Jedro

Ker toženec ni zanikal, da vtoževana dela na njegovi hiši ne bi bila opravljena s strani tožnice, ni pa dokazal plačila le-teh oziroma svojih trditev o obstoju dogovora o pobotu, pri čemer sami višini vtoževane terjatve tekom postopka sploh ni nasprotoval, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo v celoti tožbenemu zahtevku tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.1.2018 v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku (tožena stranka, v nadaljevanju toženec) naloženo, naj plača upniku (tožeča stranka, v nadaljevanju tožnica) terjatev in v delu, v katerem so bili stroški tožnici odmerjeni na 112,85 EUR ter je tožencu naložilo povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 596,73 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da je izpodbijana sodba brez navedbe materialne podlage, po kateri je sodišče prve stopnje presojalo razmerje strank, v posledici česar je ni mogoče preizkusiti. Iz tega razloga je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev ustavne pravice do argumentirane sodbe po 22. in 25. členu Ustave RS. Nadalje opozarja, da je tožnica podala pomanjkljivo trditveno podlago, ko je navedla, da vtožuje izvedbo suhomontažnih del po ponudbi 3.10.2013. Morala bi navesti tudi bistveni podatek, kdaj je predmet dela, ki ga vtožuje, sploh opravila. Ker tega ni podala, toženec ni mogel podati morebitnega ugovora zastaranja. Zakoniti zastopnik tožnice je navedel, da je bila ponudba narejena po izvedenih delih. Toženec meni, da ni logično, da je ponudba izdana po izvedenih delih, zaradi česar izpostavlja, da tožnici ni uspelo dokazati, da je upravičena do vtoževanega zneska. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožnici, da tožencu povrne pravdne stroške. Priglaša stroške.

3. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v vabilu na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo toženca opozorilo, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke ter da lahko zaradi sistema prekluzije na poznejših narokih za glavno obravnavo stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (286. člen ZPP). Na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo toženec kljub pravilnemu vabljenju ni pristopil, prav tako pa ni navedel nobenih opravičljivih razlogov, zaradi katerih na narok ne bi mogel pristopiti.1 Zato mora sam nositi breme lastne neaktivnosti, če ni izkoristil pravice navajanja dejstev in dokazov. Na prvi narok je namreč pristopil le njegov pooblaščenec, ki je podal navedbe, ki pa niso bile identične s toženčevimi navedbami na zadnjem naroku. Slednje je sodišče prve stopnje pravilno štelo za prepozne. Vendar ne glede na to, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi v kolikor bi bile toženčeve navedbe pravočasne, bi bilo potrebno zahtevku tožnice ugoditi.

7. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je tožnica v tožbi navajala, da je za toženca opravila suhomontažna dela v mansardi hiše, last A.B., ki jih je naročil toženec, a jih ni plačal. Tožnica zatrjuje torej obstoj podjemne pogodbe, s katero se je kot podjemnica zavezala opraviti določen posel - suhomontažna dela, toženec kot naročnik pa se je zavezal, da ji bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Opravljenemu delu toženec ni nasprotoval, v ugovoru pa je zatrjeval, da je bil dogovor z zakonitim zastopnikom tožnice, da bo za opravljena dela oddelal delo v obsegu 300 ur na objektu v Avstriji. Na prvem naroku za glavno obravnavo je njegov pooblaščenec navedel, da je bil v letu 2013, na katerega se nanaša sporni račun oziroma izvedba del, toženec zaposlen v družbi M.d. d.o.o. in je imel dogovor z zakonitim zastopnikom tožnice, da bo tožnica pri tožencu doma (v hiši last A.B.) opravila „knauf visečih stropov“, tožencu pa teh del ne bo potrebno plačati, ker je družba M.d. d.o.o., katere družbenik je bila tožnica, dolgovala tožencu plačila iz delovnega razmerja. Toženec zaslišan kot stranka je izpovedoval, da glede izdelave „knaufa“ ni bilo posebnega dogovora o njegovem plačilu, ker naj bi šlo za kompenzacijo. V svoji izpovedbi je bil popolnoma nekonsistenten. Izpovedoval je, da ni prišel delat v Slovenijo za 750,00 EUR, koliko bi naj dobil plače kot zaposlen v družbi M.d. d.o.o., temveč da je bil dogovor 2.500,00 EUR. Vendar s tem v zvezi ni toženec predlagal nobenega dokaza, bodisi zaslišanja kakšne priče ali plačilne liste, kot tudi ni zatrjeval, da bi zaradi premalo izplačanih plač sprožil ustrezen spor pred sodiščem. Tudi priča S.P., ki je bil zaposlen pri toženki, ni potrdil toženčevih navedb o plačilu na črno na roke s strani toženca, prav tako pa je izpovedal, da se je istočasno delalo na toženčevem objektu v A., kot tudi na gostinskem objektu v Š., za katerega je toženec trdil ravno obratno: ker dela na objektu v Š. ni bilo, se je opravljalo delo na njegovi hiši. To pa spet kaže na neskladnost toženca v njegovih izjavah.

8. Toženec nadalje tudi ni določno podal svojega pobotnega dogovora, ki ga smiselno uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ne samo, da ni predložil nobenih dokazov glede svojih trditev, tudi ni določno opredelil v pobot uveljavljene terjatve (ne po temelju in ne po višini).2

9. Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje pravilno sledilo zakonitemu zastopniku tožnice o poteku obravnavanega posla. Zakoniti zastopnik je podrobneje pojasnil, da je dal tožencu prvi predračun dne 10.5.2013, a se nato le-ta ni odločil, da bi predmetna dela opravljala tožnica, ker je želel najti cenejše ponudbe. Kasneje se je toženec odločil, da dela opravi tožnica, zato je bil izdan predračun dne 3.10.2013 na podlagi dejansko opravljenega dela in konkretnih izmer. Zakoniti zastopnik tožnice je nadalje tudi pojasnil, da je bil račun izstavljen tožencu toliko časa po izvedbi del iz razloga, ker se mora od izdanega računa odvesti DDV. Ker sta bila zakoniti zastopnik tožnice in toženec prijatelja, je zakonit zastopnik tožnice tožencu šel toliko na roko, da vtoževanega računa ni izdal takoj, ker toženec ni imel denarja. S tem je že sodišče prve stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z zakasnelo izdajo predračuna in računa. Tožnica je podala prav vse trditve, ki so relevantne za obravnavanje njenega tožbenega zahtevka: navedla je okoliščine dogovora o opravi suhomontažnih del na hiši toženca, pojasnila sestavo predračuna in izdajo računa ter navedla, da so bila dela opravljena, a ne plačana. Kot dokaz je predložila predračune, račun in predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika in priče S.P.. Očitek, da je bila trditvena podlaga pomanjkljiva, v posledici česar toženec ni mogel pravočasno pred sodiščem prve stopnje podati ugovora zastaranja, je glede na navedeno neutemeljen. Toženec pomanjkljive trditvene podlage pred sodiščem prve stopnje ni grajal. 10. Ker toženec ni zanikal, da vtoževana dela na njegovi hiši ne bi bila opravljena s strani tožnice, ni pa dokazal plačila le-teh oziroma svojih trditev o obstoju dogovora o pobotu, pri čemer sami višini vtoževane terjatve tekom postopka sploh ni nasprotoval, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo v celoti tožbenemu zahtevku tožnice.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Dejstvo, da je toženec poklical na sodišče na dan naroka in prosil za preložitev za pol ure brez navedbe razloga, ni opravičljiv razlog. Toženec ni navedel, da na narok ne more pravočasno pristopiti iz razlogov, ki niso v njegovi sferi. 2 Tako tudi VSL sodba II Cpg 3/2016 z dne 1.2.2016.