Jedro

Iz zdravniškega potrdila ne izhaja določno stanje tožnice, zaradi katerega ne bi mogla podati zagovora. Tudi sicer niz opravičil ne vzpostavlja obveznost tožene stranke, da vsakič prestavi zagovor, saj je s tem nenazadnje ogrožen tudi rok za podajo odpovedi. Gre za primer, ko je od delodajalca v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta izredna odpoved z dne 29. 9. 2017 in odločba o prepovedi opravljanja dela z dne 8. 9. 2017 nezakoniti, da tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2008 ni prenehala, ampak je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, da ji je tožena stranka dolžna za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova denarnega povračila v višini 15 plač ter stroškovni zahtevek.

2. Tožnica izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče glede na izvedeni dokazni postopek izdalo sodbo presenečenja. Sodba je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Podana je kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz odpovedi izhaja drugačen datum seznanitve s kršitvami, kot ga ugotovi sodišče. Zdravniški opravičili sta konkretizirani, provizija od vina se je obračunavala od prodaje vina, ne od dobave, kot napačno ugotovi sodišče. Tudi ne drži, da videonadzor tožnice ni nezakonito posegel v njeno pravico do zasebnosti. Zato je sodišče nedopustno upoštevalo sporne videoposnetke. Tožnica je izpovedala, da je kamere sicer videla, vendar je bila prepričana, da niso prave in da ne snemajo. Ni bila obveščena o snemanju, prav tako tožena stranka ni bila upravičena snemati samega gostinskega lokala. Tožnici je bila tudi kršena pravica do zagovora pred odpovedjo, saj bi tožena stranka zaradi tožničinega zdravstvenega stanja morala preložiti drugi zagovor. Izostanek tožnice z zagovora je bil utemeljen. Iz zdravniškega potrdila izhaja, da tožnica ni bila psihofizično sposobna udeležbe na zagovoru. Nadalje iz izredne odpovedi izhaja, da je A.A. že 11. 8. 2017 gledala sporne videoposnetke, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi vsaj v delu, ki se nanaša na očitek kajenja in neizdanega računa, prepozna. Oba očitka se namreč nanašata na 11. 8. 2017, tožena stranka je torej že tega dne (ob gledanju videoposnetkov) izvedela za kršitvi, odpoved pa je nato podala zunaj subjektivnega roka, tj. 29. 9. 2017. Nerazumljiva je zato presoja sodišča, ki je naveden zapis v izredni odpovedi označilo kot pisno pomoto in je določilo kasnejši datum seznanitve tožene stranke s kršitvami. Tožnici niso dokazane očitane kršitve, tudi ni izpolnila znakov kaznivih dejanj. Sodišče se je glede očitkov vodenja dvojnih evidenc nepravilno ukvarjalo z datumi, ki sploh niso bili omenjeni v odpovedi. Glede tega se je tožnici očitalo le kršitve v letu 2015, ne pa tudi v kasnejših letih. Tožena stranka je bila zato glede navedb dejstev in listin, ki se nanašajo na kasnejši čas, prekludirana. Tako je tudi odpoved v delu, ki se nanaša na očitek vodenja dvojnih evidenc, prepozna. To, da je tožnica pokadila cigareto pri vhodnih vratih, kar je razvidno iz sicer nezakonitega videoposnetka, ne more biti hujša kršitev, ki bi bila podlaga za izredno odpoved. Tudi ni izkazana kršitev glede neizdaje računa, saj je tožnica pojasnila, da je šlo za težavno stranko, ter da sama ni bila dolžna kriti stroška zapitka. Sicer je račun izdala vedno, ko je bil zapitek plačan. Ob inventuri se ni izkazalo, da bi bila tožena stranka z neizdajo računa oškodovana. Odpoved (pa tudi sodišče) ne obrazloži znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki se tožnici očita v zvezi z vodenjem dvojnih evidenc. Morebitna škoda (manjša provizija) bi toženi stranki nastala šele pri prodaji vina, ne pa pri njegovi dobavi, na kar se nanašajo sporne dobavnice. Sodišče ni upoštevalo navedb tožnice, da se odstopanja v dobavnicah nanašajo na kalo, kar je praksa v vinarstvu. Glede očitkov v zvezi z dvojnimi evidencami je tožnica predlagala tudi zaslišanje B.B. in poizvedbe na policijski postaji in na tožilstvu, sodišče pa tem predlogom neutemeljeno ni ugodilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v manjšem delu, kar pa ne vpliva na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se tako strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnici 29. 9. 2017 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) glede očitkov, ki se nanašajo na to, da je večkrat kadila v lokalu, kajenje pa je dopustila tudi strankam lokala, da je 11. 8. 2017 stranki prodala kavo brez računa, denarja, ki ga je prejela, pa ni položila na račun delodajalca, ter da je od januarja 2015 dalje sodelovala pri dvojnemu vodenju evidenc glede vina.

7. Izredna odpoved se je sicer sklicevala le na 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sodišče se je oprlo tudi na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da očitki iz odpovedi držijo, razen glede kršitve, da denarja, prejetega za kavo, ni položila na račun delodajalca. Glede drugega očitka je ugotovilo, da ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 (Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.), glede zadnjega očitanega dejanja pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotno presodilo, da izpolnjuje znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Tako se pokaže, da je ključna pravna kvalifikacija odpovednega razloga 2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so namreč navedeni vsi odločilni razlogi, ti razlogi so jasni in med sabo niso v nasprotju. Prav tako glede odločilnih dejstev ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (odpoved, zdravniško potrdilo, listine glede vina) ter med samimi temi listinami. Pravzaprav pritožba skozi navedena očitka postopkovnih kršitev uveljavlja zmotno dokazno oceno ter zmotno uporabo materialnega prava. Ugotovitev, da je v odpovedi zapisan napačen datum ogleda videoposnetkov, ni le posledica upoštevanja same vsebine odpovedi, pač pa tudi drugih dokazov. Tudi zgolj sama vsebina samega zdravniškega potrdila ni odločilna glede vprašanja, ali je tožnici zagotovljena pravica do zagovora pred odpovedjo. Tudi razumevanje provizije glede dobavljenega oziroma prodanega vina ni v zvezi z očitano protispisnostjo.

9. Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, iz utemeljenih razlogov jih lahko zavrne, kar mora obrazložiti. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tako zavrnitev zaslišanja priče B.B. kot tudi poizvedbe na Policijski postaji ter pri Okrožnem državnem tožilstvu (3. in 4. točka obrazložitve sodbe). Izvedba teh dokazov ni bila potrebna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče se je z zaslišanjem C.C. prepričalo, da so razhajanja med dvojnimi evidencami prevelika, da bi jih lahko uvrstili pod še dopustni kalo pri dobavi vina. Utemeljeno je zavrnilo tudi predlagane poizvedbe pri organih pregona, saj to za presojo odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni nujno. Sploh pa, kot že pojasnjeno, navedena pravna kvalifikacija odpovednega razloga v predmetnem sporu niti ni pomembna.

10. Tožena stranka ni bila prepozna z navajanjem in dokazovanjem kršitev glede vodenja dvojnih evidenc po letu 2015. Sodišče zato ni sodilo izven okvira odpovedi in tudi ni prekoračilo trditev tožene stranke v zvezi s tem. Tožena stranka se je v odpovedi pri opisu očitanega v zvezi z vodenjem dvojnih evidenc sicer resda osredotočila na opis dejanj v letu 2015. Vseeno pa je že v odpovedi navedla, da gre za čas od leta 2015 dalje, torej tudi za leti 2016 in 2017, kar je tožena stranka natančneje obrazložila v pravdi, že v odgovoru na tožbo. To, da je sodišče istovrstne, kontinuirane kršitve presojalo ne le za leto 2015, ampak tudi v nadaljnjem času, ne pomeni sodbe presenečenja, kot to napačno navaja pritožba. Gre za pojem, ki je povezan z vprašanjem kontradiktornosti postopka oziroma kršitve 8. točke drugega odstavka 239. člena ZPP. Sodišče namreč odločitve ne sme opreti na podlago, s katero stranka ni bila seznanjena, saj bi s tem izgubila možnost učinkovitega pravdanja. V predmetnem sporu je bil okvir presoje zakonitosti odpovedi jasen, s sodbo ni bil nedopustno razširjen. Tožnici s tega vidika ni bilo onemogočeno navajanje dejstev v zvezi z očitki iz leta 2016 in 2017. Pritožba tudi s sklicevanjem na sodbo presenečenja izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da za pritožbo sporni videoposnetki, s katerimi je tožena stranka odkrila prvo in drugo kršitev iz odpovedi, niso bili pridobljeni nezakonito. Pravdni postopek ne pozna dokaznih prepovedi, noben dokaz ni po samem zakonu nedopusten, ampak sodišče na podlagi testa sorazmernosti presodi, ali je uporaba spornega dokaza vendarle dopustna. Skladno s prvim odstavkom 75. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. 1. RS, št. 86/2004 in nasl.) je mogoče izvajati videonadzor, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja in zaradi zagotavljanja vstopa ali izstopa, kot je to bila tudi podlaga za uvedbo videonadzora. Po 77. členu ZVOP-1 se sme videonadzor delovnih prostorov izvajati le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno npr. za varnost ljudi ali premoženja, zaposleni pa morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora pisno obveščeni o izvajanju.

12. Tožena stranka je vršila videonadzor le v določenih prostorih, kjer je bilo to nujno za dosego varnosti ljudi (zaposlenih in strank lokala) ter premoženja tožene stranke. Nadzor je izvajala okrog blagajne in ob vhodu v lokal. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, je bila tožnica seznanjena s snemanjem, saj je sama potrdila, da je videla napis na vhodnih vratih z opozorilom, da je lokal pod videonadzorom, vedela pa je tudi za obstoj kamer v lokalu. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka zadostila zakonskim pogojem za zakonitost snemanja v lokalu, navedba tožnice, da je vendarle mislila, da kamere ne snemajo, ni bistvenega pomena. Okoliščina, da tožena stranka pri izvajanju videonadzora ni ravnala protipravno, zmanjšuje pomen testa sorazmernosti. Z videonadzorom ni bilo nedopustno poseženo v tožničine osebnostne pavice, tožena stranka je dokazala močnejši interes zaradi varstva lastnine in varnosti uporabnikov lokala in zaposlenih.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožnici kršena pravica do zagovora pred odpovedjo, češ da ji tožena stranka kljub zdravniškemu opravičilu ni prestavila termina drugega zagovora. Tožena stranka je tožnici vročila dve vabili na zagovor (glede katerih je sodišče pravilno ugotovilo tudi zadostno konkretiziranost očitanega). Na prvi zagovor, ki je bil predviden 15. 9. 2017, tožnica ni prišla, izostanek je opravičila z zdravniškim opravičilom. Tožena stranka ji je zato določila nov datum zagovora (26. 9. 2017), ki pa se ga tožnica prav tako ni udeležila iz istih razlogov kot prvotnega in je opravičilu priložila zdravniško potrdilo. Tožena stranka drugega zagovora ni prestavila in je tožnici podala odpoved. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da iz zdravniškega potrdila ne izhaja določno stanje tožnice, zaradi katerega ne bi mogla podati zagovora. Tudi sicer niz opravičil ne vzpostavlja obveznost tožene stranke, da vsakič prestavi zagovor, saj je s tem nenazadnje ogrožen tudi rok za podajo odpovedi. Gre za primer, ko je od delodajalca v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (npr. VIII Ips 208/2016).

14. Zmotna je pritožbena navedba, da je bila izredna odpoved z dne 29. 9. 2017 podana prepozno. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved podati v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Ob tem je določen tudi daljši rok, če odpovedni razlog vsebuje znake kaznivega dejanja, kar pa, kot že omenjeno, niti ni več relevantno. Sodišče prve stopnje je rok, od katerega je presojalo pravočasnost odpovedi, pravilno vezalo na datum, ko so uslužbenci tožene stranke pregledali sporne videoposnetke in nato s kršitvami seznanili odgovorno osebo tožene stranke, tj. 7. 9. 2017. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odpoved prepozna, češ da iz izredne odpovedi izhaja, da je tožena stranka že 11. 8. 2017 gledala videoposnetke, preko katerih se je seznanila z očitanimi kršitvami. V odpovedi je resda zapisano, da je tožena stranka 11. 8. 2017 vpogledala v videoposnetke, iz katerih je zaznala prvi in drugi očitek iz izredne odpovedi, vendar je sodišče pravilno zaključilo, da gre za pomoten zapis. Glede tega je verjelo pričama D.D. in A.A. (delavkama, ki sta opravljali inventuro in pregledali sporne videoposnetke), da sta posnetke pogledali šele po opravljeni inventuri 7. 9. 2017, ko sta zaznali določena odstopanja pri vodenju evidenc v zvezi z dobavo vina. Tudi E.E., odgovorna oseba pri toženi stranki, je izpovedala o tem, da je bila šele 7. 9. 2017 seznanjena z očitanimi kršitvami.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj prvih dveh očitanih kršitev iz odpovedi. Tožnica ni zanikala, da je v lokalu včasih kadila, to izhaja tudi iz videoposnetkov. Na obstoj in pomen kršitve ne vpliva zatrjevanje, da je kadila pri vhodnih vratih. Iz videoposnetka je razvidno tudi, da je tožnica 11. 8. 2017 stranki pripravila kavo, ob prejemu gotovine pa ji ni izdala računa. Tožničine navedbe, da je šlo v konkretnem primeru za težavno stranko, kateri zato ni izdala računa, so neutemeljene. Tožnica razen svoje izpovedi, ki je v neskladju z vsebino posnetka, za potrditev svojih navedb (kot odgovor na trditve tožene stranke, da je ta zaposlenim podala izrecna navodila, da je treba strankam vselej izdati račun), ni podala nobenih drugih dokaznih predlogov (npr. zaslišanje strank lokala). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno pojasnilo, da iz posnetka ne izhaja, da bi med tožnico in stranko potekala kakršnakoli komunikacija oziroma pogojevanje tožnice s plačilom preden je stranki izročila kavo. Stranka je celo tožnici izročila denar še preden je dobila kavo.

16. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica z obravnavanima očitkoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je sodišče izpostavilo predvsem morebitne hujše finančne posledice takšnih tožničinih ravnanj za toženo stranko. Poleg tega, da Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Ur. l. RS, št. 9/17 in nasl.) prepoveduje kajenje v lokalu, v primeru kršitve predvideva tudi visoko globo za odgovorno osebo pravne osebe. Zakon o davčnem potrjevanju računov (Ur. l. RS, št. 57/15 in nasl.) neizdajo računa obravnava kot hujšo davčno kršitev, ki ima izdatne finančne posledice za odgovorno osebo pravne osebe. Za ugotovitev kršitve glede neizdaje računa ni pomembno to, na kar opozarja pritožba, češ da ni dokazano, da si je tožnica denar prisvojila. Prav tako nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hujše kršitve delovne obveznosti.

17. Sodišče prve stopnje je glede preostale očitane kršitve iz odpovedi pravilno ugotovilo, da je tožnica vodila dvojne evidence pri dobavi vina skupaj z dobaviteljem C.C. Pri tem je izčrpno obrazložilo, da razlike v dobavljenih količinah (sodišče je ugotovilo razlike med resnično dobavljenim in na evidencah zabeleženih količinah vina tudi do 33 %) ni mogoče pripisati kalu. Utemeljeno pa pritožba vztraja, da tožnica s tem ravnanjem ni izpolnila vseh znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena ZDR-1 (kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda). Iz pogodbe, sklenjene med toženo stranko in dobaviteljem vina, izhaja, da je provizija dogovorjena od prodanega vina. Nastanek škode oziroma oškodovalni namen (prikrajšanje tožene stranke pri plačani proviziji) je torej odvisen od prikaza prodanega vina, ne že od prikaza dobavljenega vina po spornih dobavnicah. Tožnici se ni očitalo prirejanje evidence količine prodanega vina. Vseeno pa je s prikazom manjše dobavljene količino vina huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Izredna odpoved je tudi glede tega tožničinega kontinuiranega ravnanja (zadnja očitana dobava je bila opravljena 12. 7. 2017) pravočasna.

18. Pritožba ne izpodbija razlogovanja sodišča prve stopnje iz 30. točke obrazložitve sodbe o tem, zakaj ni bilo mogoče s tožnico nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je izpolnjen še ta dodatni pogoj (poleg obstoja odpovednega razloga) za zakonitost izredne odpovedi.

19. Ker delno zmotna uporaba materialnega prava nima vpliva na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje in ker niso podani ostali v pritožbi uveljavljani razlogi ter tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP).