Jedro

Pri kaznivem dejanju nasilja v družini je smisel oziroma cilj zaščite družinska skupnost oziroma dom, kjer naj bi se človek počutil najbolj varnega.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je zoper J. S. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep zagovornik obdolženega pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona po prvi točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolžencu se na ravni utemeljenega suma očita, da naj bi storil kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, obdolženčev zagovornik pa ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona navaja, da zunajobravnavni senat ni podal prepričljivih razlogov o utemeljenosti suma v smislu vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, kar utemeljuje s tem, da življenjska skupnost, ki obstaja med obdolžencem in oškodovancema, ne ustreza zakonskemu znaku „trajnejše življenjske skupnosti“ po drugem odstavku 191. člena KZ-1. 6. Vrhovno sodišče je pri razlagi pojma „druge trajnejše življenjske skupnosti“ v več odločbah (sodba I Ips 815/2010-192 z dne 3. 3. 2011 in druge) pojasnilo, da KZ-1 to kaznivo dejanje uvršča med kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, smisel oziroma cilj zaščite tega člena pa je družinska skupnost oziroma dom, kjer naj bi se človek počutil najbolj varnega, zaradi česar je tudi kazen, ki je predpisana za to kaznivo dejanje, višja od kazni, ki je predpisana za kaznivo dejanje nasilništva po 296. členu KZ-1, čeprav so izvršitvena dejanja podobna. V taki trajnejši življenjski skupnosti se namreč tudi lažje oblike nasilja bolj intenzivno odražajo na oškodovancu, kot če takšnega specifičnega medsebojnega odnosa med žrtvijo in storilci ni. Kot izhaja iz do sedaj zbranih podatkov (točka 7 sklepa Okrožnega sodišča v Celju) in navedb zagovornika, oškodovanca in obdolženec (sicer stric oškodovanca) že sedem let živijo v ločenih etažah iste stanovanjske hiše, lastnika katere sta sicer oškodovanca, ki sta na podlagi pogodbe o preužitku dolžna obdolžencu zagotavljati bivanje in prehrano. Na ravni utemeljenega suma opisano obdolženčevo ravnanje zadošča za sklep, da naj bi očitano kaznivo dejanje storil v takšni, družini podobni, trajni življenjski skupnosti, v okolju, ki za oškodovanca in zanj predstavlja skupnost vrednot, pomembnih za sobivanje ljudi v najožjem smislu, kljub temu, da ni odveč dodati, da bi bila odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti utemeljena tudi, če bi sodišče presodilo, da takšna trajna življenjska skupnost ni obstajala, saj vsekakor gre za kaznivo dejanje s prvinami nasilja (druga točka prvega odstavka 432. člena ZKP).

C.

7. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.