Jedro

Ker tožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zaradi katerih odvetnik ob potrebni skrbnosti ne bi mogel pravočasno predlagati podaljšanja roka, za pravilnost odločitve ni pomembno, ali je podan dvom o tožnikovi procesni sposobnosti.

Ob splošni določbi 286.a člena ZPP, katere namen je enak, tj. zagotovitev koncentracije postopka, sankcije za strankino nepravočasno aktivnost v zvezi s predložitvijo dokazov pa so prožnejše, se postavlja vprašanje, ali je sankcija iz 153. člena ZPP (opustitev izvedbe dokaza v primeru zamude roka za plačilo predujma) sorazmerna z zasledovanim ciljem. V položaju, ko je stranka plačala predujem po izteku roka, a še preden je sodišče opravilo naslednje procesno dejanje, dokaz z izvedencem pa je ključen za dokazovanje enega od odločilnih dejstev, bi mogla biti prestroga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek do pravnomočnosti sklepa (I. točka izreka) in zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje (II. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti skrbeti, da je oseba, ki nastopa kot stranka, pravdno sposobna, je napačno stališče sklepa, da bi moral tožnik predlagati dokaz z izvedencem. Prav enaka vsebina več zaporednih dopisov kaže na to, da je tožnik pozabil, da je pooblaščencu že pisal. O tožnikovi demenci je pisal tudi policijski uslužbenec, o čigar opažanjih na podlagi dolgoletnega poznanstva tožnika in nepovezanosti s tem postopkom sodišče ne bi smelo dvomiti. Navedeno bi skupaj z ostalimi okoliščinami primera moralo vzbuditi pri sodišču dvom o tožnikovi pravdni sposobnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli, če stranka zamudi rok za kakšno pravno dejanje iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Vzrok je upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Upravičenega vzroka tako ne pomenijo le okoliščine, ki pomenijo višjo silo in ki torej omogočajo razbremenitev objektivne odgovornosti, ampak se pogoj (ne)krivde presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. To pomeni, da je treba najprej ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in nato oceniti, ali mu je glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo.(1)

5. Izpodbijani sklep zavzema stališče, 1) da je tožnik zamudil rok za plačilo predujma za izvedbo dokaza z izvedencem, posledica česar je opustitev izvedbe dokaza, 2) da tožnik ni izkazal, da bi rok za plačilo predujma zamudil zaradi tega, ker trpi za demenco.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z ugotovitvijo o neizkazani tožnikovi bolezni, ki naj bi bila vzrok za nepravočasno plačilo predujma. Tožnika v pravdi zastopa odvetnik, tako da se neodvrnljivost vzroka za zamudo presoja po merilu skrbnosti, ki velja zanj. Ker tožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zaradi katerih odvetnik ob potrebni skrbnosti ne bi mogel pravočasno predlagati podaljšanja roka, za pravilnost odločitve ni pomembno, ali je podan dvom o tožnikovi procesni sposobnosti. Ni namreč utemeljen tožnikov argument, da pooblaščenec ni mogel predvideti, da bo zamudil s plačilom, ker je bil dotlej vedno odziven in je stvari uredil v roku. Četudi je bila zamuda nepredvidljiva in vzpostavitev stika med tožnikom in pooblaščencem zelo otežena, bi pooblaščenec pred iztekom roka mogel pri sodišču preveriti, ali je bil predujem založen, in v primeru nezaložitve predlagati podaljšanje roka.

7. Pritožbeno sodišče ob robu dodaja, da ZPP v tretjem odstavku 153. člena sicer določa, da sodišče v primeru nezaložitve predujma, potrebnega za izvedbo dokaza, v določenem roku opusti izvedbo dokaza. Kljub temu se ob splošni določbi 286.a člena ZPP, katere namen je enak, tj. zagotovitev koncentracije postopka, sankcije za strankino nepravočasno aktivnost v zvezi s predložitvijo dokazov pa so prožnejše,(2) postavlja vprašanje, ali je tako stroga sankcija, kot je določena v 153. členu, sorazmerna z zasledovanim ciljem. V položaju, ko je stranka plačala predujem po izteku roka, a še preden je sodišče opravilo naslednje procesno dejanje, dokaz z izvedencem pa je ključen za dokazovanje enega od odločilnih dejstev, bi mogla biti prestroga.(3) Izid te presoje za odločitev o pritožbi ni pomemben, ker bi drugačno stališče od zavzetega v izpodbijanem sklepu pomenilo le, da sploh ni bilo potrebe za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, to pa bi posledično pomenilo enako odločitev, kot je bila sprejeta v izpodbijanem sklepu.

8. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. Galič, v Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Uradni list, Ljubljana, str. 478, in odločbo US RS Up-552/09 z dne 23. 9. 2010, Uradni list RS, št. 81/2010. Op. št. (2): Izvedba dokaza se kljub poteku sodnega roka dopusti ne le, če je stranka ravnala brez krivde, ampak tudi, če dopustitev izvedbe dokaza ne bi zavlekla reševanja spora.

Op. št. (3): Vrhovno sodišče je v več zadevah zavzelo stališče, da izvedba dokaza z izvedencem kljub prepozno plačanemu predujmu lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka (prim. npr. odločbe II Ips 1259/2008 z dne 16. 4. 2009, II Ips 221/2010 z dne 10. 5. 2012, II Ips 866/2009 z dne 21. 3. 2013), vendar v nobeni ni bil položaj enak opisanemu. V dveh zadevah izvedba dokaza z izvedencem ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, v zadevi II Ips 221/2010 pa je stranka zamujala tudi s predložitvijo dokumentacije, potrebne za izdelavo mnenja).