Jedro

Izpolnjene so vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke (prvi odstavek 154. člena ZOR, v zvezi z 18. členom ZOZ). Spričo skopih trditev tožene stranke v smeri razbremenitve svoje odgovornosti se je mogoče strinjati z nosilnim argumentom sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni storila prav ničesar, da bi sporni način čiščenja preprečila in zagotovila varnost (lahko bi na primer takšen način čiščenja prepovedala ali ga nadzorovala).

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 6,534.809,28 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Razsodilo je, da mora od 1. 2. 2000 tožeči stranki plačevati mesečno rento po 15.333,30 SIT, in sicer do pravnomočnosti sodbe dospele rentne obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega rentnega obroka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, prispevek tožeče stranke pa je ovrednotilo z 10 %. Oškodovancu je za telesne bolečine prisodilo 2,500.000 SIT, za strah 350.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 3,130.000 SIT denarne odškodnine, skupaj 5,980.000 SIT.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 5,572.910 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in 17.037 SIT mesečne rente od 1. 2. 2000 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločitev o zamudnih obrestih od 3,888.101 SIT od 3. 2. 2000 do 14. 4. 2003 in stroških pravdnega postopka je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je stališče sodišča prve stopnje o prispevku tožeče stranke k nastali škodi. Oškodovancu je za pretrpljene telesne bolečine priznalo 1,250.000 SIT, za strah 315.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 3,930.000 SIT denarne odškodnine, skupaj 5,495.000 SIT.

Navedbe revidentov 3. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da toženi stranki poleg že prisojene odškodnine naloži v plačilo še 4,781.899 SIT. Meni, da ji je sodišče prisodilo bistveno prenizko odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo.

4. Tudi tožena stranka v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da je treba tožečo stranko v razmerju do tožene stranke in v razmerju do drugih vojakov, ki so čistili hodnik, šteti za tretjo osebo. Tožnik je bil pripadnik Slovenske vojske in je skupaj z drugimi sovojaki kritičnega dne opravljal isto delo. Ni jasno, zakaj je nedopusten način čiščenja, ki so ga 18. 8. 1994 izvajali vojaki, saj ga ne prepoveduje noben predpis. Do poškodbe lahko privede vsak način čiščenja, če se izvaja v nasprotju z izkustvenimi pravili in s pravili stroke. Vojaki so odejo vlekli prehitro, ne da bi hitrost pred steno hodnika zmanjšali. Ni šlo za čiščenje, ampak za zabavo. Tožnik bi od takšnega načina "čiščenja" moral pravočasno odstopiti in odskočiti z odeje. Ker tega ni storil, je njegov prispevek k nastali škodi prevladujoč. Ni res, da bi morala tožena stranka nadzorovati ravnanje vojakov pri čiščenju, saj ni šlo za izvajanje vojaških dolžnosti, ampak opravilo, ki je splošnega pomena. Prisojena odškodnina je previsoka.

5. Reviziji sta bili vročeni vsaka nasprotni stranki, ki pa nanjo nista odgovorili.

6. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Reviziji nista utemeljeni.

O temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke 8. Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke, so naslednje: - tožnik se je poškodoval 18. 8. 1994 med služenjem vojaškega roka v Celju, ko je bilo vojakom ukazano čiščenje hodnika; - čistili so tako, da se je tožnik usedel na odejo, trije pa so jo vlekli; - pri obračanju ob zidu je tožnika vrglo z odeje tako, da se je zaletel v zid; - način čiščenja je bil običajen in so ga predpostavljeni tolerirali.

9. Ob ugotovljeni, za revizijsko sodišče zavezujoči dejanski podlagi, je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, v zvezi z 18. členom Zakona o obrambi in zaščiti). Spričo skopih trditev tožene stranke v smeri razbremenitve svoje odgovornosti se je mogoče strinjati z nosilnim argumentom sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni storila prav ničesar, da bi sporni način čiščenja preprečila in zagotovila varnost (lahko bi na primer takšen način čiščenja prepovedala ali ga nadzorovala). V nasprotju z njenim prepričanjem ni nedopustno povzročena samo tista škoda, glede katere se ugotovi, da je nastala zaradi kršitve kakšne specialne prepovedi, marveč velja splošno načelo, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen ZOR). Analiza konkretnega primera, ki temelji na kriteriju o predvidljivosti negativne posledice ravnanja subjekta, iz sfere katerega izvira škodni dogodek, pokaže, da je bila tožena stranka oziroma osebe, za katere odgovarja, objektivno sposobna predvideti, da lahko njena neaktivnost povzroči škodljive posledice. Zavedati se je morala in mogla, da sporni način čiščenja, ki ga je dopuščala, v odsotnosti natančnejših navodil in/ali nadzora lahko pripelje do poškodbe tistih, ki pri takšnem opravilu sodelujejo.

10. Zmotno je stališče tožene stranke, da ni bila dolžna nadzorovati ravnanja vojakov, ki so čistili hodnik, ker opravilo ni bilo povezano z izvajanjem vojaških dolžnosti. Tožena stranka odgovarja za vse prepovedane posledice, ki izvirajo iz njene sfere, ne glede na to, ali so posledica kršitve vojaških predpisov ali pa le izkustvenih pravil obnašanja.

11. Očitno neutemeljen je tudi ugovor, da tožeča stranka v razmerju do sovojakov oziroma tožene stranke nima položaja tretje osebe. V odgovor je mogoče ponoviti stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi II Ips 48/2000, da je tretja oseba tista, ki je izven razmerja med državo in vojaškimi osebami, ki so s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom tretji osebi povzročile škodo. Tožena stranka ni dokazala, da bi vojaki, za katere odgovarja, hodnik čistili, kot bi morali, trditev, da je tožnik sodeloval pri "zabavi" vojakov, ki so med opravilom čiščenja vlekli odejo, pa je v nasprotju z dejanskim stanjem, na katerega je vezano revizijsko sodišče. 12. Pravilen je materialnopravni sklep sodišča druge stopnje, da oškodovančevo ravnanje v konkretnem primeru nima značilnosti, ki bi utemeljevale delno razbremenitev odgovornosti tožene stranke. Ker je tožnik le izpolnjeval ukaz nadrejenih in s sovojaki čistil hodnik na način, ki je bil običajen, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da ni ravnal, kot bi moral, mu ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti za nastanek škode (192. člen ZOR).

O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo 13. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

14. Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (1,250.000 SIT), strah (315.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (3,930.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 9. do 12. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 6. do 7. strani). Tožeča stranka po nepotrebnem izpostavlja posamezne okoliščine, ki so vplivale na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, saj sta sodišči vse te individualne značilnosti (na primer trajanje zdravljenja, nevšečnosti v času rehabilitacije, stopnjo zmanjšanja življenjske aktivnosti in tožnikovo starost) upoštevali. Morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja, na katerega opozarja tožeča stranka v reviziji, ni gotova posledica škodnega dogodka, zato pogoj za prisojo bodoče škode v skladu z 203. členom ZOR (..."če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti") v tem delu ni izpolnjen.

15. Revizijsko sodišče je neutemeljeni reviziji pravdnih strank zavrnilo (378. člen ZPP).