Jedro

Odločanje o višini deleža na skupnem premoženju zakoncev je pravno vprašanje, zato uporaba prostega preudarka iz 223. čl. ZPP ne pride v poštev.

Izrek

1. Pritožba proti sodbi se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Pritožbi proti sklepu se ugodi in se ta spremeni tako, da sodna taksa za pritožbo proti sodbi opr.št. I P 74/97 z dne 4.3.1999 znaša 24.300,00 SIT.

Tožeča stranka I. K. mora J. K. povrniti 24.300,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so tožniki solastniki nepremičnin vl.št. 1239 k.o. ... v nedoločenih deležih in je dolžna toženka J. K. izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče pri nedoločenih solastninskih deležih vl.št. 1339 k.o. ..., in sicer pri z.k. telesu II. - poslovna stavba na parc.št. 1020/31 in 1020/129 in pri z.k. telesu II, - stanovanjska stavba na parc.št. 1020/128, vknjižiti solastninsko pravico na ime tožnikov oziroma pravico uporabe na parc.št. 1020/31-dvorišče in na parc.št. 1020/128 in 1020/129 v korist tožnikov po nedoločenih deležih, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da je tožnik I. K. v celoti lastnik osnovnih sredstev, ki jih uporablja pri opravljanju svoje obrtne mizarske dejavnosti, kamor spadata tudi osebni avtomobil znamke Clio in tovorno vozilo Zastava. Po nasprotni tožbi tožeče stranke J. K. je po odpravi očitnih pisnih napak s popravnim sklepom z dne 18.5.1999 odločilo, da sta tožena stranka I. K. in tožnica J. K. solastnika osnovnih sredstev, ki se uporabljajo pri opravljanju mizarske dejavnosti (natančen obseg osnovih sredstev je razviden iz izreka sodbe - tč. II.), pri čemer znaša solastninski delež tožnice na tem premoženju 3/10. V presežku je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Odločilo je še, da so tožeče stranke dolžne toženi solidarno povrniti 379.314,00 SIT z zakonskimi zamudimi obrestmi od 4.3.1999 do plačila.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka), ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, saj po izreku pripada vsakemu od razvezanih zakoncev po 3/10 premičnin, po obrazložitvi sodbe pa naj bi bil delež I. K. večji. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvo sodišče je odločalo v smislu 223. čl. ZPP po prosti presoji in ocenilo, da znaša prispevek toženke k pridobitvi premičnega premoženja 3/10. Določilo omogoča odločanje po prosti presoji le v primerih dolžnikove pravice do odškodnine, denarnega zneska ali nadomestnih stvari, ne pa tudi v primeru ugotavljanja deležev zakoncev na skupnem premoženju. Ne glede na ta pritožbeni ugovor pa je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Le to je izhajalo iz dejstva, da se je obrtna dejavnost razmahnila šele po dograditvi objektov na .... Pri tem pušča vnemar razvoj obrtne dejavnosti pravdnih strank dotedaj, čeprav so tako zgrajene nepremičnine kot tudi nabavljena osnovna sredstva v veliki meri rezultat dejavnosti od njenega začetka. Pritožba priznava vodilno vlogo in osebni prispevek tožnika pri dejavnosti, poudarja pa, da je pritožnica v celoti skrbela za dom, gospodinjstvo, otroke in hodila v službo. Prvo sodišče je njen prispevek ocenilo prenizko.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28.5.1999 odločilo, da znaša sodna taksa za pritožbo zoper sodbo opr.št. I P 74/97 z dne 4.3.1999 120.000,00 SIT.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe Zakona o sodnih taksah - ZST.

Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odmeri taksno obveznost tožene stranke v skladu z ZST. Navaja, da je tožena stranka s pritožbo izpodbijala le del sodbe, in sicer zavrnilni del sodbe po njeni nasprotni tožbi. V nasprotni tožbi je zahtevala ugotovitev solastnine do 1/2, v sodbi pa ji je bila priznana solastnina do 3/10. Pritožila se je le glede nepriznanega dela, to je 2/10. Pritožba proti sodbi ni utemeljena.

Nerazumljivost oziroma nejasnost izreka sodbe je bila pogojena z očitno pisno pomoto, ki jo je sodišče odpravilo s popravnim sklepom z dne 18.5.1999 (1. odst. 342. čl. ZPP), ki je postal pravnomočen. Iz tako popravljenega izreka sodbe nedvoumno izhaja, da znaša delež tožnika I. K. na spornih premičninah 7/10, toženke J. K. pa 3/10, zato je pritožbeni očitek v smeri 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP neutemeljen.

Materialnopravno podlago za rešitev spornega razmerja, na katero se je pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje, predstavlja 1. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 14/89 p.b. - Uradni list RS št. 29/95-ZZZDR). Kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upoštevajoč pri tem vsa merila iz 2. odst. 59. čl. ZZZDR), je pravno vprašanje. Pritrditi je torej toženi stranki, da uporaba prostega preudarka iz 223. čl. pri odločanju o višini deleža na skupnem premoženju ne pride v poštev. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo vse okoliščine primera in pravilno zaključilo, da znaša delež toženke na premičnem premoženju 3/10, tožnika pa 7/10. Res je sicer, da je pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju treba izhajati iz načela, da je le to nedeljiv materialnopravni pojem, kar pomeni, da je določen del tega premoženja lahko rezultat skupnega dela in prispevka obeh zakoncev iz prejšnjega obdobja. V konkretnem primeru pa je I. K. začel z obrtno dejavnostjo že v letu 1977, vendar pa razmahnitev le te sovpada z upokojitvijo toženke v letu 1986. Ta dejanska ugotovitev, ki je tožena stranka ni prerekala, ima odločilno težo, saj je bistveno prispevala k temu, da so se najeti krediti lahko izplačevali iz dohodka delavnice. Upoštevajoč torej razliko v dohodkih pravdnih strank (pokojnina tožene stranke na eni strani ter tožnikov dohodek iz naslova dobičkonosne mizarske dejavnosti na drugi), osebni angažma tožeče stranke pri opravljanju vseh poslov v obrti in skrb za gospodinjstvo in družino tožene stranke, je tako materialnopravna presoja o višini deležev razvezanih zakoncev pravilna.

Ker niso podani ne razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Stroškovni izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. ZPP.

Pritožba proti sklepu z dne 28.5.1999 je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožene stranke v pritožbi, da je s pritožbo proti sodbi izpodbijala le zavrnilni del sodbe po nasprotni tožbi. V nasprotni tožbi je zahtevala ugotovitev solastnine do 1/2, v sodbi pa ji je bila priznana solastnina do 3/10. Pritožila se je le glede dela, s katerim ni uspela, to je 2/10. Če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela (4. odst. 25. čl. ZST), to pa je 1.200.000,00 SIT. V skladu s 1. odst. tarifne številke 3 taksne tarife znaša taksa za pritožbo proti sodbi 24.300,00 SIT.

Ker je sodišče prve stopnje napačno odmerilo sodno takso za pritožbo proti sodbi, je sodišče izpodbijani sklep tako spremenilo, da znaša taksna obveznost tožene stranke 24.300,00 SIT (3. tč. 380. čl. ZPP).

Stroškovni izrek (tč. 2. izreka) temelji na določilu 2. odst. 166. čl. ZPP. Stroški v zvezi s pritožbo proti sklepu so odmerjeni v skladu z 2. odst. tarifne številke 16 odvetniške tarife.