Jedro

Tožnikova pravna prednica spornih nepremičnin v času od leta 1964 pa do leta 1979, ko so postale družbena lastnina, ni mogla priposestvovati, ker zahtevana priposestvovalna doba dvajsetih let sploh še ni potekla. Od leta 1979 dalje pa do leta 1994, ko so tožnik in njegovi pravni predniki ugotovili, da dogovor z dne 14. 1. 1964 ni bil dokončno izpeljan v zemljiški knjigi, pa je bilo priposestvovanje lastninske pravice izključeno zaradi dejstva, ker so bile sporne nepremičnine družbena lastnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice; zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine ter nadaljnji podrejeni tožbeni zahtevek na sklenitev menjalne pogodbe. Tožniku je naložilo, da tretji toženki povrne 620,34 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi. Sodišču prve stopnje očita, da ob zamenjavi sodnika ni znova opravilo ogleda na kraju samem, kjer bi se ugotovilo, da ima tožnik preko spornih parcel edino dovozno pot do svoje stanovanjske hiše. Ogled bi pokazal, da za predmetne parcele že več desetletij skrbi tožnik, pred njim pa njegovi pravni predniki. Na parc. št. 3263/1, k. o. X se že več kot petdeset let nahaja gospodarsko poslopje, pa tudi star vodnjak, ki ga vsa desetletja uporablja tožnik, pred njim pa njegovi predniki. Del spornih nepremičnin so pravni predniki, nato pa tožnik, uporabljali za kmetijsko pridelavo že vse od leta 1955. Ob ogledu bi že po videzu objektov in sadnega drevja lahko ocenili starost. Pritožnik se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki ni zaslišalo predlaganih prič. Predlagane priče bi lahko povedale o dogajanju v S. v preteklosti in glede uživanja spornih parcel. Poudarja, da niti on niti njegovi pravni predniki niso bili prava vešči in so v dobri veri vse od prihoda leta 1955 povsem nemoteno uživali sporne parcele. Z menjalnim zapisnikom z dne 14. 1. 1964 se je le formalno potrdilo lastništvo oziroma dotedanje nemoteno uživanje obravnavanih parcel, za katere so bili od podpisa prej citiranega zapisnika prepričani, da so prenesene tudi formalno v last J. Ž., saj jih sicer ne bi še naprej nemoteno uživali. Pritožnik se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so njegovi pravni predniki, nato pa tudi on nedobroverno posedovali sporne parcele. Tudi podpis prej navedenega menjalnega zapisnika s strani J. Ž. ne kaže na to, da so zemljišča uživali nedobroverno. Vse sporne parcele po mnenju pritožnika predstavljajo tudi funkcionalno zemljišče k njegovi stanovanjski hiši, zgrajeni na parc. št. 3260/2, k. o. X. Podpis J. Ž. na menjalnem zapisniku pa kaže na to, da je bila seznanjena s tem, da zemljišča, katera uživa s svojimi družinskimi člani, še niso v zemljiški knjigi vpisna kot njena last, pač pa naj bi osnovo za to predstavljal obravnavani menjalni zapisnik. Glede pravne narave menjalnega zapisnika pritožnik opozarja, da je bila vsebina menjalne pogodbe v celoti realizirana že ob podpisu, pri čemer je J. Ž. sporne parcele uživala vse od leta 1955 dalje, tako da je v tem delu menjalni zapisnik predstavljal uskladitev dejanskega stanja s formalnim.

3. Pritožba je bila vročena toženim strankam; odgovor nanjo pa je podala le druga toženka O. L. P.. V odgovoru pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča in poudarja, da pozitivni predpisi iz obdobja družbene lastnine niso dopuščali priposestvovanja na družbeni lastnini, zato se to obdobje tožniku ne more šteti kot čas dobroverne posesti. Po letu 1990 pa tožnik spornih parcel ni imel v dobroverni uporabi, saj je v tem času aktivno pozival k reševanju nastalega problema. Menjalni zapisnik ne vsebuje elementov menjalne pogodbe in kot tak ni mogel biti realiziran.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S primarnim tožbenim zahtevkom tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice, ki naj bi jo pridobil na izviren (originaren) način s priposestvovanjem. Prvostopenjsko sodišče je glede na podano trditveno podlago uporabilo pravilno materialnopravno izhodišče v pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), pa tudi v določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, so predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem v skladu z določili ODZ in ZTLR: lastniška posest, potek časa in dobra vera. Ker se je tožena stranka sklicevala na tožnikovo nedobrovernost, se je prvostopenjsko sodišče poglobljeno ukvarjalo s tem vprašanjem. Zavzelo je stališče, da je tožnikova pravna prednica J. Ž. ob podpisu zapisnika o zamenjavi zemljišč z dne 14. 1. 1964 (v nadaljevanju: zapisnik), v katerem je izrecno navedeno, da so sporne parcele družbena lastnina v upravljanju O. K., zagotovo morala vedeti, da te (sedaj sporne) nepremičnine niso v njeni lasti. Pritožba poskuša neprepričljivo prikazati, da naj bi bila J. Ž. in njeni družinski člani, s tem pa tudi pritožnik, prepričani, da so od podpisa zapisnika sporne parcele last J. Ž.. Pritožnik zatrjuje, da naj bi podpis J. Ž. na zapisniku izkazoval njeno seznanitev, da zemljišča, katera uživa s svojimi družinskimi člani, še niso vpisana v zemljiški knjigi kot njena last, pri čemer pa naj bi ravno predmetni zapisnik predstavljal osnovo za vknjižbo. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče prepričljivo pojasnilo, da je tožnikova pravna prednica vedela, da zapisnik ni bil realiziran v smislu prenosa lastninske pravice, ker so parcele, ki naj bi jih po zapisniku zamenjala in dala v družbeno lastnino, ostale v njeni lasti in jih je še naprej uživala. Tožnikova pravna prednica spornih nepremičnin v času od leta 1964 pa do leta 1979, ko so postale družbena lastnina, niti ni mogla priposestvovati, ker zahtevana priposestvovalna doba dvajsetih let sploh še ni potekla. Od leta 1979 dalje pa do leta 1994, ko so tožnik in njegovi pravni predniki ugotovili, da dogovor z dne 14. 1. 1964 ni bil dokončno izpeljan v zemljiški knjigi, pa je bilo priposestvovanje lastninske pravice, kot je pravilno opozorilo že tudi prvostopenjsko sodišče, izključeno zaradi dejstva, ker so bile sporne nepremičnine družbena lastnina.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče opraviti ogled in zaslišati predlagane priče. Predlagana, a neizvedena dokaza naj bi po mnenju pritožnika pokazala, da so tožnik oziroma njegovi pravni predniki sporne parcele uživali. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo oba dokazna predloga, saj samo dejstvo uživanja vtoževanih nepremičnin s strani tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov niti ni sporno. V obravnavani zadevi je nosilno le vprašanje dobrovernosti. Glede tega vprašanja pa je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče in ga ustrezno argumentiralo.

7. Pritožnikovo zatrjevanje, da naj bi sporna zemljišča predstavljala funkcionalno zemljišče k njegovi stanovanjski hiši, zgrajeni na parc. št. 3260/2, k. o. X, nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je stanovanjska stavba imela funkcionalno zemljišče na parc. št. 3260/2, na tem zemljišču pa so imeli tožnikovi pravni predniki ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini dejansko pravico uporabe, ki se je nato transformirala v lastninsko pravico; ta nepremičnina pa tudi ni predmet te pravde. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bližina nekaterih spornih parcel še ne pomeni, da predstavljajo funkcionalno zemljišče stanovanjske stavbe.

8. Pravilna pa je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi glede prvega in drugega podrejenega tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je podrobno pojasnilo, da zapisnik ne more predstavljati menjalne pogodbe za nepremičnine. Gre za predhodno fazo, kateri naj bi glede na določbe Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča sledila še odločba o arondaciji, ki pa ni bila izdana oziroma takšne odločbe tožnik ni zatrjeval. V odločbi o arondaciji naj bi bilo tudi odločeno glede odškodnine za pripojeno zemljišče oziroma glede nadomestnih zemljišč. Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da je bila vsebina menjalne pogodbe v celoti realizirana že ob podpisu zapisnika. Navedeno ne drži, saj je tožnikova pravna prednica obdržala tudi svoje nepremičnine, ki naj bi bile glede na zapisnik zamenjane.

9. Pravilno je bil zavrnjen tudi drugi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na sklenitev menjalne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ugotovilo, da obravnavani zapisnik nima elementov predpogodbe, saj v njem ni navedena obveznost nobene stranke, da bo pozneje sklenila menjalno pogodbo. Očitek pritožnika, da prvostopenjsko sodišče neupravičeno omenja čas 48 let, ko pa so bili predstavniki države že leta 1994 zaprošeni za uskladitev dejanskega stanja s formalnim, je povsem neutemeljen. Glede na določbo petega odstavka 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, na katerega se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, se rok, v katerem se lahko zahteva sklenitev glavne pogodbe, šteje od dne, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena. Četudi bi upoštevali leto 1994, je od podpisa zapisnika preteklo že trideset let, kar pa ne more predstavljati razumnega roka, ko bi po naravi menjalne pogodbe in okoliščinah stranki morali skleniti menjalno pogodbo.

10. Glede na zgoraj navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Ker druga tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami