Jedro

Sklep o zavrnitvi vloge za odlog izvršitve inšpekcijske odločbe se nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, zato se z njim ne odloča o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. O tem je bilo odločeno že z inšpekcijsko odločbo, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, iz tožbenih navedb pa ne izhaja, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal tožnikovo obveznost iz te odločbe in s tem posegal vanjo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se zavrne tožnikova vloga za odlog izvršbe odločbe gradbenega inšpektorja Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, da je bilo zoper izvršbo oz. zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo (tretji odstavek 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP).

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, ker je ugotovil, da je odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi tožnikove vloge pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi. Tožnik je namreč zoper sklep o dovolitvi izvršbe vložil pritožbo, vendar pa ni izkazal, da bi mu z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda, saj je škodo, ki bi lahko nastala zaradi odstranitve objekta, v vsakem primeru mogoče popraviti z odškodnino.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je že v pritožbi z dne 3. 6. 2011, v dopolnitvi pritožbe z dne 12. 8. 2011 in v pritožbi z dne 13. 7. 2012 jasno in konkretizirano specificiral hudo in nepopravljivo škodo, ki bi nastala v primeru izvršitve inšpekcijske odločbe. Pojasnjuje, da je že v postopku izkazal vse aktivnosti v zvezi z legalizacijo spornega objekta in da obstoj objekta, katerega legalizacija naj bi bila v zaključni fazi, nikomur ne povzroča škode. Škodo bi utrpel le tožnik in pri njem zaposlene osebe. Izpodbijani odločitvi očita napačno ugotovljeno dejansko stanje in bistveno kršitev pravil postopka, ker naj bi se odločilni razlogi za izpodbijano odločbo razlikovali od vsebine listin v spisu, v tem delu naj odločbe tudi ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišču primarno predlaga, naj spremeni odločbo drugostopenjskega organa tako, da ugodi pritožbi in izvršitev inšpekcijske odločbe odloži za obdobje enega leta, podredno pa, naj odpravi odločbo organa druge stopnje in zadevo vrne toženki v ponovno obravnavo, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Tožba ni dovoljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt. Sodišče pa tožnika ni pozivalo, naj odpravi pomanjkljivosti tožbenega predloga, saj tudi za izpodbijanje prvostopenjskega sklepa niso izpolnjene procesne predpostavke.

Kot je bilo že povedano, sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Isti zakon v drugem odstavku 5. člena določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Pri odložitvi izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP gre za institut, o katerem se odloča s sklepom. Glede na določbo prvega in drugega odstavka 262. člena ZUP pa se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo. Ker z obravnavanim sklepom postopek o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan, ta sklep ne spada med sklepe, za katere prej omenjeni drugi odstavek 5. člena ZUS-1 določa, da se lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

Sklep o odložitvi izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP se po vsebini nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako se tudi sklep o zavrnitvi vloge za odlog izvršitve inšpekcijske odločbe nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, zato se z njim ne odloča o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. O tem je bilo odločeno že z inšpekcijsko odločbo, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, iz tožbenih navedb pa ne izhaja, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal tožnikovo obveznost iz te odločbe in s tem posegal vanjo.

Poleg tega iz prej omenjene določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP izhaja, da je vloženo pravno sredstvo formalno procesni pogoj za odlog izvršbe, verjetno izkazana nepopravljiva škoda pa je vsebinski pogoj. Presoja vsebinskega pogoja za odlog izvršbe je torej mogoča le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu, zato odlog upravne izvršbe lahko učinkuje le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov. Ko je o pravnem sredstvu odločeno, ni več pravnega interesa za presojo zakonitosti zavrnitve predloga za odlog upravne izvršbe (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 312/2012 z dne 24. 1. 2013).

V obravnavanem primeru je izvršilni naslov inšpekcijska odločba z dne 10. 3. 2010. Da bi tožnik zoper to odločbo vložil pritožbo, v tožbi ne navaja, to tudi iz upravnih spisov ne izhaja. Kot je razvidno iz sklepa organa prve stopnje, je pred odločanjem o njegovi vlogi za odlog izvršbe drugostopenjski organ že 30. 3. 2012 odločil o pritožbi (na katero se tožnik sklicuje) zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Po navedenem v času odločanja o njegovi vlogi za odlog izvršitve (18. 6. 2012) ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo ne zoper izvršilni naslov ne zoper izvršbo (kot to navaja tudi organ prve stopnje). Zato tožnik za izpodbijanje sklepa tudi pravnega interesa nima.

Zato je sodišče tožbo zoper izpodbijani akt zavrglo iz razloga po 4. in 6. točki prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je bila vložena zoper akt, ki po določbah ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in ni upravni akt, ki bi posegal v njegovo pravico ali na zakon oprto korist. Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).