Jedro

Tožena stranka je s tem, ko tožeči stranki ni omogočila izjave v zvezi z dokumenti, kršila ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5217/2022/17 (121-11) z dne 4. 4. 2023 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v enoten postopek združila upravni zadevi prvega tožnika in druge tožnice (1. točka izreka) in na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla njuni prošnji za mednarodno zaščito (2. točka izreka), saj bosta predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi 604/2013/EU1 za to odgovorna država članica (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da je skladno s prvim odstavkom 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v en postopek združila zadevi prvega tožnika in druge tožnice.

3. Nato je tožena stranka ugotovila, da so bili obema ob vložitvi prošenj za mednarodno zaščito dne 26. 10. 2022 odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno evidenco EURODAC, iz katere izhaja, da je vanjo prvega tožnika (kot osebo, ki so jo nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda hrvaške meje) in drugo tožnico (kot prosilko za mednarodno zaščito) že 4. 10. 2022 vnesla Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški 11. 11. 2022 posredovala zahtevek za sprejem prvega tožnika na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III in druge tožnice na podlagi točke b prvega odstavka 18. člena te uredbe in od nje 28. 11. 2022 prejela odgovor, da je v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj.

4. V nadaljevanju je tožena stranka prvega tožnika in drugo tožnico ob prisotnosti tolmača za kirundi jezik seznanila s potekom dublinskega postopka in zgornjimi ugotovitvami, nato pa povzela njune izjave na osebnem razgovoru.

5. Po oceni tožene stranke sta izjavi prvega tožnika in druge tožnice, da so policisti na Hrvaškem z njima slabo ravnali, zgolj pavšalni in ne zadoščata za utemeljen zaključek, da bodo z njima nečloveško ali poniževalno ravnali tudi ob predaji tej državi, ki bo opravljena v azilnem in ne v policijskem postopku. Menila je, da je odkrito nošenje in uporaba strelnega orožja ter službenih psov del nabora orodij, za uporabo katerih je policija pooblaščena ob kontroli meje in izvajanju rednih nalog, kar samo po sebi ne more biti razumljeno kot grdo ravnanje. Po presoji tožene stranke navedbe prvega tožnika in druge tožnice, da so ju hrvaški policisti skupaj s skupino, s katero sta potovala, dva dni zadrževali v gozdu, ne predstavljajo nečloveškega in poniževalnega ravnanja, saj je iz njunih izjav razvidno, da sta se želela izogniti obveznosti podreditve mejni kontroli ter nadaljevati pot v notranjost Evropske unije. Če bi jima hrvaška policija to omogočila, bi bila podana kršitev hrvaške nacionalne zakonodaje in mednarodnega prava. Tudi usmerjanje tujcev, čeprav na nekoliko neprijeten način, po mnenju tožene stranke ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja, saj morajo policisti nadzorovati osebe, ki so v večji skupini. S tega vidika pa je treba razumeti tudi začasno omejitev gibanja oseb, ki so nezakonito vstopile na ozemlje posamezne države, v prostorih policijske postaje, kjer je končan postopek.

6. Po ugotovitvah tožene stranke podatki evidence EURODAC kažejo, da sta bila prvi tožnik in druga tožnica skladno s četrtim odstavkom 24. člena Uredbe (EU) št. 603/20132 najprej obravnavana kot osebi iz kategorije "2", ki se navezuje na prvi odstavek 14. člena iste uredbe.

7. V zvezi s tolmačenjem v policijskem postopku tožena stranka pojasnjuje, da gre za temeljno postopkovno jamstvo, za katero ni nujno, da poteka v maternem jeziku. Ugotavlja, da je bila med prvim tožnikom in policijo možna komunikacija med soočenjem v gozdu, odvzemom prstnih odtisov, v zvezi z navodili, da mora v sedmih dneh zapustiti državo, in glede vsebine papirja, ki ga je dobil od policije ob odhodu v kamp. Enako ugotavlja glede druge tožnice, ki je navedla, da je komunikacija s policisti potekala v hrvaškem in angleškem jeziku, ki ga malo razume.

8. Glede na navedeno je po presoji tožene stranke malo verjetna trditev prvega tožnika in druge tožnice, da v Republiki Hrvaški nista želela zaprositi za mednarodno zaščito oziroma nista izrazila namere, da bosta to storila. Vložitev prošnje druge tožnice izkazuje dejstvo, da so bili njeni prstni odtisi v sistem EURODAC vneseni s sklicno številko (case ID) "1", kar je storila vede, saj je s policisti uspešno komunicirala. Glede na potek dogodkov v osebnem razgovoru tožena stranka meni, da je prosilec, čigar prstni odtisi so bili zajeti le petnajst minut prej, izrazil namero, da bo vložil prošnjo za mednarodno zaščito. To izhaja tudi iz odhoda in bivanja v nastanitvenih kapacitetah Republike Hrvaške, kar urejata prvi odstavek 53. člena Zakona o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške in 5. člen Pravilnika o izvajanju materialnih pogojev sprejetja Republike Hrvaške, ki prosilcu in članom njegove družine dajeta pravico do namestitve od dneva izražene namere za vložitev prošnje do zaključka postopka, če izpolnjujejo materialne pogoje. Poleg tega je prvi tožnik izjavil, da je Republiko Hrvaško zapustil takoj za tem, ko je bil obveščen, da naj bi naslednji dan podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ne glede na navedeno tožena stranka poudarja, da bosta prvi tožnik in druga tožnica Hrvaški predana v dublinskem postopku, ki ni del policijskega postopka, v katerem sta bila do sedaj obravnavana, ampak azilnega postopka, v katerem je zagotovljena pravica do tolmača. Ob upoštevanju uradno objavljenih podatkov podatkovne baze Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), imajo namreč vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, v azilnih postopkih prisotnega tolmača, izjema so le prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško.

9. Tožena stranka je presojala tudi izjave prvega tožnika in druge tožnice, da med nastanitvijo v azilnem domu nista bila deležna obrokov. S tem v zvezi je povzela prvi odstavek 55. člena hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti, iz katerega so razvidni materialni pogoji za sprejetje, in sicer nastanitev v sprejemnem centru, hrana in obleka, zagotovljena v naravi, povrnitev stroškov javnega prevoza za potrebe postopka pridobitve mednarodne zaščite in denarna pomoč. Na podlagi omenjenega zakona je sprejet tudi Pravilnik o izvajanju materialnih pogojev sprejetja, ki v 20. členu določa, da ima vsak prosilec, ki je nastanjen v nastanitveni center, pravico do treh obrokov dnevno. Iz nadaljevanja tega člena je razvidno, da se prosilcu s posebnimi zdravstvenimi težavami na podlagi priporočila pristojnega zdravnika zagotovi poseben način prehrane, ki ustreza njegovemu zdravstvenemu stanju in posebnim potrebam. Nosečnicam, porodnicam ter otrokom do 16. leta se zagotovi še popoldanska malica. Zato tožena stranka ne verjame trditvam prvega tožnika in druge tožnice, da nista dobila hrane v azilnem domu, saj gre za zakonsko določeno pravico vsakega prosilca za mednarodno zaščito, kar je sistemsko urejeno tudi za ostale, ki so tam nastanjeni. Poleg tega je v nastanitvenem centru ves čas prisotno osebje, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da sta prvi tožnik in druga tožnica imela možnost poiskati kogarkoli izmed zaposlenih in razložiti navedene okoliščine. Upoštevati pa je treba, da delitev hrane poteka v skladu s hišnim redom, zaradi česar se je treba obrokov udeleževati v treh za to predvidenih časovnih okvirih.

10. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je hrvaška zakonodaja v zvezi s pravico prosilcev do zdravniške oskrbe urejena v 52. in 57. členu Zakona o mednarodni in začasni zaščiti ter v 20. členu Zakona o obveznem zdravstvenem zavarovanju in zdravstveni zaščiti tujcev v Republiki Hrvaški. Poleg tega jo določa Pravilnik o standardih zdravstvene zaščite za prosilce za mednarodno zaščito in tujce z začasno zaščito, ki v prvem in drugem odstavku 3. člena določa, da se izvede osnovni zdravstveni pregled prosilca v najkrajšem možnem času v prvih petih dneh po prihodu v sprejemni center. Glede na to, da je iz izjav prvega tožnika in druge tožnice razvidno, da sta nastanitveni center kljub naštetim zdravstvenim težavam s hrbtom, očmi in roko zapustila pred iztekom tega roka, je po presoji tožene stranke mogoče sklepati, da si pomoči nista želela oziroma je dejansko potrebovala. Tožena stranka izpostavlja še dokument "Integracija u Hrvatskoj u praksi", ki ga je izdal Center za mirovne študije v Zagrebu, iz katerega izhaja, da ima zdravnik v sprejemnih kapacitetah dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci, ki imajo zdravstvene težave. Ves čas pa je posebej za prosilce urejena zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Zagreb center - Dugava. Zato tožena stranka meni, da bo za prvega tožnika in drugo tožnico v primeru predaje tam ustrezno poskrbljeno.

11. V zvezi z izjavami glede neprimernih pogojev bivanja v sprejemnih kapacitetah tožena stranka opozarja na velik porast števila prosilcev v Republiki Hrvaški v zadnjem četrtletju lanskega leta. Po podatkih hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve je v tem obdobju za mednarodno zaščito zaprosilo kar 5614 oseb, kar je dobrih 43,6 % vseh prosilcev v lanskem letu. Glede na to je razumljivo, da pogoji sprejema v tem obdobju morda niso dosegali standardov, ki bi jih v običajnih okoliščinah, vendar je kratkoročno prilagajanje obstoječih kapacitet povečanemu številu novih prosilcev priporočena praksa tudi v Republiki Sloveniji in drugih državah Evropske Unije ter ga ne gre razumeti kot sistemsko pomanjkljivost. Tožena stranka ni verjela navedbam, da v nastanitvenih kapacitetah ni bilo poskrbljeno za čiščenje, saj je tudi od prosilcev upravičeno pričakovati, da bodo skrbeli za osebno higieno in higieno sobe, v kateri bivajo. Po mnenju tožene stranke bi morala prvi tožnik in druga tožnica opozoriti policiste, varnostnike oziroma uradne osebe v azilnem domu, če česa nista razumela ali sta potrebovala dodatna pojasnila, saj so navedene osebe, glede na to, da so se z njima sporazumevale, po vsej verjetnosti štele, da jima je bilo v zadostni meri vse razloženo. Morebitne ovire pri dostopu do prehrane in zdravstvene oskrbe bi lahko prvi tožnik izpostavil uradni osebi, ki ga je obvestila o razgovoru. Svoje težave pa bi oba lahko zaupala tudi uradni osebi na osebnem razgovoru, vendar sta se odločila, da pred tem zapustita ozemlje Republike Hrvaške.

12. Tožena stranka je sprejela stališče, da navedene izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prvi tožnik in druga tožnica ne bi mogla biti vrnjena v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku, saj se azilni postopek zanju praktično še ni začel. Zato na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da izkazujeta utemeljene razloge in osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški.

13. V nadaljevanju je tožena stranka presojala dokument z naslovom "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki ga je 1. 2. 2023 prejela od pooblaščencev prvega tožnika in druge tožnice. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja s prebežniki, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se poročilo Amnesty International za Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila, kar pa ne velja za prvega tožnika in drugo tožnico, saj jima je uspelo prečkati hrvaško-bosansko mejo in jima je bil na Hrvaškem omogočen dostop do mednarodne zaščite.

14. Članek, iz katerega je razvidno, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, se po presoji tožene stranke nanaša le na odločitev v konkretnem primeru, kar pa ne more povzročiti splošne ustavitve predaj v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) ves čas izvajajo. Po oceni tožene stranke ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Poleg tega je Republika Hrvaška od 1. 7. 2013 polnopravna članica Evropske unije in spoštuje njen pravni red, torej tudi Uredbo Dublin III, prvi tožnik in druga tožnica pa za nasprotno stališče nista navedla konkretnih dogodkov in s tem razlogov za to, da ne bi bila predana.

15. Stališč Upravnega oddelka Državnega sveta (Raad van State, Afdeling Bestuursrechtspraak. št. 202102939/1 /V3 in 202104072/1/V3) v sodbah, ki sta bili izdani dne 13. 4. 2022, po oceni tožene stranke ni mogoče posploševati na vse primere, še posebej ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III tožena stranka še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu v primeru predaje v odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

16. Tožena stranka je presojala tudi odložilni sklep Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 2 B 27/22 s 25. 2. 2022, ki se nanaša na primer iranske državljanke z močno ranljivim sinom. V tej zadevi je sodišče ugotovilo, da naj bi imel azilni postopek in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti, ki predstavljajo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Na tovrstne pomanjkljivosti naj bi kazalo dokumentirano ravnanje "push back" iz Hrvaške v Srbijo ter Bosno in Hercegovino (BiH). Po presoji sodišča brez posameznih zagotovil hrvaških oblasti ni jamstva, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško v dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH in da bo onemogočena njihova pravica do prošnje za azil. Iz razpoložljivih dokazov naj bi bilo razvidno, da Hrvaška migrantom sistematično krši človekove pravice. Prav tako ni na voljo zanesljivih dokazov, da so povratniki v dublinskem postopku iz Nemčije deležni prednostne obravnave pred drugimi prosilci za azil. Zato sodišče meni, da tudi vrnitev na Hrvaško po redni poti prosilcem ne nudi varnosti, da ne bodo vrnjeni v BiH, ne da bi bili predhodno zaslišani in da odločitev ne bo sprejeta brez učinkovitega pravnega varstva. Tožena stranka ugotavlja, da sodišče ob vseh domnevah, ki jih je upoštevalo, v 45. odstavku obrazložitve sámo priznava, da odločitev ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. 17. Podobno stališče je po oceni tožene stranke razvidno iz sodbe št. F-5675/2022 iz januarja 2022, s katero je švicarsko Zvezno upravno sodišče odpravilo sklep državnega sekretariata za migracije (SEM) o vrnitvi in zadevo vrnilo v ponovno reševanje pristojnemu organu. Ob tem je sodišče izpostavilo dva ključna elementa, do katerih se mora pristojni organ natančneje opredeliti. Prvi se nanaša na vprašanje morebitnega avtomatskega prenosa pristojnosti za reševanje prošnje za mednarodno zaščito na Švico, ker naj bi roki dublinske zakonodaje začeli teči že med prvim nelegalnim in nedokumentiranim prehodom meje med BiH ter Hrvaško in izgonom s strani hrvaških oblasti, ne pa šele z uspešnim, po navedbah prosilca kar sedemnajstim poskusom. Drugi element pa se nanaša na vprašanje ravnanja "push back", v zvezi s katerim je sodišče SEM očitalo sumarno in površno obravnavo. Priznava sicer, da iz predložene dokumentacije izhaja, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, vendar meni da se to ne sklada s številnimi drugimi poročili ter da niso bile v zadostni meri raziskane pritožnikove navedbe. Zato je zahtevalo, da se SEM do tega vprašanja opredeli na podlagi aktualnejših virov. Po presoji tožene stranke gre tudi v tej zadevi za odločitev v individualnem primeru, česar pa ni mogoče posplošiti na vse predaje v Republiko Hrvaško, ki se izvajajo ves čas. Opozarja, da sodišče ni v celoti zavrnilo možnosti vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško, kar je razvidno tudi iz kasnejših sodb. V sodbi št. F-4998/2022 iz dne 9. 11. 2022 je Zvezno sodišče namreč ocenilo, da ne glede na kritična stališča številnih organizacij (zlasti Sveta Evrope) o zadevi, hrvaški azilni in sprejemni sistem ne predstavlja nobenih sistemskih pomanjkljivosti ali dokazanih tveganj povratkov na meji z Bosno in Hercegovino, ko gre za prosilce, ki so že vložili prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jih ta država izrecno prevzame v okviru dublinskega postopka. Po presoji sodišča v okoliščinah, ko na Hrvaškem ni dokazane trenutne prakse sistematičnega kršenja standardov Unije na tem področju, ni ovržena domneva, da ta država spoštuje svoje obveznosti v zvezi s pravicami prosilcev za azil, sprejetih po dublinskem postopku. Glede na navedeno je sodišče sprejelo stališče, da izjave pritožnikov ne dajejo podlage za drugačno oceno, saj niso podprte z nobenim konkretnim dokaznim elementom.

18. V zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) št. 43115/18 in 18810/19 iz marca 2020 tožena stranka poudarja, da se obe tožbi nanašata na delo hrvaške policije in ne organov, pristojnih za obravnavo vloge za mednarodno zaščito. Prav tako se v ničemer ne nanašata na razmere, v katerih se v Republiki Hrvaški znajdejo osebe, ki so vrnjene v dublinskem postopku. Poleg tega (tožbi) obravnavata dogajanje pred dobrimi štirimi leti (leta 2018).

19. Tožena stranka se strinja, da se članek "rainews.it" z dne 18. 1. 2021 nanaša na vračanje v Slovenijo in možnost vrnitve potencialnih prosilcev na Hrvaško, od tam pa v BiH. Vendar izpostavlja, da se Odlok št. N. R.G. 56420/2020 z dne 18. 1. 2021 ne nanaša na prosilce v dublinskem postopku, ampak, kot je razvidno iz presoje sodišča, na neformalno obliko vračanja, ki poteka skladno z dogovorom med Vlado Republike Italije in Vlado Republike Slovenije o readmisiji oseb ob meji, sicer podpisanim 3. 9. 1996 v Rimu, vendar brez ratifikacije v italijanskem parlamentu. Zato rimsko sodišče meni, da ta dogovor ni del veljavne italijanske zakonodaje in zakonodaje Evropske unije ali mednarodnega prava.

20. Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je pooblaščenec posredoval tudi povezave do študij in člankov, ki pa ravnanje "push back" obravnavajo izključno z vidika preprečevanja vstopa na ozemlje Evropske unije ter prisilnega vračanja na področje BiH v letu 2021 ali pred tem. Zato po mnenju tožene stranke ne kažejo trenutnega stanja glede obravnave oseb, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene v dublinskih postopkih.

21. Tožena stranka se sklicuje tudi na poročilo AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, zaradi česar je bil njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen, morajo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

22. V nadaljevanju je tožena stranka presojala letno poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) za leto 2022, iz katerega je razvidno, da je nizozemski Državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka ali da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet za begunce je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški, in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zaradi česar je bilo treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko Upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v to državo ne bi smela biti opravljena. Poleg tega je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ocenilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška take oskrbe ne bi zagotovila prosilcem za mednarodno zaščito. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, pri duševnih težavah pa pomoč nudijo tudi nevladne organizacije.

23. Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe, ki so jih predložili pooblaščenca prvega tožnika in druge tožnice, se nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi iz različnih razlogov, zaradi česar po oceni tožene stranke posploševanje teh stališč ni možno. Iz obeh poročil je jasno razvidno, da osebe po predaji Republiki Hrvaški niso ovirane pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Zato je tožena stranka štela, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zaradi česar praviloma ni ovir za predajo oseb v dublinskem postopku. Tožena stranka je ob sklicevanju na bazo podatkov AIDA še ugotovila, da je tako stališče julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

24. Tožena stranka je proučila tudi sodbo Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 2 A 26/22 z dne 24. 5. 2022, ki se nanaša na isti primer iranske državljanke z močno ranljivim sinom kot v navedenem odložilnem sklepu 2 B 27/22 z dne 25. 2. 2022. V obeh zadevah sodišče priznava, da odločitev ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. Navedena sta tudi odložilna sklepa, s katerima sta Upravni sodišči v Hannovru in Stuttgartu ugodili tožbi prosilcev ter odložili vrnitev na Hrvaško. Sklep Upravnega sodišča v Hannovru št. 15 B 3250/22 v obrazložitvi skoraj v celoti povzema navedeno sodbo št. 2 A 46/2022 z dne 24. 5. 2022 (pravilno 2 A 26/22 z dne 24. 5. 2022 - opomba sodišča). Sodišče v Stuttgartu v sklepu št. A 16 K 3603/22 z dne 2. 9. 2022 sicer ugotavlja, da obstajajo znaki sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku zaradi indicev o kršitvah človekovih pravic v zvezi z ravnanjem "push back" (nasilno potiskanje prosilcev za azil v Srbijo ali BiH), vendar pa se do teh ugotovitev ni dokončno opredelilo. Iz sklepa je po presoji tožene stranke razvidno, da je bilo tožbi ugodeno zaradi nevarnosti kršitve načela nevračanja, do česar pa bi lahko prišlo glede na specifične okoliščine konkretnega primera. Sodišče je še presodilo, da je prošnja prosilca, ki je svojo prošnjo izrecno umaknil pred zapustitvijo Hrvaške ali je prejel (odločbo) o njeni zavrnitvi, po nekaterih poročilih v hrvaškem azilnem postopku v nasprotju z zahtevami Uredbe Dublin III obravnavana kot ponovna prošnja.

25. Po ugotovitvah tožene stranke prvi tožnik in druga tožnica ne omenjata primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v BiH ali Srbijo, tak primer pa ni razviden niti iz sodne prakse ostalih držav članic Evropske unije. Tožena stranka poudarja, da se sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev v Republiko Hrvaško, nanašajo na konkretne primere in ne na predaje na splošno, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Po mnenju tožene stranke je treba upoštevati, da se "push back" v omenjenih sodbah nanaša na tujce in ne na osebe v dublinskem postopku, za kar gre v obravnavani zadevi. Ponovno izpostavlja, da iz najnovejšega poročila AIDA in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Takšna poročila imajo po mnenju pristojnega organa veliko težo in so zaupanja vreden vir, ki utemeljuje odločitev o predaji tej državi, njeno pravilnost pa potrjuje tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in kasnejše sodno varstvo.

26. Tožena stranka še poudarja, da je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku.

27. Z navedenim zagotovilom je tožena stranka seznanila prvega tožnika in drugo tožnico. Iz nadaljnje obrazložitve je razviden tudi povzetek s tem povezanega mnenja pooblaščenca prvega tožnika in druge tožnice, da zagotovilo nima dokazne vrednosti, saj nobena država ne bi trdila, da ne ravna skladno z zakonodajo in mednarodnimi akti. Trdi, da so navedbe Republike Hrvaške neresnične, da predložene informacije dokazujejo obstoj nevarnosti kršitve 4. člena Listine in 3. člena EKČP ter da hrvaški policisti ignorirajo ljudi, ki želijo prositi za azil in jih naženejo nazaj v Bosno in Hercegovino ali Srbijo.

_Tožbene trditve prvega tožnika in druge tožnice_

28. Zoper izpodbijani sklep sta prvi tožnik in druga tožnica vložila tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagata njegovo odpravo, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

29. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka ni pravilno združila obeh upravnih zadev v en postopek, saj sta pravni podlagi za izročitev prvega tožnika in druge tožnice različni. Zato naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

30. Nepravilna naj bi bila tudi presoja tožene stranke, da je prvi tožnik na Hrvaškem podal namero za podajo prošnje, saj je iz baze EURODAC razvidno, da je naveden s sklicno številko "2". Tudi druga tožnica nasprotuje ugotovitvi, da je na Hrvaškem podala prošnjo, zaradi česar se ne strinja z navedbo sklicne številke "1" v omenjeni bazi. Pojasnjuje, da je s tem v zvezi iz odgovora Republike Hrvaške z dne 28. 11. 2022 razvidno, da je izrazila le namero, ob takih okoliščinah pa je hrvaški pristojni organ opravil vnos v bazo EURODAC v nasprotju s Kvalifikacijsko direktivo, ki ne pozna pojma namera za podajo prošnje; zato točka b prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III naj ne bi bila podlaga za predajo druge tožnice.

31. Nejasna naj bi bila tudi podlaga sklicne številke prvega tožnika, saj je iz dopisa Republike Hrvaške z dne 28. 11. 2022 razvidno, da je tam podal namero, poleg tega je sam izjavil, da je bil nameščen v kampu. Prvi tožnik trdi, da na Hrvaškem ni podal ne prošnje ne namere in da je bil prisiljen v odvzem prstnih odtisov. Iz navedenega naj bi bilo razvidno, da je sistem vnašanja prstnih odtisov v bazo EURODAC s strani Hrvaške arbitraren in nakazuje na resne sistemske pomanjkljivosti.

32. V nadaljevanju prvi tožnik in druga tožnica menita, da tožena stranka ni pravilno presojala načela medsebojnega zaupanja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Trdita, da je treba upoštevati standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (t. i. "arguable claim") glede 3. člena EKČP ter 4. in 19. člena Listine. Pojasnjujeta, da sta v času izvrševanja ukrepa vrnitve imela "arguable claim" in da so obstajale s tem povezane javno dostopne informacije, ki sta jih toženi stranki predložila po e-pošti 19. 12. 2022 in 17. 2. 2023, 20. 3. 2023 pa še komentar na posredovano splošno zagotovilo Republike Hrvaške. Izpostavljata, da sta natančno izpovedala o obnašanju hrvaške policije. Tožena stranka naj bi prezrla, da je bil prvi tožnik že prisilno vrnjen v BiH in da mu je šele v drugem poskusu uspelo vstopiti na Hrvaško. To naj bi pomenilo, da mu je Hrvaška doslej že kršila pravico iz 4. člena Listine, saj mu je onemogočila dostop do azilnega postopka. Strinjata se, da policijski postopki pravno formalno niso del azilnega postopka, vendar poudarjata, da ima hrvaška policija ključno vlogo pri nadaljnjem razvoju dogodkov, saj ima z ilegalnimi prebežniki prvi stik, sledi fizično in psihično maltretiranje in nasilno verižno vračanje v BiH. Trdita, da bi morala tožena stranka zaradi obstaja "arguable claim" od hrvaških organov pridobiti ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi izključila vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve. Menita, da splošno zagotovilo Hrvaške z dne 6. 12. 2022, da so prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem obravnavani v skladu z 4. členom Listine, ne zadošča, saj se ne nanaša na konkretni primer. Izpodbijanega sklepa naj se ne bi dalo preizkusiti glede razlogov v zvezi s citiranimi tujimi sodnimi odločbami, saj naj ne bi bila jasna s tem povezana presoja tožene stranke.

33. Ob upoštevanju sodnih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 253/2014 in I Up 276/2014 v zvezi z ugotavljanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti prvi tožnik in druga tožnica menita, da sta navedla utemeljene razloge, zaradi katerih ju Slovenija ne bi smela vrniti na Hrvaško, in povzemata svoje izjave na osebnem razgovoru dne 12. 12. 2022 – "da je bila druga tožnica s strani hrvaške policije deležna fizičnega nasilja in psihičnega maltretiranja zaradi prisilnega zadrževanja na policijski postaji (14 ur brez hrane in pijače, brez pravice do uporabe wc-ja, grožnje s psi in orožjem, kričanje, prisilno podpisovanje papirjev, prisilni odvzem prstnih odtisov, streljanje v zrak kot sredstvo prisiljevanja v zvezi z vračilom v BiH, prižiganje klime v policijskem vozilu- maltretiranje premraženih ljudi, odrekanje pravice do zdravnika); da druga tožnica ni imela pravice do tolmača in ni vedela, kaj podpisuje; da v kampu ni imela pravice do zdravnika in hrane; da je bil prvi tožnik s strani hrvaške policije deležen enakega fizičnega nasilja in psihičnega maltretiranja; da mu je šele v drugem poskusu uspelo vstopiti na Hrvaško, pred tem pa je že bil nasilno vrnjen v BiH; da med postopkom ni imel pravice do tolmača in ni vedel, kaj podpisuje; da v kampu ni imel pravice do zdravnika in hrane, da so bile štiri žimnice predvidene za šest ljudi, da nihče ni čistil kampa". Druga tožnica poudarja, da sta bila s prvim tožnikom ves čas skupaj, da je že bila nasilno vrnjena v BiH in da ji je na Hrvaško uspelo vstopiti v drugem poskusu. Pojasnjuje, da se njuni izpovedbi razlikujeta zaradi njene globoke travmatiziranosti.

34. V nadaljevanju se prvi tožnik in druga tožnica sklicujeta na v upravnem postopku predložene informacije, ki naj bi dokazovale, da imata "arguable claim" in iz katerih naj bi bilo razvidno: - da Hrvaška begunce, migrante in državljane tretjih držav sistemsko in nezakonito prisilno vrne čez mejo v sosednje tretje države, ne da bi jim bilo dovoljeno zaprositi za azil; - fizično in psihično nasilje hrvaške policije nad nezakonitimi prebežniki in migranti; - da so nacionalna sodišča Nemčije, Nizozemske, Švice in Italije prekinila izvedbo dublinskih predaj zaradi sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka in tveganja kršitve 3. člena EKČP; - da je ESČP leta 2020 izdalo dve sodbi, s katerima je Hrvaško obsodilo zaradi nasilnih "push back" ravnanj; - da se odsvetuje predaja ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo, saj na Hrvaškem primanjkuje podpore za duševno zdravje prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III.

35. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da sta prvi tožnik in druga tožnica v postopku zatrjevala in dokazala, da predajo onemogoča tudi njuno zdravstveno stanje. Druga tožnica pojasnjuje, da je bila v izvorni državi žrtev posilstva s strani več oseb in da je že iz njene prošnje za mednarodno zaščito z dne 26. 10. 2022 razvidno, da se je med razgovorom večkrat zjokala, težko zbrala in govorila ter da je bila vidno travmatizirana. Tožena stranka je kljub temu naj ne bi obravnavala kot ranljivo osebo po 22. točki prvega odstavka 2. člena ZMZ-1, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Poudarja, da ji na Hrvaškem ni bil zagotovljen dostop do zdravnika, da je zanj prosila policijo in osebje v kampu, zaradi česar bo ob predaji izpostavljena nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Iz informacij z dne 19. 12. 2022 naj bi bilo jasno razvidno, da je dostop do psihološke obravnave na Hrvaškem v praksi težaven tudi za hrvaške državljane, možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje so minimalne, obstajajo vrzeli v zdravstvenem zavarovanju ter pomanjkanje prevajanja in zdravljenja duševno bolnih oseb. Sklicujeta se na stališče Švicarskega sveta za begunce, ki je odsvetoval, da bi se na Hrvaško premestile osebe, ki potrebujejo dolgotrajno psihološko ali psihiatrično zdravljenje. Podobne ugotovitve naj bi izhajale tudi iz poročila AIDE za leto 2022. Druga tožnica naj bi tudi v Sloveniji ustno že večkrat zaprosila za psihiatrično obravnavo, vendar je doslej še ni dobila. Zato predlaga, naj jo med postopkom pred sodiščem pregledata zdravnik in psihiater. Meni, da bi morala tožena stranka preveriti, kje bo tožnica nameščena na Hrvaškem in ali bo glede na njene individualne zdravstvene potrebe zanjo ustrezno poskrbljeno. Iz izpodbijanega sklepa naj ne bi bili razvidni razlogi glede zdravstvenega stanja druge tožnice, saj tožena stranka ni natančneje preverila, kakšno specialistično zdravljenje potrebuje druga tožnica in ali ji bo to na Hrvaškem zagotovljeno.

36. Tudi prvi tožnik dvomi, da bo zanj na Hrvaškem ustrezno poskrbljeno, saj tam doslej ni dobil ustrezne zdravstvene oskrbe, čeprav je zanjo večkrat prosil. Iz osebnega razgovora naj bi bilo razvidno, da je šele v Sloveniji dobil ustrezna zdravila za oči in hrbet in da ga je pregledal zdravnik.

37. V zvezi s tožbenim ugovorom glede bistvenih kršitev pravil postopka prvi tožnik in druga tožnica ponavljata, da na Hrvaškem nista zaprosila za mednarodno zaščito in da s tem v zvezi nista podala namere. V podpis nejasno opredeljenih dokumentov naj bi ju prisilili in jima na silo odvzeli prstne odtise. Menita, da bosta imela v primeru vrnitve na Hrvaško v dublinskem postopku status tujcev brez dovoljenja za bivanje in ne statusa prosilcev za mednarodno zaščito ter s tem v zvezi izpostavljata ravnanje hrvaške policije s tujci. Brezpredmetno naj bi bilo na ta vidik nanašajoče se pojasnilo tožene stranke, da je dublinski postopek del azilnega postopka, v katerem je zagotovljena pravica do tolmača. 38. Prvi tožnik in druga tožnica navajata, da so iz dokumenta tožene stranke o razmerah na Hrvaškem z dne 9. 2. 2023 razvidni nekateri njima koristni vidiki, ki pa jih tožena stranka ni upoštevala. Iz poročila AIDE z dne 22. 4. 2022 naj bi namreč izhajale različne prakse nacionalnih sodišč v zvezi s predajo migrantov Republiki Hrvaški, ki naj bi bile razvidne tudi iz dokumenta PIC z dne 19. 12. 2022 in 17. 2. 2023, kar naj bi tožena stranka prezrla. Tudi iz Poročila EUAA z dne 28. 6. 2022 naj bi bilo razvidno, da je Švicarski svet opozoril na problem različnih sodnih praks in priporočil izogibanje predaji prosilcev Hrvaški ter poudaril pomen pridobitve s tem povezanih individualnih jamstev. Poleg tega naj bi iz poročila AIDA za leto 2021 izhajalo, da se v primeru že vložene prošnje za azil na Hrvaškem domneva, da prosilec ne bo deportiran v tretje države, vendar pa tožena stranka naj ne bi upoštevala, da prvi tožnik na Hrvaškem ni podal prošnje, zaradi česar mu grozi deportacija v BiH. Poročilo naj bi omenjalo tudi različne odločitve nizozemskih sodišč, ki so jih v tem postopku omenjali tudi tožnikovi prejšnji pooblaščenci.

39. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti glede sklicevanja tožene stranke na sodbi Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 24. 5. 2022 in 25. 2. 2022 (2-A 26/22 in 2 B 27/22), saj sta prvemu tožniku in drugi tožnici v korist. Šlo naj bi za sodbi, iz katerih je razvidno, da Hrvaška sodeluje pri verižnih deportacijah iz drugih držav članic Evropske unije, zaradi česar ni mogoče izključiti, da bodo žrtve prisilnega vračanja postali tudi dublinski povratniki iz Nemčije. Ravno tako naj ne bi bilo jasno, zakaj tožena stranka omenja dve sodbi nizozemskih sodišč z dne 13. 4. 2022, ki sta ravno tako v korist prvemu tožniku in drugi tožnici.

40. V zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sta prvi tožnik in druga tožnica predlagala, da sodišče do pravnomočne odločitve odloži izvršitev izpodbijanega sklepa. Navajata, da v njunem primeru kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu ne bo možna vzpostavitev prejšnjega stanja, če bosta izročena Hrvaški pred odločitvijo sodišča. Trdita, da tretji odstavek 27. člena Uredbe Dublin III ne določa pogoja težko popravljive škode, odločilno naj bi bilo, da imata prvi tožnik in druga tožnica zahtevek po drugem odstavku 19. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, zaradi česar bi morala imeti tožba zoper izpodbijani sklep suspenzivni učinek. Prilagata mnenje Varuha človekovih pravic z dne 30. 3. 2023, iz katerega naj bi bilo razvidno, da bi morala tožena stranka odložiti izvršitev dublinskih sklepov do pravnomočnosti odločitve.

_Trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo_

41. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v zvezi z odvzemom prstnih odtisov prosilcu za mednarodno zaščito sklicuje na prvi odstavek 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013. Opozarja, da je iz podatkov v bazi EURODAC razvidno, da je druga tožnica vložila prošnjo za mednarodno zaščito in da je bila najprej označena s sklicno številko "2", nato pa s sklicno številko "1". Prvi tožnik pa je izrazil namero, zaradi česar je bil v bazi EURODAC označen s sklicno številko "2" in je skladno z zakonodajo Republike Hrvaške užival pravice prosilca (npr. bivanje v nastanitvenih kapacitetah). Tudi iz odgovora z dne 28. 11. 2022, s katerim je Republika Hrvaška prevzela pristojnost za obravnavo prošenj, je razvidno, da je prvi tožnik 4. 10. 2022 izrazil namero za vložitev prošnje, vendar je pobegnil pred prvim razgovorom. To ugotovitev potrjujejo tudi izjave tožnika na osebnem razgovoru, ko je navedel, da ga je uradna oseba obvestila, da ima naslednji dan razgovor, zaradi česar je še isti dan odšel v Slovenijo.

42. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je merilo za odločitev o ustavitvi predaj prosilcev Republiki Hrvaški obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti. Ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Up 23/2021 in I Up 245/2022 meni, da s tem povezani podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP in sodne odločbe odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, česar pa tožeča stranka ni predložila.

43. Iz nadaljnjih navedb tožene stranke je razvidno, da se predložene informacije o stanju na Hrvaškem nanašajo na ravnanje policije s tujci. Predaja prvega tožnika in druge tožnice pa se odvija v dublinskem postopku, v katerem so predanim osebam zagotovljene določene pravice. Poudarja, da tožeča stranka ni navedla primera, v katerem bi bile osebi, ki je bila v dublinskem postopku vrnjena v Republiko Hrvaško, kršene katerekoli od naštetih pravic. Trdi, da so se opisani dogodki zgodili, preden je imel prvi tožnik status prosilca.

44. Po mnenju tožene stranke so navedbe o o tem, da prvi tožnik in druga tožnica ves čas potujeta skupaj, da je bila tudi druga tožnica že vrnjena v BiH in trditve o njeni globoki travmatiziranosti, nedopustne tožbene novote. Ne glede na to pojasnjuje, da sta imela prvi tožnik in druga tožnica možnost izjave glede skupnega potovanja. Če bi drugi tožnici to preprečila težava pri zbranosti zaradi duševnega pretresa, bi o tem lahko izpovedal prvi tožnik. Navedeno po prepričanju tožene stranke tudi sicer ne bi vplivalo na sprejeto odločitev, saj se predaja opravlja v dublinskem postopku.

45. V nadaljevanju tožena stranka odgovarja na tožbene navedbe, (1) da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da je tožena stranka drugo tožnico, ki je že ob oddaji prošnje navedla, da je bila večkrat posiljena, večkrat jokala in bila vidno travmatizirala, obravnavala kot ranljivo osebo s posebnimi potrebami; (2) da drugi tožnici na Hrvaškem ni bil omogočen dostop do zdravnika, čeprav je zanj prosila na policiji in v kampu; (3) da iz podatkov PIC z dne 19. 12. 2022 izhaja, da je dostop do psihološke obravnave na Hrvaškem težaven; (4) da je druga tožnica tudi v Republiki Sloveniji že ustno zaprosila za psihiatrično obravnavo, vendar je doslej še ni dobila; (5) da v izpodbijanem sklepu ni razlogov o zdravstvenem stanju druge tožnice in njeni morebitni potrebi po specialističnem zdravljenju; (6) da se tudi glede prvega tožnika zastavlja vprašanje, ali bo v Republiki Hrvaški deležen ustrezne zdravstvene oskrbe, saj mu tam ni bil omogočen zdravniški pregled.

46. V zvezi z navedenim tožena stranka ponavlja, da bi morala prvi tožnik in druga tožnica opozoriti policiste, varnostnike ali uradne osebe v azilnem domu, da potrebujeta dodatna pojasnila, saj so omenjeni, glede na to, da so se z njima sporazumevali, verjetno menili, da jima je bilo vse dovolj razloženo. V zvezi s potrebami druge tožnice glede njenega specialističnega zdravljenja tožena stranka opozarja na dokument z naslovom “Integracija u Hrvatskoj u praksi”, iz katerega je razvidno, da Društvo za psihološku pomoč nudi psihoterapijo prosilcem za azil. Iz spletne strani društva je razvidno, da je v Centru Modus dostopna tudi storitev svetovanja in psihoterapije osebam z mednarodno zaščito ter prosilcem, ki živijo na Hrvaškem.

47. Tožena stranka ob sklicevanju na prvi pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III poudarja, da je odgovorna država članica zavezana k obravnavanju ali dokončanju obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. Osebe, ki so predane Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Morajo pa, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Tožena stranka še pojasnjuje, da sodna praksa drugih držav ne narekuje poteka postopkov pri toženi stranki in da določeni primeri prakse sodišč držav članic Evropske unije ne morejo veljati posplošeno za vse primere predaj Republiki Hrvaški v dublinskem postopku.

48. V nadaljevanju tožena stranka ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča nasprotuje izdaji začasne odredbe.

_Pripravljalne vloga tožeče stranke_

49. Iz pripravljalne vloge tožeče stranke je razvidno ponavljanje stališča, da je lahko prosilec le oseba, ki je uradno vložila prošnjo in ne le izrazila namere. Nejasno naj bi bilo, zakaj je bil prvi tožnik v bazo EURODAC vnesen s sklicno številko "2", saj naj bi bilo iz hrvaških dokumentov razvidno, da je podal namero za vložitev prošnje. Prav tako naj ne bi bilo jasno, zakaj je bila druga tožnica v navedeno bazo ob isti uri najprej vnesena s sklicno številko "2", nato pa s sklicno številko "1", kar naj bi nakazovalo na sistemske pomanjkljivosti.

50. V zvezi s predloženimi informacijami tožeča stranka opozarja, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema, kar velja tudi za policijski postopek. Zato naj bi bilo bistveno, da sta prvi tožnik in druga tožnica na Hrvaškem doživela hudo policijsko nasilje, nezakonito vračanje v BiH in aktivno onemogočanje podajanja namere za mednarodno zaščito.

51. Iz nadaljnjih navedb je razvidno, da poročilo AIDA ni povezano z osebami, ki na Hrvaškem niso bili prosilci za azil. Navedeno poročilo naj bi se izrecno nanašalo na osebe, ki so Hrvaško zapustile pred zaključkom azilnega postopka, zaradi česar morajo ponovno zaprositi za azil, in osebe, ki so prošnjo izrecno umaknile ali je bila zavrnjena in se za njih šteje, da lahko vložijo ponovno prošnjo. Te skupine oseb pa tožena stranka naj ne bi omenjala. Poleg tega naj ne bi prevedla četrte povedi drugega odstavka pod točko 2. 7., iz katerega naj bi bilo razvidno, da ni razlik v obravnavanju oseb s posebno ranljivostjo, kar naj bi bila druga tožnica. Iz zadnjega odstavka naj bi izhajalo, da je organizacija Medicinis du Monde v letu 2019 poročala, da na Hrvaškem manjka zdravstvena podpora, še posebej za tiste, ki potrebujejo psihosocialno pomoč, kar prav tako velja za drugo tožnico. Navedenega tožena stranka naj ne bi upoštevala kljub opozorilom pooblaščencev tožeče stranke v upravnem postopku. Prav tako naj ne bi bila upoštevana ugotovitev Hrvatskega pravnega centra z dne 16. 1. 2023, da na Hrvaškem nobena nevladna organizacija ne spremlja dublinskih postopkov, zaradi česar ni bilo možno potrditi, ali je navedeno poročilo AIDE še uporabno.

52. Tožeča stranka meni, da bi bilo treba že v upravnem postopku razčistiti neskladnosti v navedbah prvega tožnika in druge tožnice glede prisilnega vračanja v BiH. Zato s tem v zvezi naj ne bi šlo za tožbeno novoto.

53. Iz navedb v pripravljalni vlogi je še razvidno, da tožeča stranka ni imela možnosti izjave glede dokumenta "Integracija u Hrvatskoj u praksi", ki naj bi se vsebinsko nanašalo na specialistično zdravljenje druge tožnice. Opustitev možnosti izjave naj bi veljala tudi glede poročil v opombah s številkami 5., 8., 9. in 10. _Pripravljalne vloga tožene stranke_

54. Tožena stranka v pripravljalni vlogi ponavlja stališča glede vnosa podatkov v bazo EURODAC. Poudarja, da sta prvi tožnik in druga tožnica trdila, da v Republiki Hrvaški nista želela zaprositi za mednarodno zaščito. Dvomi, da bi ju hrvaški varnostni organi po obravnavi na policijski postaji samovoljno premestili v azilni dom, ne da bi izrazila potrebo po mednarodni zaščiti. Glede na navedeno naj ne bi bil utemeljen očitek, da jima ni bil omogočen dostop do azilnega postopka.

55. V nadaljevanju se tožena stranka v zvezi s trditvami druge tožnice, da je zaradi dogodkov v Republiki Hrvaški oseba s posebno ranljivostjo, ponovno sklicuje na 52. in 57. člen hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti, ki urejata pravico prosilcev do zdravstvenega varstva, ki vključuje nujno medicinsko pomoč in prepotrebno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj, pri čemer je žrtvam mučenja, posilstev in drugih oblik psihičnega, fizičnega ali spolnega nasilja zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba v zvezi s specifičnim stanjem ali posledicami teh dejanj. S tem v zvezi tožena stranka opozarja tudi na dokument "Integracija u Hrvatskoj u praksi" Centra za mirovne študije v Zagrebu in poudarja, da ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci z zdravstvenimi težavami. Ves čas je na voljo tudi zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Dugava v Zagrebu, kjer je ambulanta organizirana posebej za prosilce. Poudarja še, da je iz dopisa z dne 28. 11. 2023, s katerim je Republika Hrvaška prevzela pristojnost na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, razviden poziv toženi stranki, naj zaradi priprave ustreznih pogojev za predajo navede morebitne fizične in psihične zdravstvene probleme prvega tožnika in druge tožnice.

_Presoja tožbe_

56. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, prilogi A3 in A4 ter psihiatrično izvedensko mnenje, ki ga je prejelo dne 24. 4. 2023. Poleg tega je zaslišalo prvega tožnika in drugo tožnico ter izvedenko psihiatrične stroke A. A. **K I. točki izreka:**

57. Tožba je utemeljena.

58. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da mora v skladu z 80. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti tudi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben ter ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Zato je ob upoštevanju trditvenega gradiva tožeče stranke, iz katerega je razvidno, naj sodišče glede na duševno stanje druge tožnice odloči o morebitni postavitvi zakonitega zastopnika, v okviru izvedbe dokaza z izvedencem preverilo, ali je druga tožnica sposobna samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, doumeti dogajanja v zvezi s postopkom in ali se je sposobna prosto odločati in pravno veljavno izraziti svojo voljo ter ali je sposobna zaslišanja v upravnem sporu. Iz pisnega mnenja sodne izvedenke za psihiatrijo A. A. je razvidno, da lahko druga tožnica samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja in da je sposobna doumeti dogajanja v zvezi s postopkom, se prosto odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo. Izvedenka pri drugi tožnici namreč ni ugotovila znakov hujše duševne motnje – motenj mišljenja, presoje, razumevanja, motenj razpoloženja, itd.. Menila je, da nima hujše duševne motneje (npr. psihoze) in da je njena realitetna kontrola povsem intaktna. Tem ugotovitvam stranki nista nasprotovali. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je druga tožnica procesno sposobna.

59. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje prvega tožnika in druge tožnice za mednarodno zaščito, saj bosta predana Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

60. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene izjav prvega tožnika in druge tožnice v osebnem razgovoru, ki ga je na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III opravila 12. 12. 2022, in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje prošnje prvega tožnika za priznanje mednarodne zaščite temelji na prvem odstavku 13. člena Uredbe Dublin III, odgovornost za obravnavanje prošnje druge tožnice pa na točki b prvega odstavka 18. člena, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala in to odgovornost sprejela.

61. Prvi tožnik in druga tožnica med drugim izpodbijata pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine3, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

62. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,4 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil5 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,6 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje7. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.8

63. Ustavno sodišče je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo, da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.9

64. Ob upoštevanju zgornjih izhodišč je utemeljen neprerekan10 tožbeni očitek, da tožeči stranki ni bila dana možnost izjave glede dokumenta "Integracija u Hrvatskoj u praksi", ki naj bi se vsebinsko nanašal ravno na specialistično zdravljenje druge tožnice, pri kateri izvedenka ugotavlja "stanje po utrpeli postravmatski stresni motnji"; celo več, čeprav niti iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razvidna vročitev navedenega dokumenta pooblaščencem tožeče stranke v upravnem postopku, se tožena stranka zaradi utemeljitve svojih stališč sklicuje nanj tako v izpodbijanem sklepu kot tudi v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi. Zaradi neprerekanega trditvenega gradiva tožeče stranke navedeno veljala tudi za informacije v opombah izpodbijanega sklepa s številkami 511, 812, 913 in 1014, ki jih v spisu, ki se nanaša na zadevo, ni v fizični obliki.

65. Glede na navedeno je tožena stranka s tem, ko tožeči stranki ni omogočila izjave v zvezi z navedenimi dokumenti, kršila ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP15. Že zato, ne glede na ostale tožbene očitke, je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ob takih okoliščinah ni bila potrebna izvedba predlaganih dokaznih predlogov tožeče stranke, naj sodišče odredi toženi stranki predložitev dokumentov, ki naj bi jih na Hrvaškem podpisala prvi tožnik in druga tožnica ter da naj se toženi stranki odredi, da pri Republiki Hrvaški preveri, zakaj je prvi tožnik v bazo EURODAC vnesen s sklicno številko "2".

66. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožeči stranki omogočiti izjavo glede navedenih dokumentov in nato ponovno presojati, ali izjave prvega tožnika in druge tožnice dajejo podlago za izpodbojnost domneve, da Republika Hrvaška spoštuje temeljne pravice. V tem pogledu bo morala tožena stranka glede na izvedensko mnenje upoštevati, da so pri drugi tožnici prisotni nekateri simptomi postravmatske stresne motnje, ki se lahko ob stresorjih, kot je grozeča predaja, lahko stopnjujejo in se kažejo kot povišana tesnoba, strah in znižano razpoloženje. Če tožena stranka tudi s tega vidika ne bo mogla izključiti obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, bo morala od nje pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bo prišlo.16 V takem primeru toženi stranki namreč ne bo mogoče očitati, da ni storila, kar bi lahko, da druge tožnice in prvega tožnika, ki je njen družinski član v smislu 11. člena Uredbe Dublin III17, ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

**K II. točki izreka:**

67. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 _Ghezelbash_ z dne 7. 6. 2016 namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

68. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

69. V zvezi s standardom težko popravljive škode pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).18 Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.19 Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.20

70. Glede na navedeno prvi tožnik in druga tožnica nevarnosti nastanka težko popravljive škode zgolj s splošnimi navedbami, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča kljub uspehu v upravnem sporu, saj v času odločanja ne bi bila na območju Republike Slovenije, nista izkazala. Podlage za drugačno stališče ne daje niti mnenje Varuha človekovih pravic (priloga A3 spisa), saj je iz njega razvidno le priporočilo, naj tožena stranka spremeni svojo prakso tako, da predajo tujcev drugim državam v vseh primerih odloži do pravnomočnosti odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Zato je bilo treba zahtevo prvega tožnika in druge tožnice za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 4 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi _N.S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 5 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 6 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 7 C-411/10 (88. točka). 8 Prav tam, 94. točka. 9 Celoten odstavek je prepis 10. odstavka sodbe Vrhovnega sodišča I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022. 10 S tem povezane trditve tožeče stranke je torej treba šteti za priznane, takih pa ni treba dokazovati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). 11 Glasi se: https://imamopravoznati.orq/request/9073/response/10723/attach/5ZKU%20NI%20RED.pdf7cookie passth rouqh=1 12 Glasi se: Dokument v hrvaškem jeziku dostopen na povezavi: https://www.cms.hr/system/article document/doc/264/lnteqraciia u Hrvatskoj u praksi.pdf 13 Glasi se: Glej npr. Hrvatski pravni centar (HPC): HRVATSKI SU STAV AZILA U 2020 - NACIONALNI IZVJEŠTAJ, str. 28, povezav do besedila v hrvaškem jeziku: https://www.hpc.hr/wp- content/uploads/2021/12/nacionalni-izvjestaj-o-sustavu-azila-u-2020_HRV.pdf in članek Ambulanta na kraju grada: Svi u jednoj čekaonici, osim azilanata. Diskriminacija Hi... ?, povezava do besedila v hrvaškem jeziku: https://www.tportal.hr/vijesti/clanak/ambulanta-na-kraju-grada-svi-u-jednoj-cekaonici- osim-azilanata-diskriminacija-ili-foto-20180103 14 Glasi se: Statistični podatki objavljeni na spletnih straneh hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, dostopni na povezavi: https://mup.qov.hr/pristup-informaciiama-16/statistika-228/statistika-trazitelii-mediunarodne- zastite/283234 15 Glasi se: „Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.“ 16 S tega vidika se je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 23/2021 (66. točka obrazložitve) strinjalo z že večkrat izraženim stališčem Upravnega sodišča. 17 Navedeno v obravnavani zadevi ni sporno je razvidno tudi iz vprašanja na listovni številki 74, ki ga je njuna pooblaščenka postavila prvemu tožniku: "Kakšno je po vašem mnenju psihično stanje vaše partnerke?" 18 Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 19 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018 (19. točka obrazložitve). 20 Prav tam.