Jedro

Opustitev presoje pritožbenih navedb lahko pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP, če bi se ugotovilo, da pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP).

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in spremenilo odločbo delavskega sveta tožene stranke z dne 20.12.1993 tako, da je odločilo, da se izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odloži za dobo enega leta. Zato je posledično toženi stranki naložilo, da je dolžna sprejeti tožnika nazaj na delo in mu za čas, ko na podlagi spremenjene odločbe ni bil v delovnem razmerju, priznati in plačati vse pravice iz dela. Višji zahtevek tožnika je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil revizijo pravočasno iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. odstavek 73. člena ZDSS in 385. člen ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijanem sklepu bistveno kršilo določbe 4. točke 373. člena ZPP in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Prva bistvena kršitev pravdnega postopka je podana zato, ker sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, zato tudi ni bil izpolnjen pogoj, ob katerem je možna sprememba sodbe sodišča prve stopnje po citirani točki. Druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana zato, ker pritožbeno sodišče ni ocenilo in zavrnilo pritožbenih navedb (ocena zapisnika posebne tričlanske komisije in uporaba dokumentov, izdanih s strani Službe družbenega knjigovodstva (SDK) in Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) po koncu postopka). Ob prvi kršitvi je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponovno obravnavo in sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti, prav tako pa ne bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki ju uveljavlja revizija.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijsko sklicevanje na določbo prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ni sprejemljivo. S to določbo je bila urejena revizija zoper odločbe sodišč združenega dela za ves čas njihovega delovanja, to je za čas, ko revizija zoper takšne odločbe ni bila dopustna. Zato ta določba ni uporabljiva za presojo utemeljenosti revizije zoper sodbo, izdano v letu 1998. Po določbi 4. točke 373. člena ZPP sodišče druge stopnje s sodbo spremeni sodbo prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V spornem primeru gre za vprašanje vrednotenja olajševalnih in obteževalnih okoliščin in v zvezi s tem za izrek pogojnega ali nepogojnega disciplinskega ukrepa. Osnova tega vrednotenja je vedno dejansko stanje, ki je po mnenju pritožbenega sodišča bilo pravilno ugotovljeno. Vrednotenje pa predstavlja subsumpcijo (pravno kvalifikacijo) dejanskega stanja. Subsumpcija v izpodbijani sodbi pomeni torej pravni zaključek in je zato možno ugotavljati, ali je bilo pravilno ali zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker je sodišče druge stopnje zaključilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je ob predhodnem zaključku, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, imelo podlago za spremembo sodbe sodišča prve stopnje ob uporabi 4. točke 373. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, sploh pa ne iz razlogov, kot jih navaja revizija. Opustitev presoje pritožbenih navedb lahko pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP, če bi se ugotovilo, da pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP). Navedbe v zvezi s ugotovitvami komisije, imenovane s strani delavskega sveta oziroma zapisniki in ugotovitve SDK oziroma MNZ, ki so bile izdane po končanem postopku, pa niso takega pomena. Ugotovitve komisije ne posegajo v predmet disciplinskega postopanja, saj ničesar ne ugotavljajo glede vedenja revidenta do direktorja, niti ne glede očitane (in sankcionirane) neresnične trditve (zavestno zmanjševanje vrednosti podjetja). Tudi zapisnik SDK (10.12.1993) in ugotovitve MNZ (13.4.1994) na ugotavljanje zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa nimata nobenega vpliva, saj je bil revident za kršitev delovnih obveznosti spoznan pred njuno izdajo, prav tako kot ugotovitve komisije, pa nista v neposredni zvezi z disciplinskim postopkom in izrekom disciplinskega ukrepa. Zato revizijsko sodišče zaključje, da ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, kot tudi ne po prvem odstavku 354. člena ZPP zaradi neupoštevanja določb prvega odstavka 375. člena ZPP.

Revizijsko sodišče se zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP ni spuščalo v ugotovitev dejanskega stanja in revizijske navedbe v zvezi z njim. Ugotovilo pa je, da je nižje sodišče pri odločanju upoštevalo določbe pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti tožene stranke, tako glede opredelitve kršitev delovnih obveznosti (členi od 33 do 35), kot tudi glede vodenja postopka (členi od 36 do 59) in izreka ukrepa (členi od 63 do 68). Pri tem je v skladu z določbo 67. člena Pravilnika oziroma 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ugotovljena za izrek najstrožjega nepogojnega ukrepa nujno potrebna kvalifikatorna okoliščina bistveno motenega delovnega procesa. Zato revizijsko sodišče revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).