu ne ugasne z drugačnimi ureditvami v novem dednem zakonu. Zakon ne velja za nazaj in BB te pravice ni mogoče odvzeti. Splošno pravno priznano načelo, da zakoni ne veljajo za nazaj, je bilo v tem primeru poteptano. Ob pravilni razlagi določb ZDen je zaključiti, da je pravni naslednik upravičen uveljavljati pravice iz ZDen (15. člen). Pravni naslednik ni dedič vse do trenutka, dokler to ne ugotovi pristojno zapuščinsko sodišče na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Pravni naslednik je oseba, na katero so prešle pravice njegovega pravnega prednika. Ob zemljiško knjižnem zavarovanju te pravice bi morala tožena stranka to pravico (pravno nasledstvo) priznati tudi tožniku. Ker tožena stranka tožniku statusa pravnega naslednika ni priznala, je odločba tožene stranke pravno invalidna in jo je potrebno satuirati. Tožnik zahteva, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

Prizadeta stranka - Mestna občina A, v svojem odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in dodaja, da je treba opozoriti na določbo 229. člena prehodnih in končnih določb veljavnega Zakona o dedovanju (ZD- Uradni list SRS št. 15/76, SRS 23/78, RS 13/94, 40/94, 82/94), kot tudi na določbo 78. člena ZDen, po kateri se dedovanje denacionaliziranega premoženja uvede z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Pri tem je vsekakor potrebno upoštevati veljavno zakonodajo, torej veljavni ZD, tudi njegov 229. člen. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnikova mati BB upravičenka do denacionalizacije po ZDen. Tožnik namreč meni, da je njegova mati, glede na v zemljiško knjigo vpisano fidejkomisarično substitucijo, pravna naslednica CC in s tem tudi upravičenka do spornega podržavljenega premoženju.

Upravičence do denacionalizacije določa ZDen. V 3. in 9. členu je določeno, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po tam naštetih predpisih, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Po 11. členu se v primeru, če je oseba umrla pred 28.8.1945. leta oziroma 15.9.1947. leta, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9.5.1945. leta priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. Po 12. členu je v primeru, če fizična oseba iz 9. člena ni upravičenec, upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.

Iz citiranih določb ZDen je torej razvidno, da je lahko upravičenec do denacionalizacije predvsem oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Če je takšna oseba umrla pred 28.8.1945 (oziroma v določenih primerih pred 15.9.1947) in je bilo njeno premoženje podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom in so torej oni (pravni nasledniki) upravičenci (seveda ob izpolnjevanju ostalih pogojev). Če pa fizična oseba iz 9. člena ni upravičenec (ker n.pr. ne izpolnjuje pogoja državljanstva), je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen.

V obravnavani zadevi je bila sporna nepremičnina nedvomno podržavljena razlaščenki AA (z navedeno odločbo mestne zaplembene komisije z dne 04.10.1945). Zaradi tega bi lahko bila samo razlaščenka upravičenka do denacionalizacije, če bi seveda izpolnila pogoj glede državljanstva. Ker pa tega pogoja ni izpolnila, je ni mogoče šteti za upravičenko do denacionalizacije. Tožnikova mati BB ne more biti upravičenka po ZDen, saj se citirane ali kakšne druge določbe ZDen, ki določajo krog upravičencev do denacionalizacije, nanjo glede spornega premoženja ne nanašajo. Določbe ZDen se v nobenem primeru ne morejo uporabiti v korist BB v tem smislu, da bi ona namesto razlaščenke pridobila status upravičenke, saj ji premoženje ni bilo podržavljeno, zato se 10. člen ZDen nanjo ne nanaša, razlaščenka tudi ni umrla pred 28.08.1945 oz. 15.09.1947, zato se nanjo ne nanaša 11. člen ZDen. Prav tako BB tudi ni razlaščenkin zakonec ali dedič iz prvega dednega reda (razlaščenka AA ni imela otrok), zato se nanjo ne nanaša niti 12. člen ZDen. Iz navedenega izhaja, da v ZDen ni nobene pravne podlage za stališče, da bi BB pripadal status upravičenke do denacionalizacije.

Glede na navedeno spor v zvezi z veljavnostjo ali neveljavnostjo fidejkomisarične substitucije za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe po presoji sodišča ni relevanten, saj BB tudi kot dedinja na osnovi fidejkomisarične substitucije ne more biti upravičenka za denacionalizacijo spornega premoženja po ZDen kajti sporno premoženje je bilo razlaščenki podržavljeno še za njenega življenja. Kljub temu pa sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da fidejkomisarična substitucija po našem pravu ni dovoljena. V zvezi s tem je v 3. odst. 79. člena ZD določeno, da opročitelj ne more določiti dediča svojemu dediču in ne volilojemniku. V 229. členu ZD pa je določeno, da izjava poslednje volje, napravljena pred uveljavitvijo tega zakona v obliki, ki je bila tedaj dovoljena, velja, kolikor ni v nasprotju z določbami tega zakona (1. odst.). Omejitev v zvezi z določitvijo dediča dediču ali volilojemniku, vpisana v zemljiški knjigi, se izbriše po predlogu stranke ali po uradni dolžnosti. Iz teh (citiranih) določb ZD je razvidno, da od dneva uveljavitve tega zakona v našem pravnem redu ni bilo več mogoče upoštevati fidejkomisarične substitucije in da so se tovrstne omejitve v zemljiški knjigi izbrisale na predlog strank ali po uradni dolžnosti (če stranke predloga niso dale). To pomeni, da se seveda tudi ne upoštevajo. V (novem) zapuščinskem postopku po upravičencu se uporabljajo določbe ZD. Zato BB po presoji sodišča (samo) na osnovi njene pravice iz v zemljiški knjigi vpisane fidejkomisarične substitucije (če torej ni njena dedinja po kakem drugem naslovu) ni mogoče šteti niti za pravno naslednico razlaščenke (AA) po določbah ZDen.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS 50/97, 65/97, 70/00- ZUS).