Jedro

Ugotavljanje vsebine pogodbe ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja (iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z opr. št. II Ips 697/2004, z dne 14.12.2006).

Sodišči prve in druge stopnje sta lahko kot izhodišče za presojo o očitku prepočasnega postopanja upoštevali (le) uveljavitev uredbe, objavljene v uradnem listu dne 26.4.2000, ki je pravna podlaga za začetek postopanja tožene stranke v zvezi z odkupom nepremičnin, in sklenitev pogodb o odkupu nepremičnin tožeče stranke dne 27.6.2000. Ob takšnem izhodišču pa očitek prepočasnega postopanja (in s tem protipravnega ravnanja) ne more biti utemeljen. Določilo 207. člena ZOR se namreč nanaša na situacijo, ko do škode pride zaradi izvajanja gradbenih del na nepremičnini (prim. pravno mnenje, občna seja VSS 15. in 16.12.1986, Poročilo VSS 2/86 str. 46, obr.).

Izgradnja nove ceste v skladu s pridobljenimi dovoljenji za poseg v prostor ni protipravno ravnanje.

Izrek

1. Revizija proti sodbi se zavrne.

2. Revizija proti sklepu se zavrže. 3. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo izgubljenega dobička od vključno 1997 do 2003. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za škodo, ki naj bi izvirala iz prestavitve obstoječe ceste, nadvoza in zmanjšanja parkirnega prostora, ki ga je tožena stranka odkupila za svoje potrebe, zatrjevanega zavlačevanja pri odkupu nepremičnin tožeče stranke pa toženi stranki ni mogoče očitati.

2. S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za sodbo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti sodbi in sklepu. V sodbi ni sprejelo pritožbenega argumenta, da bi bilo treba presojati odškodninsko odgovornost tožene stranke po 207. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ 29/78 s spremembami, ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. člena OZ, Ur.l. RS 83/2001 s spremembami). Sicer pa je pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožena stranka niti ni povzročila spremenjenih okoliščin, ki so vplivale na poslovni izid poslovanja tožeče stranke, niti ni zavlačevala pri odkupu nepremičnin tožeče stranke. S sklepom pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo proti sklepu o zavrnitvi predloga za plačilo sodnih taks.

4. Tožeča stranka je vložila pravočasno revizijo proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje. V pritožbi proti sodbi očita sodišču druge stopnje, da je zmotno presodilo, da so trditve o vsebini pogodbe, sklenjene med toženo stranko in Občino ..., nedovoljene pritožbene novote. Poleg tega bi sodišče druge stopnje moralo ugotoviti, da je bila kršena dolžnost sodišča o materialnem procesnem vodstvu. Meni še, da je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker toženi stranki ni bila pripisana vloga naročnika, kar je po revidentovem mnenju podlaga za naročnikovo solidarno odškodninsko odgovornost po 207. členu ZOR. Poleg tega naj bi bila zmotna ugotovitev, da tožena stranka ni povzročila okoliščin, iz katerih izvira vtoževana škoda.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 45/2008; ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

Revizija proti sodbi ni utemeljena.

7. Pogodbe (in drugi pravni posli avtonomnega pravnega urejanja) se od splošnih pravnih aktov razlikujejo po tem, da stranki posameznega pravnega posla z njim izrazita voljo, ki je vsebina tega pravnega posla, z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Vsebino konkretnih in posamičnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, lahko sodišče zato ugotovi samo po pravilih, po katerih ugotavlja druga (pravno pomembna) sporna dejstva. Ugotavljanje vsebine pogodbe ima torej značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja (iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z opr. št. II Ips 697/2004, z dne 14.12.2006).

8. Trditve o vsebini Pogodbe, sklenjene med toženo stranko in Občino Žalec (v nadaljevanju Pogodba), so bile zato trditve o dejstvih. Ker jih je tožeča stranka prvič navajala v pritožbi in v pritožbi ni podala nobenih razlogov v prid opravičilu, da jih ni podala pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da so te trditve nedovoljene pritožbene novote (prim. 1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo). Smiselno uveljavljena relativna bistvena kršitev 1. odstavka 337. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 339. člena in 2. točko 1. odstavka 370. člena ZPP) tako ni podana. Enako velja za očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 1. točko 1. odstavka 370. člena ZPP).

9. Revizijsko sodišče v pritožbi ni našlo očitka relativne bistvene kršitve postopka iz 286. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP). Ker na relativne bistvene kršitve določb postopka (1. odstavek 339. člena ZPP) pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče niti ni smelo preizkušati pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje skozi prizmo morebitnega pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbenemu sodišču zato ni mogoče očitati, da bi opustilo dolžnost presoje o morebitni kršitvi 285. člena ZPP, ker dolžnosti presoje o tej kršitvi ni imelo.

10. Tožeča stranka je toženi stranki v tožbi očitala, da je pri odkupu njenih nepremičnin postopala prepočasi, zaradi česar je bila tožeča stranka ob pomemben finančni vir, ki bi ji omogočal dokončanje novega objekta, v katerem bi lahko nadaljevala z opravljanjem gostinske dejavnosti. Ta očitek ne more biti utemeljen, kot sta to že pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje. Po 3. členu Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS 35/95; ZUDVGA) namreč šele uredba Vlade RS o lokacijskem načrtu za posamezen odsek avtoceste omogoča sklenitev pogodbe zaradi odkupa nepremičnine, ki je potrebna za graditev avtoceste. Tožena stranka zato pred uveljavitvijo Uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto Arja vas – Ločica pri Vranskem (Ur.l. RS 36/2000 z dne 26.4.2000 - Uredba), ki je nepremičnine tožeče stranke predvidela za rušenje, ni mogla začeti postopka odkupa nepremičnin. Če je tožeča stranka menila, da tožena stranka ni dovolj hitro pripravila ustreznih podlag za sprejem omenjene Uredbe, bi morala konkretizirati dolžnosti tožene stranke s tem v zvezi v postopku sprejemanja Uredbe Vlade RS o lokacijskem načrtu za sporni odsek avtoceste in utemeljiti morebitne opustitve pravočasne priprave ustreznega gradiva. Tega tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ni storila. Zato sta sodišči prve in druge stopnje lahko kot izhodišče za presojo o očitku prepočasnega postopanja upoštevali (le) uveljavitev Uredbe, objavljene v uradnem listu dne 26.4.2000, ki je pravna podlaga za začetek postopanja tožene stranke v zvezi z odkupom nepremičnin, in sklenitev pogodb o odkupu nepremičnin tožeče stranke dne 27.6.2000. Ob takšnem izhodišču pa očitek prepočasnega postopanja (in s tem protipravnega ravnanja) ne more biti utemeljen.

11. Na drugačno presojo ne more vplivati 207. člen ZOR (v zvezi s 1060. členom OZ). Določilo 207. člena ZOR se namreč nanaša na situacijo, ko do škode pride zaradi izvajanja gradbenih del na nepremičnini (prim. pravno mnenje, občna seja VSS 15. in 16.12.1986, Poročilo VSS 2/86 str. 46, obr.; prim. še Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 2. knjiga, stran 778). To pomeni, da za presojo o očitku prepočasnega postopanja tožene stranke pri odkupu spornih nepremičnin 207. člen ZOR niti ne pride v poštev.

12. Revizijsko sodišče sprejema tudi presojo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna zaradi »prestavitve obstoječe ceste in izgradnje nadvoza«. Izgradnja nove ceste v skladu s pridobljenimi dovoljenji za poseg v prostor namreč ni protipravno ravnanje. Zato presoja odškodninske odgovornosti zaradi teh dejstev po splošnih načelih odškodninskega prava (1. odstavek 154. člena ZOR) ne pride v poštev.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo proti sodbi na podlagi 378. člena ZPP.

Revizija proti sklepu ni dovoljena.

14. Po 1. odstavku 384. členu ZPP stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar to velja (ob izpolnjenih še drugih predpostavkah) le za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni takšen sklep. Zato revizija proti temu sklepu ni dovoljena (2. odstavek 374. člena v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP).

15. Nedovoljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavreči 377. člen ZPP (v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.