Jedro

Avtorske pogodbe morajo biti sklenjene v pisni obliki. V kolikor pa tožena stranka trdi, da bi iz okoliščin primera sodišče moralo sklepati, da je bilo dogovorjeno kaj drugače, s tem smiselno trdi, da naj bi bilo ustno dogovorjeno še kaj drugega. V tem primeru pa je treba uporabiti 2. odst. 80. člena ZASP, ki določa, da se sporne ali nejasne določbe posla (v tem primeru naj bi šlo za trditve o dogovorjenem višjem honorarju istega posla) razlagajo v korist avtorja.

Pogodbe je potrebno razlagati tako, kot se glasijo, upoštevati pa je potrebno tudi skupen namen pogodbenikov in načela obligacijskega prava.

Tožena stranka mora plačati akontacijo dohodnine od prisojenega zneska, ko bo izpolnila sodbo. Če pa tožena stranka pri izpolnitvi sodbe ne bo odvedla po zakonu obveznega plačila dohodnine, bo tedaj nastala tožnici škoda in bo za ta znesek, za katerega bi res morala ob letu plačati dohodnino, lahko zahtevala od tožene stranke. V trenutku sojenja pa ta škoda še ni nastala.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo pritožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 20.354,29 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek tožnice (znesek 5.385,90 EUR z obrestmi od 4.6.2006 dalje do plačila), je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zmotno štelo, da pogodba z dne 3.10.2004 še naprej velja in je zato priznalo zmotno zahtevek tožeče stranke po tej pogodbi. Če bi sodišče razlagalo pogodbo po celotnem pogodbenem odnosu, bi upoštevalo, da je bila druga pogodba podpisana še pred iztekom veljavnosti prejšnje. Pri razlagi pogodbe se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, ampak iskati skupen namen pogodbenikov. V konkretnem primeru je to bilo povečanje honorarja. Tudi ob načelu vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic in načela enake vrednosti dajatev, bi sodišče ugotovilo, da sta imeli stranki namen zvišati honorar po prvi pogodbi. Tako pa je honorar nesorazmerno velik. Sodišče napačno ugotavlja, da naj bi tožnica po novi pogodbi z dne 1.5.2005 opravila druga dela kot po prvi. Tudi, če bi jih, je bilo opravljanje vseh del v celoti na novo urejeno z drugo pogodbo. Izpoved priče J, zakonitega zastopnika tožene stranke, da je novo pogodbo razumel kot aneks, ni v nasprotju z navedbami tožene stranke. S tem so se le spreminjala določila prve pogodbe, dejansko pa je šlo za novo pogodbo, s katero je bila prva pogodba nadomeščena. Tožnica je opravljala eno vrsto avtorskih del v tem času in ne dveh vrst avtorskih del, za katera bi bila upravičena do mesečne nagrade. Sodišče ugotavlja, da naj bi bil opis predmetov obeh pogodb drugačen, vendar ne pojasni, v čem naj bi bila vsebinska razlika. Če bi bilo drugače, bi tožnica to sama navedla v tožbi. Tožnica je imela vse to že po prvi pogodbi, kar je navedla v tožbi. Tudi zakoniti zastopnik tožene stranke je povedal, da je opravljala vsebinsko enako delo. V tožbi ne navaja, da naj bi v maju 2005 pričela opravljati kašna druga dela in seštevek bi pokazal, da bi od 1.5.2005 dalje prejemala mesečne honorarje 1.233.000,00 SIT, to je občutno preveč, od pričakovanega zneska 700.000,00 SIT. Nejasna določila pogodbe, se razlagajo glede na pravično razmerje in načelo enake vrednosti dajatev. Tožnica po novi pogodbi ni več izstavljala računov za prvo pogodbo. Sodišče sledi tožnici, da ni sproti terjala, ker je to želela storiti kasneje, ko se bodo razmere v podjetju umirile. V resnici pa so bile razmere le takšne zadnje tri mesece njenega dela. Zato ni bilo razlogov, da ne bi izstavljala računov že prej. Delala je ista dela. Zato je bila z novo pogodbo razveljavljena prejšnja pogodba. Sodišče se zmotno sklicuje na 83. člen OZ. Res je pogodbi pripravila tožena stranka, vendar spor ne izhaja iz dikcije posamezne pogodbe. Sodišče je zmotno presodilo, da naj bi tožena stranka enostransko odstopila od pogodbe. Tožeča stranka je v novembru 2005 povsem prenehala opravljati pogodbeno delo in je ni bilo več na delovno mesto. Tožnica je sicer navajala, da je bila odsotna zaradi bolezni, vendar ni o tem predložila nobenega dokaza. Zato je tožena stranka štela, da je po 6. členu pogodbo razmerje de facto prenehalo po volji tožnice. To sledi tudi iz dopisa tožnici in njeni odvetniški pisarni. Sodišče pa se je zmotno ukvarjalo s tem, ali je bila tožena stranka predhodno opozorjena na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Direktor J. je povedal, da bi tožnici še naprej plačevali naročena avtorska dela, vendar jih ona ni opravila. Po Zakonu o medijih, internih aktih pa ima tožena stranka pravico presojati mesto odgovorne urednice in jih zamenjati brez krivdnih razlogov. Razlog za prenehanje pogodbe ni bila razrešitev tožnice, ampak dejstvo, da je tožnica prenehala sodelovati s toženo stranko.

Na vročeno pritožbo je tožnica odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče je zmotno štelo, da tožnici stroški za dohodnino, približno 40 %, niso nastali. Tožnica je izpovedala, da je njen bruto honorar obremenjen s stroški davčnih dajatev v višini 40 %. Gre za davke, ki jih mora tožeča stranka o prejemu izplačila plačati. Nastala bo ta obveznost o prejemu prisojenega zneska in tožnica bo morala odvesti dohodnino po 41 % davčni stopnji. Zato tožeča stranka z bruto zneskom ne bi bila obogatena.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

V pravdni zadevi tožeča stranka zahteva odškodnino, ker je tožena stranka le delno izpolnila svoje pogodbene obveznosti in sicer po dveh avtorskih pogodbah (pogodba z dne 3.10.2004 in pogodba z dne 1.5.2005), nato pa je odstavila tožnico z mesta odgovorne urednice, postavila drugo urednico, ki je pozvala tožnico, naj ji preda vse posle in zato tožeča stranka ni mogla od 7.11.2005 izpolniti svojega dela pogodbe in ji je nastala škoda. Zatrjuje, da je tožena stranka enostransko odstopila od pogodbe z dne 1.5.2005 in tako ni prejela honorarja, za prvo pogodbo pa zahteva izplačilo neizplačanega honorarja.

Tožena stranka pa se brani, da pravdni stranki nista sklenili dveh pogodb, ampak, da je šlo pri drugi pogodbi za povišanje odkupne cene avtorskih del pri urednikovanju dveh oddaj in da bi pogodbo z dne 1.5.2005 lahko razumeli kot aneks k prvi pogodbi z dne 3.10.2004. Trdi tudi, da je tožnica enostransko prenehala izpolnjevati svoje obveznosti in da je to povzročilo po 4. odst. 6. člena Pogodbe z dne 1.5.2005 prenehanje obveznosti in da ni upravičena do odmene za neustvarjena dela. Zavrača torej plačilo odškodnine.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožena stranka naročila pri tožnici avtorsko delo in se zato zavezala plačati honorar. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dve avtorski pogodbi: prvo 3.10.2004 in drugo 1.5.2005. Pri tem je izhajalo iz dejstva, da je tožena stranka pripravila obe pogodbi in da je bila sklenjena druga pogodba na pobudo tožene stranke. Sledilo je tožnici, da ni šlo za nadomestitev prve pogodbe z drugo, ampak, da je opravila tožnica še dodatna dela in da je za to delo bilo dogovorjeno novo plačilo. Sodišče ni sledilo toženi stranki, ki je delno zatrjevala, da gre za aneks k prvi pogodbi (izpovedbo zakonitega zastopnika MJ), delno pa, da je šlo za novacijo prve pogodbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v drugi pogodbi ni nič zapisanega o tem, da pogodba z dne 3.10.2004 preneha. Tudi pravilno presoja sodišče prve stopnje izpovedbo zakonitega zastopnika v zvezi z zatrjevanih aneksom in sklepa, da iz pogodb sledi, da obe ostaneta v veljavi in da druga pogodba ne nadomešča prve in ne popravlja honorarja prve pogodbe. Sodišče tudi pravilno sklepa, da če tožena stranka meni, da njena pogodba ne odraža prave volje, bi morala to na ustrezni način izpodbiti oziroma ugotoviti neveljavnost. Tožena stranka pa le trdi, da bi sodišče na podlagi obstoječih pogodb moralo narediti drugačen materialnopravni sklep in sicer, da gre za eno pogodbo.

Sodišče druge stopnje se strinja tudi s pravno presojo sodišča prve stopnje o tem, da gre za dve pogodbi. Pri tem pa še dodaja, da je pri avtorskih pogodbah treba, da so sklenjene v pisni obliki (1. odst. 80. člena ZASP). V kolikor pa tožena stranka trdi, da bi iz okoliščin primera sodišče moralo sklepati, da je bilo dogovorjeno kaj drugače, s tem smiselno trdi, da naj bi bilo ustno dogovorjeno še kaj drugega. V tem primeru pa je treba uporabiti 2. odst. 80. člena ZASP, ki določa, da se sporne ali nejasne določbe posla (v tem primeru naj bi šlo za trditve o dogovorjenem višjem honorarju istega posla), razlagajo v korist avtorja. Tožnica je izpovedala, da je šlo za poleg uredniških del na novo še za novinarska, organizacijska in pripravo poletne sezone oddaje ter koncept jesenske prenovitve oddaje. Teksta na pogodbi, glede vsebine (2. člen), nista identična. Ni identičen 3. člen, ki ureja plačilo honorarja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v prvi pogodbi (z dne 3.10.2004), bilo dogovorjeno, da se glede na gledanost torej uspešnost oddaje, avtorski honorarji povišajo, mesečno dodatno celo do 235.300,00 SIT bruto. Zato je treba odgovoriti pritožbi, da če bi res želela tožena stranka le zvišati honorar in da ni šlo za nobena dodatna dela, bi to zlahka storila na podlagi 3. člena prve pogodbe, ki je drugačen, kot je 3. člen druge pogodbe.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo pogodbo, katero je pripravila tožena stranka, tako kot glasi (82. člen OZ). Pravilno je tudi razlagalo pogodbo po skupnem namenu pogodbenikov in upoštevalo načela obligacijskega prava. Tožnici je uspelo dokazati, da je bila tožena stranka zadovoljna z njenim delom, da je želela, da dela dodatna dela za toženo stranko in da je zato predlagala dodatno pogodbo in to za višji honorar. Tožena stranka pa ni uspela dokazati, da bi tožnica delala slabo in da ni izpolnila svojih obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in namestitve nove odgovorne urednice, ki je zahtevala predajo poslov, pravilno sklepalo, da je tožena stranka odstopila od druge pogodbe, prva pogodba pa je vmes potekla in je nastopila obveznost plačila po prvi pogodbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo pogodbeno razmerje in obe pogodbi. Zato ni utemeljen očitek, da sodišče ni upoštevalo temeljnih načel in sicer načela vestnosti in poštenja ter načela enake vrednosti dajatev. Tožena stranka je sama določila honorar tožeči stranki in z neutemeljenim odstopom tudi pri drugi pogodbi povzročila škodo, ki je enaka neizplačanemu neto honorarju (648. člen OZ v zvezi s 4. odst. 99. člena ZASP). Glede prve pogodbe pa sodišče prve stopnje upravičeno opira svojo svojo odločitev na škodo zaradi neizpolnitve oziroma neplačila prve pogodbe (2. odst. 329. člena OZ).

Pritožba nima prav, ko trdi, da sodba nima razlogov o opisu predmetov obeh pogodb. Sodba razloge ima, ko tudi ugotavlja sama pritožba že v 2. alineji pritožbe na list. št. 76, vendar tožena stranka s temi razlogi ni zadovoljna. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi opravljenega dokaznega postopka (zaslišanja strank in pogodb), pravilno sklepalo, da je šlo za dve pogodbi. Res pa je, da je tožnica v tožbi navajala, da je določena dela in pripravo koncepta obeh oddaj opravljala že od začetka, to je po pogodbi z dne 3.10.2004. Vendar to ne izključuje, kot ugotavlja sodišče, da sta se pravdni stranki dogovorili za dodatna dela in s tem tudi za dodatno pogodbo in plačilo. Pri tem ni pomembno, da je seštevek honorarjev po obeh pogodbah sedaj 1.233.000,00 SIT. Že po prvi pogodbi je imela tožena stranka v 3. členu vgrajen mehanizem povišanja honorarja tako, da ta navedba iz pritožbe ne more omajati pravilnih sklepov sodišča prve stopnje o tem, da gre za dve pogodbi. Ob tem, da je honorar določila tožena stranka, ne more biti sporna razlaga pogodb ob upoštevanju enake vrednosti dajatev. Pritožba še navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnica izpovedala, da po podpisu druge pogodbe ni izstavljala računov po pogodbi iz leta 2004, ampak je čakala na ureditev razmer. Pogodbi glasita tako, kot sta zapisani. V pogodbah ne piše, da je pogoj za zapadlost izstavitev računov. Gre za način obračunavanja pogodbenih obveznosti, ki niso bile sestavine pogodbe. Sodišče je sledilo tožničini izpovedbi in njeni subjektivni odločitvi, da je želela z izstavitvijo računov za pogodbo iz leta 2004 počakati, kljub temu, da so že zapadli.

Zmotno meni pritožba, da bi sodišče moralo sklepati na podlagi opravljenega dokaznega postopka, da je tožnica sama povzročila prenehanja pogodbe po 6. členu, ker je de facto ni izpolnjevala. Tožnica je pojasnila, da ji je nova urednica naročila predajo poslov, nato je zbolela in še skušala novi urednici dostavljati svoje koncepte, vendar jih tožena stranka ni sprejemala. V pritožbi tožena stranka sedaj trdi, da tožnica ni dokazala, da bi zbolela. Pri tem spregleda, da je tožnica izpovedala, da je dostavila bolniške liste novi urednici, vendar teh navedb tedaj ni prerekala. Odločilno v tej zadevi pa je, da tudi tožena stranka oziroma njen direktor priznava, da je postavila novo urednico, ki je zahtevala predajo poslov od tožene stranke. S tem je razdrla pogodbo. Tudi, če ima po Zakonu o medijih pravico postaviti odgovorno urednico, mora izpolniti svojo obveznosti do tožnice. Iz pogodb namreč ne sledi, da ima tožena stranka pravico kadarkoli odstopiti od pogodbe in da preneha njena obveznost plačati fiksno dogovorjene zneske. Če je tožena stranka odstopila od pogodbe, tožnica pa tega ni zahtevala, mora tožena prevzeti posledice. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka zahteva izpolnitev oziroma škodo zaradi kršitve avtorskih pogodb, saj je v obeh pogodbah omenjeno tudi delo odgovorne urednice. Zato ni pomembno in tudi pravdni stranki nista izpostavili tega dejstva, ali je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki oziroma ali je obstajal še pogodba o zaposlitvi.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da lahko tožnici prizna le tisto škodo oziroma izpolnitev tiste obveznosti, katero bi morala plačati tožena stranka. Pravdni stranki sta se v obeh pogodbah dogovorili za bruto znesek. Po zakonu o dohodnini (Ur. list RS, št. 90/2007-10/2008 in 92/2008) mora akontacijo dohodnine od dohodkov, ki se vštejejo v letno davčno osnovo, plačati delodajalec (za pogodbena razmerja velja 9. točka 127. člena). To pomeni, da mora tožena stranka plačati akontacijo dohodnine od prisojenega zneska, ko bo izpolnila sodbo. Po Zakonu o dohodnini je to dolžnost delodajalca oziroma naročnika po avtorski pogodbi, sicer pride v prekršek. Tudi ob pravilni izpolnitvi obeh pogodb oziroma, če do odstopa ne bi prišlo, bi tožena stranka plačala tožnici neto znesek (zmanjšan za, potrditvah pritožbe 41 % davčno stopnjo). Zato tožeča stranka tudi v pravilnem ravnanju tožene stranke ne bi dobila tistega dela tožbenega zahtevka, katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo. Če pa tožena stranka pri izpolnitvi sodbe ne bo odvedla po Zakonu obveznega plačila dohodnine, bo tedaj nastala tožnici škoda in bo za ta znesek, za katerega bi res morala ob letu plačati dohodnino, lahko zahtevala od tožene stranke. V trenutku sojenja pa ta škoda še ni nastala.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo kršitev postopka, na katera pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, z navedbami iz odgovorov pa nista pripomogli k rešitvi pritožb.